Kakšnega ustavnega sodnika ali sodnico potrebujemo?

Na zadnji dan tega leta bo s položaja ustavnega sodnika odstopil akademik dr. Marijan Pavčnik, kar pomeni, da bo moral predsednik republike Borut Pahor v sodelovanju z državnim zborom zanj najti zamenjavo, in to čeprav tudi njemu najkasneje konec novembra poteče predsedniški mandat. Če predčasno položaja ne bo zapustila tudi katera druga sodnica ali sodnik, bo šlo za edino zamenjavo v zdajšnji sestavi ustavnega sodišča v prihodnjih treh letih.

Pavčnik odločitve, da predčasno odide, ni želel podrobneje javno pojasnjevati. A po naših podatkih je imel pri določitvi datuma, ko bo predčasno zapustil ustavno sodišče, v mislih tudi politične razmere v državi. Točneje, iztekajoči se mandat vlade, ki je pogosto kršila ustavo, in volitve, ki bi lahko prinesle spremembo. Odločitev, da odhaja, je sporočil mesec po volitvah in le tri dni, preden je nova večina v državnem zboru potrdila vlado Roberta Goloba.

Dolgoletni profesor na ljubljanski pravni fakulteti, ki bo decembra dopolnil 76 let, je bil (skupaj z dr. Matejem Accettom, dr. Rajkom Knezom in dr. Klemnom Jakličem) za ustavnega sodnika izvoljen 22. marca 2017, v času, ko je vlado vodil dr. Miro Cerar, koalicijo pa sta poleg njegove stranke sestavljali še SD in DeSUS.

Kakšen sodnik je (bil) dr. Pavčnik?

Podrobnejši opazovalci dela ustavnega sodišča ga opisujejo kot sredinskega, umirjenega, spodobnega in globoko zavezanega pravu. Verjetno je prav zaradi tega prispeval potrebni peti glas k prelomni odločitvi ustavnega sodišča, s katero je to 13. maja 2021 odločilo, da vladno omejevanje svobode gibanja, zbiranja in združevanja ni imelo podlage v zakonu, in hkrati razveljavilo del zakona o nalezljivih boleznih. Kasneje je ustavno sodišče na enak način – ker ni bilo podlage v zakonu – razveljavilo še več drugih ukrepov vlade Janeza Janše za boj z epidemijo. Recimo prepoved javnih protestov pa prepoved opravljanja storitev in tudi zahtevo PC za zaposlene v državni upravi, ki je za to skupino ljudi določala, da morajo biti ali cepljeni ali pa prebolevniki. V vseh teh primerih je bil na strani razuma ali – če hočete – prava tudi sodnik Pavčnik.

Je bil pa na začetku epidemije, v prvi »covidni zadevi«, o kateri je odločilo sodišče, na strani, ki je zagovarjala proste roke Janševe vlade v smislu zakonodajnih in ustavnih pravil igre, dokler rešuje življenja in zdravje ljudi. Med temi ustavnimi sodniki se je pojavljalo celo mnenje, naj ustavno sodišče niti ne presoja zadev, povezanih s posegi v človekove pravice med epidemijo, pač pa naj to od primera do primera počno kvečjemu redna sodišča. V tej zadevi je 27. avgusta 2020 večina ustavnih sodnikov odločila, da je prepoved gibanja in zbiranja na javnih mestih ter gibanja zunaj občine stalnega prebivališča skladna z ustavo. Da je pet ustavnih sodnikov lahko sploh prišlo do takega sklepa, je presojalo sorazmernost in nujnost ukrepa, ne da bi poprej opravilo najosnovnejšo presojo, ali ukrep sploh ima podlago v zakonu.

Ustavni sodnik Pavčnik, ki odhaja, je bil jeziček na tehtnici, ko je ustavno sodišče odločalo o posegih v človekove pravice za potrebe boja z epidemijo.

Kasneje je, kot zapisano, Pavčnik v »covidnih zadevah« glasoval drugače – ne v prid oblasti, pač pa v prid človekovih pravic. Tako je storil tudi pri nedavni odločitvi ustavnega sodišča, ki je gejem in lezbijkam podelila pravici do poroke in posvojitve. Bil je del šestčlanske večine. Na drugi strani so bili Jaklič, Marko Šorli in dr. Rok Svetlič. Vendarle pa se je Pavčnik v zadevah, ki so se dotikale razmerij med javnim in zasebnim šolstvom, vedno postavil na stran zagovornikov pravic zasebnega šolstva. Postavil se je na stran kapitala.

Kapital na eni strani, človekove pravice na drugi

Pavčnik je bil tudi del večine, ki je novembra 2018 izglasovala, da si zdravniki in zobozdravniki koncesionarji lahko presežek prihodkov iz javnih sredstev nad odhodki izplačajo kot dobiček. Odločili so, da je protiustavna zakonska omejitev, ki je določala, da »izvajalci zdravstvene dejavnosti opravljajo na nepridobiten način, tako da se presežek prihodkov nad odhodki porabi za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti«. Dotlej je veljalo, da lahko koncesionarji javna sredstva, ki so jih prejeli za opravljanje javne zdravstvene službe, porabijo za pokrivanje preteklih izgub, vlaganje v dejavnost, nakupe nove opreme, izobraževanje, zaposlitev novih kadrov, najem novih prostorov in podobno. Odtlej pa lahko presežke ( javnih sredstev) porabijo za osebne zadeve. Pravzaprav so bili ustavni sodnice in sodniki v tej zadevi soglasni, pri čemer je bila dr. Špelca Mežnar izločena, Knez in Jaklič pa sta bila odsotna.

Ustavni sodnice in sodniki so torej v tem primeru tehtali med dvema pravicama. Tehtali so med pravico do svobodne gospodarske pobude na eni strani in pravicami do javnih storitev, ki se financirajo iz javnih sredstev, na drugi. Še točneje, tehtali so med težo posega v »podjetniško svobodo« zdravstvenih koncesionarjev na eni strani in javnim dobrim v obliki javnega zdravstva na drugi. V tem primeru so pretehtali, da je pomembneje zavarovati interese kapitala kot pa javno dobro.

Kdor je želel, je sporočilo slišal. Slišali so ga tudi drugi koncesionarji – zasebni izvajalci javnih služb, ki za izvajanje teh od države prejemajo ( javna) sredstva. Enako zahtevo kot prej zdravniki in zobozdravniki so tako pred časom na ustavno sodišče vložili tudi koncesionarji v lekarništvu in visokem šolstvu. Delitev presežkov, ki nastanejo iz javnih sredstev, zdaj zahtevajo še zasebne lekarne s koncesijo in zasebni visokošolski zavodi s koncesijo. Ti so predvsem (s politično desnico povezane) zasebne fakultete, združene v Novo univerzo, v katerih ima prevladujoč lastniški položaj dr. Peter Jambrek z družino. Brez dvoma vloge za ustavno presojo pišejo tudi koncesionarji v številnih drugih dejavnostih.

Glede na to, kaj vse v zadnjem času počno najvišja sodišča nekaterih držav na čelu z ZDA, je zelo pomembno, da je večina sodnikov na slovenskem ustavnem sodišču občutljiva za najosnovnejše človekove pravice, enakopravnost različnih manjšin in družbenih skupin, spoštovanje drugačnosti, prepoved vseh vrst diskriminacije, za pravice žensk. A težava je, če na ustavnem sodišču sočasno obstaja večina, ki je naklonjena interesom kapitala in dokaj neobčutljiva za krčenje delavskih in drugih pravic.

Podobnih vprašanj, kjer bodo ustavni sodniki morali tehtati med interesi kapitala in javnim dobrim ter delavskimi in drugimi pravicami, bo v prihodnje vedno več. Vedno manj je javnega zdravstva, vedno več plačljivega zasebnega. Vedno več je tudi različnih podjetniških modelov, kjer je delavec številka, brez klasičnih delavskih pravic – recimo podjetij za razvoz hrane ali razvoz potnikov. Vedno več novozgrajenih nepremičnin se kupuje kot naložba in za oddajo turistom, s tem pa je mladim onemogočeno reševanje stanovanjskega vprašanja. Vedno več je agencijskega dela, pri katerem delavci obstajajo zgolj, ko je po njih potreba, sicer pa ne. In navsezadnje je vedno večji tudi prepad med bogatimi in preostalim delom družbe.

Kakšno stališče naj glede teh vprašanj zagovarja novi ustavni sodnik ali sodnica? Kako naj o njih v prihodnosti odloča ustavno sodišče? Odgovor na to vprašanje – in ne le že znane pomisleke, po katerih se v Sloveniji ljudje in ustavni sodniki zmotno delijo na levo in desno – bi pri izbiri novih ustavnih sodnikov morala imeti v mislih predsednik republike in večina v državnem zboru.

Pahor je sicer poziv za zbiranje predlogov mogočih kandidatov objavil 17. junija, predloge bo sprejemal do 9. septembra.