Vedo, zakaj, ne vedo pa, s kom in kako

»Od prvega septembra bodo plačane vse opravljene zdravstvene storitve v javnem sistemu zdravstva,« je ta teden na novinarski konferenci po seji vlade slavnostno napovedal zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan. Ukrep, ki ga je sprejela vlada Roberta Goloba, je eden najpomembnejših elementov nove zdravstvene politike. Je način, s katerim želi vlada okrepiti javno zdravstvo, in je del dolgo napovedovanega stresnega testa, s katerim naj bi v vladi preverjali zmožnosti javnega sistema. »Vsi zdravstveni zavodi imajo tako možnost izvajanja dodatnih storitev po svojih zmožnostih. Delali bodo lahko tudi 115-odstotno,« je ponazoril minister Loredan. A ta ukrep, ki je na prvi pogled videti kot veliko darilo javnemu zdravstvu, bo koristil predvsem zasebnikom.

Ob istem času, ko je vlada napovedala zgoraj omenjeno 200-milijonsko pomoč, je namreč zasedal tudi upravni odbor zdravstvene zavarovalnice (ZZZS), ki pa je razpravljal o drugem dokumentu, s katerim se je vlada ravno tako seznanila. To je bilo poročilo o dostopnosti do zdravstvenih storitev, ki jo je pripravila analitska služba na ZZZS. Ena od ugotovitev iz tega poročila je, da se je zdravstveni sistem letos sicer ponovno zagnal. Na najbolj kritičnem področju, to je na področju družinske medicine, so se denimo obiski in posveti v prvem polletju 2022 v primerjavi z enakim lanskim obdobjem lani povečali za 14,33 odstotka. Povečali so se tudi posveti na daljavo, kar je ena od posledic epidemije. Se je pa v tem obdobju zgodil še neki drug premik. Podatki kažejo, da je epidemija tako zelo načela javni del zdravstvenega sistema, da javne bolnišnice tudi rednega programa več ne zmorejo uresničevati.

Res je sicer, da je bilo letos več obravnav. A dejansko letos skoraj vse slovenske bolnišnice ostajajo za konservativno zastavljenim planom, kar pomeni, da ne zmorejo porabljati denarja, ki ga za njih rezervirajo v javni zavarovalnici. Skupaj je bil v prvi polovici leta učinek javnega zdravstvenega sistema za slabih pet odstotkov nižji od načrtovanega: »Za planom dejansko zaostajajo splošne bolnišnice, z izjemo Brežic, tudi oba klinična centra,« piše v poročilu. Nedoseganje plana v letošnjem letu je zelo slab in skrb zbujajoč indikator, pravijo v ZZZS. Pri čemer tem ugotovitvam sledi še neki poveden dodatek. In sicer da so na drugi strani koncesionarji te načrte presegli. Nekateri celo z velikim naskokom. Vse to pomeni, da je javni del sistema iz epidemije izšel šibkejši, negotov, izmučen, na drugi strani pa so zasebniki in koncesionarji dobili nov zagon.

Komu bo torej koristila tako zasnovana pomoč, ki jo daje vlada?

Vlada Roberta Goloba je na volitvah zmagala tudi z obljubo, da bo javno zdravstvo okrepila. A se zdaj zdi, da gredo konkretni ukrepi v nasprotno smer.

Naš največji zdravstveni center, UKC Ljubljana, je denimo v prvem polletju opravil le 90 odstotkov vseh obravnav, ki bi jih glede na zagotovljen denar lahko. Niti do 100 odstotkov se ne morejo prebiti, kaj šele 115. Medtem pa je recimo zasebna Kirurgija Bitenc, v kateri popoldan dela tudi minister, plan v prvi polovici letošnjega leta presegla za 20 odstotkov. Namesto načrtovanih 1700 operacij so jih opravili skoraj 2100. Program je bilo mogoče doslej preseči in zaslužiti več predvsem na področjih, kot so ortopedija in srčno-žilni posegi, kjer zaradi krajšanja čakalnih dob javna zavarovalnica posege plačuje neomejeno. Estetika Fabjan, ki je v lasti družine Fabjan, je letos za 800 odstotkov boljša od lanskega leta.

Načrtovali so 88 operacij, opravili so jih 740. V zasebni ortopedski ambulanti Arbor Mea, ki je v lasti zdravnika Vladimirja Senekoviča, so namesto načrtovanih 572 opravili 1181 posegov. Na tretjem je podjetje Kardio Klokočovnik, v lasti Tomislava Klokočovnika, kjer so namesto 101 opravili 143 operacij. In tako naprej.

Sodeč po spletnih straneh omenjenih zasebnih bolnišnic pa je vsaj tretjina njihovih zdravnikov zaposlena v javnih bolnišnicah in domnevamo lahko, da so ti koncesionarji in drugi zasebniki čas epidemije, ko so bili številni oddelki v bolnišnicah zaprti, izkoristili na račun javnega zdravstva. A v tem je tudi grožnja za prihodnost. Ta trend lahko zdaj postane permanenten. Uspešnejši ko so ti koncesionarji, več zdravnikov se k njim preseli za nedoločen čas, in krog je sklenjen: javni del zdravstva je še šibkejši tudi na dolgi rok, pacienti so z njihovimi storitvami še bolj nezadovoljni in na slabšem. Če bi bilo mogoče s koncesionarji in zasebniki nadomestiti javni sistem, s tem ne bi bilo težav, a kaj, ko ti jemljejo le točno določene, večinoma najlažje in najbolj dobičkonosne programe, ne pa najzahtevnejših, zaradi česar utegnemo s tem trendom kot družba dolgoročno biti na slabšem.

Vlada Roberta Goloba je na volitvah zmagala tudi z obljubo, da bo ta gordijski vozel presekala. Obljubila je, da bo javno zdravstvo  okrepila. A se zdaj zdi, da gredo konkretni ukrepi v nasprotno smer. Da metanje denarja zdaj v nadure, v posebne programe, skrajševanje čakalnih vrst in podobno koristi predvsem zasebnikom in vodi v še nadaljnje razgrajevanje javnega zdravstva, je konec koncev spoznal že prejšnji minister Janez Poklukar. Od v prejšnjem mandatu zagotovljenih dodatnih 60 milijonov evrov za skrajševanje čakalnih dob je uspelo lani ministrstvo za zdravje razpisati le za 18,5 milijona evrov dodatnih storitev – pri čemer so ga javni zavodi, koncesionarji in zasebniki na koncu dejansko potrošili le 1,5 milijona evrov. S tistim razpisom za skrajševanje čakalnih vrst, pravi danes Poklukar, »smo tudi pokazali, da je denarja v zdravstvu dovolj, saj izvajalci niso uspeli opraviti storitev v višini vseh rezerviranih sredstev. Nepremišljeno dajanje denarja v sistem bi lahko privedlo do prelivanja le-tega izven mreže javnih izvajalcev, krepitev zdravstvenih delavcev, ki popoldan delajo pri koncesionarjih in zasebnikih, ter slabitev javnega zdravstva«, opozarja.

Je minister prejšnje vlade večji zagovornik javnega zdravstva kot minister Golobove vlade? To je zdaj tudi vse glasnejša kritika nove zdravstvene politike. Vse več zagovornikov javnega zdravstva vse bolj odkrito dvomi, ali so obrisi nove politike, ki jo zarisuje ekipa pod vodstvom Loredana, res usmerjeni v obljubljeni smeri. Nevenko Lekše, članico skupščine ZZZS, bivšo predsednico ljubljanskega Rdečega križa, skrbi, da na ministrstvu ne vedo točno, kaj počno: »Ob tem trenutku se javni programi ne izvršujejo. Niti osnovni programi niso realizirani. V to bi zdaj moral svoj napor usmeriti minister. V nadzor, v ukrepe, da začno zdravniki delati. Ne pa, da kadrira po svetih, da si podreja ZZZS ali da plačuje nadure. Če bo zdaj koga nagrajeval, se bo to prelivalo k zasebnikom,« pravi. »Upanja je bilo na začetku veliko, a dejstva že kažejo, da njegova politika ne gre v smeri zapisanega v koalicijski pogodbi,« dodaja. Tudi predsednik sindikata Pergam Jakob Počivavšek pravi, da z rokohitrskim metanjem denarja v zdravstvo ministrstvo odpira vrata zasebnikom. »Smer, ki so jo ubrali na ministrstvu, je nenavadna. V mislih imam tudi posege v avtonomnost ZZZS,« dodaja.

Še bolj kritičen je član sveta UKC Ljubljana, bivši zdravstveni minister in direktor ZZZS Samo Fakin. Prvih 100 dni Loredanovega ministrovanja naj bi kazalo, da se »oblast koncentrira okoli določenih oseb, medtem ko je nad procesi v zdravstvu vse manj nadzora«. Zadnji primer je Loredanov poziv k odstopu generalnega direktorja UKC Jožeta Golobiča. »To je bil poziv brez alternative. Ne vedo, kako naprej. Vedo, zakaj, ne vedo pa, s kom ali s čim. 

Manjka jim načrt. Nič še nismo naredili, da bi odvrnili grožnjo privatizacije ali da bi okrepili javni sektor. Naloga ministra Loredana bi morala biti, da zdravnike spodbudi k delu, a on postavlja zaposlene pred paciente,« je nezadovoljen Fakin. Predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Irena Ilešič Čujovič o prvih stotih dneh Loredana tudi pravi, da so občutki mešani: »Poskušamo zgraditi zaupanje, pa nam ne gre najbolje od rok. Minister marsikaj obljuba, deluje pa v nasprotni smeri. Ne morem biti še v celoti kritična, sem pa zaskrbljena.«

Za paciente najpomembnejši del Loredanovega programa so ukrepi na področju družinske medicine, kjer je minister tudi napovedal nove nagrade za družinske zdravnike, ki bodo sprejemali nove paciente. Ukrep ima sicer nekatere prednosti pred dosedanjimi ukrepi, saj bo tokrat denar prišel iz državnega proračuna. Z vidika zavodov bo planiranje lažje, z vidika zdravnikov pa posebnih sprememb ne bo, napoveduje Antonija Poplas Susič, ena največjih strokovnjakinj na področju družinske medicine, zdaj direktorica ljubljanskega zdravstvenega doma. Do ukrepa je skeptična, razlaga, da so nagrade v preteklosti že obstajale, zaradi njih pa zdravniki niso sprejemali novih pacientov, ker naj težave ne bi bile v denarju. V ljubljanskem zdravstvenem domu zdaj ta problem rešujejo po svoje. In to razmeroma uspešno – a so pri tem osamljeni.

V Šiški in za Bežigradom v Ljubljani so recimo letos uvedli po dve ambulanti za kronične bolnike in ambulanto za akutno bolne. Ambulanto za kronične bolnike vodijo diplomirane medicinske sestre, ki sledijo natančnim protokolom. Tako so v ljubljanski regiji »rešili« skoraj 5000 obravnav pacientov. Poleg tega so za administrativno pomoč začeli zaposlovati študente 5. in 6. letnika medicinske fakultete. A zdi se, da takšni, bolj zapleteni pristopi ministrstva za zdravje ne zanimajo. Susičeva je te programe predstavila prejšnjemu ministru Janezu Poklukarju, ki jim je tudi čestital. »Tudi ministra Loredana smo povabili, da mu predstavimo naše aktivnosti in smo prepričani, da bo prišel, ko bo našel čas za nas,« razlaga diplomatsko. Zanjo je eden večjih problemov učinkovitost zdravnikov, zato imajo v ljubljanskem zdravstvenem domu tudi strog odnos do zdravnikov dvoživk. »Za vsakega zdravnika vemo, kakšna je njegova učinkovitost. In če ni 100-odstotna, od nas ne dobijo soglasij za dodatno delo drugje. Ta teden smo zavrnili zdravnico, ki ima 95-odstotno realizacijo,« pravi. Na ministrstvu imajo do popoldanskega dela zdravnikov sicer drugačen odnos. Tokrat je namreč izrecno dovoljeno, da se posebni, dodatni programi skrajševanja čakalnih vrst pri koncesionarjih uresničujejo tudi s pomočjo zdravnikov, zaposlenih v javnem delu zdravstva.

V Mladini smo poleti problem slovenskega zdravstva ponazorili z opisom stanja na področju intervencijske radiologije v UKC Ljubljana. Enomesečna analiza njihovega dela je pokazala, da so intervencijski radiologi v času rednega dela, dopoldne, petkrat manj obremenjeni kot v popoldanskem času, ko so plačani po posebnih programih, prav tako so veliko aktivnejši pri vzporednem delu pri zasebnikih. Iz tega primera je mogoče sklepati, da je zdravnikov v zdravstvu načeloma dovolj, le da so nekateri popoldne, ko se jim to bolj splača, aktivnejši. Vse to seveda povzroča tudi čakalne dobe. Tudi zdravniške organizacije, vključno z mladimi zdravniki, bi se morale zavedati, kaj jih čaka, če sedanji ekipi z Loredanom tega problema ne bo uspelo rešiti. Edina pot naprej je potem pot v smeri spremembe javnih zdravstvenih zavodov v podjetja. Kjer pa je logika drugačna. V podjetjih je malo zelo dobro plačanih, večina pa jih je na nižjih plačah.

POVEZANI ČLANKI: 

• Se bo Loredan odpovedal 60 milijonom?
• Poklukar: Naj se zavodi spremenijo v podjetja