Pekel je že tu!

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je nedavno – še preden je zagorel Kras – opozorila, da bo vsa Slovenija zaradi podnebnih sprememb prav kmalu izgledala kot Kras. Pozabila pa je dodati, da bo Kras tedaj izgledal kot Luna. Kot distopična puščoba iz filmov o Mad Maxu. Še dva taka požara, pa bo lahko NASA tam posnela izkrcanje na Luni.

Ko je apokaliptično zagorel Kras, je bilo povsem jasno, da gledamo vrtoglavi eksces neoliberalnega kapitalizma, ki se že dobrih 40 let – ves svoboden, dereguliran in toksičen – tako pregreva, da ogroža preživetje planeta. Ironično: preživetje neoliberalizma – ekonomskega fundamentalizma, ekstremnega kapitalizma, »čistega« kapitalizma, kapitalizma vse hujše ekonomske neenakosti, kapitalizma humanitarne katastrofe – ima prednost pred preživetjem planeta. Precej noro, ne. Tudi srhljivo. Popolni nihilizem. Tu se lahko spomnimo na Žižek-Jamesonov dictum, da smo prišli do točke, ko si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma.

Rekli boste: Prav res – konec sveta si lažje predstavljamo kot konec kapitalizma! Konca kapitalizma si ne moremo predstavljati! Nemogoče! V resnici je ravno nasprotno: konec kapitalizma si zlahka predstavljamo. Spomnite se le, kako se je kapitalizem končal leta 2008 – v času velike finančne krize. A je preživel. Čakajte, zakaj že? Aja – ker so države vanj spumpale milijarde in milijarde javnega denarja. Države so bogato, razkošno, velikodušno intervenirale, da bi ga rešile. Kapitalizem je preživel, ker je dobil socialistično injekcijo – ker smo podružbili njegove silovite izgube. Dalje, spomnite se, kako se je kapitalizem končal leta 2020 – v času velike pandemije. Spet je odpovedal. Spet je obstal. Spet je bil brez idej. Spet ni nič mogel. Spet je umrl. Kdo ve, morda se je preveč zanašal na Yuvala Noaha Hararija, velikega napovedovalca prihodnosti (in ljubljenca neoliberalnih elit), ki je v knjigi Sapiens oznanil, da je dobe velikih epidemij, pred katerimi je bilo človeštvo nemočno, verjetno konec. A je spet preživel. Čakajte, zakaj že? Točno – ker so države vanj spet spumpale milijarde in milijarde javnega denarja. Spet je bila potrebna državna intervencija – socialistična injekcija. In končno, zdaj se vse to spet ponavlja – po ruskem napadu na Ukrajino se je kapitalizem spet končal. Spet ga grabi panika. Spet je v smrtnem krču. Spet potrebuje pomoč. Spet terja socialistične injekcije. Spet dobiva umetno dihanje. In ja, spet bo preživel. Kot vedno. Ni dvoma.

Happy end! Vrnitev v normalo! In glej, spet si bo lažje predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma. Kapitalizem se bo lahko spet pregreval in napenjal. Spet bo lahko gazil, teptal in uničeval, ustvarjal nove krize, sprožal vojne in inflacije.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je nedavno opozorila, da bo vsa Slovenija zaradi podnebnih sprememb prav kmalu izgledala kot Kras.

Ob tem je perverzno tole: prav neoliberalci so stalno prisegali, da je državna pomoč – državna intervencija – njihova največja sovražnica, in pridigali, da mora biti država vitka, da se ne sme vmešavati v gospodarstvo, da ne sme posegati na trge. Trge mora pustiti pri miru. Ne sme se jih dotikati. Ostati morajo prosti. Čim manj regulirani. Deregulirani. Trg je božanski – pametnejši in pravičnejši od ljudi. In demokracije. Še več: ker imamo trg, ne potrebujemo demokracije. Demokracija je le motnja. Demokracija le ovira »normalno« poslovanje – in profite. Zato jo je treba odstraniti – tako kot vse drugo, kar ovira profite: davke, minimalno plačo, javno zdravstvo, javna zemljišča, sindikate in okoljsko zakonodajo. Ko pa ni več demokracije, ko torej ni več regulacije in nadzora, lahko nevidna roka trga – umetniško ime finančnih elit, ki sanjajo o kapitalizmu brez vlade – počne, kar hoče. Lahko nori, blazni, grozi, lomasti, zastrašuje, ponižuje in žre. Lahko poglablja neenakost, stopnjuje revščino, napihuje socialno negotovost, radikalizira ljudi, ekstremizira in militarizira družbo, življenje spreminja v pekel – in uničuje planet. Ni problema – trg ima vedno prav. Vse je dovoljeno – ker se izplača. Tudi uničevanje planeta se izplača. To, kar uničuje planet, prinaša orjaške profite. 

Logika neoliberalnih elit, ki odločajo o tem, kako bomo živeli (in umrli), je brutalna, sprta z demokracijo – in logiko: dovoljeno je vse, kar se izplača! S planetom lahko najbolj obogatimo tako, da ga uničimo! Kar je kakopak logika in retorika »mesijanskih« ameriških generalov iz časov vietnamske vojne: to in to vietnamsko vas lahko rešimo le tako, da jo uničimo! Pomeni, da finančne, neoliberalne elite ta svet vidijo tako, kot so ameriški generali videli Vietnam. In res, nekaj rasističnega je v neoliberalnem odnosu do podnebnih sprememb in uničevanja planeta, češ velike naravne katastrofe in nesreče itak zadevajo le »eksotične« dežele tretjega sveta, globalni »Kras«, itak vajen trpljenja – nam, tu na Zahodu (in v Ljubljani), podnebne spremembe nič ne morejo! Mi smo na varnem! Mi smo nad tem! Ker nas organizira prosti trg! Zato »smo« bili kar malce zgroženi in celo užaljeni, ko nas je udarila covidska pandemija – kaj počne pri nas? Mar ne bi morala udariti Afrike ali Bangladeša?

Mi lahko uničimo planet!

Toda podton neoliberalnih politik – orožij za množično laganje in množično uničevanje – je na dlani: kakšna pandemija, kakšna finančna kriza, kakšna rusko-ukrajinska vojna, kakšna inflacija, kakšna energetska kriza, ne bodite malenkostni – mi lahko uničimo planet! Kaj so finančna kriza, pandemija, rusko-ukrajinska vojna, inflacija in energetska kriza v primerjavi z uničenjem sveta in izumrtjem človeštva!?

Vse je dovoljeno – ker se izplača. Tudi uničevanje planeta se izplača. To, kar uničuje planet, prinaša orjaške profite.

Zdi se, kot da neoliberalne elite planet uničujejo zato, da bi povsem nedvoumno pokazale, kaj zmorejo. Tako demonstrirajo svojo moč. Svojo odločnost. Svojo brezkompromisnost. Na odprti sceni. Po malem spominjajo na severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una, ki od časa do časa zagrozi z jedrskim orožjem, po malem pa na groteskne animirane like, ki v filmu Jaz, baraba (2010) kar tekmujejo, kateri bo zlobnejši. Gru, najzlobnejši človek na svetu, pravi: Jaz lahko ukradem Eifflov stolp! Vektor, njegov veliki tekmec, odvrne: To ni nič – jaz lahko ukradem piramido v Gizi! Gru se ne da: O, to ni nič – jaz lahko ukradem Luno! To »animirano« tekmovanje je kakopak posneto po resnični zgodbi. Saj veste, džihadisti so 11. septembra 2001 vzkliknili: Glejte, mi lahko razstrelimo Svetovni trgovinski center! Ha, to ni nič, so odvrnili Američani, mi lahko razstrelimo kompletni Bližnji vzhod! Vse skupaj pa kakopak vedno znova preglasijo neoliberalne elite: Mi lahko uničimo planet! In temu je težko konkurirati.

Pa vendar se zdijo podnebne spremembe in destrukcija planeta vsem nenavadno sprejemljive. To se je lepo videlo ob ruskem napadu na Ukrajino, ko je Evropska unija uvedla sankcije proti Rusiji – napovedala je bojkot ruskih energentov, nafte in zemeljskega plina. Fino, smo si rekli. Konec evropske odvisnosti od ruskih energentov naj bi pomenil konec evropske odvisnosti od fosilnih goriv in prehod v brezogljično družbo. A sami veste, kaj se je zgodilo: kaj bomo brez nafte? Brez nafte bomo crknili, propadli, izumrli! Kaj bomo pozimi brez zemeljskega plina? Zmrznili bomo!

In kapitalizem jim je priskrbel nafto – in zemeljski plin. Neruskega. A tudi ruskega. Konec sveta je sprejemljivejši od konca kapitalizma. A zakaj? Iz preprostega razloga: ker ni alternative. »There is no alternative,« je leta 1981 famozno oznanila Margaret Thatcher, britanska premierka in voditeljica neoliberalne kontrarevolucije (od zgoraj), s čimer je hotela reči, da je neoliberalni kapitalizem – ekonomija, ki jo vodi trg, ne pa demokracija – brez alternative. Zgodovine je konec. Njen slogan – perverzen kot fake news – se je odlično prijel. Neoliberalci – in njihove krovne institucije, od Mednarodnega denarnega sklada do Svetovne banke in Svetovne trgovinske organizacije – že ves čas ponavljajo: Ni alternative! In ker je brez alternative kapitalizem, sta brez alternative tudi nafta in zemeljski plin. Jasno, neoliberalne elite delajo vse, da bi bil kapitalizem res brez alternative, obenem pa – in tu je veliki trik – delajo tudi vse, da bi bila brez alternative nafta in zemeljski plin. In ker sta brez alternative, je povsem logično, da so se ljudje ustrašili za nafto in zemeljski plin. Ne, kapitalizem ob vsej svoji superjunaški vsemogočnosti ni sposoben »ustvariti« alternative. A le zakaj bi jo, če pa se nafta in zemeljski plin brezmejno izplačata? In ker sta brez alternative (hej, ljudje, ni druge možnosti!), so ekstremizacija kapitalizma, pitanje podnebnih sprememb in pregrevanje planeta nekaj povsem samoumevnega, sprejemljivega in »naravnega«.

Naftovodov in plinovodov nismo razstrelili. »Bolje je umreti med razstreljevanjem naftovoda kot pa ravnodušno goreti,« pravi Andreas Malm, švedski podnebni aktivist in profesor na Univerzi v Lundu, sicer »ekološki leninist«, ki se v kontroverzni knjigi How to Blow Up a Pipeline sprašuje: »Na kateri točki začnemo z eskalacijo? Kdaj bomo sklenili, da je napočil čas za nekaj drugačnega? Kdaj bomo začeli fizično napadati in z lastnimi rokami uničevati stvari, ki žrejo naš planet?«

Odvečno človeštvo

Nič, neoliberalne elite so ljudi prepričale, da podnebne spremembe in uničevanje planeta – apokaliptični požari, apokaliptične suše, apokaliptične poplave ipd. – niso nič posebnega, še manj usodnega (oh, bodo že »izzvenele«! odpihnila jih bo visoka gospodarska rast!), potemtakem nič takšnega, zaradi česar bi se morali radikalizirati in množično zgrniti na ulice in trge, toda to – ljudi prepričati, da so podnebne spremembe nekaj »naravnega« in »cikličnega« in da je konec sveta itak boljši od konca kapitalizma – ni bilo težko, saj jim je politika voljno in vneto, da ne rečem zvesto in dosledno prikimavala. Brez vprašanj je namreč sprejemala in uveljavljala neoliberalne programe in politike, ki so drastično znižali pričakovanja ljudi, obenem pa so samo življenje tako razvrednotili in relativizirali, da zdaj uničevanje planeta v očeh ljudi izgleda le kot logično nadaljevanje neoliberalnega uničevanja življenja.

Uničevanje planeta se jim zdi tako »naravno« kot uničevanje njihovega življenja – ja, tako »naravno« kot socialna negotovost, vse brezpravnejši položaj, prekarizacija in nizke plače. Nizke plače? Je to, da so plače tako nizke, nekaj »naravnega«? Ne, sploh ne – tako kot strahovita ekonomska neenakost ni nekaj »naravnega«. Au contraire: prav to, da se pri finančnih elitah – pri tistem »zgornjem odstotku« – koncentrira takšno bogastvo, pove vse o tem, kako »naravne« so nizke plače. Plače so tako nizke, ker se bogastvo – v nasprotju z lažnivo neoliberalno mantro o tem, kako bogastvo bogatašev, če jih davčno razbremenimo in osvobodimo vseh socialnih spon, pronica navzdol (trickle-down effect) – prerazporeja navzgor, k elitam. Elite so v zadnjih desetletjih obsceno bogatele, medtem ko so plače stagnirale – efekt neoliberalnih politik, ki so obljubljale blaginjo in pravico. In ultimativno demokracijo.

Toda problem niso le neoliberalci, problem je politika, ki je privolila v to neoliberalno logiko »naravnih« stanj. Kot da vsa ta »naravna« stanja niso produkt političnih odločitev. Kot da nizke plače niso produkt političnih odločitev. Kot da produkt političnih odločitev ni strašna ekonomska neenakost. In kot da produkt političnih odločitev ni silovita koncentracija bogastva, ki daje neizvoljeni finančni aristokraciji vse večjo politično moč (lahko si recimo kupuje ne le luknje v davčni zakonodaji, temveč kar kompletno davčno zakonodajo) in ki vse bolj ogroža in žre demokracijo (ter jo spreminja v virtualno monarhijo). Muskovo hedonistično, dekadentno, ekshibicionistično osvajanje vesolja je norčevanje iz te »naravnosti« nizkih plač.

A ta »naravna« stanja so edina narava, ki jo priznava neoliberalizem – tista prava, originalna narava, ki jo zdelujejo plenjenje, pustošenje in podnebne spremembe, je pogrešljiva. Nepomembna.

Neoliberalizem ni le uradna politika Amerike, temveč tudi Evropske unije – neoliberalni evangelij, ki ga je lansirala politična desnica (Margaret Thatcher, Ronald Reagan), so z versko vnemo širili ne le ameriški demokrati, recimo Bill Clinton in Barack Obama (v neoliberalizmu sta videla »naravno silo«, Lily Geismer, avtorica knjige Left Behind, pa pravi, da sta za neoliberalizem naredila več kot Milton Friedman, oče neoliberalizma), temveč tudi evropske levosredinske vlade (Blairova, Schröderjeva, Jospinova), s slovenskimi vred (Drnovškovo, Pahorjevo, Cerarjevo, Šarčevo, Alenke Bratušek).

Demokratske in levosredinske vlade so kupile vse neoliberalne diktate – privatizacijo, deregulacijo, financializacijo, nevidno roko trga, vitko, pasivno državo, sekanje socialnih izdatkov in socialne države, davčno razbremenitev bogatih in kapitala. Ne pozabite, Jeff Bezos, najbogatejši človek na svetu, nekaj let dohodnine sploh ni plačal.

Nekaj rasističnega je v neoliberalnem odnosu do podnebnih sprememb, češ velike naravne katastrofe itak zadevajo le dežele tretjega sveta, nam, tu na Zahodu, podnebne spremembe nič ne morejo!

Dalje, kupile so pravljico o tem, da je treba pripraviti do gospodarstva prijazno okolje ter davčno razbremeniti bogate in odstraniti regulacije, sicer bo kapital zbežal drugam, in o tem, da bo prosti trg uredil vse težave, odpravil revščino in ekonomsko neenakost, povečal svobodo in transparentnost ter bolje opravljal funkcije, ki jih je doslej opravljal javni sektor.

In seveda, kupile so uničevanje in zapiranje tovarn, selitev delovnih mest na trge s cenejšo delovno silo, prekarizacijo delovne sile, marginalizacijo sindikatov, dirko navzdol, kleščenje delavskih pravic, stagnacijo plač, izsiljevanje, zastraševanje, poniževanje in odpuščanje delavcev, pekel strukturne brezposelnosti – dehumanizacijo ljudi.

Ne, pravi Mike Davis v knjigi Old Gods, New Enigmas, kapitalizem ni več stroj za zaposlovanje. Človek je postal v najslabšem primeru pogrešljiv, v najboljšem pa strošek, ki ga je bilo treba čim bolj znižati. In degradirati. Neoliberalni diktat, razširjevalec razrednega sovraštva št. 1, je pač genocidna politika, ki z delom človeštva sploh ne računa več. Ne, vseh tistih ljudi, ki so nekoč gradili kapitalizem (in ceste, proge in dolge mostove), v katerem je med delom in kapitalom obstajal partnerski dogovor in v katerem je bil trg podrejen državi (ne pa obratno kot zdaj, pod neoliberalizmom), ne potrebuje več. Ne ve, kaj bi z njimi. Noče jih več »preživljati«. Najraje bi, da bi kar izginili. Izumrli. Kot nekatere živalske vrste. Zato se zdi povsem nesmiselno pričakovati, da se bo neoliberalnemu evangeliju (ideologiji novega, čistega kapitalizma), ki se odpoveduje tako velikemu delu človeštva, zatresel glas ob stopnjevanju podnebnih sprememb – muski in bezosi in thieli, mojstri samogetoizacije (s človeštvom nimajo več nič skupnega), si itak domišljajo, da se bodo, če bo treba, preselili na Mars, ki že zdaj izgleda tako, kot bo izgledal Kras, ko bo vsa Slovenija izgledala kot Kras. Mar Mars ne izgleda kot Zemlja po koncu sveta, koncu antropocena in koncu kapitalizma? Mar ne izgleda kot Zemlja, ki so jo pokončale podnebne spremembe – apokaliptični požari in suše?

Plače so tako nizke, ker se bogastvo – v nasprotju z lažnivo neoliberalno mantro o tem, kako bogastvo bogatašev, če jih davčno razbremenimo in osvobodimo vseh socialnih spon, pronica navzdol – prerazporeja navzgor, k elitam.

A kdor ni sprejel neoliberalnega evangelija, kdor se mu ni vdal in podredil, je bil kaznovan – spomnite se le, kako je trojka zlomila Grčijo. Ali pa, kako so finančni trgi na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja takoj brutalno sabotirali Mitterrandovo socialistično vlado.

Najprej degradiraš ljudi, potem planet

Z neoliberalnimi politikami so najprej degradirali ljudi – in potem še planet. Da bi lahko brez slabe vesti in nekaznovano degradirali planet, so morali najprej degradirati ljudi. Hej, če vam je vseeno za ljudi, zakaj potem jočete za planetom?

Boste zaradi tega, ker je zgorel Kras, odpravili kapitalizem? Ne, kje neki. Boste zaradi tega, ker je zgorel Kras, odpravili neoliberalne politike, ki podžigajo podnebne spremembe? Ne, ne. Boste zaradi tega, ker je med pandemijo deset najbogatejših zemljanov, kot kaže raziskava nevladne organizacije Oxfam, podvojilo svoje bogastvo (s 700 milijard dolarjev na 1500 milijard dolarjev), odpravili neoliberalne politike, ki poglabljajo ekonomsko neenakost – in ki so jo med pandemijo še dodatno poglobile? Ne, kje pa!

Boste neoliberalne politike odpravili zato, ker bodo najbogatejši – tisti »zgornji odstotek« – med ukrajinsko vojno, energetsko krizo in inflacijo spet še dodatno obsceno obogateli, pa četudi bi lahko korporacije, ki uživajo velike in celo rekordne profite, pravi Robert Reich (Substack), nekdanji Clintonov minister za delo, same absorbirale višje stroške? A zakaj bi to počele, če jim ni treba in če lahko zaradi svojega monopolnega položaja – produkta tiste pravične nevidne roke trga, večnega vira ekonomske demokracije (ne, v ekonomiji ni demokracije, pa četudi bi morala biti, ker prav ekonomija odloča o tem, kako bomo vsi skupaj živeli, pravi Andrew Cumbers v knjigi The Case for Economic Democracy) – povsem mirno in arbitrarno in požrešno in brez slabe vesti in nekaznovano dvigujejo cene svojim produktom, stroške pa prenašajo na konzumente, navsezadnje, vsaka kriza – huda inflacija še toliko bolj – je priložnost za hitro, divje, neregulirano bogatenje?

In zakaj bi jih vlade v to silile, če jim ni treba, kakor jim tudi ni treba ustavljati vse neznosnejše – in totalno antidemokratične in destruktivne, obupno regresivne in niti malo moderne, popolnoma nezaslužene – koncentracije bogastva? Kot da je to ekonomsko ali pa zgodovinsko nujno. A to je tista »inovativnost«, s katero se tako zanosno ponaša neoliberalizem – »inovativnost«, ki jo je izumilo mafijsko podzemlje. Nekaj pajdaškega in kleptokratskega je v tej neoliberalni »inovativnosti«. Mar niso to »inovacije«, ki bi se jim morale demokratično izvoljene vlade upreti? Mar ni to njihova dolžnost? Mar jim še ni kapnilo, da je podnebni pekel neločljiv od peklenske ekonomije, ki jo narekuje neoliberalna doktrina? Mar ni trpljenje, ki ga povzročajo neoliberalne politike (pomislite le na stres, depresijo in druge mentalne probleme, ki mučijo sodobno delavstvo), dovolj očitno in alarmantno?

Politika bi se morala temu upreti – s tem bi pokazala, da je živa, toda to, upiranje neoliberalnemu peklu, bi moralo biti njeno življenje. Še toliko bolj, ker je povsem jasno, da ni politik, ki bi lahko hkrati služile ljudstvu in elitam, pravi Michael Harris v knjigi Welcome to Rebellion. In tudi mi – mar nismo tako močno ozaveščeni in tako dobro obveščeni kot še nikdar? Mar se bolj kot kadarkoli ne zavedamo, da to ni vse, kar je, in da vendarle obstajajo alternative? Mar nismo bolj kot kadarkoli mentalno, aktivistično, intelektualno, znanstveno, ekološko, tehnološko, inženirsko in logistično usposobljeni za radikalne poteze? Navsezadnje, le kako bi lahko verjeli, da je pekel, v katerega so nas stisnile in speštale peklenske, res genocidne neoliberalne politike, brez alternative? Smo res tako otopeli, da se nam zdi genocid brez alternative?

Muski in bezosi in thieli, mojstri samogetoizacije (s človeštvom nimajo več nič skupnega), si itak domišljajo, da se bodo, če bo treba, preselili na Mars, ki že zdaj izgleda tako, kot bo izgledal Kras, ko bo vsa Slovenija izgledala kot Kras.

Toda ne, brez skrbi, zaradi inflacijskega hiperbogatenja že itak hiperbogatih finančnih elit ne bomo odpravili neoliberalnih politik, pa čeravno prav to ekscesno inflacijsko bogatenje bogatih še enkrat potrjuje, da neoliberalne politike družbeno bogastvo prerazporejajo le navzgor in da s tem ekscesnim pretiravanjem ne ogrožajo le demokracije, stabilnosti družbe in prihodnosti, temveč tudi sam kapitalizem.

Kapitalizem? Oh, nič hudega – spet ga bodo rešili. Spet bo izsilil državno pomoč, socialistične injekcije, ki jih drugim – »navadnim« ljudem, brezposelnim, revnim, deklasiranim, poražencem te morbidne dirke navzdol, »spodnjim odstotkom« – odreka, oporeka in prepoveduje. Njim vedno – pač v duhu neoliberalnega iluzionizma – predpisuje in narekuje varčevanje. Zategovanje. Ja, austerity. Spomnite se le velike finančne krize: za korporacije, finančne trge in finančne elite zlata padala, bogate finančne injekcije – za vse ostale pa austerity. In že jih vidite, kako zdaj, ko je udarila bujna inflacija, prestrašeno in panično krilijo z rokami ter zapovedujejo austerity, da ne bi vlad slučajno zaneslo in bi začele pretirano velikodušno investirati v socialno državo. Več ko bo šlo v socialno državo, manj bo namreč ostalo za reševanje kapitalizma. In kapitalizem je treba nujno rešiti, saj bi sicer vsi izumrli. Saj veste – kot tisto človeštvo, ki ga je pokopal apokaliptični zlom podnebja, produkt neoliberalne vere v neskončno, nezadržno in brezmejno rast, primitivne in otročje posesivne vere, ki hoče zase vsa naravna bogastva tega sveta. Neoliberalizem ni le nekaj religioznega, temveč tudi nekaj globoko patološkega.

A kot pravi Mike Davis: da bi ustavili neoliberalne politike, ki podžigajo podnebne spremembe in planet spreminjajo v pekel, bo potrebna res monumentalna in tektonska revolucija od spodaj – precej hujša od tiste, o kakršni sta sanjarila Marx in Engels.

Prvi uspešni totalitarni ideološki sistem

Ne, nič ni dovolj velik razlog za odpravo neoliberalnih politik. Nič. Čisto nič. Niti podnebne spremembe. Niti vse hujše katastrofe. Niti pekel, v katerega spreminjajo svet. Niti izumrtje človeštva. In niti konec sveta. Vraga, niti konec kapitalizma.

Neoliberalne politike – stroj za poglabljanje ekonomske neenakosti, ki pri živem telesu žre družbe in ljudi in ki je bila nazadnje tako huda pred stotimi leti, v času prve svetovne vojne, pravi Thomas Piketty – so res pogubne. Kdo je bil kriv za veliko finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008? Ja, neoliberalne politike, predvsem kakopak deregulacija finančnega sektorja, ki je lahko počel, kar je hotel. In je to tudi počel. Izmišljal si je finančne produkte, ki jih je bilo nemogoče regulirati (kaj šele obdavčiti). Izmišljal si je banke, ki so bile prevelike, da bi smele propasti. Izmišljal si je kredite in hipoteke na ničvredne nepremičnine – da bi lahko kapital krožil in da bi se lahko globalni finančni sistem hranil in oplajal. Končalo se je nasilno.

In kdo je kriv za ruski napad na Ukrajino? Točno – neoliberalne politike. Kako, zakaj – to ni mogoče, to že ne more biti res, boste rekli. Oja, pa je res. Ko je Sovjetska zveza razpadla, je ruski predsednik Boris Jelcin najprej malce počakal, potem pa je – ob pomoči ameriških neoliberalnih »doktorjev« – sprožil »terapijo s šokom«, kar je bil le sinonim za uvedbo neoliberalnih reform (»strukturnih prilagoditev«, kot so liberalizacija, privatizacija in deregulacija), ki so pomenile pravo katastrofo, saj so Rusijo gospodarsko zlomile, Rusom pa tako znižale pričakovano življenjsko dobo, da so komaj čakali na koga, ki jih bo odrešil in opolnomočil, na koga, ki bo zajezdil in skanaliziral njihov resentiment, potemtakem na trdo roko, ki bo naredila red. Želja se jim je izpolnila – dobili so Vladimirja Putina. Putin je bil avtokratski produkt neoliberalnih reform. Skočil je iz neoliberalnega diktata – in ga poosebil. Še več: iz neoliberalizma je potegnil ves njegov notranji mrak. Vso njegovo nasilnost. Ves njegov notranji fašizem. Neoliberalizma ni prilagodil le potrebam prostega trga, temveč tudi potrebam nacije. Neoliberalizem je s Putinom iz svoje globalne faze prešel v nacionalno. Ja, s Putinom se je začela doba nacionalnega, nacionalističnega neoliberalizma. Njegov napad na Ukrajino je le nadaljevanje neoliberalizma z drugimi sredstvi, zato ne preseneča, da izgleda kot sovražni prevzem podjetja – vidimo brutalnost, vidimo dereguliranost, vidimo privatizacijo, vidimo »razkosavanje« podjetja, vidimo »odpuščene«. In ja, vidimo strašljive učinke pregretosti neoliberalnega nacionalizma.

Vidite, ukrajinske vojne ne bi bilo brez Putina, Putina pa ne bi bilo brez katastrofalnih neoliberalnih reform. Ergo: ukrajinske vojne ne bi bilo brez katastrofalnih neoliberalnih reform. Ne da to preseneča – neoliberalne politike so nasilne. Brutalne. A z razlogom: ekonomijo, ki jo oznanjajo in razširjajo neoliberalci, je mogoče uveljavljati in ohranjati le z nasiljem. Navsezadnje, to novo ekonomijo, zmodelirano po neoliberalni doktrini, so prvič testirali v Čilu – v času Pinochetove hunte. V času nasilja, represije, terorja, likvidacij, torture, množičnih izginotij. V času brez demokracije. Te »laboratorijske« razmere so postale ideal neoliberalne doktrine, ki odsvetuje demokracijo in priporoča terapijo s šokom – takšno, ki na oblast privablja avtokrate. Takšno, ki poglablja ekonomsko neenakost, ready-made sprožilko polariziranja nacije. Takšno, ki potem ustvarja ozračje državljanske vojne. Kot bi rekel pokojni Mark Fisher – neoliberalizem je prvi uspešni totalitarni ideološki sistem. Vsekakor, dobil je, kot bi rekla Hannah Arendt, »dostop do zgodovine« – realnost lahko spreminja po svoji podobi.

Ne pozabite, da so neoliberalci desetletja gradili institucije, think tanke in omrežja, s katerimi promovirajo, napihujejo in vsiljujejo svojo ideologijo, ki jo prikazujejo kot nekaj veselega, optimističnega in moralnega, kot uresničevalko naših želja in molitev, saj nas navleče na »brezplačne« produkte in vsebine, ki nas nadzorujejo in o nas zbirajo podatke, s katerimi potem hranijo algoritme, ki nam »berejo« misli. In v tem je trik: ta ideologija se je stegnila v naše želje, okužila je naša srca, zasitila naše apetite, zasenčila demokracijo. Prevzela nas je. Začeli smo verjeti, da je brez alternative. In da je prevelika, da bi lahko propadla. In da je ne moremo zamenjati brez katastrofalnih posledic. Vsaj tak vtis ustvarjajo, aktiviste, ki protestirajo in ki hočejo to ideologijo vreči v smeti, pa razglašajo za radikalce. A kot pravi igralec in aktivist Elliot Page: »Jebeni radikalci so ljudje, ki uničujejo naše vode in najboljšo zemljo in naš zrak, da bi elitni peščici priskrbeli še nekaj milijard.«

Ne morete reči, da se neoliberalne politike dobro podajo dobi strahov in negotovosti, depresije in tesnobe, politične nestabilnosti in dezinformacij, terorja in radikalizacij, avtokracij in militarizacije vsakdanjega življenja, radikalne osamljenosti in recesije demokracije, jeze in zlobe, trolov in botov, agresivnosti in predsodkov, ničejanske moške toksičnosti in vsesplošnega digitalnega zaničevanja, socialnega apartheida in atentata na ženske reproduktivne pravice, konspirologije in populizma, iracionalizma in antihumanizma, nizkih plač in še nižjih pokojnin, rekordne ekonomske neenakosti in zadolženosti, erozije človekovih pravic in kozmične stupidnosti, velikanskih ekonomskih in razrednih protislovij, migracij in beguncev, humanitarnih kriz in naravnih katastrof, sob odmevov in zanikanja podnebnih sprememb – neoliberalne politike so to dobo ustvarile. Dobo, v kateri so belci prepričani, da jih hočejo zamenjati z nebelci, kristjani, da jih hočejo zamenjati z muslimani, moški pa, da jih hočejo zamenjati z ženskami. Dobo trumpovskih koalicij med elitami in drhaljo. Dobo, v kateri so, kot pravi Paul Mason v knjigi Clear Bright Future, »vsaka štiri leta mogoče nove, še bolj nore, še zlobnejše verzije Donalda Trumpa«. Kar pa naj vas nikar ne zavede: sodobni fašisti namreč fašizma morda sploh ne bodo potrebovali. »Solidarnost se je atomizirala, naša vera v kolektivno akcijo je splahnela, našo samozavest so izvotlile šablone tržnega obnašanja, ki so izvotlile tudi moralne temelje liberalizma.« Če hoče kdo fašizirati družbo, potem je zdaj pravi trenutek.

Finančne elite, ki so prej slavile globalizem in globalizacijo, bi zlahka vzljubile fašizem – kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ni nas škoda.

Neoliberalizem (remiks nadideologije, religije, normativnega uma in excelove tabele, če naj parafraziram Masona), ki je ljudi tako atomiziral in osamil, da imajo stalni stres in stalno negotovost za nekaj normalnega in da se posamično in ločeno – vsak sam samcat, pač direktor svojega sebičnega, špekulativnega, s sabo obsedenega, emocionalno praznega, sudokujevskega neoliberalnega jaza – borijo za golo preživetje (mislijo le nase, družbenih obveznosti nimajo, kriminal jih ne moti ipd.), je stroj za pregrevanje družbe, stroj za radikaliziranje ljudi in polariziranje družbe. Vsa tista neenakost, ki jo ustvarja, ne gre v nič – in tudi vse tiste krize, ki jih sproža, ne gredo nikoli v nič. Največje sodobne korporacije, YouTube, Twitter in Facebook, produkti neoliberalnih »inovacij«, živijo prav od radikaliziranja in polariziranja ljudi.

Vem, rekli boste: A kaj bomo brez kapitalizma? Kaj bomo brez neoliberalnih politik? Kaj bomo brez prostega trga? Rekel bom le to: Krasa ni reševal kapitalizem – reševali so ga gasilci. Neprofitni prostovoljci. Ne prosti trg.

Neoliberalizem izgleda kot Imperij v Lucasovi Vojni zvezd: obvladuje vse trge in vse trgovske poti, k sebi prerazporeja vse globalno bogastvo, oblast ima v svojih rokah – in od časa do časa razstreli in uniči kak planet. Saj veste, za zgled – da demonstrira svojo premoč.

Krasa ni rešil kapitalizem

Vem, rekli boste: A kaj bomo brez kapitalizma? Kaj bomo brez neoliberalnih politik? Kaj bomo brez prostega trga? Rekel bom le to: Krasa ni reševal kapitalizem – reševali so ga gasilci. Neprofitni prostovoljci. Ne prosti trg.

Alternativa torej vendarle obstaja. Tu lahko začnemo. Kot bi rekel dobri stari Walter Benjamin: v zgodovini se tu in tam nenadoma pojavi priložnost, utopični trenutek, ki ga je treba objeti – in skočiti v neznano. V prihodnost.

In če naj parafraziram Rebecco Solnit: tudi naša prijateljstva, naše ljubezni, naše družinsko življenje so nekapitalistični in celo antikapitalistični – tega se ne gremo zaradi dobička. »To, o čemer sanjamo, je že tu pred nami.«

Tako kot pekel.

Vprašanje, kaj bomo izbrali, bi moralo biti le retorično.