Nemoč z neba

Zadnji velik požar na slovenskem delu Krasa je izbruhnil leta 2006. V analizah je znan kot požar Šumka, nastal pa je 21. julija ob 17. uri v bližini ceste Komen–Branik. Ker pozno popoldne sonce ni bilo več tako močno, ga je verjetno povzročil človek. Morda je kdo na suh kraški teren odvrgel kakšen ogorek in suha vegetacija je hitro zagorela. Gasilci prostovoljnega društva Dornberk so obvestilo o požaru dobili ob 17.05 in že čez 24 minut sta bili na kraju požara dve ekipi 23 gasilcev s šestimi vozili. Njihov odziv je bil izjemen. A zaradi suše in vetra požara niso mogli ukrotiti. V petih dneh, do 26. julija, ko je šele obilno deževje pripomoglo k zaključku, je pogorelo 950 hektarjev gozda in travnikov, ker se je požar zelo hitro razširil. Verjetno bi ga bilo povsem na začetku mogoče ustaviti, a z veliko močnejšim odzivom, torej tudi odločnejšim posredovanjem iz zraka. Čeprav so tedaj gasilci zaprosili za helikopter, pa ga tja ni bilo.

Iz vojske so 21. julija, kot so pokazale kasnejše analize, sprva sporočili, da bo vojaški helikopter z vodo prišel, nato pa so ga odpovedali. »Najprej so nam rekli, da bo priletel,« je tedaj za Mladino povedal Ivan Vidmar, poveljnik PGD Dornberk in hkrati poveljnik Gasilske zveze Goriške, »potem pa se je izkazalo, da zaradi prevelike utrujenosti pilotov – gasili so ob avtocesti pri Divači – in bližajoče se noči helikopterja ne bo«.

Požar Šumka je pred šestnajstimi leti sprožil podobna javna vprašanja kot požar na Krasu sedaj. Tudi tedaj so številni trdili, da bo takšnih požarov še več in da bi morala Slovenija nabaviti letala za gašenje. Tedanji državnozborski poslanec Aurelio Juri je v pismu obrambnemu ministru Karlu Erjavcu zapisal, da je nakup letala za gašenje potreben in gospodaren, »zanesljivo veliko bolj kot načrtovana nabava letala za transport oklepnikov na misijah v tujini«. A se Erjavec z njim ni strinjal, gasilce je razburil z izjavo, da se razen v dveh večjih požarih ni pokazalo, da bi bil nakup letala za gašenje potreben. Tudi v Regijski razvojni agenciji Severne Primorske so teden dni po izbruhu požara napovedali, da bodo kupili dve letali za gašenje požarov Air Tractor, a se to ni zgodilo. Direktor agencije Črtomir Špacapan pravi, da s projektom niso uspeli na evropskem razpisu Interreg. »Ker pa kasneje večjih požarov ni bilo, je, priznam, zmanjkalo motivacije. Kar je škoda. Pilote imamo, letala so poceni in enostavna za vzdrževanje, letališče bi tudi bilo. Z letališča v stari Gorici bi lahko bilo letalo na Krasu v petih minutah, ne pa da prosimo za pomoč po celi Evropi,« pravi.

Tokratni, največji požar v slovenski polpretekli zgodovini je verjetno pogašen, gasilci sicer še vzdržujejo požarno stražo, da se požar ne bi ponovil. Na vrhuncu pekla, ki je trajal 10 dni, je pri gašenju pomagalo 1700 gasilcev, vojakov, sekačev, takrat je bilo v zraku več kot 10 plovil – helikopterjev in letal iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Romunije in Avstrije. Požar je pogašen, za njim je ostalo 3000, po nekaterih ocenah pa celo 3500 hektarjev požgane zemlje, ki se bo obnavljala še desetletja. In verjetno bo tudi tokrat analiza pokazala podobne pomanjkljivosti obrambe pred požari kot pred šestnajstimi leti.

Potek katastrofe je bil tudi tokrat podoben. Požarni cunami se je začel 15. julija popoldan ob državni cesti Miren–Lokvica. Vodja intervencije Simon Vendramin je tisti dan za Slovensko tiskovno agencijo (STA) takole opisal izbruh: »Aktivirali smo helikopter Slovenske vojske, vendar najprej nismo dobili odobritve, da bo lahko prišel, zato smo preko sporazuma aktivirali italijanski helikopter, vendar smo kasneje dobili obvestilo, da lahko pride slovenski helikopter, vendar da lahko gasi le še uro in pol.«

Med letoma 1995 in 2012 je bilo na Krasu 61 požarov na leto. V zadnjih letih pa že trikrat več. Kljub temu država doslej ni bila pretirano zaskrbljena.

Zadnji požar na Krasu so gasilci in številni prostovoljci ukrotili ob silnih naporih. Tudi njihovi kolegi, gasilci iz Hrvaške in Italije, so v vzporednih izbruhih požarov te pogasili, a po dosegljivih informacijah tam takšnih težav s helikopterji ali letali niso imeli. Hkrati s požarom v Sloveniji je 19. julija zjutraj zagorelo tudi v Italiji – pri Medji vasi, Moščenicah in Sabličih, verjetno zaradi isker vlaka pri zaviranju. Eden izmed prvih, ki je prišel na območje požara, je bil koordinator civilne zaščite območja Doberdob in zamejski Slovenec Matej Ferfolja. Pri njih težav s helikopterji ali letali ni bilo, prav nasprotno. »Naš center v Palmanovi se v požarno kritičnem obdobju zelo hitro odzove, in tudi če ni potrebno, navadno takoj pošljejo helikopter z vodo. Ko je v torek zjutraj zagorelo – in na koncu je zaradi burje pogorelo 700 hektarjev –, so v roku pol ure, potem ko so v Palmanovi opazili dim, nad požar poslali helikopter, ki je že gasil,« opisuje Ferfolja. »Vidim, da v Sloveniji uporabljate vojaške helikopterje, ki so izredno veliki in tudi malce počasnejši. Pilot, kolikor sem sam opazoval, sam ne more vode zajemati brez pomoči posadke na tleh. V Italiji, v Furlaniji - Julijski krajni, uporabljamo manjše in zelo hitre helikopterje,« dodaja.

Sočasno kot v Sloveniji je zagorelo tudi na Hrvaškem. Ta teden je v bližini Umaga zagorel borov gozd. Z njim se je spopadlo 38 gasilcev s 14 vozili, iz zraka pa jim pomagajo en helikopter in dva kanaderja, je poročal časnik Glas Istre. Kanaderji so gasilska amfibijska letala, ki lahko v nekaj sekundah med kratkim pristankom na vodi zajamejo 6200 litrov vode, v sedmih urah letenja, kolikor je maksimalna dnevna obremenitev, pa zmorejo omenjenih šest ton vode odvreči po 80-krat. Na Hrvaškem so jih začeli kupovati po letu 1995, tam imajo zdaj skupaj 16 gasilskih letal – šest kanaderjev, letal kanadskega podjetja Bombardier, ki veljajo za največja in stanejo okoli 30 milijonov dolarjev. Zadnjega so na Hrvaškem kupili leta 2010. Poleg kanaderjev pa imajo še šest manjših, enopropelerska letala Air Tractor, od tega pet amfibijskih, ki zmorejo zajeti 3000 litrov vode. Poročilo iz požara v okolici Umaga je bilo kratko: »Požar so s pomočjo dveh kanaderjev lokalizirali.« Zgorelo je le šest hektarjev gozda. V Slovenijo, kjer je zgorelo več kot 3000 hektarjev, je šele na podlagi pomoči EU priletelo eno letalo, to je hrvaški kanader, in sicer 23. julija, torej vsaj kakšnih šest dni po največjem izbruhu.

Na Krasu je požarov vse več. Med letoma 1995 in 2012 je bilo na Krasu zabeleženih 1097 požarov, povprečno torej 61 požarov na leto. Leta 2016 sta Dijana Veble in Valentina Brečko Grubar objavili študijo o pogostnosti in obsegu požarov v naravi na Krasu in v slovenski Istri, ugotovili sta, da se je med letoma 2012 in 2016 število požarov drastično povečalo – na 226. »Podatki za petletna obdobja po letu 1995 kažejo naraščajoči trend števila požarov v Sloveniji; povečuje pa se tudi število večjih oziroma obsežnejših požarov. Slednji so večinoma poleti, še vedno pa je največ gozdnih požarov v marcu. V Sloveniji je tretjina (32 %) velikih požarov nastala na Krasu in v slovenski Istri,« razlaga Grubarjeva. V zadnjih letih so se ti trendi še poslabšali. Na Krasu poleg suše in visokih temperatur k večji ogroženosti prispevajo še drugi dejavniki, zaradi katerih to območje postaja dovzetnejše za večje in težje obvladljive požare. Kot opozarjajo tamkajšnji prostovoljni gasilci, so kmetje na Krasu nekoč s travnikov kamenje zlagali na kupe in s tem razmejili posest ter hote ali nehote ustvarili ovire za ogenj. A nekoč je bila pri skoraj vsaki hiši tudi živina, travnike pa so kosili. V zadnjem obdobju se Kras zarašča, nizki kamniti zidovi pa postajajo nasprotje tega, kar so bili nekoč – zdaj so zavezniki ognja, saj se zaradi kamenja gasilska vozila ne morejo približati požaru, zaradi poraščenosti pa ogenj zlahka prečka zidove.

Tudi pri oblikovanju načrta za okrevanje in odpornost naša država lani dodatnih sredstev EU ni namenila za civilno zaščito – kot je to recimo storila Grčija

Kljub temu pa Slovenija doslej zaradi požarov na Krasu ni bila pretirano zaskrbljena. O tem ne priča le prej citirana izjava bivšega obrambnega ministra Erjavca iz leta 2006, ampak tudi uradna nezainteresiranost naše države, da se aktivneje vključi v evropske projekte na področju preprečevanja požarov v naravnem okolju. Po požarih na Portugalskem leta 2017, ko je tam umrlo 66 ljudi, je EU začela razvijati te politike, za katere je sicer pristojen slovenski komisar Janez Lenarčič. Evropska komisija želi do leta 2029 s skupnim naročilom nabaviti 12 letal – kanaderjev. Preboj naprej pri tem projektu je bil narejen letos marca, ko je komisiji uspelo prepričati proizvajalca letal, da ponovno zažene proizvodnjo. Pri tem projektu sodelujejo vse sredozemske države, torej Hrvaška, Portugalska, Španija, Francija, Italija in Grčija – razen Slovenije. Dokler EU teh skupnih letal ne nabavi, pa velja tranzicijski režim, v katerem države svoja sredstva za gašenje požarov solidarnostno dajo na voljo drugim državam. To je še en projekt, ki ga financira EU. In tudi pri tem programu, v katerega so se vključile Hrvaška, Francija, Grčija, Italija, Španija in Švedska s svojimi letali in helikopterjem, ni Slovenije. Pa čeprav postaja gašenje iz zraka vse pomembnejše.

Slovenski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič, s katerim smo govorili, sicer ni želel biti kritičen do Slovenije, raje je predstavil pozitivne primere. Pri gašenju požarov v naravi je zanj to Francija. Zakaj? »V Franciji imajo zelo dober sistem zgodnjega opozarjanja in močno zračno obrambo – skupaj 22 gasilskih letal,« pravi. Sicer je tudi Francija letos klecnila. Zaradi požara v okolici Bordeauxa, ki je bil desetkrat večji, kot je bil naš, je morala zaprositi za pomoč druge države.

Zadnji poskus krepitve področja letalskega gašenja je bil novembra lani, ko je koalicija KUL – Levica, SAB, LMŠ in SD – vložila amandma k proračunu, po katerem bi za 25 milijonov evrov kupili »gasilni helikopter za zračno gašenje naravnih in drugih požarov«. Tedaj so predlagali nakup dvomotornega helikopterja za težke tovore Sikorsky S-64 Skycrane, ki ima rezervoar za gašenje velikosti od osem do deset tisoč litrov. Vladajoča koalicija, torej poslanci SDS, NSi in njihovi priveski, je amandmaje zavrnila. »V Sloveniji bi potrebovali vsaj en profesionalni helikopter za gašenje,« je tedaj v parlamentarni razpravi dejal poslanec SAB Marko Bandelli. »Vi se ne zavedate, kaj pomeni, ko pride požar na Krasu, v sušnem obdobju z burjo, kakšne težave so to gasiti. Verjemite, dneve in dneve gasijo to zadevo, pridejo helikopterji, vojaški, ampak imajo tisti kubik vode, ki ne pomaga vse skupaj nič. To nima veze Marko Bandelli tukaj ali pa SAB. Nima nobene veze. To je zdrava pamet, ki narekuje … To ni moj predlog, to je predlog Slovenije in to je predlog vseh gasilcev v Sloveniji, vseh gasilcev v Sloveniji.« Tudi pri oblikovanju načrta za okrevanje in odpornost naša država lani dodatnih sredstev EU ni namenila za civilno zaščito – kot je to recimo storila Grčija.

Poskus krepitve področja letalskega gašenja je bil novembra lani, ko je koalicija KUL vložila amandma, po katerem bi za 25 milijonov evrov kupili »gasilni helikopter«. Poslanci SDS, NSi in njihovi priveski so to zavrnili.

Kaže sicer, da je zadnji požar na Krasu sedaj vendarle spodbudil odgovorne h korenitejšim reformam. »Trenutno so v gašenje požara na Krasu vključene skoraj vse državne zmogljivosti. Po koncu intervencij bomo, zaradi intenzitete in pogostosti požarov v naravi kot posledica naravnih nesreč, izvedli analizo in si prizadevali k povečanju zmogljivosti v tehniki,« pravijo v Upravi za zaščito in reševanje. Njihov poveljnik, Srečko Šestan, tudi sam gasilec, obljublja, da bo v sodelovanju s sodelavci najpozneje septembra pripravil predloge, kako sistem zaščite izboljšati. »O podrobnostih še ne želim govoriti, podali bomo štiri, pet variant, od nabora novih zmogljivosti do ukrepov na preventivnem področju,« nam je dejal. Zelo verjetno, kot sta nakazala notranja ministrica Tatjana Bobnar in obrambni minister Marjan Šarec ter tudi premier Robert Golob, bo država kupila tudi nov helikopter, ki naj bi bil glede na slovenske razmere po oceni uprave za zaščito in reševanje najprimernejše sredstvo za gašenje gozdnih požarov iz zraka in izvajanje drugih nalog zaščite, reševanja in pomoči.

Ta njihova ocena temelji na podlagi priporočil Evropske unije, ki za geografsko območje Srednje Evrope priporoča helikopter z zmogljivostjo prevoza najmanj 3000 litrov vode v enem naletu, sposobnost neprekinjenega delovanja devet ur na mestu napotitve in zagotavljanje najmanj dveh posadk in tehnično osebje. »Helikopter bi bil časovno in namensko širše uporaben in bolje izkoriščen tudi zunaj nekajmesečne sezone velike požarne ogroženosti za druge naloge s področja zaščite, reševanja in pomoči, kot je nudenje helikopterske nujne medicinske pomoči, gorsko reševanje, reševanje v poplavah, iz višin ali porušenih objektov ter pri iskanju in reševanju na morju. Helikopterje za gašenje uporabljajo v Avstriji, Nemčiji, severnem delu Italije, celinskem delu Hrvaške, baltskih in skandinavskih državah, Srbiji. Strokovna skupina evropske komisije za območje oziroma vozlišče za vzhodno Evropo, kamor poleg večjega dela Slovenije sodijo tudi Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Srbija, del Hrvaške in Avstrije, za gašenje predvideva le uporabo helikopterjev, saj letala ne bi bila dovolj učinkovita oziroma izkoriščena,« trdijo v Upravi za zaščito in reševanje.

Slovenski sistem nacionalne varnosti je drag, razdrobljen, nepovezan in okorel, že leta ponavljajo strokovnjaki. Ob velikih grožnjah, ponavlja, nas navadno rešijo prostovoljci.

Nakup helikopterja ali letala je očitno pravilna odločitev. Seveda pa samo helikopter ali letalo ne bo dovolj. Ob večini intervencij na terenu, sploh na Krasu, je ključna hitrost. Zgolj nov helikopter, ki morda v ključnem trenutku ne bo na voljo, ne bo zadostoval. Slovenija nima samostojne službe za zračno podporo oziroma za zračno gašenje. Slovenski sistem nacionalne varnosti je drag, razdrobljen, nepovezan in okorel, že leta ponavljajo varstvoslovni strokovnjaki, denimo Iztok Podbregar, nekdanji načelnik generalštaba in tudi vojaški pilot. Ob velikih grožnjah, ponavlja, nas zato navadno rešijo prostovoljci in ljudska solidarnost.