Končno

Že tako in tako je vsakokrat presenetljivo, ko v naslanjaču, ki pripada sceni oddaje Intervju, ne zagledamo starejšega sivolasega možakarja, ki nam pripoveduje o svojih zaslugah za Slovenijo. Saj, to je običajen gost te oddaje, kajne? Zato smo vsakokrat veseli, ko se nasproti avtorja intervjuja (tokrat je bila to Ksenija Horvat, ki jo sicer od političnega prevzema javne televizije na tem mestu vidimo občutno manj pogosto kot prej, kar je seveda del SDS prevzgoje javnega servisa) znajde na primer kdo ženskega spola, mlajši, morda malce nenavaden, na primer brez velikih zaslug, ampak zgolj zanimiv in pameten. Tokrat je Ksenija Horvat v studio povabila Lina Juliana Koletnika, da bi z njim kot transspolno in nebinarno osebo na najbolj elementarni ravni govorila o tem, kaj sploh je transspolnost, kaj nebinarnost, kaj je ne nazadnje interspolnost. In pogovor je bil izjemno poučen, iz dveh razlogov: ker Koletnik o tem govori naravno, preprosto in z zavedanjem, da je za večino črka T v kratici LGBTQ najbolj zagatna in frustrirajoča, zato je treba biti v nagovoru enostaven in tudi počasen, na drugi strani pa zato, ker se Ksenija Horvat – in to je res njena velika kvaliteta – ni postavila v položaj kvazi poznavalca področja, temveč je zastavljala vprašanja, ki se pač pri vprašanju trans oseb ljudem dejansko postavljajo. Kako naslavljaš trans osebo? Kako sploh pride do vedenja in zavedanja, da si trans oseba? In seveda, so vse trans osebe tudi fizično spremenile spol? Pač ta vprašanja si ljudje postavljajo in treba jim je odgovarjati na ta vprašanja.

A Koletnik je izjemno dobro poudaril kar nekaj točk, ki so nas globoko zaskrbele – pa čeprav smo jih poznali. In vežejo se na slovenske zdravnike, ki se prav pri transspolnosti in interspolnosti izkazujejo kot najbolj nazadnjaški del slovenske družbe poleg RKC kot institucije. Tako je Slovenija ena redkih držav, kjer interspolne osebe še vedno takoj po rojstvu praviloma operirajo, kar je leta 2022 popolnoma noro, nazadnjaško nasilje, ki interspolne ljudi (torej tiste, ki imajo ženske in moške genitalije, če poenostavimo) zaznamuje za vse življenje. Za slovensko medicinsko znanost – torej medicinski fakulteti – ter tudi medicinsko uradno doktrino je transspolnost še vedno duševna bolezen, kar sili trans osebe k temu, da se podredijo medicinski obravnavi, v kateri se ugotovi, da trpijo za duševno boleznijo – vse to pa zato, da potem lahko v dokumentih spremenijo spol. Da, ne govorimo o neki zarukani državi na koncu sveta, ampak o Sloveniji. Naj ob tem tako kot Ksenija Horvat opozorimo, da se je taki obravnavi transspolnosti uspelo odpovedati celo Svetovni zdravstveni organizaciji, tej srčiki medicinskega konservativizma.

A vrnimo se h Koletniku. Najtrši del intervjuja je bil njegov opis, kako se mora kot trans oseba vedno znova vprašati: Je varno?

Vsak čas ima svoje pogumne ljudi, Koletnikov pogum danes je primerljiv s pogumom Jožeta Pučnika v trdih letih komunizma. Če si kdo ne zna predstavljati, kakšno bitko je bil Pučnik, naj si ogleda Intervju s Koletnikom. To je to.