Zakaj sploh študirati?

V Sloveniji trenutno živi več kot 300 tisoč mladih, starih med 15 in 29 let. Med njimi je devet tisoč registriranih brezposelnih, ki predstavljajo 17,6-odstotni delež vseh brezposelnih v državi. Po brezposelnosti med mladimi sicer še vedno prednjačijo tisti z osnovnošolsko izobrazbo – teh je po podatkih prejšnjega meseca skoraj tri tisoč –, sledijo pa jim tisti s srednjo strokovno in splošno izobrazbo, nekaj več kot tisoč brezposelnih pa je mladih s srednjo poklicno izobrazbo. Približno toliko brezposelnih skupaj predstavljajo tudi osebe, ki so končale dodiplomski ali podiplomski študij.

Podatki so na prvi pogled pravzaprav spodbudni: brezposelnost med mladimi je iz leta v leto nižja. Ob koncu leta 2018 je delež brezposelnih mladih namreč znašal 20,3 odstotka, leto kasneje pa 20,1 odstotka. Zaradi epidemije se je delež mladih brezposelnih leta 2020 nekoliko povišal, znašal je 21 odstotkov, vendar se je leto kasneje ponovno znižal in padel na 19,3 odstotka. A ti podatki bi lahko bili zavajajoči.

Registrirana brezposelnost, ki jo beležijo na zavodu za zaposlovanje, namreč ne upošteva, da se mnogi ali sploh ne registrirajo kot brezposelne osebe ali pa se iz evidence preprosto odjavijo. Razlog za odjavo iz evidence je največkrat sicer res zaposlitev, vendar pa se enako število mladih, kot se jih zaposli, praviloma tudi prijavi v register brezposelnih. Tako se je v prvem polletju letos po podatkih zavoda zaposlilo 7131 mladih, v register pa se jih je prijavilo 7170. »Verjetno največkrat ravno na račun izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas,« opozarjajo pri Sindikatu Mladi plus. A to še ni vse: le tretjina mladih, ki niso v procesu izobraževanja ali usposabljanja, ima stabilno zaposlitev. »Vsi ostali so bodisi brezposelni bodisi opravljajo delo prek manj stabilnih oblik dela,« komentirajo pri sindikatu. Podobno ugotavlja raziskava Mladina 2020 - položaj mladih v Sloveniji. Mladi na trgu dela še naprej nastopajo predvsem v obliki fleksibilnih oblik zaposlovanja, ki poleg začasnega zaposlovanja vključujejo tudi zaposlovanje za skrajšani čas ter dela v atipičnem času. Po letu 2015 se je sicer delež mladih v takšnih oblikah zaposlovanja občutno zmanjšal, vendar Slovenija po deležu tako zaposlenih ostaja visoko nad evropskim povprečjem.

Janševa vlada se je na začetku lanskega leta odločila zadržati objavo razpisa za vpis v prihodnje študijsko leto. Domnevno zato, ker naj ne bi pravočasno dobila gradiv šolskega ministrstva, čeprav je v resnici zgolj hotela izrabiti priložnost za poskus političnega vmešavanja v sicer avtonomne univerze. Na podlagi opisanih ne zelo uporabnih ugotovitev zavoda za zaposlovanje so namreč začeli namigovati – podobno kot se je to zgodilo že v prvi in drugi Janševi vladi –, da bodo zmanjšali vpis na družboslovne študijske programe. Naposled je vlada zgolj nekoliko povečala število mest na medicinskih fakultetah in na ljubljanski fakulteti za računalništvo.

Trenutni delež mladih, ki sami sebe zaznavajo kot brezposelne, je verjetno celo višji od izmerjenega po gospodarski krizi leta 2008.

»So načrtovani vpisi skladni z našimi razvojnimi resolucijami? Bo Slovenija s strukturo 39 odstotkov šolajočih z znanji iz družboslovja, humanistike in umetnosti napram 37 odstotkom z znanji iz naravoslovja, tehnike in informatike sredi četrte industrijske revolucije sploh kakorkoli konkurenčna državam, kje je to razmerje ena proti dve,« se je tedaj spraševal Janša. »Zavedati se moramo tudi, kako v praksi deluje zakon poklicne dinamike. Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik.«

Bi morale biti res univerze tiste, ki proizvajajo »človeški kapital« ali »človeške vire« za trg? Gre za mantro, s katero bi se strinjal tudi marsikateri podjetnik. Vendar pa je »trg le en manjši del naše resničnosti, kljub temu da ga glorificiramo«, meni redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič. »Enako velja za trg delovne sile. Ta se ne vzpostavlja na podlagi neke nevidne roke, ki uravnava njegovo delovanje, ampak nasprotno – s pametnimi in dolgoročnimi intervencijami. Ki pa ne smejo biti – in to je največji paradoks znanja – nikoli zgolj in samo utilitarne, torej take, ki so namenjene takojšnji praksi.«

Ob tem dr. Muršič izpostavlja nedavno izjavo podjetnika Iva Boscarola za N1, da je v grobem samo 300 tisoč tistih, ki delajo v uspešnih podjetjih in plačujejo davke, iz katerih se polni proračun za javne in skupne potrebe. Vsi ostali so upokojenci, otroci, študenti, brezposelni in zaposleni v javnem sektorju. »Torej za 1,7 milijona državljanov dejansko skrbi 300 tisoč zaposlenih,« je sklenil tedaj Boscarol. Dr. Muršič po drugi strani meni, da bi bili – če natančneje pogledamo z vidika pridobitništva in ustvarjanja nacionalnega bogastva – pravzaprav »umetniki, še posebej književniki tisti, ki so prispevali največ, dobesedno nemerljivo bogastvo skupnosti, v kateri živimo. In na drugi strani učitelji, ki iz leta v leto, iz desetletja v desetletje dobesedno pridelujejo nove, bolje izobražene ljudi. Če pridelki, ki jih pridelujejo kmetje – in vse spoštovanje do njihovega dela –, dobivajo državne subvencije, potem je to enako pomembno tudi za umetnike, ki nam dajejo tako imenovano duhovno hrano. To dvoje se ne izključuje, ampak je integralni del celote,« opisuje dr. Muršič. »Podobno si moramo predstavljati državo, državni aparat ali paradržavne urade in agencije. Tako kot potrebujemo kanalizacijo, vodovod, elektriko in druge energente za preživetje, enako potrebujemo tudi znanje, ki ga imajo uradniki v delovanju tako kompleksnega sistema, kot je država.«

Da je bila za takšno razumevanje študija ključna bolonjska reforma pred petnajstimi leti, so že takrat komentirali številni strokovnjaki. Prav v Mladinini prilogi Znanje izpred petnajstih let je sociolog dr. Rastko Močnik reformo označil kot »najhujši napad na avtonomijo univerze v zgodovini, s katerim so si politični oblastniki tudi prvič v zgodovini upali jasno povedati, da univerzo podrejajo trgu dela, torej kapitalu«. Podobno stališče je zagovarjal nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal, da »reforma spreminja univerze v podjetja za proizvodnjo ’človeškega kapitala’ s ’povsod’ veljavnimi certifikati, ki naj bi delodajalcem zmanjševali tveganja na trgu ’delovne sile’«.

Bolonjska reforma, ki naj bi prinesla predvsem poenotenje evropskega visokošolskega sistema, 15 let kasneje ni na nič boljšem glasu. »Storili smo, pa čeprav dobronamerno, napako pri izenačevanju strokovnega in univerzitetnega izobraževanja z akreditiranjem točk in možnostmi vertikalnega napredovanja. Nekoč sta vertikali strokovnega izobraževanja, po domače povedano poklicnega izobraževanja, in univerzitetnega izobraževanja šli vsaka na svojo stran. In zelo težko je bilo med njima prehajati,« razlaga dr. Muršič. »Zdaj pa vsi vidijo univerzo kot poklicno šolo. In to je tako velika napaka, da nas bo še stoletja bolela glava zaradi te odločitve.«

Da bolonjska reforma ni prinesla obljubljenih izboljšav, meni tudi dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta in profesor retorike in argumentacije. »Z njo se je vse skrčilo na en semester, ker predpostavlja, da je veliko manj predavanj, seminarjev in vaj – in da je veliko več individualnega dela študenta. In na tem mestu se je vse podrlo. Študentje delajo občutno manj, profesorji pa imamo polovico manj časa, da odpredavamo stvari.«

Skupaj z bolonjsko reformo se je v zadnjem desetletju naredil »prehod od ’zaposlenih’ in ’delavcev’ v ’človeški kapital’«, razlaga dr. Žagar. »Morda se zdi lepo uporabljati take metafore, ampak kapital je pač nekaj, kar nekam vlagamo, da dobimo presežno vrednost, zato da jo lahko potem naprej vložimo. To pa ljudje preprosto ne morejo biti.« Podobno velja za izraz »človeški viri«. »Skratka, ne govorimo več o živih ljudeh – o ljudeh, ki imajo take ali drugačne potrebe –, ampak so to viri, kot sta to recimo premog in elektrika.«

Vendar pa dejanskih dolgoročnih raziskav o zaposljivosti študentov v Sloveniji ni.

Višja znanstvena sodelavka na Pedagoškem inštitutu dr. Alenka Gril je recimo sodelovala pri mednarodni raziskavi Evroštudent, ki vsako triletje ugotavlja socialne in ekonomske razmere življenja študentov v Evropi. Vendar se je je prejšnje vodstvo ministrstva odločilo, da podobnih raziskav ne potrebujemo. »Zadnji podatki so bili zbrani na podlagi leta 2019, leto pred epidemijo, zato so jih na ministrstvu kvalificirali kot neuporabne – čeprav so kazali na vse anomalije, ki so se med epidemijo samo še povečale.« Da so bili podatki očitno neuporabni za prav vsako sestavo ministrstva doslej, dr. Grilova ocenjuje na podlagi tega, da »ministrstvo v vseh teh letih ni niti z eno samo strategijo ali ukrepom reagiralo na dobljene podatke«, podatkov pa »pravzaprav ne rabijo, ker jih samo nervirajo, če lahko tako rečem – kažejo namreč, da se nič ne spremeni, če ničesar ne narediš«.

»Nujno je spremljati dogajanje v populaciji in hkrati na podlagi ugotovitev oziroma sprememb načrtovati ukrepe,« je jasna dr. Grilova. »In hkrati je treba tudi beležiti ukrepe, ki jih sprejema politika, investicije, v katere se spušča. Šele z dolgoročnimi raziskavami se lahko vidijo učinki ukrepov in investicij. Brez neke evalvacije samega ukrepa na dolgi rok ne prepoznaš takojšnjih učinkov. Da veš, kam vlagati, na katero področje, kaj urejati, je treba izhajati iz podatkov. In relevantne podatke dajejo relevantne raziskave, ne neke mnenjske ankete na vprašljivih vzorcih.«

Podobno bi torej morali razmišljati tudi o spremljanju zaposljivosti diplomantov. Profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Tomaž Deželan se raziskovalno ukvarja prav s tem.

Ključna napaka pri spremljanju zaposljivosti je njeno enačenje s samo zaposlenostjo diplomantov, poudarja. Posamezne univerze zaposlenost svojih diplomantov sicer spremljajo – ljubljanska univerza tako ugotavlja več kot 90-odstotno zaposlenost njenih diplomantov. Ampak s tem podatkom si pri dolgoročnem strateškem načrtovanju – podobno kot s podatki zavoda za zaposlovanje – ne moremo pomagati kaj dosti. »To je le eden od kazalnikov, ki pa je pogojen z različnimi stvarmi, tako da se je v visokem šolstvu že zdavnaj začelo spremljati bolj kompleksne stvari. Že dolgo tudi vemo, da kakovost diplomanta ni glavni dejavnik za višino njegove plače, recimo.«

Poleg same zaposlenosti se zato spremlja tudi vertikalno in horizontalno ujemanje diplomanta z delom, ki ga opravlja. Vertikalno ujemanje pomeni opazovanje, ali diplomant počne dela na svojem področju, horizontalno pa, ali opravlja dela, ki so primerna njegovi stopnji izobrazbe. Raziskave ob tem sicer ugotavljajo velike razlike pri tem, kakšna dela opravljajo diplomanti – še vedno je precej pogosto namreč, da so za delo, ki ga opravljajo, previsoko kvalificirani. Posledično pa so za delo, ki ga opravljajo, tudi manj motivirani.

Poskusi dolgoročnega napovedovanja potreb kadrov kakopak obstajajo, »so pa v resnici zelo tvegano početje, če ne razpolagamo z zelo dobrimi informacijami«. V luči najrazličnejših kriz, ki nas pestijo zadnje desetletje, so realne ocene še toliko bolj nemogoče. »Seveda to početje lahko omogoča državi ali širšim sistemom neko načrtovanje. Je pa dejansko napovedovanje, kot si ga predstavlja širša javnost – v smislu, da delodajalci ocenjujejo, koliko kadrov bodo potrebovali čez pet let, visoko šolstvo pa bo temu primerno prilagodilo vpisna mesta – povsem nerealno.« K temu lahko kvečjemu prispevajo že uveljavljeni načini evalvacij, ki jih izvajajo posamezne univerze.

Univerzitetno izobraževanje ne more biti razumljeno kot priprava mladih za določene poklice. Je namreč veliko več.

Na šolskem ministrstvu, natančneje v sektorju za visoko šolstvo – v sodelovanju s slovensko rektorsko konferenco – trenutno poteka raziskava Eurogradute, ki bi lahko dala oprijemljivejše podatke o sami zaposljivosti diplomantov. Že prejšnja vlada se je zavezala, da bo vlada po zgledu nekaterih drugih evropskih držav začela javno objavljati podatke o zaposljivosti diplomantov po posameznih programih in fakultetah. Ministrstvo je leta 2018 objavilo javni razpis za izdelavo modela za napovedovanje potreb po izvajanju visokošolskih študijskih programov in izvedbo raziskave o položaju diplomantov visokošolskih študijskih programov na trgu dela – vendar pa ti podatki še vedno niso javno dostopni.

»Politika, predvsem pa gospodarstvo, bi si želela, da se univerza prilagaja izključno trgu dela. Da ne usposablja kadrov, ki so po njunem mnenju nepotrebni – pod to šteje tako rekoč celotno družboslovje in humanistiko. Se pravi predmete, ki kaj povejo o družbeni strukturi in njenem ozadju. Po mnenju politike in gospodarstva, ki mu politika zelo rada prisluhne, smo vsi tisti, ki se s tem ne ukvarjamo, odveč,« poudarja dr. Žagar. Podobno ocenjuje dr. Muršič. »Če imaš univerzo zato, da proizvaja nova znanja, potem med novimi znanji zagotovo proizvede tudi znanja, ki so uporabna in bodo prinesla dobrobit celotnemu človeštvu. Tukaj ni nobenega dvoma,« je prepričan.

Napredovanje študentov v naslednji letnik

Primer: Univerza v Mariboru

Pri preverjanju dejanskega napredovanja študentov v naslednji letnik je ključen podatek napredovanje iz prvega v drugi letnik študija. To še posebej velja za dodiplomski študij, »saj gre za prehod iz srednje šole na univerzo, ki je sam po sebi za številne mlade izjemno stresen«, poudarjajo na mariborski univerzi, kjer vsako leto v postopkih samoevalvacije študijskih programov – podobno kot recimo na ljubljanski univerzi – pripravijo tudi izračune kazalnikov izobraževalne dejavnosti.

Na samo napredovanje vplivajo številni dejavniki, ki niso nujno vezani na področje študija, »temveč na interes za študij, način, naravo in zahtevnost študija, število vpisanih študentov in razmerje med številom učiteljev in študentov, s čimer so povezani načini in oblike pedagoškega dela, praktično naravnanost študija ter delež vpisanih tujih študentov«, odgovarjajo.

Po podatkih mariborske univerze – primerljivi so tudi podatki z ljubljanske – je bilo napredovanje študentov na dodiplomskem študiju v zadnjem študijskem letu, podobno kot že leta prej, nekoliko višje na univerzitetnih študijskih programih, kjer je znašalo 65 odstotkov, kot na visokošolskih strokovnih študijskih programih, kjer je znašalo 57 odstotkov. Na magistrskih študijskih programih je napredovanje prvič vpisanih iz prvega v drugi letnik vsa leta višje kot na dodiplomskih študijih. »Gre za boljše študente, ki se tudi redkeje vpisujejo zaradi statusa študenta,« ocenjujejo na univerzi. V zadnjih štirih letih se je napredovanje tako gibalo med 79,7 in 83,3 odstotka.

Napredovanje med letniki na doktorskem študiju pa se zadnja leta giblje okoli 80 odstotkov. »Pri tem je treba upoštevati, da prvi letnik doktorskega študija praviloma obsega organiziran pedagoški proces in je uspešnost pretežno vezana na opravljanje obveznosti pri učnih enotah, ki se izvajajo kot organizirana oblika študija, medtem ko je v višjih letnikih poudarek na individualnem raziskovalnem delu,« pojasnjujejo na univerzi in dodajajo, da je po nekaj letih povečanega vpisa na doktorski študij sicer mogoče opaziti upad vpisa ter tudi upad v samem napredovanju iz prvega v drugi letnik – slednje je v zadnjem letu znašalo 70 odstotkov.

Med študijskimi programi z najvišjo stopnjo napredovanja iz prvega v drugi letnik na dodiplomskem študiju prednjačijo študiji z različnih področij – najvišja je zaznana na programih zdravstvene nege, medijske komunikacije, pedagogike, agrarne ekonomike in razvoja podeželja, razrednega pouka in predšolske vzgoje.

V zadnjih letih na univerzi tako beležijo blag porast na dodiplomskem in magistrskem rednem študiju, in sicer brez izrazitega vpliva epidemije novega koronavirusa, razen na univerzitetnem izrednem študiju, kjer je bila stopnja napredovanja v času epidemije nekoliko višja. »Vendar gre za način študija z zelo nizkim številom vpisanih in posledično večjimi odstopanji kazalnikov med leti,« ob tem poudarjajo. Beležijo pa trend nižanja stopnje napredovanja na izrednem magistrskem študiju, »pri čemer je treba poudariti, da gre tudi v tem primeru za majhno število vpisanih študentov, in so zato razlike opaznejše«. Na doktorskem študiju so pred epidemijo prav tako opažali rahel pozitiven trend, ki pa se je z nastopom epidemije obrnil navzdol. To pripisujejo zlasti dejstvu, da je večji delež doktorskih študentov zaposlen. »Dodatno so doktorski študenti, ki so že starši, morali prevzeti varstvo in pomoč pri učenju otrok, ki so ostali doma, zato so posledično imeli manj časa za raziskovalno delo in doktorski študij.«