Lahko bi naredili oddajo leta, žal jim ni uspelo

Tarča o aferi Smodej

Ustvarjalci Tarče so se pod prisilo direktorja televizije Uroša Urbanije pretekli teden lotili primera Smodej. Za vse novinarje, razen za tiste iz senzacionalističnih medijev, je tema kočljiva: izjemno pomembna, družbeno relevantna, neizogibna, a zelo težko je hkrati o njej poročati profesionalno ter zadovoljiti upravičeno ogorčenje in zaskrbljenost javnosti.

Seveda so ustvarjalci Tarče poklicali osrednjo osebo primera Smodej, torej samega Dušana Smodeja, ga tudi dobili in pripravljen je bil spregovoriti o obtožbah. Ali naj da medij možnost nastopa nekomu, ki ga obtožujejo serijskih napadov na osebno in spolno nedotakljivost? Kako to izvesti? Novinarka Nataša Markovič je pogovor s Smodejem izpeljala dobro, postavila mu je ključna vprašanja in Smodeja dejansko pripravila do odgovorov, iz katerih si je javnost lahko ustvarila jasno sliko o njem. A na tej točki bi se novinarsko delo moralo šele začeti. Ko imaš namreč enkrat tak dokumentarni posnetek, je dolžnost novinarjev, da ga umestijo v družbeno dogajanje, opozorijo tudi, da so zelo očitno odvetniki pripravili sogovornika na vprašanja, da gre že za njegov procesni zagovor in da ga je tako treba razumeti – predvsem pa morajo novinarji zelo dobro pojasniti, zakaj so v odsotnosti prič dali besedo domnevnemu storilcu. Ta utemeljitev je umanjkala, kar je dalo vsemu skupaj neprijeten pridih.

A kar je sledilo, je bilo še slabše. V studio so namreč povabili ministrico za kulturo Asto Vrečko, ki se je seveda morala odzvati, da ne bi bila deležna očitka, da se kot članica Levice skriva pred javnostjo (SDS pač poskuša afero Smodej obrniti v nekakšno afero Mesec in s tem zapackati Levico in njenega voditelja). Nepotrebno je bilo tudi, da so povabili direktorico Cankarjevega doma, ker so s tem spet sledili intenci SDS, da prikaže, da gre zgolj za problem kulture, ne pa za družbeni problem.

Po takšnem pričevanju, kot je bilo Smodejevo, bi namreč morali v studiu sedeti strokovnjaki za spolne zlorabe, strokovnjaki za obravnavo tovrstnih kaznivih dejanj, psihologi, kriminologi in kriminalisti, ki bi primer umestili v družbo, nam razložili, kaj sledi, kako se družba odzove na tak primer, kako pomagati žrtvam v tem in podobnih primerih, katere spremembe v družbi in zakonodaji so nujne, da se to ne bi več dogajalo. Namesto tega smo dobili kolaž mnenj gostov, ki so dejansko le še nadaljevali politizacijo primera in s tem njegovo relativizacijo.

Škoda. Ker bi lahko naredili res zelo dobro oddajo, zgrajeno na podlagi res nenavadno prostodušnega pričevanja, namesto tega pa so pretreseno javnost le še bolj razjezili. Seveda pa ni res, da so s tem pomagali Smodeju, to je pa podcenjevanje javnosti. Njegov nastop je bil zelo razkrivajoč, vsi smo si lahko ustvarili zelo jasno sliko o njem.