Slovenski klasiki 2.

Mladež, ki se kobaca prek Muce copatarice, Cicibanov in oguljenih malih čebelic, ki so jih starši ali babice in dedki prinesli s podstrešja zgolj zato, da s porumenelih listov berejo čudovite pravljice, prej ali slej pride v osnovno šolo. Tam pa se sreča s slovenščino, književnostjo, togim učnim načrtom, ki od otrok zahteva, da prebirajo Aškerčevo Čašo nesmrtnosti, Tavčarjevo Cvetje v jeseni in Vorančeve Solzice, monumentalna dela, kleno slovensko klasiko, ki pa je zapisana v težko razumljivem jeziku, v slovenščini, kakršna obstaja le še v knjigah. Učinek je pričakovan. Večini otrok se slovenski klasiki zagnusijo, zavračajo branje, stoletja stari problemi Agate Schwarzkobler se jim zdijo odveč. A zgodbe in klasiki obstajajo, imajo kulturno vrednost, kanonski položaj v panteonu slovenske literature, pa četudi svetniški sij nekaterih izmed njih počasi bledi.

Mogoče pa se je klasikov dotakniti tudi drugače. Leta 2009 je tako pod poveljstvom Tomaža Lavriča izšla prva knjiga Slovenski klasiki v stripu, debel špeh, stripovske vinjete številnih avtorjev, ki so od leta 1992 izhajale v Mladini, sama knjiga pa je bila ponatisnjena še dvakrat. Teh klasikov se je mogoče lotiti tudi na način, kakršnega si je leta 2016 privoščil Boštjan Gorenc - Pižama, ko je vsebino velikih del slovenske književnosti priredil kot komunikacijo na spletnih omrežjih. Knjiga je postala pravi hit, prodala se je v več kot 12 tisoč izvodih in je bila razglašena za najboljšo knjigo Slovenskega knjižnega sejma. Lahko pa, zdaj znova, v drugo izdaš knjigo Slovenski klasiki 2. (v stripu), kot je nedavno izšla pri stripovski založbi Buch.

Drugače kakor v prvi je vse te priredbe, razen nekaj zadnjih častnih izjem, izrisal samozvani klasik Tomaž Lavrič sam. Pa tudi repertoar slovenskih klasikov se je razširil onstran obveznega šolskega kurikula. V slovensko klasiko so uvrščeni ljudske pesmi, reklame, mladinski filmi, internetni fenomeni, pop komadi, kriminalke, motivacijska literatura, priročniki, navijaški napevi, kuharski nasveti, slike, arheološki ostanki, umetniške instalacije, politični govori in stripi. Vse to, kot že zapisano, v sliki in besedi Tomaža Lavriča, »bržčas najbolj nadarjenega slovenskega striparja doslej, ki je kot Muster in Gatnik pred njim svojo akademsko izobrazbo izrabil za prilagajanje risbe zgodbi, od ikoničnega minimalizma Mladinine maskote Diareje preko obscene grotesknosti njegovih Ekstremnih športov pa do elegantnega realizma družbeno angažiranih povesti iz naše skupne pankerske preteklosti in konformistične sedanjosti. Lavričeva vztrajna anonimnost je v kombinaciji z gojenjem drugega psevdonima za vsak slog dolgo ustvarjala žal lažen vtis, da je pri Mladini zaposlena cela četica neverjetnih karikaturistov!« je o Lavriču že leta 2013 zapisal Izar Lunaček.

Resnici na ljubo Lavričeva upodobitev Muce copatarice ni primerna za nežne otroške oči in njihove nepokvarjene dušice, a to ni njen namen. Kot bi prosto po Prešernu zapisal Lavrič sam: »Kdor jih bere, vsak drugače moje stripe sodi, eden hvali in drugi vpije ’fej te bodi!’«

Tomaž Lavrič je leta 2017 dobil nagrado Prešernovega sklada. Na koncu knjige si je zaželel, da po prvem in drugem delu, ki mu nista prinesla ne slave ne denarja, morda v tretje poskusi mladi rod striparskih ustvarjalcev. Naj ta »prevzame težko, a hvalevredno nalogo za zanamce obelodaniti nadaljnjo množico klasičnih del slovenske umetnosti v ustripljeni obliki, kajti nepresahljiva zakladnica umetelnega narodnega blaga še zdaleč ni izpraznjena in škoda bi bilo še naprej iz nje ne zajemati ter na novemu ukaželjnemu bravcu prijazne načine ne prikazovati nje brezčasnih duhovnih dragotin.«

Toliko, kot je brezčasna duhovna dragotina kakšna Cankarjeva črtica, naravnost in navzdol potegnjena, so brezčasne duhovne dragotine bržčas tudi Lavričevi stripi. Da kakšnih bojevniških pravljic o belem panterju niti ne omenjamo.