Oblike populizma

Udarjen z zavestjo o lastni majhnosti naš narod nadvse brije norce iz globalno prepoznavnih osebnosti, ki krojijo politiko in/ali popkulturni okus sveta – kadar pa se nekako pripeti, da katera od zvezd zaide med nas, se oddaljena škodoželjnost sprevrže v servilnost kolonialnega hlapca, ki čuti, da mu je bila z visokim obiskom izkazana največja možna čast. Kakor smo tako svoj čas z varne razdalje nažigali čez Clintonovo cigaro in Putinovo samoparodično samopašnost, tako je ta teden mini evforijo med s kislimi kumarami prenažrtimi slovenskimi občili sprožila skuštrana pojava Borisa Johnsona.

Dasiravno je slednji v odstopu, so ga vsepovsod naslavljali kot polnopravnega britanskega premiera, serija škandalov, ki ga je spodnesla, pa se praktično ni omenjala – kajti če je prišel na obisk v Slovenijo, potem že ne more biti slab dečko, kajne? V oddaji 24 ur so tako v posebnem, udarnem, ekskluzivnem prispevku populističnega bad boya britanske, evropske in svetovne politike z izkazano zgodovino egocentrizma in brezobzirnosti prikazali kot prvovrstnega kerlca, tako rekoč idealnega zeta vsake slovenske matere; škoda le, da je pri 58 oddan, in to že tretjič, v Slovenijo je namreč prišel na poročno potovanje; najnovejša soproga je 24 let mlajša bivša piarovka. »Premier je najprej povedal, da je Boris in se bo usedel za tisto mizo, ki je prazna. Nobenih privilegijev, nobene izbire vnaprej,« je za 24 ur razkril, nas osupnil in pretresel lastnik hotela Vila Planinka, kjer sta golobčka gnezdila, nepogrešljivi Marjan Batagelj. Ob imenski identifikaciji je mitsko bitje z Otoka svojo pripadnost človeškemu rodu dokazovalo tudi z zadovoljevanjem temeljnih fizioloških potreb po hrani in pijači, kar je bilo v oddaji predstavljeno kot vrhunec izražanja privrženosti slovenskemu narodu. »Izredno je bil navdušen nad slovensko gastronomijo ... Všeč so mu bila neformalna vina, navdušen je bil tudi nad slovenskimi tradicionalnimi vini,« je od ponosa žarel sommelier Vile Planinka. Brez dvoma bi vsaj primerljivo navdušenje nad neformalno in tudi tradicionalno kapljico prav tako pokazala avtorica teh vrstic, ker pa ne premore globalnega slovesa in zadosti cvenka, ji ostane le večerno nacejanje z visokooktanskim aperolom v anonimnosti štirih sten ...

Ker je kronski dragulj Batageljevega poslovnega imperija Postojnska jama, se je pač spodobilo in z marketinških vidikov je bilo pravično, da Johnson s svojo navzočnostjo počasti tudi njo; kot je povedal njegov gostitelj, je bilo tedaj v luknji okoli pet, šest tisoč ljudi, a »niti pet« jih ni doletela milost, da bi smeli zreti na »premierovo« pojavo – po Batageljevem vedno boleče skromnem mnenju je tolikšna diskretnost zagotovo razlog, da »ti lahko priznajo neko odličnost in to nam je uspelo«. In res je po vsesplošni sodbi krepostni in visoki (v temenu pa nekje 175 centimetrov nad tlemi) gost pred vrnitvijo na Otok pel slavo podalpskim nebesom in njih čudesom, vključno z osupljivim »močeradom«, ki ga je videl v Batageljevem podzemlju, posebej pa je bil hvaležen »slovenskim medijem, ki so nama omogočili, da medene tedne preživiva v miru in tišini«. Glede na dejstvo, da so mu rojaki odtegnili pravico do nadaljnjega žlampanja in žuranja na Downing Streetu, je Boris Johnson med slinečimi se vzhodnjaki, njihovimi neformalnimi vini in smešnimi močeradi nemara le našel svoj prostor pod svobodnim soncem.