Kako je Donald srečal Janeza

FBI je lani opravil skoraj tri milijone in pol hišnih preiskav – brez naloga za hišno preiskavo. Trumpovo floridsko rezidenco Mar-a-Lago pa je tisti ponedeljek, 8. avgusta, za vsak primer preiskal z nalogom, ki ga je odobril pravosodni minister Merrick Garland in podpisal floridski zvezni sodnik Bruce Reinhart. FBI-jevci so vdrli v sef ter zasegli 11 setov strogo zaupnih dosjejev (tudi tistih z oznako najvišje stopnje zaupnosti), ki si jih je bil tik pred odhodom iz Bele hiše prisvojil Trump, s čimer je morda kršil protivohunsko zakonodajo (Espionage Act), oviral preiskavo, kaznivo ravnal z vladnimi dokumenti in ogrozil nacionalno varnost.

Ne, to ni majhna stvar. Ko si je strogo zaupne ameriške dokumente »prisvojila« Chelsea Manning, je pristala v ječi. Ko si jih je »prisvojil« Julian Assange, so ga hoteli stebri ameriške politike – s Trumpom vred – likvidirati.

Zakaj si je Trump prisvojil strogo zaupne dokumente? Okej, vemo, da je trgovec. Poslovnež. Totalni poslovnež. Zanj je vse posel. Tudi predsednikovanje. Celo pokop bivše žene. Tu se vprašate: Kaj bi lahko Trump počel z vsemi temi strogo zaupnimi dokumenti? Trgoval? S kom? Bi jih lahko komu prodal? Komu? Rusom? Komurkoli? Vseeno? Biznis je biznis. In glej, nekateri – recimo Jennifer Palmieri, direktorica za komunikacije pri predsedniški predvolilni kampanji Hillary Clinton (leta 2016) – res namigujejo, da strogo zaupni dosje, imenovan »info re: President of France«, vsebuje eksplozivne informacije o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, ki bi zelo koristile ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, saj bi ga z njimi lahko bodisi izsiljeval ali kompromitiral. Dosje bi lahko torej deloval kot kompromat. A kot pravijo insajderji: Trump bi ga lahko prodal tudi kateremukoli drugemu svetovnemu voditelju, ki bi hotel molsti Macrona. Zakaj bi si ga sicer prisvojil?

Kar je Janša, je Trump

Ob preiskavi v Trumpovi rezidenci pa se je zgodilo nekaj precej bolj nenavadnega, a vendar ne nepričakovanega: Trump ni zagnal le vika in krika, ampak je začel promptno impersonirati Janeza Janšo. In seveda – Trumpovo ljudstvo je začelo promptno impersonirati Janševo ljudstvo.

Trump je naglo sporočil, da je to poskus, da bi ga politično ustavili – da gre torej za »napad radikalno levičarskih demokratov, ki si obupno prizadevajo, da bi preprečili mojo ponovno predsedniško kandidaturo«. Privrženci – od kongresnih republikancev in medijskih desničarjev do »vztrajnikov«, ki so preplavili socialna omrežja – so mu takoj prikimali. Gnevno so oznanili, da gre za zaroto proti Trumpu. Za zlorabo zveznih agencij. Za obračun z glavnimi političnimi nasprotniki. S Trumpom in republikansko stranko, ki jo skušajo kompromitirati pred jesenskimi kongresnimi volitvami. Takšne stvari se dogajajo v tretjem svetu! Na Kubi! To ni več naša dežela! S prstom so nagonsko pokazali na »globoko državo« – na ameriške »Murgle«, na ameriško »udbomafijo«. Na »sile kontinuitete«, ki obvladujejo in nadzorujejo vse državne institucije, s pravosodjem, policijo in FBI vred, in ki hočejo ustaviti Trumpa in pri tem lovu na čarovnice ne izbirajo sredstev (oh, kot da jih izbirajo republikanci, ki na vse mogoče in nemogoče načine »preiskujejo« poslovanje Bidnovega sina Hunterja, če smo že ravno pri tem).

To, da je nalog za hišno preiskavo izdalo pravosodno ministrstvo, je toliko huje – to le potrjuje, da je vladavina prava le iluzija in da je pravosodje v resnici krivosodje. Da je spolitizirano, pristransko in skorumpirano. Da se je s to hišno preiskavo spolitiziralo do skrajnosti. Da je polno liberalcev, aktivistov levice, »komunajzarjev«, ki že desetletja minirajo prizadevanja Janše, SDS in »pravih« Slovencev – o, pardon: Trumpa, republikancev in »pravih« Američanov. Janša je leta 2014 – v času prestajanja zaporne kazni – ugotovil, da »ljudem postaja očitno, da je lahko v Sloveniji pravzaprav obsojen vsak, ki se zameri režimu, ne glede na to, ali kaj naredi ali ne«.

Ko si je strogo zaupne ameriške dokumente »prisvojila« Chelsea Manning, je pristala v ječi. Ko si jih je »prisvojil« Julian Assange, so ga hoteli stebri ameriške politike – s Trumpom vred – likvidirati.

Trumpovi »vztrajniki«, ki so ob vsem tem trušču raje zamolčali ali pa preslišali, da je Christopherja Wraya, direktorja FBI, ki je ukazal hišno preiskavo Trumpove rezidence, imenoval Trump, so ponavljali: Vedeli smo, da bodo skušali Trumpa ustaviti in likvidirati z montiranimi sodnimi procesi! Vedeli smo, da bodo skušali napad na Kapitol zlorabiti kot pravno podlago za sodni pregon Trumpa! Vedeli smo, da bodo naredili vse, čisto vse, da ne bi ponovno postal ameriški predsednik! Mar niso nekaj takega trdili tudi Janševi »vztrajniki«? In mar niso obenem trdili, »da tistega dne v zapor ni šel samo Janez Janša, temveč tudi pravica in demokracija«?

Zato je treba pravosodje in državni aparat očistiti. Ali kot rad vzklikne Trump: »Izsušimo močvirje!« »Racija« na Trumpovem posestvu je dokaz, da močvirje res obstaja. In to zarotniško močvirje – »globoka država«, »Murgle«, »udbomafija«, »sile kontinuitete«, »strici iz ozadja« – dela proti Trumpu, Ameriki in pravim, poštenim, patriotskim Američanom. Trumpa se skuša znebiti, ker mu je stopil na prste – ker ga hoče »izsušiti«.

Kako si Trump in njegovi predstavljajo to »izsuševanje«, pa ni nobena skrivnost: Jonathan Swan (Axios) je nedavno razkril, da Trump in njegovi v morebitnem drugem mandatu načrtujejo popolno zamenjavo državne birokracije – na tisoče javnih uslužbencev hočejo zamenjati s svojimi kadri. Mar to ne spominja na Janšo in njegove? Se še spomnite Janševega napada na slovenske policijske postaje? Ali pa se spomnite, kaj so terjali Janševi »vztrajniki«, ko ga je sodišče obsodilo – spremembo pravosodja! Tako kot so si Janševi »vztrajniki« domišljali, da lahko Janši sodijo le sodniki, ki jih je postavil Janša, si tudi Trumpovi »vztrajniki« domišljajo, da lahko Trumpu sodijo le sodniki, ki jih je postavil Trump.

Neki konservativec je tisti ponedeljek – na dan »racije« – tvitnil: »Jutri se začenja vojna. Naspite se.« Ni bil edini, ki je pozval k vojni. Sveti vojni, kulturni vojni – državljanski vojni. Mnogi, res mnogi Trumpovi privrženci so pozivali k državljanski vojni. V »raciji« FBI so videli kapljo čez rob. To je to! Poti nazaj ni več! Dovolj je tiranije! Dovolj je trpljenja! Stvari so šle tako daleč, da mirna, demokratična, kongresna politika nima več nobenega smisla! Treba se je upreti liberalni pedofilsko-satanistični zaroti! Režimu, ki rovari proti ljudstvu in ki je proti političnim nasprotnikom aktiviral ves svoj varnostno-policijski aparat! Treba je ubraniti »pravega« ameriškega predsednika! Treba je rešiti Ameriko! Ali bomo mi njih – ali pa bodo oni nas! Nimamo izbire! Hoteli so ponovitev 6. januarja 2021 – napada na Kapitol. Neki moški – s puško, v oklepu – je napadel urad FBI v Cincinnatiju. In v boju s policijo potem padel. Lani, 6. januarja, je sodeloval v ameriški državljanski vojni – v pučističnem napadu na Kapitolu.

Trump, ki je leta 2020 dobil sedem milijonov glasov manj kot Joe Biden, komaj čaka, da ga kdo napade – da ga začnejo preiskovati in obtoževati in klicati na sodišče. To le potrjuje, da ima prav.

Ja, to je bil Trumpov »vztrajnik«. In ja, poziv, da se jutri začenja vojna ( jasno, državljanska vojna), je bil povsem zgrešen. Trumpovi privrženci so namreč prepričani, da državljanska vojna – druga ameriška državljanska vojna, če hočete – že traja. Da je že tu. Tu spominjajo na Janševe privržence, ki so – no, skupaj z Janšo – prepričani, da slovenske državljanske vojne, ki se je začela med II. svetovno vojno, še ni konec.

Vsi ti pozivi k vojni kažejo, kako neusmiljen, krut, ciničen, nasilen in krvav je postal boj za oblast in kako ekstremno polarizirana je Amerika. Politično in kulturno. Amerika postaja sod smodnika, še toliko bolj, ker imajo Američani že itak v lasti 400 milijonov kosov strelnega orožja. Ja, dobro so oboroženi. Ne morejo reči, da na vojno niso pripravljeni. Poleg tega pa je vera v institucije (recimo pravosodje, kongres), ki bi lahko posredovale med obema poloma nove državljanske vojne, tako omajana, da so te institucije za mediacijo povsem neuporabne. Mar to čedalje bolj ne velja tudi za Slovenijo?

A polarizacijo je zadnja leta – z manihejsko retoriko (»mi« vs. »oni«), militantno rekalibracijo sovražnega govora in toksično, dementno konspirologijo – podžigal, radikaliziral in ekstremiziral prav Trump, velemojster klanja Amerike. V Sloveniji je to prav tako »uspešno« počel Janša. Oba sta to še toliko bolj vneto počela, ko sta bila na oblasti. A da ne bo kakega nesporazuma: tudi Slovenci se čedalje bolj oborožujejo – ekonomska neenakost se poglablja, kulturne napetosti se stopnjujejo, politika se militarizira, Janševi »vztrajniki«, ki jih žene politika »vse ali nič« (ni predaje! z drugo stranjo ni kompromisa! Slovenija bo naša ali pa je ne bo!), se čedalje bolj radikalizirajo in ekstremizirajo.

... ki je za nas križan bil

Trump ima – tako kot Janša – svoje ljudstvo in to se mu noče odpovedati. Za nič na svetu.

Pod nobenim pogojem. Lahko počne še tako sumljive, mračne, strašne reči, pa ljudstva to ne gane. Niti malo. Lahko žali, ponižuje in psuje – nič hudega. Lahko se obnaša avtokratsko – pa kaj!? Lahko laže. Ljudstvo vedno najde izgovor. Lahko govori popolne traparije. Lahko ga dobijo pri goljufiji. Ne da jih to potre ali stre. Lahko se materialno okorišča s političnim položajem. Ne, to jih ne požene v beg. Lahko zlorablja ustavo. Lahko zlorablja oblast. A ga še vedno podpirajo. Še kar in kar. Delirij ne popusti.

Lahko počne najhujše in najskrajnejše reči – lahko celo zanika, da je bil poražen na volitvah. Lahko trdi, da so bile ukradene. Lahko skuša volilni izid ponarediti. Lahko podžiga k političnemu nasilju. Lahko orkestrira napad na Kapitol. Lahko podžiga poskus državnega udara. S tem ne izgubi niti enega privrženca. Vse mu takoj odpustijo – avtomatično. Ne, ničesar mu ne zamerijo. Ostajajo mu zvesti.

Še več: vedno se zdi, kot da itak izpolnjuje le želje in sanje svojega ljudstva, svojih privržencev. Da govori iz njih. Da jim bere misli. Da je del njih. Da so se z Vodjo intimno, mistično zlili. Da je postal del njihove identitete. Da so si usojeni. Ne dajo ga.

Zadnja leta so šli skupaj, z roko v roki, skozi številne kulturne vojne, ki so jih še dodatno zbližale in povezale – na vrhovno sodišče je imenoval tri konservativne sodnike, ki so zdaj, v spregi z ostalimi konservativnimi vrhovnimi sodniki, razveljavili sodbo, ki je leta 1973 legalizirala splav. To je Trumpova zmaga. Vsaj tako verjamejo njegovi privrženci, ki so zagrenjeno prepričani, da so Ameriko izgubili (da so jo migracije in eliminacija rasnih in spolnih hierarhij tako spremenile, da je ne prepoznajo več in da se v njej počutijo kot tujci), in ki obenem verjamejo, da bo Trump – unovčevalec nostalgije, resentimenta, tesnobe in paranoje – Ameriko naredil spet veliko, spet njihovo, da jim jo bo torej – ob ponovnem vstajenju, ob vrnitvi v Belo hišo – vrnil. Prepoved splava, ki so si jo tako želeli, pa je znak, da gredo stvari v pravo smer. In da jih Trump res razume. Da je res njihov. Da se zanje žrtvuje. Da zanje trpi. Da je zanje mučen in križan.

Le kako bi ga lahko pustili na cedilu? Le kako bi se mu lahko izneverili? Le kako bi ga lahko izdali? Le kako bi se mu lahko odpovedali? Saj dela to, kar hočejo. Izpolnjuje njihove želje. Vseeno jim je, kako to počne – važno je, da to počne. Važno je, da je naš. In da hodi v našo cerkev. Če bi se mu odpovedali (recimo zaradi prisvojitve strogo zaupnih dosjejev, oviranja preiskave, finančnih goljufij ali davčnih utaj), bi se odpovedali sebi, svoji veri, svoji identiteti – in vsem tistim izgovorom, ki so jih skonstruirali, da bi ubranili njegove prejšnje incidente, delikte in transgresije. Če bi se mu odpovedali, bi priznali, da so se motili – ves čas. Zato raje pogledajo stran. Kaj jih pa stane?

Ali kot je rekel sam: Lahko bi na Peti aveniji ustrelil človeka, pa ne bi izgubil niti enega samega volivca! A to bi lahko rekel tudi Janša. Lahko bi na Dunajski povozil človeka, pa ne bi izgubil niti enega samega volivca! Njegovi privrženci počnejo to, kar počnejo Trumpovi privrženci: branijo ga, zagovarjajo, noben njegov incident – pa najsi bo še tako moralno sporen, antidemokratičen in koruptiven – jih ne zamaje in ustavi, vedno najdejo izgovor, ostajajo mu zvesti, občutek imajo, da govori skozi njih, da so z njim eno, mistično zliti, da so v tem skupaj in da nimajo nobene izbire, prepričani so, da se zanje žrtvuje, da je zanje vedno znova križan in mučen. Ne morejo ga pustiti na cedilu. Ne morejo se mu odpovedati. Ne dajo ga.

Toda zgodilo se je še nekaj hujšega, pravi Peter Wehner (Atlantic): »Številni Trumpovi privrženci bolj sovražijo njegove kritike, kot pa ljubijo njega. Trumpovi obrekovalci v njihovih očeh niso le v zmoti, ampak so tudi zlobni, obsedeni s prijetjem Trumpa in uničenjem Amerike.« Mar tega ne doživljamo tudi pri nas? Janševi privrženci divje, strupeno, brutalno napadajo, žalijo, ponižujejo, šikanirajo, zastrašujejo in psujejo Janševe kritike. Bruhanju sovraštva in zaničevanja ni ne konca ne kraja.

»Kamor gre eden, gremo vsi«

Ali preiskave škodijo Trumpu? Ne. Niti najmanj. Vsaka preiskava mu daje imuniteto, saj vsako preiskavo prikaže kot zaroto, kot poskus, da bi ga diskreditirali in diskvalificirali, da bi ga torej politično ustavili ter preprečili njegovo vrnitev v Belo hišo. Vsaka preiskava mu politično le koristi, saj v očeh in srcih njegovih privržencev potrdi, da ga skušajo res odstraniti, da je res žrtev malignih elit, ki uničujejo Ameriko (in ki bodo belce zamenjale z nebelci, kristjane z muslimani ipd.), da res obstaja velika, globoka zarota in da so volitve res ukradli. Preiskava v Trumpovi rezidenci v očeh privržencev teorije zarote QAnon itak le potrjuje, da gre vse po načrtu, da je Trump še vedno predsednik in da ima stvari pod nadzorom – »režim« je tik pred zlomom. QAnonski slogan »Kamor gre eden, gremo vsi« zveni kot Janšev slogan »Več ko nas bo, prej bomo na cilju«.

Tako kot so si Janševi »vztrajniki« domišljali, da lahko Janši sodijo le sodniki, ki jih je postavil Janša, si tudi Trumpovi »vztrajniki« domišljajo, da lahko Trumpu sodijo le sodniki, ki jih je postavil Trump.

Trump, ki je leta 2020 dobil sedem milijonov glasov manj kot Joe Biden, komaj čaka, da ga kdo napade – da ga začnejo preiskovati in obtoževati in klicati na sodišče. To le potrjuje, da ima prav. To le potrjuje vse njegove teorije zarote. To le potrjuje, da je res patriot, borec za »pravo« Ameriko. Tako kot Janša nastopa kot ultimativni patriot, kot borec za »pravo« Slovenijo.

In seveda: to ga utrjuje in legitimira v očeh njegovih privržencev. Vse, kar mu počnejo »elite«, je le del spretno organizirane zarote. Zato ne preseneča, da je Trump oznanil, da je FBI preiskavo morda opravil le zato, da bi mu podtaknil dokaze (in namestil tudi prisluškovalne naprave), s katerimi bi ga potem obremenili. Češ: o, glejte, kaj smo našli v Trumpovi rezidenci! Kaj to pomeni, veste: karkoli bodo uporabili proti njemu, bo lahko odpravil z repliko – to ste mi podtaknili! Privrženci mu bodo verjeli, saj je logično, da »globoka država« dela vse, da bi se ga znebila. V tem smislu je pripravljena storiti vse – zato ne preseneča, da mu je podtaknila dokaze! Ta nova velika laž, nadaljevanje laži, da so bile volitve ukradene, bo nova teorija zarote. Trumpovi odvetniki že trdijo, da je Trump le delo odnesel domov in da med dokumenti, ki jih je zasegel FBI, sploh ni bilo tistih z oznako strogo zaupno. Kaj to pomeni, si lahko predstavljate. Ja – tiste z oznako najvišje zaupnosti so mu podtaknili!

Trumpu pa ta preiskava še dodatno pomaga: za začetek, spreminja ga natanko v to, kar je najraje – žrtev zarote. Žrtev elit. Žrtev »globoke države«. Tu se objame z Janšo, ki je vlogo žrtve »udbomafije« in »stricev iz ozadja« spremenil v politični program. In dalje, ta preiskava ga spet postavlja v središče pozornosti. Ali natančneje: tisti, ki so trdili, da Trump izgublja moč, da nima več takšne politične teže kot pred nekaj leti, da med republikanci nima več visoke podpore, da njegov vpliv na republikansko stranko pojenjuje, da se njegova karizma seseda, da ga bo kongresna preiskava o njegovi vpletenosti v napad na Kapitol odpihnila in da favorit za republikansko predsedniško nominacijo postaja floridski guverner Ron DeSantis, so se prenaglili in zmotili – ne bi ga mogli bolj podceniti. Ko je namreč FBI v njegovi floridski rezidenci opravil preiskavo, so se morali vsi republikanski veljaki v trenutku na ves glas postaviti na njegovo stran. Morali so ga brezmejno braniti in hvaliti in slaviti. Morali so ga neomajno in brezpogojno podpreti. Ker se je tako učinkovito prikazal kot žrtev, so ga morali »vsi v republikanski stranki objeti, nekateri pa so tudi pozvali k njegovi takojšnji in odločni nominaciji za ponovnega predsedniškega kandidata republikanske stranke«, pravi Rich Lowry (Politico), ki ne skriva: »Ponedeljek je bil za Trumpa najboljši dan v lovu za republikansko predsedniško nominacijo, odkar je zapustil Belo hišo.« Ni kaj, zdaj je dobil rešilni čoln. Vsem ostalim pretendentom za republikansko predsedniško nominacijo – z DeSantisom vred – je v trenutku požrl ves kisik. Njihovih predsedniških upov je konec. Trumpu so delnice pri republikanskih volivcih tako poskočile, da mu republikanci ne bodo mogli reči: hej, hvala za vse, toda za leto 2024 imamo drugega predsedniškega kandidata! Trump je tako rekoč okronan. Kar je za republikance morda celo dobro: sile, ki jih je sprožil, so preplavile celotno republikansko stranko, a nihče jih ne zna tako usmerjati kot on, pravi Zack Beauchamp (Vox).

Po Trumpu Trump

Prav res: na izrednih, nadomestnih volitvah v različnih zveznih državah, od Arizone do Michigana, zmagujejo trumpovski republikanski kandidati, pač tisti, ki imajo Trumpovo podporo in ki trdijo, da so bile predsedniške volitve ukradene. Zato ne preseneča, da republikanski insajderji Trumpa pozivajo, naj čim prej napove predsedniško kandidaturo. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Trump to kandidaturo res nujno potrebuje – tako kot nujno potrebuje ponovno izvolitev. Mora se zaščititi. Skriti. Ob preiskavi, ki se je stegnila v Mar-a-Lago, poteka tudi kongresna preiskava o političnem ozadju napada na Kapitol. In Trumpu ne kaže dobro: v najboljšem primeru je kriv, da ob napadu ni ukrepal, da je mirno sedel v Ovalni pisarni, obedoval in gledal kapitolsko nasilje na televiziji in da svojih privržencev, za katere je vedel, da so oboroženi, ni ustavil, v najslabšem primeru pa, da je napad podžigal in celo orkestriral, navsezadnje, svoje privržence, ki so skušali na silo preprečiti kongresno overovitev in potrditev volilnega izida, je pozival, naj bodo »divji« in »peklenski«. Ko so Katrino Pierson, nekdanjo Trumpovo svetovalko, ki je 6. januarja 2021 organizirala tudi »shod« pred Kapitolom, vprašali, zakaj je Trump v »marš« na Kapitol vpletel tudi takšne, kot je razvpiti konspirolog Alex Jones, je odvrnila: »Ker ljubi norce.« Nacionalne garde, ki je potem naredila red, ni poklical Trump, temveč podpredsednik Mike Pence.

Obenem pa proti njemu potekajo še številne preiskave. Nekateri kongresniki in kapitolski policisti ga tožijo zaradi nasilja, ki ga je sprožil napad na Kapitol. Tožilstvo v zvezni državi Georgii pod taktirko Fani Willis preiskuje, ali je skušal na silo spremeniti oziroma ponarediti volilni izid – od Brada Raffenspergerja, državnega sekretarja Georgie, sicer republikanca, je namreč terjal, naj »najde 11.780 glasov«, kolikor jih potrebujejo za zmago. Raffenspergerju je celo grozil: Če tega ne narediš, tvegaš ječo!

Preiskava, deležna največ pozornosti, poteka v New Yorku, kjer tožilstvo, ki ga vodi Letitia James, preiskuje Trumpove poslovne prakse – Trumpova organizacija naj bi bila na uradnih finančnih dokumentih napihovala vrednost svojih nepremičnin, da bi si zagotovila boljše kreditne pogoje, s čimer je zavajala in goljufala finančne institucije (banke, zavarovalnice ipd.), obenem pa je zavajala in goljufala davčni urad, saj je njihovo vrednost po potrebi umetno zniževala, da bi plačevala nižje davke. Trump se je dolgo izogibal pričanju pod prisego, dva dni po »raciji« v Mar-a-Lagu pa je vendarle prišel na tožilstvo, a ni pričal – ob vsakem vprašanju se je namreč skliceval na peti amandma. Menda 450-krat. Kar seveda pomeni: ker bi lahko z odgovori na vprašanja inkriminiral samega sebe, ni odgovarjal. Rekel je le: Sklicujem se na peti amandma! To pove vse. Še več: sam je leta 2016, v času predvolilne kampanje, ko se je osebje Hillary Clinton sklicevalo na peti amandma (Hillary je uradne, tudi zaupne dokumente hranila na nezavarovanem strežniku), večkrat – na shodih v Iowi, Nevadi in Koloradu – poudaril, da se na peti amandma sklicujejo le mafijci. »Zakaj bi se nekdo, ki je nedolžen, skliceval na peti amandma?« To je »sramotno«, je dodal. »To je huje kot Watergate!«

A tudi to, kar je storil, je huje kot Watergate. Zato res potrebuje zaščito – imuniteto, ki mu jo lahko zagotovi predsedniška kandidatura. Če ga bodo preiskovali (in proti njemu vlagali obtožnice), bo lahko vedno trdil, da so preiskave in obtožnice politično motivirane, da gre le za poskus politične likvidacije, da mu skušajo preprečiti kandidaturo, da hočejo sabotirati njegovo vrnitev v Belo hišo. Vedno bo lahko igral žrtev. Vedno bo lahko okrog sebe zbiral množice somišljenikov, »vztrajnikov«, ki bodo kričale, besnele in ropotale. In zganjale cirkus. In polarizirale Ameriko. In jo radikalizirale. In militarizirale. Še huje: Trump bo lahko vedno znova izsiljeval Ameriko – in grozil z napadi na Kapitol in državljansko vojno. Ja, vedno bo lahko barantal: če boste preiskave in obtožnice uvidevno umaknili, bom tudi jaz umiril konje! Trump ne pozablja, da ga je leta 2020 volilo 74 milijonov Američanov – deset milijonov več kot leta 2016. Ti so njegov žeton. Njegova vojska. Del njegovega pogajalskega quid pro quo.

Zakaj si je Trump prisvojil strogo zaupne dokumente? Okej, vemo, da je trgovec. Poslovnež. Totalni poslovnež. Zanj je vse posel. Tudi predsednikovanje. Celo pokop bivše žene.

To bo vedno v zraku: naj nadaljujemo preiskave in tvegamo državljansko vojno ali pa naj – vsaj v času kandidature ali ponovnega mandata – vse skupaj preprosto taktično zamrznemo? Naj res vlagamo obtožnice in zapremo politika, ki ga je volilo toliko Američanov? Mar ni to večna dilema tudi pri Janši? Naj odpremo vrata političnemu nasilju, kaosu in maščevalnim pohodom – ali pa naj raje preprosto zamižimo in prikimamo veri njegovih »vztrajnikov«, da je nad zakonom? Naj ga res spreminjamo v mučenika – in desnici omogočimo, da se bolje in odločneje in učinkoviteje oborožuje in organizira? Naj ga s pregonom, aretacijo in sojenjem v očeh njegovih privržencev delamo za večjega junaka, kot je, ali pa naj raje pustimo, da se utaplja v banalnosti svojega zla?

Proti Trumpu bodo težko vlagali obtožnice. In še težje mu bodo sodili.

Jasno, še boljšo imuniteto ponuja ponovni mandat – predsedniška funkcija. Predsednika lahko preiskujejo, ne morejo pa ga sodno preganjati. Takšna je politika pravne službe pravosodnega ministrstva že vse tja od leta 1973 – od afere Watergate. Tu se lepo vidi, kako se je svet spremenil: zloraba oblasti, kakršna je nekoč – leta 1974 – pokopala republikanskega predsednika Richarda Nixona (ki si je prisvojil »svoje« strogo zaupne, prisluškovalne trakove), bo Trumpa prelevila v republikanskega predsedniškega kandidata.