Odtis našega časa

Teza enega izmed mojstrov klasične grafike, da je za grafiko kot zvrst nujna predvsem urbana kultura, torej urbana kultura kot vitalna podstat grafične umetnosti, je lahko zanimiva. Je imel z urbano kulturo v mislih življenjski slog v mestih, kjer se hodi v gledališče in kino, galerije in muzeje, kjer so univerze in akademije, kjer potekajo javna predavanja in razprave, kjer so kavarne in mestni parki in kjer živijo tudi različne subkulture? Skratka, urbano kot zmes vsega tega, kot osvobojeni prostor ustvarjalne spontanosti ter hkrati individualne in kolektivne rabe urbanega prostora in prostor, kjer se med drugim oblikujejo tudi antagonizmi med subkulturo in mainstreamom. Morda ta teza drži in se lahko njene sledi »čitajo in vidijo« tudi na razstavi Odtisi in vtisi 2 v Tivolskem gradu, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), v edini za grafično umetnost specializirani slovenski instituciji. Razstava Odtisi in vtisi 2 je po desetih letih druga po vrsti v organizaciji MGLC, ki nam na podlagi javnega poziva umetnikom in umetnicam omogoča pregled slovenske grafične produkcije zadnjih petih let. Prvo takšno razstavo – Odtisi in vtisi – so razgrnili v daljni pomladi 2012.

»Javni poziv pomeni, da nismo nikogar posebej vabili ali nagovarjali, naj se prijavi. Želeli smo, da se ustvarjalke in ustvarjalci sami odločijo, ali jih tovrstno soočanje s kolegi in kolegicami ter strokovno javnostjo zanima,« pravi Božidar Zrinski, kustos v MGLC, ki je letos (pa tudi pred desetimi leti) skupaj s kolegico mag. Bredo Škrjanc, kustosinjo v MGLC, vodil priprave in nabor, le s to razliko, da je MGLC letos k sodelovanju povabil tričlansko mednarodno žirijo, v kateri so bili Barbora Kundračíková iz Češke, Mario Čaušić iz Hrvaške in Miloš Đorđević iz Srbije. Žirija je v končni izbor vključila dela 43 umetnic in umetnikov od prijavljenih 113, ki so poslali 500 izvirnih del.

»Mednarodna žirija daje javnemu pozivu objektivnost, ki jo v našem prostoru primanjkuje. To pa seveda ne pomeni nujno, da so vsa dela na razstavi dobra. Skratka, izbor je neobremenjen s produkcijo domače scene oziroma ‘slovesom’ posameznih avtorjev. Zelo podpiram to odločitev MGLC, saj je bil tudi glede razpisnih pogojev zelo odprt. Selekcija in postavitev del na razstavi delujeta sveže, čeprav so nekatera dela, vsaj po formi in obsegu, dominantnejša,« meni Oliver Pilić, eden izmed 43 uvrščenih na razstavo.

Postavitev razstave je bila naloga Zrinskega in Škrjančeve, vendar z nekaj priporočili žirije. Med drugim je ta predlagala, da širok razpon grafičnih del, slogovno, tehnično in vsebinsko različnih, v piano nobile Tivolskega gradu umestita s tremi sidrišči, s tremi prostorskimi inštalacijami (printstallation) na treh različnih koncih prvega nadstropja. To je bil ključ, kako v celoto povezati na eni strani številne grafične liste, v tehnikah, kot so suha igla, akvatinta, monotipija, jedkanica, sitotisk, lesorez ..., z digitalno grafiko, svetlobnimi objekti, tiskom na steklo/ogledalo ali pa na primer z zanimivim lentikularnim tiskom, ki z rastrom ustvarja iluzijo globine prostora, ko se slika spreminja, če jo gledamo pod različnimi zornimi koti. Skratka, multidisciplinarnost je vidna v pripravah umetnikov in umetnic, v njihovem raziskovanju grafičnega medija, v tehnologiji, pristopu in likovnem jeziku. Ali kot je dejal Pilić: »Inovativni pristopi k sodobni grafiki in njena vpetost v sodobne umetniške prakse, pa tudi številnost prijav na razpis kažejo živost in neusahljivost grafične produkcije pri nas.«

Res je, razstava v MGLC kaže živahnost grafične umetnosti, in kot je zapisala mednarodna žirija, vidimo širok razpon postopkov, tehnik in umetniških strategij, tematik in načinov interpretacije. Nekaj razstavljenih del vsebinsko izrazito korespondira z aktualnimi družbenimi razmerami in so tudi tehnično zanimiva, druga dela sledijo »zlati klasiki«, saj je grafični list tehnično narejen do perfekcije, pri tretjih sta v fokusu raziskovanje in eksperiment. Kakorkoli, razstava je zanimiva, na trenutke vznemirljiva, navsezadnje izbrani avtorji ustvarjajo podobe našega časa in hkrati premikajo meje grafičnega medija. Morda je razstava tudi zato kar dobro obiskana. In na koncu – ali je grafika del urbane kulture? Nedvomno.

Umetniki, uvrščeni na razstavo

MGLC, grad Tivoli, do 2. oktobra 2022

Žiga Artnak (SVS), Lela B. Njatin, Katja Bednařik Sudec, Domen Dimovski, Živa Drvarič, Mina Fina, Matic Flajs (SVS), Matjaž Geder, Marjan Gumilar, Svetlana Jakimovska Rodić, Lea Jazbec, Alja Košar, Dalea Kovačec, Nina Koželj, Marjan Kravos, David Kucler, Katarina Marov, Rene Maurin in Gal Šnajder, Tina Mohorović, Meta Mramor, Petja Novak, Mia Paller in Monika Plemen, Metka Pepelnak, Eva Petrič, Oliver Pilić, Arjan Pregl in Simona Semenič, Pri Zlatem stegnu (Katja in Nataša Skušek), Marija Mojca Pungerčar, Lina Rica, Teo Spiller, Mitja Stanek, Breda Sturm, Marko Šajn, Brane Širca, Vlado Škrk, Eva Šuster Orglež, Franc Vecchiet, Sonja Vulpes, Primož Zorko, Leon Zuodar, Klavdija Zupanc, Ulla Žibert, Eva Žula.