Krasen dan za enakopravnost

»V ustavi bo pisalo: oče je moški in mama je ženska,« jie 13. marca ob 33-letnici SDS napovedal njen predsednik in tedaj tudi še predsednik vlade Janez Janša. Zakaj je to rekel? Zakaj bi sploh to rekel? Zakaj bi to obljubljal svojim volivcem, če pa je prav to, z vsemi posledicami vred, tedaj in od nekdaj, v praksi in na ravni zakonodaje že veljalo? Zato, ker je imel informacije, da bo dolgoletno neustavno stanje ustavno sodišče odpravilo, saj ustava ne govori o spolu zakoncev, pač pa to (protiustavno) omejitev določa zakonodaja? Ustavno sodišče je prejšnji petek res objavilo eno izmed svojih pomembnejših odločitev, v njej pa je ugotovilo točno to.

Po dolgih letih bojev dveh gejevskih parov z upravnimi in sodnimi organi je zdaj zadnjo besedo izreklo ustavno sodišče in omogočilo poroke in posvojitve tudi istospolnim parom, ker je bila ureditev, ki je to doslej onemogočala, diskriminatorna in protiustavna. Čeprav ustava govori zgolj o »enakopravnosti zakoncev« in nič o spolu enega ali drugega od njiju, je zakonodaja definicijo zožila s stavkom »zakonska zveza je življenjska skupnost moža in žene«, ki je bil dolga leta podlaga za odrekanje gejem in lezbijkam, da tako kot heteroseksualni pari sklenejo zakonsko zvezo ali posvojijo otroka. Ustavno sodišče je pri presojanju dveh ustavnih pritožb po uradni dolžnosti presojalo tudi področno zakonodajo in razveljavilo omenjeno zakonsko določilo. Odločitev so sodnice in sodniki sprejeli z udobno večino šestih proti trem, proti so pričakovano glasovali Marko Šorli, Klemen Jaklič in Rok Svetlič.

Ustavne sodnice in sodniki so določili polletni rok, v katerem mora državni zbor odpraviti neustavnosti. Poleg tega so tudi nedvoumno, dobesedno zapisali, kako naj bodo protiustavnosti odpravljene, in s tem tudi določili »zakonodajno« podlago za uresničevanje teh pravic za čas, dokler državni zbor svoje naloge ne opravi. Do odprave protiustavnosti še šteje, da je »zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb« in da »veljajo za skupno posvojitev s strani istospolnih partnerjev, ki živita v partnerski zvezi, enaka pravila, kot veljajo po veljavni zakonski ureditvi za skupno posvojitev s strani zakoncev«.

Iz odločb ustavnega sodišča izhaja, da je (Janševa) vlada, ki je nasprotovala spremembam na tem področju, šepala v argumentaciji. Njeno delo sicer ni bilo lahko. Ker referenčne raziskave kažejo, da ni v nasprotju z otrokovo koristjo (pač pa prej nasprotno), če ga posvoji istospolni par, je vladno nasprotovanje pritožnikom v bistvu ostalo zgolj na ideološki ravni. Da je tako, lepo pokaže vladno navajanje Kairske deklaracije o človekovih pravicah v islamu, ki je bila sprejeta na 19. islamski konferenci zunanjih ministrov držav članic Organizacije islamske konference, »kjer naj bi bilo izrecno določeno, da pravica skleniti zakonsko zvezo in ustvariti družino pripada ženski in moškemu skupaj«. Gre za dokument, ki ga je Svet Evrope, v sklopu katerega deluje tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, leta 2019 označil za »mednarodni instrument, ki ni skladen z univerzalnimi človekovimi pravicami«.

Slovenija je postala 18. evropska država, ki priznava enakopravnost heteroseksualnih in homoseksualnih parov glede porok in posvojitev.

Odločbi ustavnega sodišča sta pomembni, predvsem simbolni sporočili, ki pa se bosta odrazili tudi v praksi. Gejevski in lezbični pari bodo lahko sklenili zakonsko zvezo, se poročili, do česar doslej niso imeli pravice. Zgolj zaradi spolne usmerjenosti so zanje veljala drugačna pravila – svojo partnersko zvezo, ki je bila smiselno skorajda povsem izenačena z zakonsko zvezo, so lahko zgolj »registrirali«. Kar se posvojitev tiče, se bo istospolni par odslej lahko registriral kot bodoči posvojiteljski par, pri čemer ga bodo centri za socialno delo presojali z enakimi merili za ugotavljanje primernosti, kot so doslej presojali heteroseksualne pare. Vsaj upamo lahko, da bo tako.

Spet referendum?

Geji in lezbijke so v preteklosti že kdaj od kake nekoliko bolj razsvetljene politike (skoraj) dobili kako pravico, ki jim je bila sicer odrekana zaradi njihove spolne usmerjenosti. A so jo potem na referendumu izgubili, še preden bi jo zares lahko začeli uveljavljati. Spremembe zakonov, predvsem družinskega zakonika, ki so jih uvajale, so bile namreč na referendumih razveljavljene.

Tokrat referenduma ne bo. Ustava v 90. členu določa izjeme, ko referenduma ni dovoljeno razpisati. Tam med drugim tudi piše, da ni dopusten »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«.

Seveda to ne pomeni, da je vsak zakon, ki se sprejema za potrebe odprave protiustavnosti, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, odporen proti referendumskemu odločanju. To učijo zgodovinske izkušnje. Poleg tega prav v tem trenutku na nitki visi eden izmed takšnih zakonov, ker je zoper njega napovedan referendum. Gre za zakon o nalezljivih boleznih. Tudi v tem zakonu je ustavno sodišče razveljavilo posamezne člene in državni zbor napotilo, naj zakon uredi tako, da bo skladen z ustavo. Povsem jasno je, zakaj so sodniki v tistem primeru razveljavili del zakona, in povsem jasno je tudi, kakšna bi po njihovem mnenju smiselno morala biti nova ureditev, da bi bila skladna z ustavo. A gre vendarle za obsežno in kompleksno materijo, zato so ustavni sodniki zakonodajalcu dali usmeritev in nič več kot to. V tistem primeru zato referendum o spremembi zakona ni vnaprej nemogoč oziroma prepovedan. Ustavno sodišče bi zahtevo za referendum presojalo z vidika, ali sprememba zakona o nalezljivih boleznih prinaša to, kar so zahtevali z razveljavitvijo zakona, ali pa je tako ali drugače pomembno odstopajoča.

Progresivni razvoj človekovih pravic je še samoumevni aksiom slovenskega ustavnega sodišča. V ZDA ni več tako.

Aktualni odločitvi ustavnega sodišča sta v tem pogledu pomembno drugačni. Ustavne sodnice in sodniki so razveljavili po nekaj besed ali stavkov v posameznem od zakonov in poleg tega zapisali besede, ki naj veljajo do uskladitve zakonov z ustavo. Zakonodajalec v tem primeru torej ne bo imel posebej težkega dela in tudi ne posebej veliko manevrskega prostora pri odpravljanju neustavnega stanja. To je mogoče le na način, kot ga je odredilo ustavno sodišče, pravzaprav le z besedami, ki jih je zapisalo. Če bodo zakonske spremembe skladne s tem, referendum ni mogoč. Če ne bodo, novi zakon ne bo ustaven in bodo istospolni pari pravice še naprej uresničevali neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča. Sodnice in sodniki so namreč že sami vzpostavili veljavno pravno stanje in sprememba zakona načeloma niti ni nujna, seveda pa je zaželena v duhu spoštovanja odločitev ustavnega sodišča. Če recimo zakonodajalec ne bi želel odpraviti ugotovljene protiustavnosti ali pa je ne bi želel odpraviti na pravi način, bi istospolni pari svoje pravice lahko do nadaljnjega uveljavljali neposredno na podlagi ustave in odločbe ustavnega sodišča.

Verjetno je razumno pričakovati, da z ljudsko voljo na referendumu ni mogoče ponovno vzpostaviti diskriminacije neke družbene skupine. Prav tako ne, da bi to v drugačni sestavi morda storilo ustavno sodišče. To, sprememba mnenja ustavnega sodišča o nekem vprašanju, sicer ni nemogoče. Zagotovo je mogoče, kadar ustavno sodišče tehta med pravicami. Ena poimenska sestava sodišča lahko tehta razmerje med dvema ali več pravicami drugače kot druga. A v našem primeru ni šlo za takšno tehtanje, pač pa je ustavno sodišče zgolj ugotovilo obstoj diskriminacije. S tem ni bila prizadeta, kakorkoli zmanjšana ali omejena nobena druga ustavna pravica.

Vendar izkušnje iz tujine kažejo, da je tudi (ustavno) nemogoče lahko mogoče, če je za to dovolj (politične) volje. Na Madžarskem je ustavna večina premiera Viktorja Orbána v ustavo zapisala besede, ki jih je spomladi na strankarski konvenciji izrekel Janez Janša – v madžarski ustavi zdaj piše: »Mati je ženska, oče pa je moški.« Enako bi ustavna večina lahko storila tudi v Sloveniji, s tem odpravila odločitev ustavnega sodišča in ponovno potisnila istospolne pare v neenakopraven položaj. V ZDA je skrajno konservativna večina na vrhovnem sodišču nedavno odpravila več kot 50 let staro pravico do splava na zvezni ravni. Pred to nevarnostjo – da bi kaka bodoča skrajno konservativna večina na ustavnem sodišču spremenila tokratno odločitev – svari tudi sodnica dr. Špelca Mežnar, ki je svoje pritrdilno ločeno mnenje sklenila z besedami: »Ali bodo pravice istospolnih oseb ostale del našega ustavnega reda, pa je odvisno predvsem od politike, ki bo izvolila naše naslednike. Učimo se iz ameriške izkušnje in bodimo pametnejši.«