Kaj prinaša predlog sprememb zakona o evidencah?

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice že leta opozarja na grozljive primere izkoriščanja delavcev. V zapisu, ki ga je delil pred kratkim, je tako zapisal, da se nanj pogosto obračajo vozniki, ki so na cesti tudi po 12 ur, podobno gradbinci, ki po cele dneve preživijo na gradbišču, in delavci v gostinstvu s celodnevnimi izmenami. Opozarja tudi na primer turških delavcev, ki gradijo drugo cev karavanškega predora in drugi tir železniške proge Divača–Koper, ti naj bi po navedbah delavcev oddelali 240 ur na mesec. Pa na odmeven primer podjetij Marinblu in Selea, v katerih naj bi v nemogočih razmerah delavci delali tudi po 30 ur in bili ob tem žrtve mobinga. Pred kratkim pa je javnost zgrozil še primer indijskih delavcev, ki naj bi v ljubljanski avtopralnici delali po 62 ur na teden, bili ob tem deležni groženj in v Sloveniji ostali brez potnih listov.

Spremembe na področju evidentiranja delovnega časa, ki jih prinaša predlog ministrstva za delo, so zgolj ena od sprememb, ki bi inšpektoratu za delo lahko omogočila lažje ugotavljanje morebitnih kršitev zakona o delovnih razmerjih – pa vendar je ena ključnih. Velik del kršitev delavske zakonodaje temelji na kršitvah delovnega časa ter počitkov in odmorov, ki pripadajo delavcem. Zakon o delovnih razmerjih določa, da lahko delavec na teden opravi največ 40 ur, le v izjemnih primerih več, in sicer z nadurnim delom, ob čemer lahko delovni dan traja največ 10 ur. Poleg tega določa, da mora imeti delavec s polnim delovnim časom pravico do odmora, ki traja 30 minut, v obdobju enega dneva do počitka, ki traja najmanj 12 ur, in v obdobju sedmih zaporednih dni tudi do počitka v trajanju najmanj 24 ur.

Na inšpektoratu za delo se srečujejo s kršitvami prav vseh teh zapovedi – največ na leto jih ugotovijo v gostinstvu, turizmu, trgovini in gradbeništvu –, vendar ocenjujejo, da bi, če bi bile evidence dela podrobneje opredeljene, tovrstnih kršitev verjetno ugotovili še več. Tako so v letu 2020 ugotovili 550 kršitev, leta 2021 pa 337, ob čemer opozarjajo, da podatki niso povsem primerljivi s prejšnjimi leti, »saj je inšpektorat za delo v teh dveh letih veliko svojega časa moral usmeriti tudi v nadzor spoštovanja določb predpisov, ki so urejali preprečevanje širjenja koronavirusne bolezni«. Samo za primerjavo: leta 2018 so recimo odkrili 674 kršitev, leta 2019 pa 734.

Glede ugotovljenih kršitev na inšpektoratu opozarjajo, da na podlagi evidenc, ki so vodene tako, da zgolj zadostijo zahtevam veljavnega zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, inšpektorji težko ugotavljajo, ali delodajalci upoštevajo omejitve glede trajanja delovnega časa ter ali delavcem zagotavljajo predpisane odmore in počitke. »Posledično je tudi težko ugotoviti, ali je delodajalec delavcu zagotovil vse pravice. Tako smo prepričani, da je v praksi dosti več kršitev, kot jih lahko inšpektorat iz navedenih razlogov in zaradi omejenih resursov dejansko odkrije.«

Evidence kažejo, da delavec dela vsak dan po osem ur, čeprav je jasno, da to marsikje ne drži.

Trenutno namreč velja, da mora delodajalec v evidenco vpisovati le podatek o številu opravljenih ur, ne pa tudi podatka o začetku in zaključku dnevnega delovnega časa. Iz evidenc tako tudi ni vidno, ali gre za delo v manj ugodnem delovnem času ter ali je delo opravljeno v neenakomerno razporejenem ali prerazporejenem delovnem času. Inšpektorji za delo tako ugotavljajo, da so evidence delovnega časa pri delodajalcih pogosto prirejene in ne izkazujejo dejanskega stanja. »Poleg tega v zadnjem obdobju ugotavljamo tudi, da delodajalci sicer vodijo evidence, praviloma tudi v skladu z zakonom, kar pa pomeni, da na primer vpisi kažejo, da delavci delajo od ponedeljka do petka vsak dan po 8 ur, čeprav je jasno, da to marsikje ne drži – za gradbeništvo je na primer to zelo značilno.«

Kljub temu na inšpektoratu v zvezi z delovnim časom in vodenjem evidenc prejmejo bistveno manj prijav kot pa prijav, ki se nanašajo na plačilo za delo – čeprav kršitev zaznajo bistveno več. Ker pa so predpisane globe po trenutno veljavnem zakonu nizke, izrečene kazni nimajo odvračilnega učinka in se delodajalci tako raje odločijo, da evidenc ne vodijo oziroma jih ne vodijo v skladu z zakonom, še odgovarjajo na inšpektoratu.

Predlog ministrstva – ki ga je sicer oblikovala delovna skupina na Ekonomsko-socialnem svetu še pod prejšnjo vlado, poročilo pa je bilo predstavljeno šele po ponovni vzpostavitvi socialnega dialoga pod to vlado – prinaša dve ključni spremembi.

Prva se tiče same opredelitve pojma delavca. Glede na trenutno veljavno zakonodajo v praksi namreč prihaja do dileme, ali je evidenco treba voditi le za delavce, ki delajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ali tudi za osebe, ki opravljajo na primer študentsko delo ali delajo na podlagi avtorske ali podjemne pogodbe. Z dopolnitvijo, ki jo predlaga ministrstvo, pa bi se definicija delavca dopolnila na način, da se kot delavec šteje tudi tisti, ki delo pri delodajalcu opravlja na kakršnikoli drugi pravni podlagi, pod pogojem, da ga opravlja osebno in je vključen v delovni proces delodajalca ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika.

Prinaša pa tudi spremembe pri samem načinu evidentiranja. Na ministrstvu predlagajo, da bi se po novem v evidenco vpisoval tudi podatek o času prihoda in odhoda delavca, izrabi odmora med delovnim časom in opravljenih urah v posebnih delovnih razmerah, ki izhajajo na primer iz razporeditve delovnega časa. V nasprotju z zdaj, ko je način vodenja evidenc prepuščen delodajalcem, pa bi po predlogu ministrstva začelo veljati tudi obvezno vodenje evidence o izrabi delovnega časa v elektronski obliki.

In ravno ob omembi elektronskega beleženja delovnega časa je med delodajalci završalo. Predlog ministrstva so označili za zastarel način »štemplanja«.

Kot razlaga izvršni direktor Obrtniško-podjetniške zbornice Slovenije Danijel Lamperger, so spremembe zakona nepotrebne, saj slonijo »na nekaj kršiteljih, za katere je absolutno nujno povedati, da ni pravilno, da so, in jih je treba sankcionirati. Ampak nikakor pa ne govorimo, da na tem področju vlada vsesplošna problematika.« Poudarja, da delodajalci sicer oporekajo izključno obveznemu elektronskemu evidentiranju delovnega časa – to bi moralo biti po njihovem mnenju prostovoljno –, »to pa zato, ker elektronskih naprav, v katerih se bo delovni čas evidentiral, ne bo mogoče popravljati za nazaj« in ker narava dela številnih malih podjetnikov tega preprosto ne omogoča oziroma je ročno evidentiranje ur pri njih po njegovem mnenju že ustrezno urejeno.

Sprememba zakona in digitalizacija evidentiranja ur bi po njegovem zaradi dodatne birokracije in stroškov pomenila prej korak nazaj kot naprej. »Da se nekaj digitalizira, je sicer lepo slišati in verjetno bi bilo to inšpektorjem najlažje – da bi imeli na pladnju prinesene vse možne podatke, in še to na način, da je za njimi kompletna revizijska sled in tako naprej. Ampak mi ne moremo zaradi kršiteljev, ki jih tako ali tako dobijo – delavci imajo ne nazadnje tudi možnost anonimne prijave na inšpektorat –, spreminjati zakonodaje celotnemu slovenskemu gospodarstvu,« meni Lamperger.

Uvedba elektronskega evidentiranja ga spominja na uvedbo davčnih blagajn, »ki niso prinesle nobenega pravega učinka«, kot je zatrdil Lamperger, čeprav je ob tem vredno omeniti, da je uvedba davčnih blagajn samo v prvem letu v državni proračun prinesla 81 milijonov evrov več davkov in prispevkov za socialno varstvo.

Minister za delo Luka Mesec oporeka ideji, da bi šlo pri elektronskem evidentiranju zgolj za obliko elektronskega »štemplanja«. Kot razlaga, bi šlo pri evidentiranju za »aplikacijo, ki jo bo vzpostavilo ministrstvo. Vanjo bi delovni čas beležili delodajalci, ob čemer pa bi imeli delavci ves čas vpogled v to, kako se jim vpisujejo ure. Osebno mislim, da bi v aplikaciji morala biti tudi funkcija, da delavec lahko, ko vidi, da mu recimo niso bile upoštevane nadure, zabeleži, da je prišlo do kršitve.« Aplikacija bo – v nasprotju z davčnimi blagajnami, recimo – za delodajalce brezplačna, sredstva zanjo naj bi bila zagotovljena v okviru projekta, ki je del Načrta za okrevanje in odpornost.

Mesec se ob tem strinja, da bi morale biti upoštevane tudi izjeme, kot je recimo intelektualno delo, pri katerem ni mogoče natančno določiti števila opravljenih ur. Lamperger mu pri tem pritrjuje, vendar ga moti izraz »intelektualno delo«. Vztraja namreč, da bi morale izjeme obstajati tudi za druge poklice. »Naj vam dam primer: delavec se zjutraj namesto v pisarno pripelje k stranki, saj ji pride popravit pralni stroj, tega popravlja dve uri, nato pa gre za eno uro opraviti še neko zasebno reč, vmes kupi rezervne dele, pride nazaj, popravi pralni stroj, nato pa dobi naslednje šele čez tri ure. V času dela bo ta delavec vseeno nabral 8 ur. In on bo zdaj primoran vse to elektronsko štempljati?« Minister na pomislek odgovarja: »Če je delavec v tem primeru samozaposlen, je samozaposlen, če ima zaposlene druge ljudi, potem pa mislim, da morajo tudi tem pripadati delavske pravice. Med katere sodi recimo tudi to, da ne delajo po 15 ur na dan – kar pa se glede na trenutni način beleženja delovnega časa da prikriti.«

Poleg inšpektorata za delo predlog sprememb podpirajo tudi sindikati. Kot poudarja predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič, sam zakon ne uvaja dodatnih obveznosti glede delovnega časa, pač pa samo določa način beleženja. »In če ne bi bilo zlorab, potem tudi sindikati in celo inšpektorat ne bi vztrajali pri spremembah zakona.« Ob negodovanju delodajalcev poudarja, da »delodajalci niso žrtve, so tisti, ki kršijo delovni čas. Nisem še slišala delodajalca, ki bi se pritožil na inšpekcijo, da njegov delavec dela manj, kot to določa zakon. Obratno pa že velikokrat.«

Predlog sprememb zakona bo v javni razpravi do 27. avgusta, nato pa bo vložen v državni zbor. Informacijska podpora za elektronsko vodenje evidenc naj bi se nato po predlogu vzpostavila najkasneje osemnajst mesecev po uveljavitvi zakona, najkasneje dvanajst mesecev po vzpostavitvi informacijske podpore pa se začne uporabljati tudi obveznost elektronskega vodenja evidence. Do uvedbe obveznega elektronskega vodenja evidence o izrabi delovnega časa bo delodajalec ta podatek lahko vpisoval tedensko.

V vmesnem času je tako še vedno ključna vloga inšpektorata za delo, ki se resda srečuje s kadrovsko stisko – ob 230 tisoč delodajalcih imamo v Sloveniji namreč zgolj nekaj več kot 50 inšpektorjev za nadzor na področju delovnih razmerij –, vendar pa to še ni zadosten izgovor, da bi dopuščali tako očitne kršitve delovne zakonodaje.

Vodja inšpektorata Jadranko Grlić je po pogovoru z Mescem v sredo sicer odstopil, minister pa inšpektorjem odslej predlaga izvajanje tršega nadzora nad znanimi kršitelji in skupne »gverilske akcije« pristojnih inšpekcij.