Roc Marciano & The Alchemist: The Elephant Man’s Bones

+ + + +

Med bolj priljubljenimi ameriškimi raperkami in raperji najdemo ohlapno druščino, ki jo poleg občasnega sodelovanja povezuje še edinstvena podrobnost: njena muzika ni »lestvičarska«. Glasbeni donos izvajalcev, kot so Action Bronson, Danny Brown, Joey Bada$$, člani ekipe Griselda in Roc Marciano, zaradi precej nepopevkarskega stava, včasih tudi surovosti izvedbe sicer mobilizira obsežno poslušalstvo, a ne pleza po lestvicah. Tja preprosto ne paše. K temu pripomore tudi, da se ti ustvarjalci pogosto ne pečajo z založbami velikankami, ampak delajo po svoje – muziko izdajajo pri manjših, včasih lastnih, manj odvisnih etiketah.

Marciano je eklatanten primer utiranja lastne poti. Najprej član ekipe Flipmode Squad Busta Rhymesa, kasneje prisoten na podzemni newyorški sceni v različnih kombinacijah. Od leta 2010 niza samostojne albume, ki jih pogosto sam tudi producira. Najprej pri nekaj založbah levega polja, potem pri svoji Marci Enterprises. Sproti je tako rekoč izumil mikrožanr, ki ga danes posnema marsikdo: mafijski, noirovsko bahaški rap počasnih, lebdečih zank z žlahtno izbranimi sempli in praktično brez bobnov.

Ploščo The Elephant Man’s Bones je v celoti sproduciral The Alchemist. Prav tako veteran rapovske igre je do danes sodeloval s skoraj vsemi predstavniki prve lige ameriškega hiphopa, zadnja leta sicer le znotraj omejenega kroga, v katerem je izklesal povsem svoj, takoj prepoznaven zvok preprosto šivanih podlag neskončne repeticije. Princip popolne zanke.

Sodelovanje dveh avtoritet obeh obal ameriškega rapa, ki sta zadnje desetletje nametali niz referenčnih, pomembnih, včasih celo kultnih plat, je torej na papirju zmagovita kombinacija. Analitiki bi tudi pristavili, da so osnovne Alchemistove podlage povsem pisane na kožo Marcijevim slikarijam življenja na napačni strani proge.

Pedantni pripovedovalec in prefinjeni uličar tokrat največ nametava predvsem enovrstičnice, z referencami, metaforami in besednimi igrami, ki letijo na rapovsko, pa tudi na splošno popularnokulturno izročilo. Alchemistove podlage ustvarjajo potrebno atmosfero krimiča neprestane napetosti. Pristavek gostov je soliden. Action Bronson, Boldy James in Knowledge The Pirate vsi dodajo le odtenek, to pa je točno to, kar minimalizem albuma potrebuje. Če kdo razočara, razočara legenda Ice-T s stereotipnostjo kakšnega lika svojih filmskih ali serijskih vlog.

Če plošči The Elephant Man’s Bones kje zmanjka, je to pri zaletu. V zadnjih poglavjih razpoloženje sicer ne popusti, a se tudi ne razvije, niti ne ponudi odrešilnega epiloga. A tako je pri filmu noir – protagonist je na koncu pač ne more dobro odnesti.