Nastop filozofa Slavoja Žižka na Blejskem strateškem forumu

Ukrajina – budnica za Evropo

Letošnji Blejski strateški forum je potekal v nekoliko drugačnem razpoloženju kot lanski, v času katerega je imela vajeti v rokah Janševa vlada. Tedaj so se uvodnemu panelu voditeljev, na katerem je sodeloval Janša, pridružili veljaka Višegrajske skupine, nekdanji češki premier Andrej Babiš in madžarski premier Viktor Orbán, in njihov somišljenik, srbski predsednik Aleksandar Vučić. Ta imena so torej največ zanimanja zbudila lani, letos pa je bilo zagotovo drugače – verjetno največ zanimanja je, poleg gostovanja nekdanjega premiera Velike Britanije Tonyja Blaira, človeka, ki je podprl napad na Irak in povzročil množico vojn, zbudil nastop filozofa Slavoja Žižka.

Osrednji temi sta bili ukrajinska vojna in energetska kriza. Uvodni panel voditeljev se je začel z nagovorom ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, na njem pa so nato poleg slovenskega premiera Roberta Goloba spregovorili še islandski predsednik in moldavska predsednica ter albanski in hrvaški premier.

Žižek se je na oder povzpel v večernih urah in občinstvo mu je – po nekajminutni zamudi, kot se za rock zvezdo filozofije spodobi – namenilo bučen aplavz.

V predavanju se je dotaknil vprašanja, kakšno vlogo bi morala Evropa odigrati pri vojni v Ukrajini. Pri tem je poudaril besede ukrajinskega predsednika: »Ukrajina je pripravljena umreti za Evropo. Je tudi Evropa pripravljena umreti za Ukrajino?« Po njegovem bi se morali vprašati, kaj Ukrajinci vidijo v Evropi. Ne gre namreč zanikati, da je Evropa danes edina, »ki vsaj v elementarni obliki predstavlja tisto, kar potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. Ne potrebujemo več suverenosti, več velike centralne vlade, ki bi pomenila nepredstavljivo korupcijo, ampak več sodelovanja, četudi obveznega.« Se je pa Evropa očitno znašla sredi ideološke razprave o svoji identiteti, ki jo spodbujajo populisti, kot je Orbán; ta ji očita pomikanje v smeri (kulturnega) marksizma. Podobnih prijemov se je lotil že nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, ki mu je uspelo premakniti meje spodobnosti v načinu političnega izražanja. Žižek zato meni, da se danes konservativni pol vede kot nekdaj revolucionarna levica. Tako se bo tudi Ukrajina morala na neki točki lotiti vprašanja, ali se bo priključila taboru iliberalnih konservativcev ali socialnodemokratski Evropi.

Povsem jasno pa je, da so podobni ideološki spopadi, evropski in ameriški, tudi v interesu ruskega predsednika Vladimirja Putina. »Ta antievropska os, ki druži Putina in nekatere trende v evropski in ameriški politiki, je eden najnevarnejših elementov v današnji politiki.« Kot je poudaril, pacifizem v tem kontekstu ne bo dovolj. »Vsi želimo mir, toda mir sam po sebi ne doseže, da opustimo ključne politične razlike. Okupatorji prav tako vedno želijo mir na okupiranem območju.«

Ruski napad na Ukrajino bi tako moral biti po njegovem predvsem budnica za Evropo, ki je – v nasprotju s Putinovo Rusijo – zaspala. »Evropa se bo morala ponovno najti in Ukrajina pri tem igra pozitivno vlogo, saj so Ukrajinci v marsikaterem pogledu bolj evropski kot mi sami.« Vendar Ukrajinci v Evropi očitno vidijo nekaj, kar smo sami v svojem pragmatizmu izgubili – zato je Ukrajina predvsem »priložnost za bolj kooperativno, močnejšo Evropo«.

Žižek se je dotaknil tudi številnih kriz, s katerimi se spoprijemamo, v zadnjem času pa so se samo še stopnjevale. Omenil je predvsem globalno segrevanje, ki bo milijone prisililo v migracije, pri čemer bo edina izbira »vojna ali sodelovanje«. Čakajo nas veliki izzivi, štirje jezdeci apokalipse – kuga v obliki pandemije, vojna, lakota zaradi podnebnih sprememb in smrt. Smrt seveda ni empirična, kaže se v vse obsežnejšem digitalnem nadzoru nad našim življenjem in telesom zaradi »kapitalizma nadzora«.

Kje torej vidi rešitve? »Ne potrebujemo starega komunizma, nisem nor, ta je bil še bolj neučinkovit. Ampak vse te težave – migracije, vojna, globalno segrevanje ... kažejo, da potrebujemo širše sodelovanje. Edini model v današnjem svetu za to pa je Evropa.«