Desant SDS na TV Slovenija se poglablja, RTV Slovenija pa spominja na medvojno okupirano Ljubljano

Okupacija je okupacija. In namen je vedno enak: zadušiti upor, pokoriti ljudi, najti sodelavce in izdajalce, ljudi, ki se dajo kupiti. In zgodovina kaže, da je mogoče nekatere kupiti že s sladkimi besedami in novci. Italijani so ob okupaciji tako imenovane Ljubljanske pokrajine želeli prebivalstvo čim hitreje poitalijaniti. Zasedba se je zgodila 3. maja 1941 s priključitvijo Italiji. Po vsej pokrajini so začeli ustanavljati fašistične organizacije, na vsa odločevalska mesta so pripeljali svoje ljudi. Vrhovno oblast na okupiranem območju je imel visoki komisar, ki bi mu moral pomagati štirinajstčlanski sosvet, izbran izmed tistih slovenskih politikov, ki so bili pripravljeni sodelovati z Italijani. Taka je bila ideja Italijanov. Pač, najti je treba kolaborante. Ker pa je sodelovanje z Italijani med ljudmi povzročilo globok prezir, je nekaj članov iz sosveta izstopilo. Italijani so zato idejo opustili. In ker ni šlo zlahka, so šli Italijani nad Ljubljansko pokrajino zgrda. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in poveljnik 11. armadnega korpusa general Mario Robotti sta konec januarja 1942 izdala ukaz kraljevi italijanski kopenski vojski, da začne obdajati Ljubljano z žico.

Današnje dogajanje na RTV Slovenija se bere kot nova izvedba italijanske okupacije na manjšem primeru, tokrat je žrtev javna televizija. Mar se SDS ne vede kot Italija med drugo svetovno vojno? Zaposleni na RTV jo prezirajo, a SDS-okupatorji pritiskajo: ker se okupirani ne uklanjajo, njihovi izvršitelji (Jadranka Rebernik bi res lahko dobila nekje okoli RTV Slovenija spomenik »Izdajalka«) ukinjajo oddaje (napletajo žico), odstranjujejo zavedne ertevejevce, stiskajo obroč.

Tudi Grazioli in Robotti sta, tako kot Andrej Grah Whatmough in novi direktor Uroš Urbanija na TV Slovenija, sebe predstavljala kot osvoboditelja, kot tista, ki v te zaostale kraje prinašata razvoj, dialog, napredek. Ja, pod SDS vam bo bolje, podredite se, odrecite se svojih načel in principov, zaupajte predsedniku SDS Janezu Janši. Tako Urbanija sebe predstavlja kot depolitizacijo, kot dialog. Cinizem brez primere.

Ampak RTV Slovenija se ne da. Kdor zmore odkrit odpor, se odpira odkrito. To ni lahko. Okupacija se dogaja v hiši, komisarji SDS imajo moč. Večina se upira tiho, ampak se. Nekaj jih kolaborira. Malo. Nekaj je lepih duš, celestin.

Ja, RTV Slovenija je danes kot Ljubljana v času okupacije. In zato je bilo tako izjemno gledati Odmeve pretekli ponedeljek, ko je v studio prišel pravkar imenovani SDS-direktor televizije Uroš Urbanija, prepričan, da zdaj bo pa povedal svoje. Pa ni mogel. Ne, ker je Tanja Starič novinarka. In kaj je vprašala? Če povzamemo: kaj on, propagandist politične stranke, pribočnik predsednika stranke, oficir, dela na javni televiziji? Ja, bil je presenečen kot Robotti, ki se je vedno znova med sprehodom po Ljubljani čudil, zakaj ga ljudje ne pozdravljajo, ampak mu izkazujejo prezir.

Zgodovina ne bo ovrednotila teh okupatorjev – ker jih je že.

Še par mesecev, RTV Slovenija. Saj potem ne bo dobro, ne bo pa več noro. In med tema dvema stanjema je velika razlika. Kot jo že danes občuti že praktično vsa Slovenija.