Ko odide nerazsvetljeni absolutist

Britanskega premiera Borisa Johnsona ni več. In kot smo videli, so si vsi oddahnili. Toda potrebovali so ga – da je izpeljal brexit. Obljubil je, da bo Britanijo odpeljal iz Evropske unije. Pa naj stane, kar hoče! Ponovni referendum o britanskem članstvu v Evropski uniji ni prišel v poštev. »Do or die,« kot je demagoško ponavljal. Ali mi uspe ali pa crknem! In obljubo je izpolnil. Postal je obraz brexita. Da bi brexit lažje uspel, je med referendumsko kampanjo famozno lagal, da Britanija Bruslju vsak teden plača 350 milijonov funtov, Evropsko unijo je razglašal za Hitlerja (saj je hotel »združeno Evropo«, ne?), britanski parlament pa je celo za nekaj časa antidemokratično in pučistično suspendiral. Človek, ki je komaj čakal, da začne deliti in vladati, je odločal o usodi Velike Britanije in Evropske unije.

A desnica ga je nujno potrebovala, pa četudi je bil neprimeren za vodenje države. Pa četudi je bil brez načel, brez karakterja in brez empatije. Pa četudi se je zlagal celo tedaj, ko bi bilo lažje povedati resnico. Pa četudi je bil le dvorni norec, klovn, blefer in trol, ki se je imel za Winstona Churchilla. Pa četudi je izgledal le kot Trumpov impersonator. Pa četudi so bili njegovi škandali – s favoriziranjem spolnega nadlegovalca vred – tako razvpiti kot Trumpovi. Pa četudi so bili njegovi spodrsljaji tako kretenski kot Trumpovi. Pa četudi so bila njegova navzkrižja interesov – s koruptivnim renoviranjem stanovanja vred – tako dramatična kot Trumpova. Pa četudi je bil tako neverodostojen, tako vulgaren, tako netakten, tako direkten, tako nepremišljen, tako grob in tako žaljiv kot Trump – pa tudi tako nacionalističen, tako egoističen, tako ekshibicionističen, tako aroganten, tako rasističen, tako islamofobičen, tako seksističen, tako homofobičen, tako popadljiv, tako nespameten, tako trčen, tako brezbrižen, tako elitističen, tako snobovski, tako maščevalen, tako zvezdniški, tako gobezdav, tako bahav, tako infantilno, tako primitivno in tako postsresnično preprost ter tako sovražen do medijev in tako apatičen do demokracije. Pa četudi je včasih rasistično užalil ženske (za muslimanke je rekel, da v burkah izgledajo kot »bančne roparke«), včasih mesto (sirski Sirte lahko postane »novi Dubaj«, če bodo le »odstranili vsa trupla«), včasih državo (na Papui Novi Gvineji naj bi bili prirejali »kanibalske orgije«), včasih pa kar celoten kontinent (za Afriko bi bilo najbolje, če bi jo spet prevzele »stare kolonialne sile«). Pa četudi se med pandemijo ni menil za lastne odloke in pravila (Partygate). In četudi je pandemijo menedžiral tako katastrofalno, da je umrlo veliko več ljudi, kot je bilo nujno.

Potrebovali so ga. Potem pa ga nenadoma niso več potrebovali. Končno so se ga lahko znebili. A ni hotel oditi. Upiral se je. Imel se je za »kralja sveta«. Hotel je ostati. Kot Trump. In Janša. Johnson, Trump in Janša so bratje v orožju: vsi trije prezirajo demokratične vrednote in demokratične institucije, vsi trije so podžigalci družbene polarizacije, vsi trije so slabo menedžirali pandemijo (veliko mrtvih), vsi trije so pokazali avtoritarne ambicije, vsi trije so hoteli poosebiti oblast, vsi trije so prepričani, da imajo neposredno vez z ljudstvom, vsi trije so delali vse, da bi ljudem politiko čim bolj zagabili in s tem znižali volilno udeležbo (kar jim ustreza), vsi trije so se oblasti le stežka odpovedali, vsi trije so se postavili nad zakone in norme, vsi trije so mojstri političnega preživetja, vsi trije si domišljajo, da so pametnejši od konkurence in da so upravičeni do vladanja, vsi trije so nasprotnike tako obsedli, da so izgledali kot njihovi feni, slavilci njihove politične karizme. Pri slovenskih politikih res vedno čutiš frustracijo, da ne bodo mogli nikoli biti kot Janša ali pa da si tega nikoli ne bodo upali.

Ne, takšni, kot so Johnson, Trump in Janša, nikoli ne odidejo. Za sabo vedno pustijo toksično ozračje, mastna tla, nelagodje, mrak – in razklano nacijo. Brexit je nacijo polariziral – in razklal. Johnson odhaja, toda brexit bo ostal.

Skrajni desničarji vedno izpolnijo obljube

Tudi Trump je odšel, toda konservativni sodniki, ki jih je imenoval na vrhovno sodišče, so ostali. In ti vrhovni sodniki, za katere se je vnaprej vedelo, da so pro-life, da torej fanatično nasprotujejo splavu ( ja, iz verskih, političnih razlogov), so razveljavili sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. Ustava ne varuje več ženske pravice do izbire. Konec! Številne zvezne države – vse tiste, v katerih vladajo republikanci – bodo splav prepovedale in Ameriko vrnile v reakcionarno preteklost (desetletna deklica iz Ohia, ki je bila posiljena, v Ohiu ni mogla splaviti, v Indiani pač). Trump je odšel, a odšel je tudi splav. Pred volitvami je obljubil, da bo razveljavil sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. In obljubo je izpolnil – imenoval je pro-life sodnike, ki so to sodbo razveljavili.

Ne, takšni, kot so Johnson, Trump in Janša, nikoli ne odidejo. Za sabo vedno pustijo toksično ozračje, mastna tla, nelagodje, mrak – in razklano nacijo. Brexit bo ostal.

Demokrati bi morali njegove obljube jemati resneje – populisti, skrajni desničarji in fašisti so namreč nagnjeni k temu, da svoje predvolilne obljube, pa najsi bodo še tako nore in groteskne, res izpolnijo. Ne, demokrati te velike ironije ne bi smeli spregledati.

Tu je kakopak še precej večja ironija: Trump je imenoval tri konservativne pro-life sodnike in točno se je vedelo, kam to pelje (razveljavitev sodbe Roe v. Wade, prepoved splava, navsezadnje, državne in lokalne vlade so v zadnjih desetih letih sprejele okrog 500 restrikcij, ki so splav otežile, od obvezne slike ultrazvoka in soglasja staršev do obvezne dolge čakalne dobe), a demokrati – opozicija – niso mogli nič. Čisto nič. Popolnoma nič. Zero. Nada. Lahko so le gledali, kako desnica počne, kar hoče.

Še huje: vrhovno sodišče, v katerem imajo večino konservativni sodniki (6 v. 3), so sodbo Roe v. Wade razveljavili v času, ko so na oblasti – v Beli hiši in kongresu – demokrati. Ja, ko je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Roe v. Wade ter s tem številnim zveznim državam omogočilo prepoved in kriminalizacijo splava (moralno grozljivko), demokrati niso mogli nič. Čisto nič. Popolnoma nič. Zero. Nada. Lahko so le gledali, kako desnica počne, kar hoče.

O, še huje: velika večina Američanov in Američank – še posebej Američank – sploh ne nasprotuje legalnosti splava (razveljavitev sodbe Roe v. Wade je podpirala le slaba tretjina Američanov in Američank), toda demokrati niso mogli nič. Popolnoma nič. Totalno nič. Odločitev konservativnega dela vrhovnega sodišča je bila antidemokratična, avtoritarna, avtokratska, tiranska, saj je ženskam čez noč izbrisala pravico do izbire – in spet: demokrati niso mogli nič. Popolnoma nič. Absolutno nič.

Liberalci raje ostanejo politično korektni, lepodušni in »čisti«, kot pa da bi zmagali. Politika je bojišče, ne pa nenasilni piknik. Volivci ne cenijo politikov, ki ne kažejo znakov boja, ki na oblasti delujejo nemočno.

Ojoj, še huje: argumentacija konservativnih vrhovnih sodnikov, ki jim je demokracija le v napoto, je bila res nerazumna, nelogična, primitivna, zmotna, za lase privlečena, toda demokrati niso mogli nič. Argumenti so šli takole: ameriška ustava ne omenja splava (ali ženske pravice do izbire), britanski parlament ga je leta 1803 prepovedal, v Ameriki so ga v 19. stoletju skoraj vse zvezne države kriminalizirale, ženska pravica do izbire ni »globoko zakoreninjena v zgodovini in tradiciji Nacije«, ne sodi v »koncept svobode«, »ameriško pravo takšne pravice do poznega 20. stoletja ni poznalo«. Vrhovno sodišče hoče, da se Amerika vrne v 19. stoletje in da ženske živijo tako, kot so to predvideli patriarhalni moški iz 19. stoletja (tisti moški, ki so imeli črnce za nižjo in brezpravno raso, neljudi, podljudi, živali ipd.), toda demokrati niso mogli nič. Pravice, ki so prišle v 20. in 21. stoletju, nimajo nobene veljave – res noro! O tem, kakšne pravice naj imajo ženske leta 2022, naj odločajo moški iz 19. stoletja – popolnoma noro! Ženske naj imajo le tiste pravice, ki so jih imele, ko še niso imele volilne pravice in ko so jih moški imeli za neavtonomna bitja – totalno noro! Konservativni vrhovni sodniki, ki imajo za normo očitno moško telo in ki ženske pošiljajo v kriminalno, deregulirano, mafijsko podzemlje, kjer se bodo prepuščale ilegalnim, mazaškim, smrtno nevarnim posegom, svoje predsodke prikazujejo kot pravna dejstva – res blazno! A naj ponovim: demokrati niso mogli nič. Vrhovni sodniki, ki sploh niso bili izvoljeni (ob misli, da je lahko seks ljudem tudi zgolj v užitek, pa verjetno od gnusa in groze kar omedlijo), Ameriko spreminjajo v teokratsko gileadsko distopijo. Ženskam – in vsem tistim, ki bi jim pri splavu pomagali – grozijo s policijo, ječo in poniževanjem. In ja, demokrati niso mogli nič. Čisto nič. Popolnoma nič. Zero. Nada.

Tudi argumenti vseh tistih aktivistov, ki nasprotujejo splavu, so iracionalni in za lase privlečeni: splav je umor, življenje se začne z oploditvijo, zigota – »nedolžno človeško bitje« – je moralno in osebnostno enaka odrasli osebi, splav je nasilje nad življenjem, splav škodi ženski in njeni »naravi«, družini, odnosom med moškimi in ženskami, »naravni« povezavi med seksom in reprodukcijo, enakosti, možnosti izbire, medicini, vladavini prava, demokraciji, politiki, ženske potem splav vedno obžalujejo, splav jih spreminja v sovražnice otrok, splav jih spodbuja, da se obnašajo kot karieristični moški, v družbi, v kateri je splav dovoljen, ženske živijo slabše kot v družbah, v katerih je splav prepovedan. In tako dalje.

Vsi ti argumenti, prikazani kot »znanstvena dejstva«, so ženske pravice s pomočjo konservativnega vrhovnega sodišča vrnili v 19. stoletje – in demokrati niso mogli nič.

Popuščanje fašizmu

Ko je sodba Roe v. Wade padla, so bili brez bojnega načrta. In brez idej. Držali so se za glavo, iskali čudežno rešitev, ki bi padla z neba, pozivali predsednika Joeja Bidna, naj razveljavitev sodbe Roe v. Wade razglasi za ogrožanje javnega zdravja in zaščiti ženske reproduktivne pravice (oh, kako, če pomislite, da demokratom v vseh teh 50 letih sodbe Roe v. Wade ni uspelo spremeniti v krovni zakon o zaščiti ženskih pravic), predlagali zasilne rešitve (dostop do abortivnih tablet, odprtje abortivnih klinik na zveznih ozemljih, uvedbo potovalnih vavčerjev za ženske, ki bodo splave prisiljene opravljati v drugih zveznih državah, okrepitev zakonov o spletni zasebnosti, da policija ali kdo drug ne bo mogel slediti menstruaciji, povečanje števila vrhovnih sodnikov), kazali politično impotenco, »grozili« z naglim in serijskim vlaganjem predlogov zakonov o splavu in vseh vidikih ženskih reproduktivnih pravic, ki jih bodo republikanski kongresniki in senatorji – četudi bodo zmerne in povsem sprejemljive – serijsko zavračali, s čimer bodo ljudstvu povsem jasno in razločno pokazali, kje stojijo (kar jih bo kompromitiralo, osmešilo ipd.), volivce moledovali, naj jeseni – na kongresnih volitvah – volijo demokrate, tako da bodo v predstavniškem domu ohranili večino in da bodo tudi v senatu dobili večino (60 odstotkov), potrebno za sprejetje posebnih zakonov o splavu.

Vseeno. Sodba Roe v. Wade je bila razveljavljena. Vsaka zvezna država lahko splav prepove. Ženske so ostale brez pravice do izbire. A tu se kaže širši vzorec: desnica lahko počne hude, strašne, neznosne, antidemokratične reči, levica pa ne more nič – razen tega, da ljudi panično poziva, naj pridejo volit in s tem desnici preprečijo, da bi še naprej počela vse te grde, mračne, regresivne reči.

Desnica je Johnsona nujno potrebovala, pa četudi je bil neprimeren za vodenje države. Pa četudi je bil brez načel, brez karakterja in brez empatije. Pa četudi se je zlagal celo tedaj, ko bi bilo lažje povedati resnico.

Ne da to kaj spremeni. Pomislite le na Trumpa: 6. januarja 2021, kmalu po volitvah, ki jih je izgubil, in malo pred inavguracijo novega predsednika Joeja Bidna je sodeloval pri poskusu državnega udara, pri skrajnodesničarskem, pučističnem, fašistoidnem zavzetju Kapitola (svoje volivce je tudi podžigal z lažjo, da so volitve ukradene), toda demokrati mu niso mogli nič. Še vedno mu nič ne morejo. Sprožili so kongresno preiskavo, ki je potrdila, kar vsi že itak vedo – da je Trump vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, in da je potem delal vse, da bi se to zgodilo. Pa? Kaj se bo zgodilo? Nič? Gotovo. Če bi hoteli kaj storiti, bi to že storili, navsezadnje, zarotniški predsednik je pozival k državnemu udaru in zrušitvi ustavnega reda ter hotel fašistoidno, v slogu diktatorja ostati na oblasti – in pri tem mu je skoraj uspelo! In hej, če bi mu puč uspel, demokrati ne bi mogli nič. Pustili bi ga na oblasti – in ljudi pozivali, naj čez štiri leta pridejo množično na volitve. Ali pa bi proti njemu vložili impeachment.

Kaj demokrati in liberalci počnejo, itak vidimo: drug drugega že ves čas prepričujejo, da to, kar se je zgodilo, ni fašizem in da Trump ni fašist (češ ni vse fašizem, populizem ni fašizem ipd.), kar seveda pomeni, da nehote nastopajo kot njegovi najboljši advokati. Ne preseneča, da je kljub strašnemu zločinu – poskusu državnega udara – še vedno na prostosti. Vsi so vedeli, kaj se bo zgodilo (da Trump ne bo priznal volilnega izida, da bo hotel še en mandat, da ne bo hotel z oblasti, da bo zrežiral puč in skušal zrušiti demokracijo), a nihče ni skušal tega preprečiti. Saj veste – zavzetje Kapitola ni poskus državnega udara. In ja, belski nacionalizem ni rasizem.

Demokrati, ki živijo v zanikanju (trumpizem ni fašizem), so 6. januarja 2021 ljudstvo prepustili fašizmu. Po napadu na Kapitol se vodilni demokrati – novoizvoljeni predsednik Joe Biden, Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma, in Chuck Schumer, vodja senata – čudno dolgo niso oglasili, medtem ko so vojska, policija in varnostne agencije, pravi David Walsh (WSWS), taktično čakale, da vidijo, kdo bo zmagal. »Če bi puč uspel, bi ga demokrati in etablirani mediji sprejeli.« Tako kot so »leta 2000 sprejeli volilno krajo,« ko je vrhovno sodišče, v katerem so imeli večino konservativci, ustavilo štetje volilnih glasov na Floridi in zmago brez milosti in slabe vesti podelilo republikanskemu kandidatu Georgeu W. Bushu. Demokrati so sprejeli to, da je Busha izvolilo vrhovno sodišče – tako kot so zdaj sprejeli to, da je vrhovno sodišče razveljavilo pravico do splava. Delovati hočejo konstruktivno. Simpatično. In plemenito. Tistega usodnega 6. januarja še celo antifašističnih protestnikov ni bilo na spregled, a prav ti bi morali, pravi Paul Street (CounterPunch) množično zasesti ceste in zahtevati Trumpovo aretacijo – tako kot so prej množično zasedli ceste in zahtevali aretacijo policistov, ki so 25. maja 2020 v Minneapolisu umorili temnopoltega Georgea Floyda. Hitlerja so po spodletelem puču vsaj aretirali, obsodili in zaprli.

Zavzetje Kapitola, ki so ga izvedli Trumpovi privrženci, spominja na zavzetje nacionalke, ki so ga izvedli Janševi privrženci – tako kot so bili demokrati prepričani, da je najbolje, če pustijo, da se zgodba Kapitola odvije in razplete kar sama od sebe, po »naravni« poti, brez posredovanja, je tudi bila Golobova vlada najprej prepričana, da je najbolje, če pusti, da se zgodba nacionalke odvije in razplete kar sama od sebe, po »naravni« poti, brez posredovanja. Levica igra po pravilih. Desnica ne. Če bi igrala po pravilih, ne bi osvojila nacionalke. Če bi igrala po pravilih, ne bi prepovedala splava. Če bi igrala po pravilih, Britanije ne bi odpeljala iz Evropske unije.

Levica ne razume oblasti

V resnici je še precej, precej huje: še malo namreč, pa bo Trump napovedal predsedniško kandidaturo za leto 2024. Ja, človek, ki je nedavno vodil fašistični napad na Kapitol, zagrešil hud zločin, celo veleizdajo, in poteptal vse standarde demokracije (»ki nam jo zavida ves svet,« kot radi rečejo Američani), je tik pred ponovnim vkorakanjem v Belo hišo. In ko bo napovedal predsedniško kandidaturo, mu demokrati definitivno ne bodo mogli nič. Čisto nič. Popolnoma nič. Zero. Nada. Vsak napad nanj bo deloval kot predvolilna poteza – če bo kako sodišče proti njemu vložilo obtožnico, bo to veljalo za »politično motiviran proces«, okej, krivosodje. To, kar je storil, bo neizbežno ostalo brez sodnega epiloga. Da bi zaprli predsedniškega kandidata – nemogoče! Pod nobenim pogojem! Za antidemokrate in tirane bi veljali demokrati, ki da hočejo ustaviti svojega političnega tekmeca. Ne, ne bodo ga preganjali – njegovih pajdašev, sozarotnikov pri pučističnem napadu na Kapitol, tudi ne.

Demokrati – liberalci, levičarji, progresivci – nimajo odgovora na grobe kršitve, rušenje, zlorabe in demontažo demokracije. Sposobni so le medlega pasivnega odpora, na katerega so brezmejno ponosni. Tako kot so ponosni na svoje liberalne, progresivne vrednote, ki pa vztrajno izginjajo. Pravic, svoboščin in demokracije niso več sposobni zaščititi (splava ni več, ogrožene so tudi druge pravice, recimo zakonska zveza istospolno usmerjenih in celo seks med istospolno usmerjenimi, kot so opozorili trije liberalni vrhovni sodniki, Sonia Sotomayor, Stephen Breyer in Elena Kagan). Ne obnašajo se, kot da so res pro-choice. Vpijejo le še: glejte, kaj počnejo – pridite volit! A nikar ne mislite, da to vpijejo le, ko so v opoziciji. Ne, au contraire – to vpijejo tudi zdaj, ko so na oblasti! Glejte, kaj počnejo – pridite jeseni volit! Natanko to se je dogajalo tudi v času Janševe vlade – opozicija, kombinacija sil, ki so levo od centra (SD, LMŠ, SAB, Levica), na njegove kršitve in zlorabe demokracije ni imela odgovora. Le pozivala nas je na volitve. Glejte, kaj počne Janša!

Desnica je Johnsona nujno potrebovala, pa četudi je bil le dvorni norec, klovn, blefer in trol, ki se je imel za Winstona Churchilla. Pa četudi je izgledal le kot Trumpov impersonator.

Če bi verjeli, da so demokrati odlični strategi, bi morda celo posumili, da so namerno pustili, da pade sodba Roe v. Wade, to pa zato, da bi si jeseni zagotovili višjo volilno udeležbo in večje možnosti za zmago. Če ...

A problem političnih strank, ki so levo od centra, ni le v tem, da nimajo nobene strategije in nobenega bojnega načrta več, da le javkajo, tožarijo, nastavljajo drugo lice in vljudno moledujejo za volilni glas, ampak v tem, da ne razumejo oblasti. Ko so na oblasti, se obnašajo tako, kot da so v opoziciji. Ko so na oblasti, nimajo odgovora. Ko so na oblasti, so brez moči. Z oblastjo ne znajo ravnati. V nasprotju z desnico, ki razume oblast – ki torej razume, da je oblast sredstvo za implementacijo njenega programa, njene agende, njenih ciljev, tudi tistih najnižjih in najbolj umazanih, antidemokratičnih. Hej, pa naj piskajo, tožarijo in tožijo! Ko bodo sodišča presodila in odločila, bo vse že mimo – in predvsem za vse prepozno. Nihče ne bo več vedel, za kaj je šlo. Vsem bo vseeno.

Liberalci se ne zavedajo več pomembnosti ideološkega in kulturnega boja, zato tudi ne poznajo svojih prioritet: zaščititi ženske pravice. Za vsako ceno! Za vsako ceno? Ne – treba je paziti, da ne bo druga stran preveč jezna in užaljena! In da nas ne bo razglasila za komuniste ali »kulturne marksiste«! Ali pa da ne bo rekla, da to počnemo iz maščevanja! Liberalci nočejo ustvarjati vtisa, da kaj počnejo iz maščevanja. Za nič na svetu! Desnica s tem nima težav – ne boji se svoje radikalnosti, mirno poziva k državljanski vojni, revanšizem pa ni le njen modus operandi, temveč tudi njen mobilizacijski mehanizem. Ko njihovi volivci vidijo, kako liberalci jočejo in cvilijo, vedo, da so zmagali, da imajo volitve smisel in da je oblast koristno porabljena. A to je natanko to, kar manjka levi strani: gibanje, ki bi pritiskalo na oblast, da bi zaščitila pravice in svoboščine, demokracijo in vladavino prava.

Desnica, ki se zaveda nujnosti neusmiljenega ideološkega in kulturnega boja (in ki ni tako neumna, da bi prezirala Machiavellija), pozna svoje prioritete: pokoritev in podreditev ženske, ponovna vzpostavitev spolnih hierarhij, repatriarhalizacija družine in družbe. Če je treba pri tem razbiti kako jajce, zlomiti kako kost, stopiti komu na prste, spraviti koga v jok in streti kak zakon, toliko bolje – volivci znajo ceniti tega, ki je zanje voljan storiti vse, tudi zaobiti zakon. Tega, ki zna početi reči, zaradi katerih druga stran joče, ječi, cvili in tuli. Tega, ki zna – tako kot Clark Gable na koncu filma V vrtincu – reči: »Frankly, my dear, I don’t give a damn!«

Politika, ki je levo od centra, pa vse naredi po pravilih. In zakonih, odlokih, odločbah. Desnici je povsem vseeno, če se zdi liberalcem in liberalni volilni bazi legitimna ali ne. Deluje hitro in buldožersko. Liberalci hodijo po prstih. Nočejo polarizirati in histerizirati javnosti – desnica nima nič proti temu. V polariziranju javnosti neskončno uživa. Hitlerju so leta 1933 oblast prepustili zato, da bi ustavili čedalje hujšo polarizacijo in politično paraliziranost Nemčije. Za popolno uničenje demokracije je potreboval le nekaj ur.

Liberalci hočejo z vsakim stavkom osvojiti vsa srca – kot da so na tekmovanju za Miss sveta. Strah jih je lastne odločnosti in radikalnosti. Nočejo se več bojevati, nočejo se konfrontirati, češ – saj smo vse že stokrat povedali! Zato raje molčijo. In pravice, pridobljene v stoletnih bojih, izginjajo. Delovna sila se čedalje bolj prekarizira, ekonomska neenakost se čedalje bolj poglablja, sindikati so čedalje bolj nemočni. Regresijo prikazujejo kot napredek. Kot modernizacijo.

Desnica po drugi strani ve, da vseh src ne more osvojiti. In da vseh tudi ne potrebuje. Potrebuje le toliko src, da lahko vlada – in implementira svojo agendo, da lahko torej svojim volivcem izpolnjuje stoletne sanje. Brexit. Ali prepoved splava. Ali – zavzetje nacionalke.

Politična korektnost je premalo

Biden ni izpolnil še nobene predvolilne obljube – minimalna plača ni višja (15 dolarjev na uro), študentski dolg ni odpisan, javni kolidž ni brezplačen, bolniški in družinski dopust nista plačana, zdravila na recept niso cenejša, vrtec ni subvencioniran, država še vedno ni plačnik storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, marihuana ni dekriminalizirana in tako dalje. In Bidnove predvolilne obljube niso bile ravno ne vem kako radikalne. Še zdaleč ne tako kot prepoved splava. Ali brexit. Ali osvoboditev Slovenije.

Desnica je Johnsona nujno potrebovala, pa četudi so bili njegovi spodrsljaji tako kretenski kot Trumpovi.

Biden zelo spominja na svojega predhodnika, Baracka Obamo, ki je leta 2008 med predvolilno kampanjo obljubil: »Kot predsednik bom najprej podpisal Zakon o svobodi izbire.« Ko je postal predsednik, je najprej oznanil: »Zakon o svobodi izbire ni moja največja zakonodajna prioriteta.« In tako izginjajo pravice.

Leva stran svojih predvolilnih obljub noče izpolniti. Ne upa si. Boji se – da bo druga stran jezna. Noče polarizirati družbe. Noče vnašati razdora in razkola. Leva stran ne ve, zakaj je prišla na oblast. Desna stran pa to ve: da bi izpolnila svoje predvolilne obljube. Odločno. Agresivno. Neusmiljeno. S tistimi skrivnimi, šifriranimi vred. In te izpolni še posebej brezobzirno.

Ljudje trpijo, ker se levica boji desnice. In etabliranih interesov. Ne pozabite: desnica bo histerično vreščala, kot da je konec sveta, pa čeravno levica ne bo naredila nič posebnega, kaj šele prelomnega ali zares levičarskega. Levico je mogoče tako zlahka prisiliti, da se začne obnašati kot desnica. Republikanci so vztrajno, nezadržno, panično, histerično vreščali, da Barack Obama ogroža Ameriko, ker se gre politiko »odprtih meja«, in da je premehak do ilegalnih priseljencev, pa četudi je deportiral rekordno število ilegalnih priseljencev. Več ilegalnih priseljencev ko je deportiral, bolj je desnica vreščala. Nikoli ni bilo dovolj. Še, še, še! Levica misli, da si desnica želi, da bi uspela.

Poglejte liberalce: politično korektni so – in woke. Kul. A tu je problem: ker so politično korektni in woke, mislijo, da so kulturno vojno dobili. V resnici pa kulturno vojno izgubljajo. Le tako so vzvišeni in afektirani, da tega ne opazijo. Premalo je, da si politično korekten in woke – zmagati moraš. Liberalci pa raje ostanejo politično korektni, lepodušni in »čisti«, kot pa da bi zmagali. Politika je bojišče, ne pa nenasilni piknik. Volivci ne cenijo politikov, ki ne kažejo znakov boja, ki na oblasti delujejo nemočno – in ki ne razumejo oblasti. Če si na oblasti, pa se bojiš, kaj bo rekla druga stran, ne moreš zmagati. Ne moreš zaščititi pravic in svoboščin. Ne moreš opolnomočiti ljudi. Ne moreš spremeniti družbe. Ko si na oblasti, ne moreš le govoriti, da podpiraš to in to – hej, na oblasti si! To, kar podpiraš, lahko uresničiš! Ne smeš reči: joj, tega ne smem, ker se bo desnica maščevala, ko bo prišla na oblast! Itak se bo maščevala, itak bo naredila svoje, itak se ne bo samoomejevala, pa čeravno ničesar ne narediš. Kaj bo naredila desnica, ni odvisno od tvoje vljudnosti. Ali po naše: Pahorjeva vljudnost Janše ne odvrne od agresivnosti, silovitosti, brutalnosti in maščevanja. Au contraire: Pahorjeva vljudnost ga le še dodatno podžge.

Ne, Janša te z oblasti ne odnese zato, ker si »nekaj« naredil, temveč zato, ker nisi ničesar naredil.

Boris Johnson, »politični Houdini«, je premier postal leta 2019. Mesece pred tem so Britanci gledali politike, ki se niso mogli dogovoriti o brexitu, sterilne politične elite, ki so cepetale v slepi ulici in ki niso več verjele niti lastnemu populističnemu cinizmu, neučinkovite stare obraze, ki niso bili sposobni skleniti kupčije, demokracijo s čedalje nižjim tolerančnim pragom, politično resnico, ki je bila v prehudi diskrepanci s potrebami, afinitetami in preferencami ljudi, premierko Thereso May, ki je streljala v prazno – videli so politiko, ki je odpovedala. Ko politika odpove, nastopijo takšni, kot so Trump, Johnson in Janša, od katerih ljudje – jezni in utrujeni in prestrašeni in frustrirani in polni resentimenta – terjajo, da v politiko vnesejo malce več »fašističnega duha«.