Tožilstvo na kolenih

Generalni državni tožilec Drago Šketa je ob predstavitvi letnega poročila o delu tožilstva za lansko leto v državnem zboru izrekel besede, ki jih že dolgo nismo slišali: »Stanje bo izredno kritično, število nerešenih zadev se bo povečevalo.« Trenutno je v Sloveniji le 200 tožilcev, kar je vsaj trideset manj, kot jih je bilo prej dolga leta, in še dodatnih dobrih trideset manj, kot jih zapoveduje desetletje stara odredba ministra za pravosodje. A pomanjkanje državnih tožilcev še zdaleč ni edina težava, s katero je tožilstvo obremenila vlada Janeza Janše.

Problem s posebej hudim pomanjkanjem tožilcev je obstajal že zadnji dve leti, ko vlada ni želela potrditi imenovanj novih tožilcev in napredovanj obstoječih. Tako se je na »čakalni listi«, ki jo je pred dnevi odpravila Golobova vlada, nabralo kar 19 tožilcev in kandidatov za tožilce. Šketa opozarja, da je s tem nastal dvojni zaostanek, saj že tako niso dobivali novih tožilcev, ki bi nadomestili upokojitve ali odhode, poleg tega pa niso mogli začeti novih razpisov za tožilce, ki bi nadomestili tiste, ki bi morali napredovati, pa niso. Dodaja, da so prejšnjo vlado ter pravosodno ministrico Lilijano Kozlovič in pravosodnega ministra Marjana Dikaučiča večkrat pozvali k imenovanju tožilcev, ki so prestali strokovno presojo, to je storil tudi državnotožilski svet, a »z njihove strani nismo dobili niti odgovora«.

Vlada Janeza Janše je sicer pritisk na tožilstvo vršila na več ravneh hkrati. Skrajšala je recimo roke za vložitev obtožnice na zgolj 90 dni, kar v bistvu onemogoča delo tožilstva predvsem v zahtevnih, kompleksnih zadevah gospodarskega kriminala in korupcije. Kratki roki pomenijo, da tožilci v najtežjih oblikah kriminala ne bodo mogli opraviti svojega dela ali pa, v najboljšem primeru, da ga bodo opravili slabo, kar se bo kasneje izkazalo na sodiščih z oprostilnimi sodbami. Poleg tega je lani vlada s spremembami proračuna za letošnje leto zmanjšala sredstva za delovanje tožilstva za dober milijon evrov. Tedaj so na vrhovnem tožilstvu to komentirali z besedami, da se tožilstvo »prvič sooča s situacijo, da je z ministrstvom za finance predhodno usklajen finančni načrt državnih tožilstev in DTS naknadno, brez vsakega opozorila ali dogovora, znižan. Državno tožilstvo ni prejelo nobenega pojasnila ali obvestila, da se zmanjšanje pripravlja, niti zakaj oziroma od kod ocena, da se nam sredstva lahko zmanjšajo.«

Pritisk na tožilstvo je vlada izvajala tudi prek policije, točneje, s prevzemom tega organa. To se je recimo pokazalo predvsem v Ljubljani, na daleč največjem tožilstvu v Sloveniji, ki obravnava tudi praktično vse zadeve, v katerih so tako ali drugače stranke v postopkih tudi državni organi, njihovi predstavniki in visoki politični funkcionarji nasploh. Med ljubljanskim tožilstvom in ljubljansko policijo, ki sta po številu zadev pristojna za polovico države, se je v zadnjih desetletjih vzpostavilo zgledno sodelovanje. To pa se je s prihodom novih ljudi na čelo policije skrhalo, na trenutke popolnoma prekinilo. Razlog je bil povsem preprost, političen. Če bi komunikacija potekala kot doslej, policija ne bi mogla vlagati kazenskih ovadb zoper protestnike, češ da premieru grozijo s smrtjo – ker bi s tožilstva že prej dobila potrebno informacijo, da ne gre za kazniva dejanja. Tako pa je policija ovadbe vložila na tožilstvo in tožilce prisilila, da odločajo o obstoju neobstoječih kaznivih dejanj.

Utrujanje z birokracijo

Na splošno poznamo dva učinkovita načina za onemogočenje nekega organa. Eden je ustvarjanje kadrovske ali finančne (lahko tudi oboje sočasno) podhranjenosti, pri enakem naboru nalog in zadolžitev. Drugi pa je obremenitev organa z dodatnimi nalogami, pristojnostmi in obveznostmi, pri čemer kadrovski in finančni viri ostanejo na enaki ravni kot prej. Vlada Janeza Janše je na tožilstvu uporabila kar oboje hkrati.

Ob vsem omenjenem in hkrati z ustvarjanjem kadrovske stiske sta vlada in njena večina v državnem zboru manjšajočemu se številu preostalih tožilcev dodeljevali dodatne naloge. Politična opcija, katere mantra je bila nekoč in je še danes debirokratizacija, je s spremembami zakonodaje povečevala obvezna birokratska opravila. In to brez prepričljivih razlogov za posamezno dodatno opravilo, ki pa je s seboj brez dvoma prineslo dodatno delo in upočasnitev tožilstva ter v nekaterih primerih hkrati celo policije.

Janševa vlada je zmanjšala sredstva za delovanje tožilstva in število tožilcev, hkrati pa organu pregona naložila dodatne naloge, predvsem v obliki birokratskih opravil.

Najprej so uzakonili obvezen sopodpis vodje v primerih odstopa od pregona. Dotlej je veljalo, da vodje tožilstev ali oddelkov zahtevajo vpogled v zadevo in soglasje za zavrženje kazenske ovadbe oziroma odstop od pregona v zapletenih, večjih, specifičnih zadevah, zdaj pa je to zakonska obveza v vseh primerih. Vsako tako zadevo mora sedaj (vsebinsko) pregledati vodja in jo odobriti, kar zahteva dodatno delo in podaljšuje postopek, pri čemer se domnevno zasledovani cilj zakonodajalca ni uresničil. »Govorilo se je, da se bo s to spremembo zmanjšal odstotek zavrženih ovadb, celo občutno zmanjšal, pa se to ni zgodilo, saj je ta odstotek ostal povsem enak,« pojasnjuje Šketa. Politika je (neuspešno) želela pokazati, da so tožilci preveč samostojni pri svojem delu in da bi morala biti celotna organizacija bolj hierarhično vodena, pri čemer seveda vodjo tožilstva, generalnega državnega tožilca v državnem zboru, izvoli politika. To sicer sodi v siceršnje strmenje prejšnje vlade k čim bolj strogi hierarhizaciji (samostojnih) državnih organov, prek katere bi bilo olajšano politično vplivanje na posamezne odločitve organov oziroma njihovih predstavnikov.

Prejšnja koalicija je s sodišča na tožilstvo prenesla tudi del kazenskega postopka, povsem birokratsko opravilo, imenovano »popis prilog«. Gre za popis prilog, ki se vlagajo v spis kot dokaz, ki ga je poprej v sklopu kazenske preiskave opravilo upravno osebje na preiskovalnem sodišču, zdaj to opravilo počno tožilci sami. Šketa pravi, da bi za to delo potrebovali več deset dodatnih zaposlitev v obliki zapisnikarjev, »dobili pa nismo kakopak niti ene dodatne zaposlitve«.

In, nikakor ne nazadnje, prejšnji notranji minister Aleš Hojs je spremenil veljavno uredbo o sodelovanju med tožilstvom in policijo, tako da je bilo sodelovanje med organoma mogoče le še v pisni obliki. Ukinil je možnost ustnega tožilskega usmerjanja policije, ki je bilo namenjeno usmerjanju v lažjih zadevah in opravilih ter pri nujnih opravilih, kjer se čas šteje v minutah in urah. Po novem je lahko policist zaprosil za usmeritve le še po elektronski pošti, tožilec pa je te lahko tudi podal le na ta način. Novost je prinesla dodatno delo, dodatno birokracijo, podaljšal se je čas reševanja zadev ter neposredno in posredno zmanjšala učinkovitost organa pregona.

Tožilstvo pred zlomom?

Generalni državni tožilec opozarja, da se bodo posledice tega početja bivše vladajoče politike zaradi specifičnosti lanskega leta pokazale šele letos in v letih, ki bodo sledila:

»Imeli smo srečo v nesreči, v letu 2021 je kot posledica epidemije koronavirusa bil pripad kazenskih ovadb občutno nižji, saj smo bili priča obdobjem zaprtja države, javno življenje je bilo omejeno, poleg tega ni bilo toliko obravnav, ki se jih tožilci moramo udeleževati in smo to nekako obvladovali. A zdaj se tako število kazenskih zadev kot tudi oblika tožilskega dela vrača na raven izpred epidemije in pripada ne bomo mogli več obvladovati. Že danes se odpovedujejo glavne obravnave v kazenskih postopkih pred sodišči, ker nimamo dovolj tožilcev, da bi zagotovili prisotnost tožilca na njih.«

Tožilstvo je lani zaradi specifičnih razmer manjšega števila zaznanih kaznivih dejanj in razpisanih obravnav obvladovalo pripad, po vrnitvi v »normalnost« se bodo začeli kopičiti zaostanki.

Konec lanskega leta je tožilec specializiranega tožilstva in predsednik Društva državnih tožilcev Boštjan Valenčič takole precej obupano opisoval razmere, v katerih se je znašlo tožilstvo: »Razen tega, da generalni državni tožilec redno pošilja prošnje vladi, naj vendarle imenuje tožilce, ne moremo nič. Zgleda, da naša demokracija ni dovolj robustna, da bi prenesla, kar se zdaj dogaja. Enostavno snovalci ustave niso predvideli vseh teh anomalij, ki se lahko zgodijo. In zdaj vidimo, kako šibke institucije imamo in kaj se da z njimi vse početi, če se hoče.« Šketa zdaj pravi, da je zaradi obljub in dosedanjega ravnanja vlade optimističen glede konca politične blokade, ponovnega ustvarjanja primernih razmer za delo in povečanja števila tožilcev.

Kot na več drugih področjih, kjer je prejšnja vlada odigrala tako imenovano umazano ustavno igro, ki se kaže v kršenju nenapisanih demokratičnih pravil, izigravanju zakonodaje ter njeni interpretaciji v nasprotju z duhom, v katerem je bila napisana, bo Golobova vlada imela nekaj dela z uzakonjanjem novih bolj togih in bolj omejevalnih pravil za izvršno oblast v razmerju do samostojnih državnih organov. Ali in koliko bo to delo, ki je v bistvu tudi samoomejevalno, opravila, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da so bile pred volitvami dane obljube v tej smeri.