Kako je Gardsko jezero dobilo puščavo

Prejšnji petek sva s fotoKrajncem, »odeta v cape svojega poklica,« kot bi rekel William Faulkner, navsezgodaj sedla v avto in zdrvela v noč, ki se je čedalje bolj redčila. Ko sva peljala mimo Postojne, je gozdove pod Ravbarkomando oblivala samozavestna filmska svetloba. Če tu umreš, se ti nič ne zgodi, sem si mislil. Kje so slovenski filmarji, ko svetloba – faulknerjevska »svetloba v avgustu« – kliče film? Zakaj tega nikoli ne vidimo v slovenskih filmih? Toda višje, pred nama, v daljavi, so se kopičili oblaki, ki so izgledali kot risbe, kot slikarska platna. Slikarska svetloba, je dahnil fotoKrajnc. Prav res, »pomorsko« kalvarijo, ki sva jo videla (tam nad sabo), bi lahko povsem mirno podpisal britanski ekscentrični romantik J. M. W. Turner. Le še neurje bi naju moralo zgrabiti. In premetavati. Kot barko. A upanje je obstajalo. Od časa do časa je začelo liti. Na polno. In čez čas je ponehalo. Pa spet začelo. In spet nehalo.

Saj na Gardskem jezeru ne bo deževalo, ne? »Morda bo.« Saj že mesece ni. A nimajo najhujše suše v zadnjih 500 letih? »Vremensko napoved sem gledal pa kaže, da bo padalo. Malo.« Morda. »Tako so napovedali.« Ni nujno. »Kaj veš.« Včasih udarijo mimo. »Bova videla.« Gardsko jezero ima svojo mikroklimo. »Upajva, da bo vzdržala.« Pa ja ne bo ravno danes deževalo. »Že mesece ni deževalo.« Že mesece! »Naj pada jutri. Samo danes ne!«

Na Gardsko jezero sva šla namreč gledat strašne posledice suše – strašljive posledice podnebnih sprememb. Videla sva tiste osupljive posnetke – del Gardskega jezera, posebej okrog polotoka Sirmione, se je tako izsušil, da je izgledal kot Luna. Le kdo jih ni videl? Postali so viralni. Dež bo to gardsko Luno slej ko prej ponovno zalil, a bilo bi več kot ironično, če bi se to zgodilo ravno danes, ko jo hočeva ujeti v vsem njenem srhljivem sijaju, v vsej njeni distopični predrznosti.

Mudilo se nama je. In ko sva drvela čez Italijo, mimo Benetk, Vicenze in Verone, se je dež poigraval z najinimi živci, saj se je nenehno prižigal in ugašal (kot da bi hotel citirati Trumanov šov ali pa vsaj Glavnega junaka), toda zgoraj desno se je vendarle svetlikala modrina. Rekel sem ti, Gardsko jezero ima svojo mikroklimo!

Nostalgija po zlatih časih je varljiva: prav to, kar se je dogajalo v zlatih časih, je ustvarilo podnebne spremembe. Zlati časi so podnebne spremembe povzročili prav zato, ker so bili zlati.

Morda res, vse druge dni – toda tisti dan je ni imelo. Ko sva pripeljala do Gardskega jezera, katerega gladina se je poleti vsak dan znižala za dva centimetra (temperatura 26 °C pa ga je prelevila v Karibe!), je namreč kapljalo in curljalo. Odločno in nezadržno. In sarkastično. Veter, ki je tolkel, in črni oblaki, ki so pritiskali, so ustvarjali atmosfero, v kateri sva komaj čakala, da vidiva to Luno – novo gardsko puščavo.

Zato nisva komplicirala, ampak sva takoj zapeljala proti Sirmioneju, tipično gardsko utrjenemu mestecu (trdnjava z dvižnim mostom je tu res del standardne opreme), ki se razprostira na dolgem, ozkem polotoku, ki izgleda kot oljčno-cipresno-magnolijski botanični vrt in ki ga je slavil že veliki italijanski poet Giosuè Carducci (»cvet polotokov«), še prej pa – poleg kraljice Anse, žene langobardskega kralja Deziderija – starorimski poet Gaj Valerij Katul: »O, Sirmio, ti najlepši kristal otokov vseh in vseh obal, kar jezera, kar morja jih obliva val!« Si predstavljate, da bi ta »cvet polotokov« in »najlepši kristal otokov vseh in vseh obal« nenadoma potonil v puščavi?

Natanko to se je zgodilo.

Ko sva pripeljala v Sirmione, pred tisto trdnjavo, mimo katere se vstopa v staro mestno jedro, turistični raj, sva najprej skočila do infotočke, kjer prva agentka sicer ni vedela, kaj točno iščeva (GardaMoon?), a je njena kolegica v trenutku dojela, po kaj sva prišla, zato je vzela turistični zemljevid Sirmioneja in vrisala pot: ob gradu desno, pa prva ulica levo in potem tretja ulica desno. »Tu prideta do plaže delle Muse. Vse je zunaj, zato lahko ves čas hodita po kopnem.« Je že bilo kdaj tako? »Še nikoli.« Kolegica, ki se ji je zdaj posvetilo, je na zemljevidu še na hitro obkrožila plaže, ob katerih so najspektakularnejše lunarne puščave – in že sva šla desno pa levo in spet desno.

Puščavo sva takoj prepoznala. Ni nama bilo treba spraševati. Ali ugibati. Tam, kjer bi moralo biti jezero, je bilo razpokano in razslojeno kamnito jezersko dno, po katerem sva lahko hodila. Vse skupaj je bilo videti kot množica geoloških ploščadi, ki so nasedle. In hodila sva previdno, ker so bila tla spolzka. In vrtoglava – videli smo tisto, česar ne bi smeli. In površina tega kamnitega dna, ki je štrlelo iz jezera, je bila vse večja – zdelo se je, da je neskončna. FotoKrajnc je takoj naskočil priročnega natakarja in ta je povedal, da je gladina jezera tu običajno poleti približno meter – in še več – višja, tako da se le tu in tam vidi kaka skala. Vse se je spremenilo – nobenih valov, nobenega šumenja.

Če bi le te »stene« govorile, sem si mislil.

Somrak

Britanski pisatelj D. H. Lawrence je poleti 1912 na Gardsko jezero pripotoval s svojo novo muzo – Emmo Mario Friedo Johanno Weekley, materjo treh otrok, ženo nottinghamskega profesorja in hčerko barona Friedricha von Richthofna. Zatekla sta se v Italijo – ker je bila dobro skrivališče, ker je dišala po seksu in ker je bila poceni. V Veroni so ju vsi hoteli zavrnili – ker nista bila poročena. Toda na srečo sta na železniški postaji zagledala plakat za Lago di Garda in sta tam potem preživela dobrega pol leta.

»Sedel sem in gledal jezero. Bilo je lepo kot raj, kot prva kreacija,« je zapisal v potopisnem eseju Somrak v Italiji. V Gardskem jezeru je videl nasprotje mašin, industrije, tekočega traku, mestne umazanije, denarja, mesa, egoizma, kapitalistične destruktivnosti, iztrošene, ponucane, shojene, scuzane Anglije – »nečloveške ne-biti«. V njegovih očeh ni bilo nobenega dvoma, da je Gardsko jezero rajski vrt – vrtiljak bele ekstaze, premoči mesa, gorečih grmov, zubljev neskončnosti, senzualnosti krvi, čaščenja falosa, transfiguriranih angelov, neskončne trenutnosti, patosa absolutnosti, renesančne duše in somraka transcendence.

Gardsko jezero – največje v Italiji, dolgo 52 kilometrov, široko 17 kilometrov, globoko 346 metrov – je zelo fotogenično. Slavili so ga vsi, ki so šli mimo – Vergil, Dante, Dürer, Montaigne, Goethe, Rilke, celo Ibsen. Oh, in Kafka.

Jemalo jim je sapo, razglašali so ga za največji zaklad, naravni spektakel, kreativni čudež in osupljivo eksplozijo barv, ki se tu itak nadaljuje v eksplozijo svetlobe, slastne submediteranske klime, nepretrgane riviere, belih vršacev, vertikalnih pečin, vinogradov, oljčnikov, limonovcev, oleandrov, cipres, lovorja, palm, agav, magnolij, mirte, ceder, fresk, vil, kloštrov, cerkva, stolpov, stebrišč, piazz, parkov, sarkofagov, kaštelov, palač in trdnjav – v večno erekcijo neskončnih panoram. Še fotoKrajncu se je tu in tam zazdelo, da je bil sponzor Gardskega jezera Kodak, Bog pa ne le njegov kopilot, temveč tudi delničar.

Da je D. H. Lawrence potem tu v dveh mesecih – v pravi vročici – napisal Sinove in ljubimce, svoj prvi veliki roman, prelomni roman, ki ga je katapultiral med literarne zvezde, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da je to zgodba o materi, ki svojih dveh sinov ne pusti stran. Sinova sta njena posest. In Gardsko jezero je bilo v vseh teh letih in stoletjih natanko to – posest. Še vedno si ga delijo tri dežele (Lombardija, Benečija, Trentinsko) in tri pokrajine (Brescia, Verona, Trento). Zanj pa so se grebli vsi – imperiji, nacije, plemena, klani, škofije, grofije, družine, kriminalci, mestne državice, signorije. Ligurijci, Evganejci, Etruščani, Enetiti, Eisacki, Erectusi, Kelti, Kenomani, Rimljani, Galci, Veneti, barbari vseh sort, patarenski heretiki, Langobardi, Karolingi, Franki, Goti in Sasi. Tirolci, Bavarci, Bizantinci, Španci, Huni, Avstrijci, Francozi, Republika Brescia, Trento, Beneška republika. Scaligeriji, Viscontiji, Cangrandeji, Dalfiniji, della Scale, Carrare, Lodroneji, Ugoniji, Bevilacque in kar jih je še. Tu je tekla kri. Tu se je zgostilo veliko nasilja. Tu se je Mussolini med II. svetovno vojno leto in pol pretvarjal, da ima svojo državo – Republiko Salo. In kdor je videl Pasolinijev film Salo ali 120 dni Sodome, ve, kaj je bila Republika Salo – Hitlerjev ekskrement. Prav tu, v Solferinu, Medolu in San Martinu, nekaj kilometrov od Sirmioneja, pa je leta 1859 divjala tako huda, tako krvava in tako mesarska bitka med italijansko-francosko in avstrijsko vojsko, da švicarskemu filantropu Henryju Dunantu, ki je videl le strašne posledice te bitke, v kateri je sodelovalo 300 tisoč vojakov, ni preostalo drugega, kot da je ustanovil Rdeči križ.

Ja, kri se je tu nenehno vključevala v eksplozijo barv. Zato je tudi tu v vsakem trenutku kje maša. Lepota vedno nekaj prikriva. Nekaj mučnega, stresnega, gnusnega, nelagodnega. Odprte trebuhe. Odtrgane roke. Odbite obraze. Zgodovino. Odvratni, zavratni, prevratni proces, ki je pripeljal do te lepote. Kar me vedno znova spomni na turiste, ki v dežele tretjega sveta hodijo zaradi naravnih lepot, milega podnebja in zdravilnih vrelcev, vse ostalo, vključno z dejstvom, da so te dežele vedno ravno med dvema vojnama, pa odmislijo.

Lepota je absurd. Nič ni bolj reduktivnega in omejenega od lepote. Če hočeš biti objektiven, potem si moraš Gardsko jezero predstavljati na oddelku za sodno medicino – kako ga režejo in odpirajo. Ko mu prerežejo kožo, vidiš naravnost v klavnico.

Vsa tista klanja – posledice vojn za ultimativno posest – so Gardsko jezero izklesala v umetnino, podnebne spremembe – posledice kapitalistične vojne vseh proti vsem – pa so to umetnino zdaj odprle. Gardsko jezero je simptom planeta, ki so ga neoliberalne sile prelevile v posest.

Pusta dežela

Ko sem po gardski puščavi naredil prve metre, sem imel občutek, da je december. Ko sem naredil prvih sto metrov, se mi je zazdelo, da hkrati slišim poezijo grobov in noči, sturm und drang, Dantejev Pekel (»Iz odprtin teh kamnov stegovalo noge je grešno ljudstvo, ki zabito od pasa dol je notri v živo skalo«), Blakove apokaliptične pesmi, v katerih se vedno bleščijo jeza, stokanje, vzdihovanje, tuljenje, potop, »besneče groze«, »kačasti viharji«, »sladko smejoči se strup«, »trobente zadnje sodbe« in »divji zublji«, »tisoče plamenov«, »rdeči ognji«, »peklenski ogenj«, »človeški ogenj, žareč kot klin železni, razbeljen v peči« (»Ogenj, ogenj, pada!«), in Poejevega Krokarja, ki na vse želje, sanje, prošnje in hrepenenja – ja, na vse obete prihodnosti – kruto, mrtvaško, zlovešče, preroško odgovarja: »Prav nikdar!« Vedno znova: »Prav nikdar!« In spet in spet: »Prav nikdar!« Poe, ki bi tu zlahka prepoznal svoje »obale Noči« (Krokar), »temno dno«, kamor potone najslabše in najboljše (Mesto pod morjem), in podvodno »grobnico«, ki mu je vzela dražestno Annabel Lee (Annabel Lee), bi vzdihnil: »Naj bo konec teh utvar.« Ko vidite to distopično puščavo, je res konec utvar, da se bo podnebje kar samo uredilo in popravilo in izboljšalo. Prav nikdar!

William Blake je pisal ob vznožju kapitalizma, ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja, toda njegove pesmi so bile tako zelo prepolne mrčesa in katastrof in potresov in blaznosti in strašnih valov in lačnih oblakov in kataklizem in večnega pekla (»ki pretrese vso naravo«), kot da bi slutil (in bil je mojster »prerokb« in »znamenitih videnj«), da se bo vse skupaj končalo z veliko katastrofo – podnebno kataklizmo. V eni izmed njegovih »prerokb« se nebesa talijo – od severa do juga. Verjel je, da bo svet izginil v plamenih. Tako je slišal v Peklu. »V Zrnu peska videti cel Svet«, pravi v Slutnji nedolžnosti. Prav res: v gardski puščavi se vidi celotno podnebje.

V gardski puščavi – tem zrnu peska – se zrcalijo vse čeri podnebnih sprememb. Tu, v tej puščavi, se ne moreš znebiti občutka, da te zalezuje ves svet. Ljudje, ki sem jih med sprehajanjem po gardski puščavi – med enim izmed svojih najdaljših sprehodov v zgodovini – srečeval, so bili videti tako, kot da iščejo koga, s komer bi preživeli konec sveta, taljenje nebes.

Ni čudno, da je D. H. Lawrence v Gardskem jezeru videl teater zgodovine – remiks Botticellijeve senzualnosti, Shelleyjeve spiritualnosti, Izoldine prestrašenosti, Hamletove blaznosti, Michelangelove čistosti, Leonardove skorumpiranosti, Orestejeve antifizičnosti, primitivnosti Agamemnonovih vojakov in mističnosti Williama Blaka. Teater zahodne kulture pač. In njene tragedije. Absolutno je tu vedno trenutno, stvar senzacij, emocij, užitkov, vina, strasti, demokratične hipnosti – oportunizma, ki je našemljen v absolutnost, neskončnost, ekstazo svetega duha, religiozne večnosti. Tukaj človek postane pragmatik. Ali pa Nietzsche, nihilist, fantazist in aeronavt duha, ki je lago obiskal leta 1880 – po letu strašnih bolečin, krčev in delirijev, paraliziranosti in skoraj slepote, srhljive osamljenosti in obupanosti (profesura mu je propadla, njegove knjige so ignorirali ipd.), razprodaje vsega imetja (razen knjig in nekaj slik), dionizijsko-apoliničnega potepanja po švicarskih Alpah, lucidnih blodenj in videnj, ekstatičnega klicanja transformativne, osvobodilne norosti in totalnega živčnega zloma. Na Gardsko jezero je šel, da bi se sestal s prijateljem, ki naj bi prepisal in uredil njegove nove aforizme, sentence in maksime.

Po pol kilometra hoje po tej puščavi sem imel itak občutek, da hodim med Nietzschejevimi aforizmi (»In marsikdo, ki se je približal kot uničevalec in kot toča za vse sadovnjake, je hotel samo s svojo nogo stopiti sodrgi v goltanec in ji tako zamašiti žrelo«), sentencami (»Ko množice začnejo divjati in se um omrači in če nismo povsem prepričani v zdravje svoje duše, dobro dene, če stopimo pred hišna vrata in se razgledamo za vremenom«), maksimami (»Grozovitost sodi med najstarejše slovesne radosti človeštva«) in verzi (»Vrata se odpro! Dež mi postelj preplavi! Veter upihne luč! Nesreče vro!«). To, kar obdaja Sirmione, je videti človeško, prečloveško. In Nietzsche, ki je dobro anticipiral zahodni nihilizem, je v knjigi Človeško, prečloveško, ki je ob izidu ni tako rekoč nihče kupil in dobesedno nihče recenziral, zapisal: »Zbiramo kapital in ga poizkušamo zavarovati: toda le tako, da ga kot v zelo nevarnih časih zakopljemo.« No, kapital, ki smo ga vsa ta leta patološko zbirali in zakopavali, nam je zdaj eksplodiral v obraz. To vidimo. Sirmione je ground zero.

Več kot enkrat sem, ves premočen in obtolčen od vetra, zamrmral – tu bi lahko posneli vse filme o koncu sveta.

Po dobrem kilometru, ko sem se mimo plaže delle Bionde prebil do plaže Giamaica, ki je na samem koncu polotoka, pod Katulovimi jamami (arkadno stebrišče, preostanek rimske vile, ki je vključevala zdraviliški bazen, a ni nujno, da je bila Katulova), pa sem si rekel, uf, to je definitivno oder, na katerem bi lahko v nedogled in res z žarom recitirali Pusto deželo, ultimativno modernistično apokaliptično pesnitev, ki jo je britanski poet T. S. Eliot objavil pred natanko stotimi leti – vsi tisti verzi o poletju, ki preseneti (»s pljuskom dežja«), »kamnitih podrtinah«, ki se jih oklepajo veje in korenine, senci, ki štrli »pod to rdečo skalo«, tišini, ki je »v srcu luči«, ponižnih ljudeh, »ki ne pričakujejo ničesar«, združevanju »niča z ničem«, dobrodošli indiferentnosti, strahu pred »smrtjo v vodi« (in »strahu v prgišču prahu«), množicah ljudi, »ki se vrtijo v krogu,« »uvelih ostankih časa«, šumu vode, ki ga ni več čez skalo, ognju, vetru in dežju, ki vse podirajo, »praznih vodnjakih«, »usahlih studencih« in »agoniji na kamnitih krajih« (»Tod ni vode, ampak le skala, skala brez vode«), bi odlično zadeli in povzeli ta gardski waste land. Verz »POHITITE PROSIM ZAPIRAMO« (HURRY UP PLEASE ITS TIME), ki ga Eliot piše z velikimi črkami (ponovi ga petkrat), itak zveni kot krik ekologov in klimatologov, ki svarijo pred strašnimi, srditimi, srhljivimi, apokaliptičnimi posledicami podnebnih sprememb. Puščava, s katero so podnebne spremembe obdale Sirmione, izgleda modernistično – kot Pusta dežela. In prav tako nervozno. In razbito. In abstraktno. In atonalno. In alternativno. In elegično. Kot dolg sprehod po pokopališču. Kot škrbina zahodnega nihilizma. Kot poezija človeka, ki doživlja živčni zlom. Kot zgodba, ki jo pripoveduje na tisoče pripovedovalcev. Kot nova oblika umetnosti.

A tu nikar ne iščite steklenic s sporočili. Ni jih. Niso potrebne – ta puščava je sporočilo.

Zemeljska čustva

Narava je začela snemati svoj film. No – protifilm. Podnebne spremembe – katastrofe, požari, poplave, insekti, bolezni, puščavski obod Sirmioneja – so njeni specialni efekti. Kar seveda pomeni, da bomo lahko res optimalno uživali v gledanju podnebnega spektakla – v gledanju hiperkinetičnih posledic podnebnih sprememb, končne rešitve podnebnega vprašanja. V tem znamo namreč res uživati. Užitek v gledanju lastnega uničenja je naš forte. Še toliko bolj estetizacija uničenja, tragedij, katastrof in apokalips. Ne preseneča, da je bil Cameronov Titanik takšen megahit. Vedeli smo, da na koncu vsi umrejo, a smo hoteli to še enkrat videti. In še enkrat. In spet. In znova.

In ja, pri tem gledanju svojega lastnega konca bomo odvezani kakršnekoli individualne krivde ali odgovornosti, skriti za lastno »nemoč« in premoč kapitalizma, utrjeni v veri, da bi bilo kakršnokoli žrtvovanje povsem nesmiselno in nepotrebno.

Zato ne preseneča, da se je na Gardi zgodilo nekaj takega kot v Spielbergovem Žrelu – ko se pojavi huronski, morilski, ljudožerski morski pes, župan turistično-letoviškega mesteca Amity to neprijetno resnico raje zamolči in prikrije, da ne bi ogrozil poletne turistične sezone in da turisti ne bi odpovedali rezervacij. Brez panike – vse je v redu! Lahko greste v morje! Letujte! Plavajte! Uživajte!

Ko je jezero okrog Sirmioneja izginilo, so kapitani lokalne turistične industrije – z županom vred – takoj oznanili, da ni nobenega razloga za skrb ali paniko, ker da to, kar se je zgodilo, ničesar ne spremeni. Ne odpovedujte rezervacij, so pozivali nemške turiste. Vse bo po starem! To nima nič z vami! Letujte! Plavajte! Uživajte! Turistična sezona ni ogrožena! Še boljša bo kot prejšnje!

Aviva Chomsky, profesorica zgodovine na Državni univerzi v Salemu (Massachusetts) in avtorica knjige Ali znanost zadošča (Is Science Enough?: Forty Critical Questions about Climate Justice), pravi, da smo celo prepričani, da nam ni treba ničesar ukreniti in da nam sploh ni treba skrbeti, ker da bodo s podnebnimi spremembami obračunale institucije – le prave politike moramo izvoliti, pa bo vse spet okej.

Nič, neoliberalni diktat nas je že tako prežel in okužil, da po malem – skrivaj, globoko v sebi – vendarle verjamemo, da se bo podnebje slej ko prej samopopravilo in samoobnovilo. Saj veste – kot trg. Ko odpove, ga je treba pustiti čisto pri miru – se bo že samopopravil in samoobnovil. Vera v neskončno sposobnost našega prilagajanja itak spominja na neoliberalno vero v neskončno gospodarsko rast, ki se odlično poda zanikanju podnebnih sprememb (podnebni zlom ničesar ne spremeni!), temu pa še kako prav pride to, da živimo v postresničnem času, ko vse preveč ljudi ne zaupa ne dejstvom ne znanosti.

Toda hoja po tej nenadni in nepričakovani puščavi, ki je stresla in obsedla lepoto Sirmioneja in Gardskega jezera (slovenski film Iskanja se delno dogaja na Comskem jezeru, a ga je Matjaž Klopčič raje posnel na Gardskem jezeru, ker je lepše in atraktivnejše od Comskega), vas navdaja z nelagodjem. Občutek imate, da je tu nekaj off. Da se je nekaj premaknilo. In premestilo.

Avstralski aktivist in ekofilozof Glenn Albrecht pravi, da je doba podnebnih sprememb ustvarila nova čustva, ki so neprimerljiva z našimi siceršnjimi čustvi. V knjigi Zemeljska čustva (Earth Emotions: New Words for a New World, 2019) skuša zajeti in mapirati to, kar občutimo ob izgubi, izginotju in opustošenju nekoč lepih krajev – žalost, zgroženost, šok, resigniranost, bolečino in nelagodje, skratka čustva, ki nas prežemajo ob pogledu na izginjanje arktične krajine in ledenikov, taljenje polov, ekstremno vreme, depresivno, negativno, travmatično spremembo okolja, degradacijo, prašen zrak, zastrupljeno vodo, izgubo lepote, koherentnosti in integritete sveta, veliko disrupcijo, katastrofo, ekstremni off, destabilizacijo in radikalno spremenjenost krajev, ki smo jih imeli za svoj dom.

Albrecht hoče artikulirati kompleksno mešanico občutkov, ki preganjajo človeka ob pogledu na to izgubo doma. V tej mešanici so hrepenenje, ljubezen, žalovanje, tesnoba, trpljenje in jeza, pa občutek dezorientiranosti in razlaščenosti, tudi srčna bol, heartbreak (bi rekli Angleži), la maladie du pays (bi rekli Francozi), Heimweh (bi rekli Nemci), občutek slabosti in protest, reakcija na ta neznosni občutek.

Johannes Hofer, švicarski zdravnik, je ob koncu 17. stoletja vse to – melanholično bolečino ob disrupciji in izgubi doma – povzel z izrazom nostalgija, toda nostalgijo je imel tudi za bolezen, katere simptomi so vročica, slabost, nespečnost, utrujenost, težave z dihanjem, palpitacija, vzdihljaji in »stupidnost uma«. Nostalgija je bila fatalna – številni švicarski vojaki so zaradi nje umrli. Kasneje, v 19. stoletju, so med bolezenske simptome nostalgije dodali še tahikardijo, kožne izpuščaje, težave s sluhom, krče, bruhanje, drisko, ekscesno znojenje in sopenje.

Ker pa v dobi podnebnih sprememb izkušamo povsem novo kompleksnost odnosa do izgube doma, emocionalnega ekosistema in izkoreninjenosti, se je Albrechtu zdelo, da si je treba za te nove občutke in nova čustva izmisliti nov jezik, nove besede, recimo mermerosity (anticipacija mogočega izginotja domačnega in zamenjava domačnega z nečim, kar zbuja nelagodje), tierratrauma (nenadno akutno uničenje okolja), terrafurie (ekstremna jeza ob samouničevalnih tendencah sodobne družbe), tierracide (umor Zemlje), terraphthorans (uničevalci Zemlje) in topoaversion (občutek, da se nočeš več vrniti v kraj, ki si ga imel nekoč rad in ki je zdaj nepovratno spremenjen na slabše), zato je tudi nostalgijo zamenjal s solastalgijo, ki evocira izgubo udobja in osamljenost ob odtujenosti od doma, trpljenje, nelagodje in tesnobo v življenju na segrevajočem se planetu, okoljsko melanholijo, počasno ugašanje ljubljenih krajev, podnebno žalovanje, občutek deložiranosti, ekotesnobo. Nostalgija pride in gre – solastalgija ostane. Noče stran. Zažre se v človeka. Postane kronična. Povezana je »z erozijo identitete, ki sta jo ustvarila pripadnost nekemu ljubljenemu kraju in občutek žalosti ali psihološke otožnosti ob neželeni preobrazbi«. Nostalgijo občutiš, ko si daleč od doma, dislociran – solastalgijo pa občutiš, ko si še vedno doma. Akutno domotožje občutiš, ne da bi dom sploh zapustil. »Solastalgija je domotožje, ko si še doma.«

Vsekakor, Zemeljska čustva so lucidna analiza našega novega emocionalnega registra, toda vse to – ironično! – le potrjuje, da podnebne spremembe niso nič prav zares strašnega ali totalno negativnega, saj iz nas potegnejo najboljše – nova čustva. Podnebne spremembe – uničevalke okolja – porajajo pristne emocije. Odprejo nas. Senzibilizirajo. Krepijo našo zavest. V nas prebujajo tisto, česar prej nismo čutili. Tisto, kar smo tajili. Potlačili. Tisto »čisto«, pravšnje, skrivnostno, sibilično. Neke vrste prasmisel. Prabesedo. Praglas. Podnebne spremembe prikličejo nove, kompleksne, spektakularne emocije. In nasprotno: nove emocije dobesedno legitimirajo podnebne spremembe – in našo apatijo, pasivnost, »nemoč«. Še dobro, da smo nemočni in nebogljeni. In tragični. Če ne bi bili tako nemočni in nebogljeni (in tragični), ne bi občutili pravih čustev. To je naš sporazum s čustvi: vsi smo enaki v nemoči!

To je ideologija, ki odmisli družbo, potlači logiko prisile (živimo na koncu zgodovine, diktatur ni več, enoumje ne pride več v poštev ipd.), slavi našo neodjenljivo pravico do raztresenosti, opredmetenosti in protislovnosti ter legitimira naš užitek v nemoči – ki nam omogoča, da svojo vero v čudežno »preobrazbo človeka«, abstraktnega v Heglovem smislu (bi dodal Theodor W. Adorno, veliki kritik »žargona pravšnjosti«), pritihotapimo mimo Freuda in verjamemo, da nas odreši že to, če vsi skupaj govorimo o tem, kar nas tlači, mori in straši. Ja, o tem, kako nam je vroče. Kako gorimo. Kako čedalje bolj bolehamo. Kako vse bolj izgubljamo zdravje, spomin, vid in um. V kakšnem peklu smo. Težko si predstavljamo, da bi lahko pekel odpihnila sprememba zakonodaje in korporativne strukture. To bo premalo.

A tudi nostalgija po zlatih časih je varljiva: prav to, kar se je dogajalo v zlatih časih, je ustvarilo podnebne spremembe. Zlati časi so podnebne spremembe povzročili prav zato, ker so bili zlati (visoka rast, visoke plače, visoka življenjska raven, brezdušno izkoriščanje naravnih virov ipd.). Nostalgija po zlatih časih je nostalgija po mučnih, odvratnih, travmatičnih časih. Po zlatih časih, zaradi katerih je življenje postalo nevarno, tesnobno, zadušljivo. In zaradi katerih kapitalizmu še vedno odpuščamo. In iščemo pravično rešitev – takšno, da bosta preživela oba, svet in kapitalizem.

Čedalje bolj spominjamo na Gaila Hightowerja, degradiranega pastorja, enega izmed protagonistov Faulknerjeve Svetlobe v avgustu, ki vsak večer čaka na trenutek, ko zemljo zajame noč. »Hiša in delovna soba za njim sta temni, on pa čaka, da ugasne na nebu poslednja luč in se naredi noč in bodo samo še listi in travne bilke, prepojeni z dnevno svetlobo, neradi izžarevali neko medlo brlenje, ki bo še širilo nekaj svetlosti po zemlji, čeprav jo že zagrinja noč. Kmalu bo, si misli, kmalu.« To je tista mehka, žareča, bleščeča »svetloba v avgustu«, v kateri se za hip – no, »za dan ali dva«, kot je nekoč rekel Faulkner – zasveti vsa preteklost. In zadnja priložnost, da še vidimo – in končno spregledamo.

Ja, kmalu bo. V nas pa je ravno še toliko življenja, da smo hvaležni za »doživetje« in to čudovito svetlobo. Lahko bi bila tema pa se ne bi nič videlo. 

* Nietzschejevi citati so iz knjig Jutranja zarja (prevod Alfred Leskovec), Tako je govoril Zaratustra (prevod Janko Moder), Vesela znanost (prevod Janko Moder) in Človeško, prečloveško (Alfred Leskovec); Katulov Sirmio je prevedel Kajetan Gantar; Poeja je prevedel Andrej Arko; Blaka je prevedel Miha Avanzo; Pusto deželo je prevedel Veno Taufer; Svetlobo v avgustu je prevedla Mira Mihelič.