»Kazati s prstom samo na posameznika je neumnost. A naj vseeno vsak sam, zlasti ker smo bogati del sveta, naredi, kar lahko.«

Dr . Žiga Malek (letnik 1987) že sedem let živi in dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Ukvarja se s ključnim vprašanjem prihodnosti, s kompleksnim modeliranjem prihodnje rabe tal, ki ponuja odgovor, kje in kaj gojiti, da bomo (pre)živeli. Diplomiral je leta 2010 na ljubljanski Biotehniški fakulteti, Oddelku za krajinsko arhitekturo, z delom Razvoj alpske krajine na primeru Zgornjesavske doline, doktoriral pa na Dunaju z disertacijo o modeliranju sprememb zemljišč v italijanskih Alpah in romunskih Karpatih.

Malek je aktiven na družbenem omrežju Twitter, kjer razlaga aktualne pojave, povezane s podnebnimi spremembami, in jih predstavlja razumljivo, z relevantnim ozadjem. O vročini in drugih vročih temah sva govorila v ponedeljek na Bledu. V Sloveniji je trenutno s partnerko in hčerko na počitnicah.

Po podatkih »The European Forest Fire Information System« je bilo v minulem tednu po Evropi 1946 požarov. To je skoraj štirikrat toliko kot v povprečju let 2006–2021 (520) in bistveno nad tedenskim maksimumom v tem času (1100 požarov). Zakaj se pogostost požarov povečuje?

Idealno bi bilo, če bi imela ta intervju čez dve leti, ker je naš inštitut vključen v projekt, v katerem poskušamo ugotoviti ravno to: kako zmanjšati tveganja za požare v prihodnosti. Del tega seveda je analiza vzrokov, zakaj do njih prihaja.

Dejstvo je, da smo ekosisteme napadli z vseh strani. Spremenili smo sestavo naravnih gozdov in smo na točki preloma. Na območju Sredozemlja, kjer je največ požarov, smo v zadnjih dveh tisočletjih v precejšnji meri spremenili rabo tal. Pripeljali smo številne tuje rastlinske vrste. Ni šlo vedno za neko intenzivno izrabo površin, saj ta ni mogoča zaradi pogosto ostrih podnebnih razmer in nekakovostnih tal. A včasih so bili to pašniki, ki pa so se po drugi svetovni vojni začeli obsežneje zaraščati. To so zdaj območja z neko tranzicijsko vegetacijo, ki rada gori. Dokler imate drobnico, ta sproti odstranjuje biomaso, če pa se površina zarašča, je na voljo več »goriva«.

Eden od krivcev je torej zagotovo opuščanje pašništva, vendar, kot opozarjate, nikoli ni le en vzrok in nikoli ni dovolj le ena rešitev. 

Seveda. Drugi pomemben dejavnik je, da zaradi podnebnih sprememb postaja bolj vroče in suho, predvsem v Sredozemlju, ki je tako od nekdaj. Zadnja leta imamo skoraj polletna obdobja brez padavin ob temperaturah, ki se približujejo 50 stopinjam Celzija. Tretji dejavnik pa je, in velja za celotno Evropo, da smo ljudje praktično povsod. Naš Kras ni ravno najbolj poseljena regija, a v okolici živi nekaj deset tisoč ljudi, prihajajo turisti. Že manjša napaka, odložen odpadek, lahko povzroči katastrofo. Ta kombinacija več dejavnikov determinira stanje.

Zaradi podnebnih sprememb je postalo huje, predvsem pa je zaradi njih težje vse to uspešno obnoviti. Če so pred sto leti po požaru posadili drevesa, morda tudi ne povsem pravih vrst, so se ta prijela in rasla, zdaj pa je to zaradi vročine in suše tudi veliko težje, zasaditve bodo lahko na dolgi rok večinoma neuspešne.

Zelo težko se je odreči privilegijem, naš standard zagotavlja poglabljanje revščine na globalnem Jugu. Že vsak naš »enako«, kaj šele »več«, terja njihov »še manj« in povzroča dodatno škodo planetu.

Sta srednja in severna Evropa proti požarom bolj imuni? To lahko v politiki, kakršna je pogosta v EU, pomeni, da bodo sredozemske države ostale v bitki (finančno) osamljene. 

Ne bi rekel. Srednja in tudi severna Evropa proti požarom nista imuni in v prihodnosti bo zagotovo požarov precej več. Trenutno gori v Nemčiji in Avstriji in požari postajajo le vidnejša posledica podnebnih sprememb; ob izgubi biotske raznovrstnosti, izgubi vodnih virov, onesnaženosti tal, voda, zraka. Trenutno recimo gori 20 tisoč hektarjev na jugozahodu Francije, to ni več Sredozemlje, ampak Atlantik, v regiji Gironde. Gori borov gozd, ki so ga po večini nasadili ljudje od druge polovice 19. stoletja. Gre za monokulturo na milijon hektarjih, drevesa so podobne starosti, kar še povečuje tveganje. Vse glasnejši so pozivi stroke, da je treba pri obnovi in izbiri vrst upoštevati biotsko raznovrstnost, kakovost tal, zaloge vode in nove podnebne razmere. Torej je treba pretehtati, kaj saditi.

Pri obnovi gozdov v Evropi so pogosto prevladali ekonomski interesi. V tem požaru v Franciji se govori o veliki škodi za papirni, lesni in kemični sektor, za produkcijo biomase.

Zaradi stoletja različnih človeških posegov je za Evropo, pa tudi za naš Kras, včasih težko reči, kateri sploh so naravni sestoji. Pri izbiri vrst so seveda pogosto prevladovali ekonomski motivi. Bor in evkaliptus, katerih les uporablja vrsta industrij, so intenzivno sadili tudi zato, ker hitro rasteta. A gorita tudi hitro, lahko rečemo danes. Na Pokljuki danes skoraj povsod prevladujejo smreke, včasih pa je bilo več jelovo-bukovih gozdov in ostalih združb.

Treba je vedeti, da podnebne spremembe še pred niti petdesetimi leti, kaj šele prej, niso bile del enačbe upravljanja rabe tal in gozdov. Hkrati si tako ekstremnega stanja, kakršno imamo sedaj, še pred nekaj leti ni bilo mogoče niti zamisliti. Pred štirimi leti sem na Inštitutu vodil raziskavo, osredotočeno na rabo kmetijskih površin v Sredozemlju. Na podlagi simulacij in vnesenih različnih scenarijev smo ugotovili, da bo verjetno prišlo do redistribucije kmetijske proizvodnje iz Severne Afrike in južne Španije v severno Španijo, v rečne nižine v Maroku in Padsko nižino. Naš model niti v najbolj črnogledem scenariju za obdobje do leta 2050 ni kazal na nezmožnost pridelave poljščin zaradi osušitve reke Pad, ki pa je že letos postala realnost! Pad smo ob upoštevanju vse množice podatkov dojemali kot stabilno regijo, veletok, kjer celo gojimo riž. To dogajanje zgovorno kaže, v kakšni realnosti smo, kaže, da smo res na točki preloma. Smo na točki, ko znane rešitve ne delujejo več, moramo se na novo učiti in na novo odločati o ukrepanju.

Na Krasu so borovci videti kot zoglenele vžigalice. Črni bor so sadili, čeprav ga včasih tam ni bilo. Veliko vlogo pri ozelenitvi Krasa je imel pred 170 leti češki inženir in gozdar Josef Ressel. Golo pokrajino je naredil sorazmerno gozdnato, kar je bil velik uspeh, saj se je s tem zmanjšala erozija in izboljšalo življenje Kraševcev. Takrat je bilo nekoliko drugačno podnebje, ni bilo take požarne nevarnosti, pa tudi več je bilo drobnice, ki se je pasla.

Bor in evkaliptus so za pogozdovanje uporabljali po vsem svetu, a to se zdaj kaže kot problem. 

V Braziliji so s sajenjem evkaliptusa želeli izravnati bilanco: na primer, tisoč hektarjev amazonskega tropskega pragozda so posekali, nato pa drugje posadili 1500 hektarjev evkaliptusa. To ni isto. To je monokultura, ki ni od tam, in pogosto rečemo, da je to zelena puščava. Če gledate pokrajino s satelita, vidite, da so v pragozdu različne barve, evkaliptus je kot koruzno polje, ena in ista zelena. Je pa Brazilija največji svetovni izvoznik evkaliptusa in proizvajalec lesa in celuloze iz njega.

V Evropi je rekorderka Portugalska, v absolutnih količinah imajo evkaliptusa več samo Brazilija, Indija, Avstralija in Kitajska. Že poleti 2017 so imeli na Portugalskem »ognjeno nevihto« z več kot 60 mrtvimi, zdaj spet gori.

Portugalska je poraščena z eksotičnim invazivnim evkaliptusom, kar je velik problem. Morda se komu zdi nasprotujoče.

Okoljski znanstveniki ali pa okoljevarstveniki podpiramo sajenje dreves, vendar nasprotujemo sajenju takšnih dreves. Evkaliptus raste zelo hitro, absorbira veliko ogljikovega dioksida, a prinese ogromno negativnih učinkov. Posrka ogromno vode in s tem niža biotsko raznovrstnost, duši raznovrstnost avtohtonega podrastja, zahteva gnojila, pesticide.

Danes je gozdarstvo oziroma vsako načrtovanje rabe tal dobilo drugo vlogo, kot je zgolj zagotavljanje resursov. Naši botaniki – gozdarji – bodo tukaj zagotovo naredili zelo tehten premislek. Upoštevati je namreč treba številne dejavnike, zmanjšanje požarne nevarnosti je le eden izmed njih. Moramo vzdrževati biotsko raznovrstnost, da ne bomo povzročili več škodljivcev, moramo vzdrževati vodni cikel. Ključno je stanje tal, na nekaterih delih so že tako izrabljena, da ne omogočajo rasti številnih vrst. In upoštevati je treba tudi, kar je v Slovenji tudi pomembno, da bodo gozdovi na voljo za ljudi, radi jih obiskujemo, pomenijo nam veliko.

Naš model niti v najbolj črnogledem scenariju za obdobje do leta 2050 ni kazal na nezmožnost pridelave poljščin zaradi osušitve reke Pad, ki pa je že letos postala realnost!

V zadnjih dneh je na Krasu pogorelo 3500 hektarjev površin, to je 35 kvadratnih kilometrov (gozda je v Sloveniji 1,2 milijona hektarjev). 

Teh 3500 hektarjev je za Slovenijo ogromna površina. Pred dnevi sem na Twitterju omenil podjetje, ki v stroki velja za eno najuspešnejših pri pogozdovanju (LandLife, op. a.). V zadnjih petih letih mu je z veliko sredstvi in veliko truda uspelo pogozditi 6500 hektarjev. To je prava perspektiva za Kras.

Uničene površine terjajo drage in zahtevne postopke. Območja Krasa, Sredozemlja je izredno zahtevno uspešno pogozditi, saj so talne in podnebne razmere slabe. Ta območja se po težavnosti primerjajo z Islandijo, ki ima dovolj padavin. Tam ogromno sadijo, danes vidiš majhne, tanke smreke, visoke par metrov, gozdarji pa ti povedo, da so stare sedemdeset ali osemdeset let. Preprosto ne gre, danes sta zgolj dva odstotka Islandije pokrita z gozdovi, ko so tja pred tisoč leti prišli Vikingi, ki so otok posekali, pa naj bi bila gozdnata vsaj tretjina tega območja.

Zavedati se moramo, da vsak uničen hektar gozda poslabša izračun, koliko ogljikovega dioksida bo absorbiral naš gozd in kakšni morajo biti prihranki v prometu, ogrevalnih sistemih, izolacijah, potrošnji. Požgan gozd pomeni večje napore. Tudi ob požaru je nujen širši razmislek o naših navadah, o potrošništvu, ki povzroča izpuste in segreva ozračje. Se res ne moremo odreči nekaterim stvarem in udobju? Z okoljsko vzdržnejšim življenjem lahko med drugim pripomoremo, da bodo gasilci manjkrat izpostavljeni življenjsko ogrožajočim situacijam.

Naravovarstveniki v Sloveniji poskušajo zaustavljati projekte, ki prinašajo nepovratno uničenje narave. Na drugi strani je država, ki zaradi ekonomskih razlogov takšnim projektom pomaga. Naj omenim hidroelektrarno Mokrice, s katero bi uničili nov del Save, a bo proizvodnja elektrike tam zagotovila vsega en odstotek energije, ki jo potrebujemo na leto. 

V preteklosti so nam taki projekti prinesli prednosti; nedaleč stran je hidroelektrarna Moste, ki deluje že 70 let. In drži argument energetike: če hočemo nadaljevati, kot živimo, bomo potrebovali več in več elektrike. Vendar pa je tukaj potreben premislek.

Sam sem sicer proti omenjenemu projektu, ki bi stal od 150 do 200 milijonov evrov. Že letos hidroelektrarne zaradi suše proizvajajo pol manj kot lani (letos maja 49 % manj kot maja lani, op. a.), kar pomeni, da bo ta hidroelektrarna proizvedla še manj kot odstotek. Ker gre za škodljiv poseg v naravo, v vodo, se moramo vprašati, ali se res ne bi dalo zmanjšati porabe. Pri tako nizkih odstotkih ne bi šlo za odrekanje, ampak le za bolj pametno upravljanje. Če bi na primer država vsem, ki v Sloveniji uporabljajo sušilnik za perilo, kupila varčne sušilnike, bi verjetno prihranili ciljni delež elektrike, hkrati pa bi to stalo bistveno manj. Možnih prihrankov je še ogromno, res moramo varovati vode.

Živim na Nizozemskem, ne vozim avta, pojem malo mesa, a kljub temu je moj ogljični odtis okoli 30 odstotkov višji od povprečja v Sloveniji, v glavnem že zato, ker je povsod pri nas plin.

Ukvarjate se s scenariji prihodnosti. Ali ti modeli vključujejo tudi predpostavko, da mnogim ni nikoli dosti, da se ljudje pač zelo težko omejimo? 

Analitski modeli, ki jih uporabljamo, so kompleksni, vsebujejo množico postavk, primerja se več scenarijev. Naj vam razložim na primeru kmetijske rabe tal. Pogosto slišimo: Treba je izboljšati učinkovitost kmetijstva in potem bo manj izsekavanj gozdov. Če na enem hektarju pridelamo več, bomo torej potrebovali manj zemlje. A naš model pokaže, da ni tako. Če so mogoči ukrepi, s katerimi se lahko na enem hektarju pridela več, torej se zvišata donos in profitabilnost iste površine, bo v večini primerov sledilo širjenje in ne krčenje površin ter dodatna sečnja gozda. To se je zgodilo v Braziliji. A to znova ne povsod, obstajajo primeri, kjer so staroselska ljudstva dobila moč upravljanja zemljišč in so na območjih dosegli oboje: pridelali več hrane in izboljšali zaščito gozdov.

Ko preberem, da imamo pri nekem kompleksnem sistemu, kot je intenzivna živinoreja, spet neko novo in eno samo rešitev – kot na primer: kravam bomo dali alge in bodo imele manj izpustov –, mi je jasno, kam to pelje. V več in več. To ni rešitev, gre za kompleksne sisteme in soodvisnosti.

Enako je pri energetski učinkovitosti industrije. Izboljšanje učinkovitosti ne privede k manjši porabi energije, pač pa k večji produkciji ob nezmanjšani porabi energije. 

Gre za podoben primer. Včasih je bila v kmetijstvu paradigma, da se povečuje količina pridelka na hektar, danes pa pravimo, da moramo gledati širše, da moramo biti pozorni tudi na hranljivost. Koliko ljudi lahko nahranimo na hektar, koliko lahko ob tem izboljšamo kakovost tal in biotsko raznovrstnost ter zmanjšamo toplogredne pline. Vse jasnejša je tudi velika soodvisnost. Ukrepati moramo globalno. Slovenija je majhna država, proti globalnemu segrevanju lahko pomaga zelo omejeno. A vseeno prispevamo, denimo s tem, da sonaravno in kakovostno skrbimo za gozdove, ki so pljuča za vse nas. Lahko pa so naše zahteve tudi zelo konkretne. Lahko bi zahtevali od Nemčije, naj vendar kot edina, ki tega še ni storila, omeji hitrost na avtocestah. Nihče ne bo prizadet, če bodo vozili po nemških avtocestah 130 ali celo 100 kilometrov na uro, le manj bodo divjali ter zmanjšali negativne vplive na okolje. Zelo težko se je odreči privilegijem, naš standard zagotavlja poglabljanje revščine na globalnem Jugu. Že vsak naš »enako«, kaj šele »več«, terja njihov »še manj« in povzroča dodatno škodo planetu.

Govorite o ogljičnem odtisu. Države EU so odgovorne za okrog 10 odstotkov svetovnih emisij ogljikovega dioksida, z globalnim segrevanjem pa so najbolj prizadete države, ki ustvarjajo nizek ogljični odtis.

Živim na Nizozemskem, ne vozim avta, pojem malo mesa, a kljub temu je moj ogljični odtis okoli 30 odstotkov višji od povprečja v Sloveniji, v glavnem že zato, ker je pri nas glavni energent plin. Živimo v vrstni hiši in druge alternative ni. Zelo malo je obnovljivih virov, vetrne elektrarne prispevajo okoli desetino potreb. Hkrati je poraba energije na Nizozemskem noro visoka. Specifika Nizozemske so denimo podatkovni centri, Amsterdam je nekakšna prestolnica tega, kar je logično, saj smo družba, ki temelji na IT-sistemih in rešitvah, po drugi strani pa je to norost.

Zakaj? Ker so ti centri veliki porabnik elektrike? Na spletu je podatek, da porabijo 2,7 milijarde kilovatnih ur na leto, kar je dobra dva odstotka vse porabe elektrike na Nizozemskem.

Seveda. V Amsterdamu gradijo tri ogromne stolpnice, ki bodo podatkovni centri. To se zdi ogromno, po drugi strani pa je bilo po prvotnem načrtu 16 takih centrov. Tukaj bi morali stvar regulirati na ravni EU. Taki centri bi morali biti spodbujani v državah, ki imajo veliko obnovljivih virov, denimo na Norveškem.

Nizozemska se srečuje s protestom kmetov. Načrt vlade Marka Rutteja je zmanjšati emisije dušika za 50 odstotkov do leta 2030 in za 75 odstotkov v zaščitenih območjih Natura 2000. Je problem spodbudila tudi napačna politika EU-subvencij za kmetijstvo? 

Sistem EU ni kriv za stanje. Vplivni nizozemski kmetijski minister po drugi svetovni vojni Sicco Mansholt je na ravni Evrope spodbudil intenzivno proizvodnjo hrane, ki nas je rešila lakote. Na Nizozemskem je šlo predvsem za intenzifikacijo živinoreje. Čeprav gre za večdesetletno politiko, je do pomembnega poslabšanja stanja, večje onesnaženosti, ki jo tako intenzivno kmetijstvo povzroča, prišlo v devetdesetih letih. Znan je podatek, da je na Nizozemskem od 90. let izumrlo 50 odstotkov metuljev, imamo pa veliko več mušic.

Nizozemska je največja izvoznica mesa v EU. Leta 2020 je industrija mesa prinesla 8,8 milijarde evrov, od tega večino v izvozu. 

O stanju veliko povedo številke. Na Nizozemskem, ki ima po površini obseg dveh Slovenij, so imeli lani 3,7 milijona glav govedi, Slovenija okrog 480 tisoč, skoraj 11 milijonov prašičev, Slovenija 215 tisoč, pa čez 700 tisoč glav ovac in 570 tisoč glav koz. Imamo neverjetno onesnažena tla in vodne vire, problem je dušik. Na veliko območjih, tudi zavarovanih, so presežene mejne vrednosti, ki jih določa direktiva EU o nitratih. Pogost prizor je povsem zelena voda zaradi gnojil in evtrofikacije. Nizozemska dolgo časa ni ukrepala, pred nekaj leti pa je bilo ukrepanje nujno. Vlada je zdaj sprejela načrt zmanjšanja dušika, in mimogrede: to ni leva ali socialistična politika, kot se rado interpretira ponekod v Sloveniji, ker vlada na Nizozemskem je vse prej kot to.

Načrtovani so tudi drugi ukrepi, denimo omejitve letalskih letov. 

Scenariji so različni, porabljenih naj bi bilo 35 milijard evrov, morda manj, pač odvisno od podrobnosti sprejetih ukrepov. A prav vsi scenariji predvidevajo zmanjšanje živine. Količina goveda od osemdesetih let sicer pada, takrat so imeli celo 5,5 milijona glav, a to ni dovolj. Hkrati je vsem jasno, da se s tehnološkimi rešitvami ne da več optimizirati ali zmanjšati izpustov, saj so nizozemske kmetije tehnološko v svetovnem vrhu. Vse, kar je bilo mogoče tehnološko in okoljsko optimizirati, je bilo že narejeno. Ocene so, da bo zaradi načrta treba zapreti tretjino od 52 tisoč kmetij, vlada ponuja odkupe farm. Razumem kmete, da se upirajo, gre za velik obrat.

Ob načrtovanju velike sežigalnice in zavedanju meteoroloških specifik ljubljane me zanima, koliko so upoštevali podnebne spremembe, prevetrenost bo nižja in temperature višje. To dejstvo bi moralo biti eden od pomembnih delov razmisleka, kaj storiti s sežigalnico v Ljubljani.

Nabor različnih okoljskih ukrepov je res širok. Naslednje leto bi moralo letališče Schiphol, ki je eno največjih v Evropi, zmanjšati število letov za dobro desetino glede na predkovidna leta. Prilagoditi se bo moralo tudi gradbeništvo. A to je znova problem. Zadnji dve leti so gradili manj, kar je povzročilo dvig cen stanovanj; samo lani so cene zrasle za 19,5 odstotka, kar je bila največja rast v EU za Češko, Estonijo in Madžarsko. Omejili so hitrost na avtocestah s 130 na 100 kilometrov na uro. Daleč največje spremembe pa so pri kmetih, ki redijo živino in proizvajajo mlečne izdelke.

Gre za agrobiznis, ne pa za majhne družinske kmetije. Slovenski kmetje nimajo prav veliko skupnega z nizozemskimi. 

Ne bi rekel, da so primerljivi, in tudi ne bi rekel, da so nizozemski kmetje zavezniki slovenskih kmetov. Ravno nasprotno: lahko proizvajajo masovno in cenovno konkurenčne izdelke, česar slovenski kmetje ne morejo. So tudi zelo organizirani, nenehno povečujejo izvoz. Denimo med glavnimi nizozemskimi izvoznimi artikli na Kitajsko sta svinjina in mleko v prahu.

Kakšne bodo posledice protestov? Trditve, da bo z zmanjšanjem nizozemske živinoreje ogrožena svetovna dobava hrane, strokovnjaki zanikajo, največja uvoznica mesa je denimo bogata Nemčija. 

Zelo težko je reči. Ljudje so razdvojeni. Imam sosede, ki imajo v znak podpore kmetom polno nalepk na oknih, in druge, ki jih protesti motijo, ker blokirajo ceste do službe. Mediji vsak dan razkrivajo, za kako prepredeno panogo in široke interese gre. Razkrili so, da ena od najbogatejših nizozemskih družin, ki je zdaj velika podpornica protestov kmetov, vsako leto zasluži tri milijarde evrov z uvozom krme iz ZDA in Brazilije, ki jo nato prodaja lokalnim kmetom. Veliki podporniki kmetov – in s tem svojih interesov – so tudi nekatera največja prehrambna podjetja, pa tudi prevozniška, ki prevažajo krmo in krave do klavnic, in banke, ki so financirale širitve reje živali. Znan je primer, kako so nizozemski Zeleni blokirali širitev piščančje farme, ki jo ima na Nizozemskem ukrajinski lastnik Perutnine Ptuj. S širitvijo sicer ne bi prišel niti med dvajset največjih pridelovalcev piščancev na Nizozemskem. Kakorkoli. To je nauk, da so potrebni res radikalni rezi, če se predolgo odlaša. Takšna politika neizogibno vodi v družbene konflikte in na koncu v neenakomerno prevzemanje bremen.

Veliko breme podnebnega zloma se prevaljuje na posameznika, čeprav je jasno, da sta odgovornost in moč drugje.

Kazati s prstom samo na posameznika je neumnost. Po tem je znana naftna industrija, ki je z oglaševalskimi akcijami trkala na vest posameznikov, ki ne ugašajo luči, ona pa ni nič manj črpala v Severnem morju. A naj vseeno vsak sam, zlasti ker smo bogati del sveta, naredi, kar lahko. V službo se vozim s kolesom, moja mati pa z avtom. Ne, ker noče z avtobusom, ampak ker je to zaradi voznega reda in redkosti linij nemogoče. Hkrati statistični podatki pravijo, da je leta 2021 v Sloveniji posameznik porabil za prehrano v povprečju 89 kilogramov mesa. To je visoka količina, nad evropskim povprečjem, vsak bi moral premisliti, ali lahko to zmanjša. Nisem vegetarijanec, nisem »okoljski radikalnež, ki bi vse prepovedal«. A če stvari ne bomo spremenili zdaj, bodo naši otroci soočeni z radikalnejšim stanjem in neizbežnimi redukcijami stvari. Imeli smo že način življenja, kjer smo manj jedli. In ni nam bilo hudega.

Če primerjamo, da lahko na njivi proizvedemo tisoč kalorij, desetkrat manj pa, če tam proizvajamo zgolj hrano za govedo, je jasno, kaj je bolj smiselno.

Omenili ste potraten življenjski slog v bogatem delu sveta, katerega del so smeti. Kotlinski, ne prevetreni Ljubljani se obeta velika sežigalnica – s strahom, da bo ta verjetno predimenzionirani objekt dodatno spodbujal proizvodnjo smeti. 

Živel sem blizu sežigalnice na Dunaju in tudi v Amsterdamu ni tako daleč. Obe mesti sta precej prevetreni, Gradec recimo, ki ni, pa je nima. Ni ustrezno, da se drugam odvaža lastne smeti. Ključno je zmanjšati količino smeti, ki se ne dajo uporabiti drugače kot sežgati. Teh odpadkov ne bi smeli proizvajati, industrijo, ki proizvaja take proizvode za potrošnjo, pa bi morali prisiliti v zaprtje.

Podatki kažejo, da je leta 2020 v Sloveniji vsak v povprečju ustvaril 487 kilogramov smeti, leta 2000 pa 513 kilogramov. Ker se je v tem času zvišal življenjski standard, je to seveda uspeh. Danski kolega kot problem njihove sežigalnice izpostavlja, da so posamezne občine izstopile iz projekta, saj se jim ni splačal, zmanjkuje jim odpadkov za rentabilno proizvodnjo, zato smeti uvažajo, kar je v nasprotju z idejo zniževanja odpadkov. Vsak Danec je leta 2000 v povprečju proizvedel po 664 kilogramov smeti, kar je bilo 1,3-krat toliko kot Slovenec, leta 2020 pa 814 kilogramov, kar je 1,7-krat toliko kot povprečen Slovenec. Ob načrtovanju velike sežigalnice in zavedanju meteoroloških specifik Ljubljane me zanima, koliko so upoštevali podnebne spremembe, prevetrenost bo še nižja in temperature še višje. To dejstvo bi moralo biti eden od pomembnih delov razmisleka, kaj storiti s sežigalnico v Ljubljani.

Kaj pa gradnje in beton? V Ljubljani je kar nekaj novejših stavb, ki so betonski kolosi, dobivajo arhitekturne nagrade, a so v poletju in vročini neprijazni. 

Kot krajinski arhitekt se m do takšnih stvari zelo kritičen. Ne bi rad posegel v ustvarjalno svobodo arhitektov, se pa mi zdi včasih kakšna rešitev arogantna. Pri tem, kar delam zdaj, ukvarjam se z učinkovito rabo tal, je ključno vodilo, da se ne sme zanašati na rešitve in reševanje kasneje. Vse mora biti premišljeno in rešeno v fazi načrtovanja. To manjka arhitektom. V dobi ekstremnih podnebnih sprememb ne moreš samo graditi umetnin in ignorirati problemov oziroma pričakovati, da boš kasneje stvari reševal s tehnologijo, z močno, drago in energetsko potratno klimo ali z naknadnimi zasaditvami. Ob Blejskem jezeru je na primer vrsta ureditev, med njimi park, ki jih je pred stoletjem naredil švedski krajinski arhitekt Karl Gustav Svensson. Ogromno je zelenja, tudi midva zdaj sediva na tleh. Nič presunljivo kreativnega, a prijazno za uporabo – tudi ob današnji vročini.

To, kar raziskujete, vaši obrisi prihodnosti, ni ravno vir evforije. 

To je res. (smeh) Včasih sem res zamorjen. Žalosti me in jezi, da na drugih koncih sveta, kjer si ne morejo privoščiti toliko kot mi, a so za stanje veliko manj krivi, takšno poletje lahko pomeni izgubo družinskega člana, otroka. Zaradi suše se pojavi lakota.

Kako gledate na zanikovalce podnebnih sprememb, zlasti na politike? Janez Janša je pred dnevi poobjavil izsek iz časopisa iz leta 1905, ki poroča o 40 stopinjah Celzija, izmerjenih v Novem mestu, in s pripisom nakazal, da pač zdaj ni nič drugače. 

Vsak meteorolog vas bo opozoril na standarde merjenja in možnost napak. Midva greva zdaj lahko na streho in izmeriva 50 stopinj, pa to nima neke vrednosti. Z zanikovalci se ne spuščam v debate, ne ukvarjam se z njimi, predvsem pa jih ne bi smeli pustiti blizu kakršnemukoli političnemu odločanju. A vseeno, takšnim ljudem bi rekel, naj gredo h kmetom v Prekmurje, ki že mesece nimajo dežja, četudi suše nekoč niso bile tako pogoste, in naj jim pove: »Ni podnebnih sprememb, torej ni posebnega problema. Isto je bilo leta 1905, znajdite se kot kmetje takrat.« Naj pove gasilcem, ki so prejšnji teden gasili in tvegali svoja življenja v največjem požaru: »Nič ne bomo naredili, vse je isto kot leta 1905.«