Zakaj je narobe, če se oblast pri pripravi zakonodaje posvetuje z javnostjo?

Ko se je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič sestala z direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač in napovedala skupne dejavnosti – predvsem na področju preprečevanja diskriminacije in vzpostavljanja enakosti spolov v družbi –, je na desnem političnem polu završalo. Razburjenje je bilo pričakovano, Inštitut 8. marec je ne nazadnje pripravil zakon o odpravi škodljivih posledic Janševe vlade.

Težava je v tem, ker ni ostalo zgolj pri razburjenju. Pomembni predstavniki in simpatizerji SDS so drug za drugim zatrjevali, da je takšno sodelovanje nelegitimno, da za to ni podlage v ustavi, ali celo, da gre za »napad na ustavni sistem republike Slovenije«, kot je zapisal upokojeni nekdanji dolgoletni in vplivni poslanec SDS Jožef Jerovšek.

Predsednica državnega zbora je v odzivu na te očitke poudarila, da se je pred tem z namenom »projektnega« sodelovanja sestala že s predstavniki številnih drugih nevladnih organizacij (Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Društvo Viljem Julijan, Unicef …), pa ji ni nihče očital, da krši ustavni red.

A resnica je tokrat ravno obratna – izvršna in zakonodajna oblast kršita veljavne predpise, kadar pri pripravi zakonskih rešitev ne sodelujeta z javnostjo. Državni zbor je leta 2009 sprejel Resolucijo o normativni dejavnosti – dokument, s katerim naj bi v Sloveniji končno uveljavili standarde kakovostne priprave zakonov in drugih predpisov in s tem izpolnili enega od temeljnih pogojev za uspešno delovanje pravne države. Resolucija predvideva minimalne standarde posvetovanja z javnostjo pred sprejetjem posameznega zakona ali podzakonskega akta. Da bi se kakovost priprave predpisov izboljšala, je v resoluciji določen tudi minimalen čas trajanja posvetovanja z javnostjo od 30 do 60 dni, ki seveda predvideva poprejšnjo ustrezno objavo zakonskih predlogov. Resolucija je zavezujoč dokument, a hkrati tudi dokument, v katerega so poslanci »pozabili« vključiti pravno varstvo za državljane in sankcije za kršitelje.

Ne glede na to krovna mreža nevladnih organizacij CNVOS odtlej meri stopnjo spoštovanja omenjenega roka s »števcem kršitev resolucije o normativni dejavnosti«, ki je dostopen na njeni spletni strani. Vlada Roberta Goloba je doslej resolucijo kršila v 51 odstotkih oziroma pri polovici predlaganih zakonov in drugih predpisov. Čeprav se zdi podatek na prvi pogled grozljiv, je zdajšnja vlada v tem pogledu celo najbolj odprta za sodelovanje z javnostjo. Doslej sta bili glede tega še najboljši vladi Marjana Šarca in Mira Cerarja, ki sta resolucijo kršili v 60 odstotkih zakonodajnih postopkov. Na drugem koncu lestvice sta vladi Janeza Janše – nedavno zamenjana vlada je resolucijo kršila v 70 odstotkih, tista iz let 2012 in 2013 pa celo v 80 odstotkih.

Rezultati so pričakovani. Sploh zato, ker v SDS menijo, da je sodelovanje oblasti z javnostjo pri pripravi zakonodaje v nasprotju z ustavo.

Šalo na stran, prav bi bilo, da vlade in posamezna ministrstva sploh ne bi kršili omenjene resolucije. In da bi zainteresirana javnost, ki se v tem primeru pogosto oglaša prav prek nevladnih organizacij, imela vsaj mesec dni časa za pripravo morebitnih pripomb na predloge zakonov. Navsezadnje zakonodajo sprejemajo za potrebe ljudi in družbe najvišji predstavniki države, ki so jih izvolili prav ti ljudje. In ti se združujejo v neskončni množici nevladnih organizacij od najmanjšega vaškega društva do največjih organizacij, kot sta recimo humanitarna zveza društev Rdeči križ Slovenije in krovna organizacija več katoliških izobraževalnih ustanov Zavod sv. Stanislava, ki od države prejmeta največ javnih sredstev.