Simoniti ‒ lahko bi bil spoštovan in zanimiv

Ker je dr. Vasko Simoniti dve leti javnost in zlasti kulturni sektor obmetaval z vulgarnimi, žaljivimi ter pogosto tudi ogabnimi izrazi in zmerljivkami, se je bilo po nekaj mesecih njegove odsotnosti kar težko pripraviti h gledanju pogovora z njim na TV Slovenija. Seveda nismo bili presenečeni, da ga je Jože Možina ob prvi priložnosti pripeljal v oddajo Intervju.

Morda so bila kriva res nizka pričakovanja, a začelo se je dejansko obetavno. Možina je presenetljivo pogovor odprl z vprašanjem o svetu, svetu, ki je morda na prelomnici, ali pa gre le za vtis, ki ga ima vsaka generacija o prelomnosti svojega časa. Seveda so bili Simonitijevi odgovori hitro ideološko podloženi, a razvijal je misli, ki niso bile slabe, ne zelo sveže, a vseeno zanimive za ta prostor. A ko je kamera ujela popolnoma zdolgočaseni obraz Možine, nam je bilo jasno, da je bila to le vljudnostna gesta. Škoda. In res je Možina, ravno ko je postalo zanimivo, kar prekinil svojega gosta in mu rekel, da zdaj gresta pa na domače dvorišče. No, in sta šla.

In smo poslušali. Milan Kučan je neki človek, ki je ves čas po gostilnah, na dopust hodi v Moskvo, če kam potuje, gre itak na državne stroške. Seveda, Kučan je bil 45 let vodja nekega drugega sistema. Novi premier Robert Golob, to je eno samo nastopaštvo, ki je primerljivo z njegovo neumnostjo. Pa seveda, naj Golob razišče, ali ni bil morda kakšen njegov prednik pripadnik fašistov. Nekdanji poslanec SD Matjaž Nemec je v Bruslju na mestu evropskega poslanca nadomestil »neko žensko, ki je prišla nazaj«, kot je grobo in po moško Simoniti opisal predsednico SD in aktualno zunanjo ministrico Tanjo Fajon, in Jaša Jenull se spakuje po ulicah, kakšna sramota in bog pomagaj. To je le del arzenala grobosti in prostaškosti, ki si jih je v odgovorih privoščil Simoniti. Žalil je in žalil, na trenutke so se mu besede zapletale, ko je iskal primerno, verjetno le še bolj grobo žaljivko od prejšnje … A žal ni vzbudil res nobenih čustev, naj se je še tako trudil. Vse skupaj je bilo malce žalostno. Morda je bil najbolj žalosten del, ko je (sicer za Goloba) rekel: »Če nek človek samo žali in tako žali, za takega človeka sam ne morem reči drugega, kot da je bedak. Pač bedak.«

Vasko Simoniti je res človek, ki bi si zaslužil psihoanalitično razpravo kakšnega dobrega filozofa. Je namreč razgledan in pronicljiv in to kot sonce skozi temne oblake včasih pokuka na dan. Ampak kot da bi bil v njem še neki drug Vasko Simoniti, zagrenjen, temen, grob in zloben človek, neki njegov drugi jaz, ki potem drži te možgane, jih maltretira in iz njih iztiska le najslabše in najgrše.

No, droben užitek pa smo imeli v tej oddaji. Simoniti je nekajkrat poskušal »udariti« z bolj pronicljivo mislijo, na primer pri vprašanju sodobne umetnosti, a kaj, ko je spod čela pogledal Možino, ki sploh ni razumel, kaj Simoniti govori. In videlo se je, da ga je zagrabil majcen obup.