Roman Uranjek

Dvajsetega avgusta 2022 so se pod enim od umetniških del, ki jih je na profilu na Facebooku vestno objavljal izjemni akademski slikar Roman Uranjek, začeli pojavljati izrazi sožalja in po Ljubljani so zabrneli telefoni in vsa druga komunikacijska sredstva, brez katerih si danes ne znamo več predstavljati življenja. Kmalu je bila vest potrjena. Romana Uranjeka, soustanovitelja in člana mednarodno najbolj uveljavljenega slovenskega umetniškega kolektiva, ni več.

Mednarodno in domačo kulturno sceno je zajela žalost, neverjetno se je zdelo, da bi ta odlični slikar, član skupine Irwin (v kateri so poleg njega delovali še Dušan Mandić, Miran Mohar, Andrej Savski in Borut Vogelnik), eden naših najbolj znanih umetnikov, tudi v mednarodnem umetniškem svetu, znan po ljubezni do življenja in užitka, odšel. Roman Uranjek, izjemni, doma in na tujem prepoznavni zgovorni in priljudni slikar, ki je za projekt Vsaj en križ na dan skoraj 20 let vsak dan ustvarjal podobe s križem, ne bo nikdar več klepetal z nami na odprtjih razstav, nikdar več ga ne bodo pripadniki mlajše generacije občudujoče opazovali z varne razdalje in se potem stopili, ko bi, človeški, kot je bil, spregovoril z njimi. Bil je eden tistih umetnikov, ki smo jih poznali vsi in smo jih vsi občudovali.

Irwin je največji in najprepoznavnejši kolektiv vseh časov v slovenski vizualni umetnosti, odkar se je ta leta 1904 rodila z razstavo impresionistov na Dunaju. Skupina je bila ustanovljena leta 1983 v Ljubljani in je že s prvimi deli dokazovala vrhunskost. Skupaj z drugimi podobno razmišljujočimi kolektivi je leta 1984 ustanovila gibanje Neue Slowenische Kunst (NSK). V njem je med drugim delovala oblikovalska skupina Novi kolektivizem in Roman Uranjek se je angažiral tudi v njej (poleg njega pa še Dejan Knez, Darko Pokorn in Miran Mohar). Med drugim so ustvarili številne naslovnice Mladine (tudi nedavno z brezjansko Marijo), najbolj pa so se proslavili leta 1987 s plakatno afero. Po naročilu oblasti so izdelali plakat za štafeto mladosti, za katerega so v Beogradu kasneje ugotovili, da je reprodukcija dela Richarda Kleina iz leta 1936, ki slavi tretji rajh. Šlo je torej za predelan nacistični plakat, ki sicer ni slavil arijskega človeka, pač pa junaka socializma in revolucije. Pojasnilo kolektiva, da je »mladenič, edini preostali element spornega plakata, zato osvobojen vseh tistih mračnih sil fašizma, stalinizma, dogmatizma, ki so tlačile naše pretekle rodove«, ni pomagalo. Politika je plakat zamenjala, s štafeto je bilo konec leto pozneje. Uranjek je leta 2007 za Mladino rekel, da verjame, da je plakatna afera »zamajala vitalni del temeljev socialističnega samoupravljanja ter bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti«.

NSK ni bilo le gibanje, nastala je tudi država NSK, država v času, in v obdobju razpada večnacionalnih držav pokazala, da številni, ne le umetniki, nimajo domovine in niso le nacionalna bitja, hkrati pa je preživetje države NSK vse do danes dokaz, da umetnost nikakor ni zgolj nacionalna. Ustanovljena je bila jeseni 1992 kot država brez ozemlja, država vsakogar, ki si je pridobil njen potni list. Nekateri, število je neznano, a dejstva o tem so dokumentirana, so prav s tem potnim listom prestopili realne meje, ki so jih ločevale od varnejšega in lepšega življenja. Irwin pa je bil tudi glasnik sodobnosti v lokalnem prostoru in je izpeljal veliki preobrat od zatohlega modernizma k temu, kar danes imenujemo sodobna umetnost.

S serijo Was ist Kunst in s projektom East Art Map je kolektiv Irwin gradil zemljevid umetnosti slovenskega in vzhodnoevropskega prostora in tako reševal lokalni prostor pred tem, da bi njegovo zgodovino pisali drugi. Na drugi strani si je z umetnostnim, kritiškim in umetnostnozgodovinskim pogledom zagotavljal visoko mesto na lestvici mednarodnega umetnostnega sveta v obdobju ustanavljanja slovenske države, ko so postali za mednarodni svet umetnosti nekdanja Jugoslavija, Vzhodna Evropa in Balkanski polotok zanimivi in so prinašali svežo kri v zahodno umetnost in na tamkajšnji umetnostni trg. Ponudili so mu tisto, kar si je želel – predelane apropriacije socrealistične, cerkvene in totalitarne ikonografije. Zahod je prek Irwina in drugih umetnikov iz Vzhodne Evrope prejemal lastne fantazme o Vzhodu, s tem pa je Irwin samega sebe ter celotno slovensko umetnostno sceno potisnil nekaj stopničk višje na mednarodni lestvici prepoznavnosti.

Skupina Irwin je prejela Jakopičevo nagrado, razstavljala je na pomembnih razstavah svojega časa, na Manifesti v Rotterdamu in Ljubljani, Beneškem bienalu in po vseh večjih muzejih in galerijah sveta. Njeno ime je bilo domače vsakemu, ki se je le približal svetu sodobne umetnosti. Retrospektivna razstava Neue Slowenische Kunst: od Kapitala do kapitala velja za najuspešnejšo razstavo Moderne galerije. Po premierni predstavitvi leta 2015 v osrednji slovenski kulturni instituciji za sodobno umetnost je gostovala v uglednih tujih razstaviščih od Eindhovna do Moskve, kjer je bila tudi odlično obiskana. Samo v osrednjem španskem muzeju sodobne umetnosti Reina Sofia, kjer je zasedla celotno pritličje, si jo je ogledalo več kot 300 tisoč ljudi. Torej več ljudi, kot jih živi v slovenski prestolnici. Skupno si je razstavo v vseh tujih razstaviščih ogledalo pol milijona obiskovalcev.

Zapuščina kolektivov Irwin in Novi kolektivizem, ki bosta kljub izgubi delo gotovo nadaljevala, je izjemna. Prav tako samostojna zapuščina njunega člana Romana Uranjeka. Njegov monumentalni umetniški projekt Vsak dan vsaj en križ, s katerim je bil dve desetletji pravzaprav kronist in komentator aktualnega dogajanja, je prežel vse pore družbe. Eden od križev iz te serije nas je nedavno nagovoril tudi z naslovnice Mladine, bil je odziv na vojno v Ukrajini. Umetnik je križ v modri in rumeni barvi, torej v barvah ukrajinske zastave, ki ga je ustvaril 22. junija letos, razdelil na dvoje tako, da je nakazal, da pravzaprav vidimo primež, v katerem je ujeto nekaj stisnjenega, neprepoznavnega, tanka črna črta. Pod podobo je pisalo: »Kaj pa vojna? To, kar gledamo, je le še divjanje golega kapitalizma.«

Izbor naslovnic Novega kolektivizma iz več kot 35 let dolgega sodelovanja si oglejte v fotogaleriji spodaj.