Kostja Gatnik (1945–2022)

Preveč je tega odhajanja! Žalostna in jezna pomislim, kakšni časi, ne mine mesec, da ne bi izvedela za smrt prijatelja ali znanca ali katere od znanih osebnosti, ki so ukrojile naše stoletje. V sebi zakričim – dovolj, ni še čas! In za Kostjo nikakor še ni bil čas. Še toliko zamisli in načrtov je imel, še toliko želja, ki bodo za vedno ostale neuresničene.

Kostja Gatnik je eden tistih, ki so močno ukrojili naše življenje, življenje več generacij hkrati. Kostja je tisti, ki nam je sploh prvi narisal angažirani, alternativni, eksperimentalni, duhoviti avtorski strip z nekaj ironije, samoironije in cinizma. Podvomil je o splošno veljavnih vrednotah, s povedno in izurjeno risbo ter veliko humorja je prevračal pomene besed, bil zbadljiv, kritičen in polemičen. Skratka, risal je strip, ki je žgečkal naše sive celice. Na pobudo Igorja Vidmarja je leta 1977 pri založbi ŠKUC izdal prvi zbornik stripov pri nas – Magna Purga. Učinkovit, legendaren zbornik, ki je deloval kot »čistilna naprava naših zaspanih možganov«. Nekateri gegi iz Magne Purge so ponarodeli, med drugimi tisti, v katerem je pikro podvomil o smislu življenja s stripom, naslovljenim – In ko pride smrtna ura, Urban pomisli in reče: »Ah, kurc… živel sem pa le!«. Sarkastični geg je v popolnem nasprotju s Kostjevim delom in življenjem. Kajti ves čas je bil v pogonu, kar naprej je ustvarjal, in to na več področjih hkrati – slikarstvo, ilustracija, oblikovanje, fotografija, strip, računalniška grafika … Bila so obdobja, ko je delal toliko, da ni spal več noči zapored, delal v poltransu in kmalu ugotovil, da takšen tempo ne pelje nikamor, morda le v bolezen. Moral se je ustaviti in ritem upočasniti.

»Šestdeseta in sedemdeseta so bila čas, ko sem bil hipi od nog do glave,« je povedal ob neki priložnosti, ko smo več mesecev skupaj pripravljali njegovo monografijo, ki je izšla leta 2008 z naslovom – Kaj sem videl?, in istoimensko pregledno razstavo v Narodni galeriji v Ljubljani. Tako sem lahko spoznavala, kdo zares je Kostja Gatnik, ki je nekoč od daleč privlačil naše poglede, ko sta s Kamilo Volčanšek veličastno korakala po Ljubljani. Bila sta par, ki ga nisi mogel spregledati. Oba postavna, odeta v kožuhe, obuta v škornje, oba dolgolasa, kot lev in levinja sta si utirala pot proti legendarnemu lokalu Šumi. »Svinčene čase sedemdesetih, v katere je vedno segal rep liberalnih šestdesetih, sem še kar naprej preživljal v družbi prijateljev in znancev iz lokala Šumi. To so bili tudi časi močnega vpliva sočasne glasbe na moje ustvarjanje. Glasba je še vedno ena mojih največjih ljubezni. No, saj teh je več, med njimi je tudi slikarstvo.« Ob tem je priznal, da je bilo s slikarstvom tako kot z vsemi velikimi ljubeznimi – zanje ni nikoli dovolj časa, zato pa trajajo dlje. Slike so včasih nastajale tudi leta, sliko je snel s štafelaja, jo v drugem prostoru opazoval pri različnih svetlobah, v različnih delih dneva, v različnih razpoloženjih, in če je ugotovil, da ji še kaj manjka, jo je položil nazaj na štafelaj in delal naprej. Najprej, še med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1964–69), se je poglobil v principe popartistične umetnosti, ne glede na to, kaj trdijo nekateri, je imel dober pritok informacij o sočasnem dogajanju v ZDA in zahodni Evropi. Kasneje je ustvarjal hiperrealistične in fascinantne akrilne slike – podobe oblakov, kapljic in kamnov. Večinoma je delal z zračnim čopičem, nato se je tega naveličal in spet vzel v roke navaden čopič in slikal ekspresivne podobe notranjega sveta.

Hitreje je snoval ilustracije, kajti založbe so pač določile rok za oddajo. Naredil je ogromno ilustracij, vse vrhunske in predvsem za otroško književnost, a ne le zanjo. Ker je bil dinamičen človek, se mu je celotni potek od trenutka, ko je dobil naročilo za ilustracijo, pa do dneva, ko je bila knjiga stiskana, neskončno vlekel, še veliko kasneje je prišlo izplačilo honorarja. A čakanje na honorarje, ki zamujajo, je usoda vseh umetnikov s statusom samozaposlenih v kulturi. Zares hitreje je ustvarjal marketinško ilustracijo, v resnici je rad hitro delal. »Naročniki so po navadi ilustracijo potrebovali že včeraj, od mene pa so jo dobili že jutri. Potem ko sem jo oddal, sem lahko nanjo pozabil.« Sodelovanje s trženjskimi agencijami mu je v nekem obdobju zagotavljalo finančna sredstva za preživetje.

Za zgodovino slovenskega grafičnega oblikovanja ni nepomembno, da je bil v letih 1971/72 tehnični urednik in grafični oblikovalec študentskega časopisa Tribuna, kjer je prav likovna podoba postala »prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine,« je zapisal Milan Dekleva, pesnik, izredni član SAZU in eden izmed takratnih urednikov Tribune, »tako je Kostja s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis«. Za svoje delo je prejel približno 25 različnih nagrad, začenši že leta 1969 s študentsko Prešernovo nagrado, leta 2010 je prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo in leta 2018 nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.

Občasno je oblikoval tudi naslovnice revije Mladina, v življenju pa se je lotil marsičesa, celo gradnje motorja. »Kupil sem geštel od motorja in dve kišti delov in nato sem ga sestavljal v spalnici. Počasi počasi je nastajal harley davidson, letnik 1952 – policijski motor iz cone B. Motor sem enkrat vžgal, nato sem ga odpeljal do prijatelja, od tam je izginil. Pravzaprav nikoli nisem vozil motorja. V resnici je bil moj projekt narediti motor. To je vse.« Tako je razblinil mit o Gatniku motoristu, krožila pa je tudi zgodba o Gatniku inštalaterju. Dejansko je v stanovanju sam »štemal« kanale za zvočniške kable, to je bilo nujno, saj je bila glasba del njegove biti in tudi delovnega procesa; imel je ogromno zbirko LP-jev, njegova fonoteka je obsežna, spekter širok, od bluesa, jazza do rocka, countryja, reggaeja in punka. Tako se ne moremo čuditi, da je oblikoval tudi vrsto ovitkov za plošče slovenskih in jugoslovanskih glasbenikov, prav tako plakate za koncerte, kot sta na primer že antologijska plakata za Novi rock (1983 in 1985) in koncert Pankrtov (1987). Na množične koncerte ni rad hodil, raje se je v Londonu ležerno prepustil klubski muziki. Tretja po vrsti njegovih ljubezni (za glasbo in slikarstvom) je fotografija. Ukvarjal se je le z analogno barvno fotografijo, z diapozitivi in s klasičnim fotoaparatom, ki je zahteval disciplino, da ni posnel prav vsega, kar je zaznalo oko. Četudi je menil, da ni ustvaril kakih ciklov, jih je nekaj zaznati; na primer serija fotografij Šumi, Pariz 03 predstavlja slikarska dela iz galerij, serija HI86 je kot fotografska skicirka in seveda serija fotografij iz Amerike.

Kostja je bil nemiren duh, iskalec in iskriv mislec, ki je zelo rad potoval po svetu, in če bi lahko, bi potoval ves čas. Posebna in pomembna epizoda v njegovem življenju je nekajkratno večmesečno bivanje v Ameriki. Malo je manjkalo, pa bi v San Franciscu tudi ostal. Zagotovo bi kot slikar in fotograf uspel, če bi vztrajal, se prilagodil pogojem galeristov in njihovemu ritmu dela. V smehu je dejal, da ga je galeristka, ki je bila najbolj navdušena nad njegovim delom, prva pozabila. Če nisi prisoten na sceni, te kmalu ni več v njihovem spominu. Vendar ga je Amerika očarala s svojo pokrajino, širino in širjavo … predvsem Arizona z indijansko arhitekturo, puščavo, globokim nebom in neskončnim obzorjem. »Ko sem enkrat zavohal puščavo, nisem bil več prepričan, da mi je najljubši ocean. Tisti, ki hočejo pobegniti od vsakdanjega sranja, ne gredo na obalo oceana, ampak v puščavo. Noč v njej je nekaj tako drugačnega ...« Puščava in ocean, ob njem bi lahko sedel in gledal valove v nedogled, je pripomnil. Po nekaj mesecih življenja v Berkleyju, ko je odhajal, je imel cmok v grlu in se je zavil v tišino. Ostal bi. Kljub vsemu se je vrnil, nekaj ga je vleklo nazaj v Jugo.

Vem, Kostja ne bi želel patetičnega zapisa o sebi, raje bi bral kaj hudomušnega, zafrkantskega, kaj žmohtnega. Kdaj drugič, Kostja, tokrat slovo s tovariško spoštljivostjo.