Primer Moderna galerija

Potem ko je ministrstvo za kulturo prevzela Asta Vrečko, si je kulturni sektor, nad katerim se je njen predhodnik Vasko Simoniti dve leti izživljal, oddahnil. To ni pretiravanje – po arogantnem ministru, ki je akterje v svojem sektorju preziral, ki je vsako kritiko kaznoval, najraje z umikom javnega sofinanciranja, in ki se je pri sprejemanju strokovnih odločitev ničkolikokrat postavil nad stroko, je ekipa nove ministrice z napovedjo, da bo kulturnemu sektorju naklonjena in da se zaveda, da mora ministrstvo delovati predvsem kot njegov podporni servis, hitro pridobila simpatije kulturniške srenje. Še toliko bolj po tem, ko ji je v kratkem času uspelo v katero od najbolj žgočih tematik tudi poseči – nazadnje sta se s predsednikom vlade javno zavezala, da se bo prepotrebna obnova ljubljanske Drame, ki jo je Simoniti onemogočil, nadaljevala. Pa vendar pri nekaterih najbolj problematičnih ostalinah Simonitijevega mandata nova ministrska ekipa ne ukrepa, čeprav bi morala, in to takoj. Najočitnejši je primer Moderne galerije.

Moderna galerija je eden od najpomembnejših javnih zavodov za slovenski kulturni prostor. Od aprila 2021 ga vodi Aleš Vaupotič, ki je na položaj prišel kot izbranec Vaska Simonitija, medtem ko je ta izvajal verižno čistko med direktorji državnih muzejev. Takrat so ob ogorčenju strokovne javnosti, pogosto pa tudi svetov in strokovnih svetov samih muzejev, kar nekaj dotedanjih direktorjev, za katere ni bilo povsem jasno, zakaj so morali oditi, nasledili precej manj kompetentni kandidati. To velja tudi za Moderno galerijo, kjer je poskušal Simoniti za vsako ceno zrušiti dolgoletno direktorico Zdenko Badovinac. Uspelo mu je šele s tretjim zaporednim razpisom, ko je bil za novega direktorja imenovan Aleš Vaupotič.

Ta drugače od številnih drugih kadrov tedanje vlade sicer ni bil član SDS, bil je le nekdo drug, nekdo nov, nekdo, ki ga pred tem ni imenovala že katera od prejšnjih vlad. In zato je bil položaj zanj rezerviran še pred objavo razpisa. Pri prvih dveh razpisih namreč Vaupotič pogojev za imenovanje na položaj direktorja ne bi izpolnjeval, imel je »napačno« izobrazbo, bil je komparativist namesto umetnostni zgodovinar, sicer ga je umetnost zanimala in bil je tudi umetnik, a izobrazbe pač ni imel ustrezne. Nato je ministrstvo brez vednosti Moderne galerije spremenilo ustanovitveni akt tega javnega zavoda in pogoje za direktorski položaj znižalo tako, da direktor po novem lahko postane vsak družboslovec. Šele zatem so objavili tretji razpis. Nanj se je med drugim prijavila tudi Zdenka Badovinac, ki ni le izkušena direktorica, temveč tudi znano ime v mednarodnem umetnostnem svetu. A Simoniti je zavestno izbral kandidata, ki ni bil ne najmočnejši, ne najbolj strokoven, ne najbolj izkušen. Izbral je kandidata, ki sploh ni imel izkušenj z vodenjem javnih zavodov ali s pripravljanjem najzahtevnejših razstav.

Je vse to že klientelizem? Vse kaže, da je ekipa ministrice Aste Vrečko te povezave prepoznala kot problematične. A zgolj premik skrbništva Moderne galerije pod drugi direktorat, pod drugega skrbnika, se zdi izjemno mil ukrep.

Ker je bil imenovan v skrajno nenavadnih okoliščinah, ki jih Zdenka Badovinac izpodbija po pravni poti, je razumljivo, da je kolektiv Vaupotiča pričakal z nezaupanjem. A Vaupotič do danes ni naredil prav nič, da bi si njegovo zaupanje pridobil. Še več, namesto da bi zaposlenim ponudil roko, jim pokazal, da ima vendarle opraviti z vrhunskimi strokovnjaki, in poskusil z njimi sodelovati, se je postavil na okope in poskrbel, da so se odnosi med vodstvom in zaposlenimi skrhali do skrajnosti in je kolektiv nazadnje v javnem pismu zahteval njegov odstop ali pa razrešitev. V tem pismu, ki so ga marca letos, še v času Simonitija in slabo leto dni po Vaupotičevem imenovanju, podpisali skoraj vsi zaposleni, so umanjkali so le podpisi tistih, ki so s sodelovanjem začeli šele v Vaupotičevem času. Direktorju očitajo nevestno in nepravilno delo, s katerim povzroča večjo škodo in hujše motnje pri opravljanju dejavnosti, pa tudi, da deluje v škodo zaposlenih. To se je morda najbolje pokazalo pri sanaciji posledic hude ujme, ki je Moderno galerijo prizadela septembra 2021. Vaupotič je stanje takrat napačno ocenil. Namesto za hitro, takojšnje popravilo, za kar mu je bilo ministrstvo pripravljeno sredstva izplačati nemudoma, se je odločil za celovito prenovo, ki se je začela šele nedavno – skoraj deset mesecev po poplavi. A poslopje s pokvečeno streho je med čakanjem na začetek del ob prvem ponovnem večjem deževju doživelo novo poplavo. Ta je bila povsem nepotrebna in odgovornost zanjo nosi Vaupotič.

Že zgolj zaradi tega incidenta bi ga po zakonu o javnih zavodih lahko predčasno razrešili. A to se ni zgodilo. To se ne zgodi. Po naših podatkih naj bi bili na ministrstvu trenutno prepričani, da imajo v rokah premalo oprijemljivega – da posledice druge poplave niso bile tako hude, da bi moral položaj zapustiti, da je bilo tudi imenovanje kljub vsemu izpeljano zakonito. Mar res? Kaj pa vse ostalo? Vaupotič nosi tudi odgovornost za program Moderne galerije in njenega drugega razstavišča, Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. In programa v letu 2022 pravzaprav ni. Zaradi zaostrenih razmer v hiši je bilo letos odpovedanih že šest razstav. Tisto edino razstavo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ki so jo v okviru letošnjega programskega načrta pripravili, pa ne oglašujejo, kot bi si zaslužila. Ne preseneča, da Moderna galerija in tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova v zavesti obiskovalcev kot razstavišče v letošnjem letu praktično ne obstajata. Tudi mednarodnih projektov ni. Domača in tuja strokovna javnost se nad dogajanjem zgražata. Ugled Moderne galerije, ki je bil na tujem še nedavno velik, nekateri so jo v mednarodnem kontekstu opisovali celo za vzor sodobne muzejske ustanove, tone vse globlje.

Vaupotič očitke že vseskozi zavrača in za vse te tegobe krivi svoje podrejene. A zakaj – zato, ker so javno spregovorili o nevzdržnih razmerah v hiši, ki jih bo očitno mogoče presekati le s tem, da bo ministrstvo sedanjega direktorja umaknilo s položaja, če se že ne bo umaknil sam, in nanj kot vršilca dolžnosti imenovalo nekoga, ki bo za njim »počistil« in napetosti pomiril?

A to se ne zgodi. Zdi se, kot da bi ministrstvo čakalo na zaposlene, da mu dostavijo konkretnejše podatke. A kakšne podatke bi pravzaprav želeli? V tem primeru je vendarle ministrstvo tisto, ki bi moralo vse to postoriti. In še marsikaj drugega bi lahko – za začetek bi lahko zamenjalo vladne predstavnike v svetu Moderne galerije, Simonitijeve nameščence, ki zdaj podpirajo vsak Vaupotičev predlog. Medtem ko je sam dodatke za delovno uspešnost večini zaposlenih ukinil, je svet njemu odobril dodatek za uspešnost pri ukrepanju v času izrednih razmer, kar se je nanašalo na ukrepanje v času poplave. Ja, natanko tiste poplave, po kateri v resnici ni ustrezno saniral strehe in je ta zato popustila še enkrat.

Edini ukrep, ki ga je ministrstvo za kulturo doslej v primeru Moderne galerije sprejelo, je premestitev te kulturne ustanove v okviru ministrstva z direktorata za ustvarjalnost na direktorat za kulturno dediščino. S tem bo Moderna galerija dobila novega skrbnika. Dosedanja skrbnica, umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan, je namreč odigrala pomembno vlogo pri Vaupotičevem imenovanju. Pod Simonitijem je njen vpliv vidno zrasel, bila je tudi članica komisije zaposlenih na ministrstvu, ki jo je Simoniti kot edino v celotnem postopku poslušal. Iz razpisnega postopka se ni izločila, čeprav se njena družina dobro pozna z Alešem Vaupotičem. Njen mož, novomedijski umetnik Srečo Dragan, je bil namreč Vaupotičev mentor pri magisteriju in doktoratu, sodelovala sta v okviru ArtNetLaba, Vaupotič je, tik preden je postal direktor Moderne galerije, kot zaposleni na Univerzi v Novi Gorici pri Agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS) dobil potrjen tudi znanstveno-raziskovalni projekt, katerega del je prav proučevanje Draganovih umetniških del.

Ta zgodba ima nadaljevanje – Vaupotič je kasneje kot direktor Moderne galerije kljub nasprotovanju zaposlenih tam ustanovil inštitut, ki mu omogoča nadaljnje sodelovanje z ARRS pri tem projektu in s tem tudi delno zaposlitev na Univerzi v Novi Gorici. To ni vse, za odkup umetnin Sreča Dragana je kot direktor predvidel 10.000 evrov. Prav toliko je predvidel za njegovo razstavo v okviru novoustanovljenega Laboratorija za nove medije v Moderni galeriji.

Edini delovni kolektiv v državi, ki se je pod prejšnjo vlado z javnim pismom v celoti upal izpostaviti in se je – z imeni in priimki – javno uprl nestrokovnemu ravnanju s pomembno javno ustanovo, si zasluži več spoštovanja.

Je vse to že klientelizem? Vse kaže, da je ekipa ministrice Aste Vrečko te povezave prepoznala kot problematične. A zgolj premik skrbništva Moderne galerije pod drugi direktorat, pod drugega skrbnika, se zdi izjemno mil ukrep. Še toliko milejši, ker ministrstvo kljub moledovanju zaposlenih, naj rešijo stanje tudi v sami Moderni galeriji, tam še vedno omogoča status quo.

Ne preseneča, da se Vaupotič v danih razmerah počuti močnega. Zaposleni, ki so resno računali na novo ministrico in na to, da bo podrobno pregledala Vaupotičevo poslovanje in vodenje Moderne galerije – ob njej pa tudi državni sekretar Marko Rusjan, ki je njihov nekdanji sodelavec, bil je pomočnik direktorice Zdenke Badovinac za poslovanje – ter ukrepala, pa so vse bolj obupani. A edini delovni kolektiv v državi, ki se je pod prejšnjo vlado z javnim pismom v celoti upal izpostaviti in se je – z imeni in priimki – javno uprl nestrokovnemu ravnanju s pomembno javno ustanovo, si zasluži več spoštovanja. Tudi sestanek pri ministrici. V rokavu sicer ima še enega aduta, po katerem bo, kot kaže, prisiljen poseči: stavko.