Ko dizajn preseže svoj čas

Nekoč so Ranka Novaka navduševali zemljevidi; tam pri osemnajstih letih je bil prepričan, da se bo ukvarjal z geografijo. V bistvu ga je očarala zgoščena struktura informacij, ki jih dajejo zemljevidi, saj gre za natančen sistem. A se je po maturi odločil za študij arhitekture in le na videz šel po poti očeta arhitekta. Leta 1968 je iz Zagreba, kjer se je dve desetletji prej rodil, nato pa šolal in socializiral, prišel v Ljubljano študirat arhitekturo. Najprej je prav zaradi jezika nihal med študijem v Zagrebu, Beogradu ali Sarajevu, a se je nazadnje znašel v Ljubljani, v vrtincu študentskih nemirov. Diplomiral je leta 1975 na oddelku za arhitekturo takratne Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo pri profesorju Edu Ravnikarju z nalogo Vizualne komunikacije in sistemi obveščanja v javnem prometu. To je neizpodbiten dokaz, da ga je že med študijem arhitekture zanimalo grafično oblikovanje, zanimali pa so ga tudi sistemi. Torej se ne smemo čuditi, da je v tistem obdobju zase in za sošolce prevedel eno zgodnjih in ključnih teoretskih knjig Typographie (1967) Emila Ruderja, švicarskega tipografa in grafičnega oblikovalca, ki je bil tudi profesor na znameniti Šoli za oblikovanje v Baslu.

Med prevajanjem se je Novak poglobljeno seznanil s švicarsko tipografijo in s takrat priljubljenim in cenjenim švicarskim slogom v oblikovanju, kasneje poimenovanem internacionalni slog. Ruder je pisal tudi o pomenu sistema in metodologije v oblikovanju, Novak pa je vse to ponotranjil. Sicer pa je zanj tipografija ključni element pri oblikovnih, strukturnih in vsebinskih vidikih oblikovalskih nalog. »Tipografija je nosilec informacije, ona ni ‘per se’! Zato pri oblikovanju prave tipografije ni blefa – pa tudi pri uporabi ne!« odločno razloži. In ker je bilo grafično oblikovanje njegovo glavno zanimanje tudi po diplomi, se je leta 1980 pridružil prijateljem oblikovalcem in v Ljubljani so skupaj ustanovili Studio Znak, najprej s sedežem na Ulici Moše Pijade, nato na Vrtači in na koncu na Veselovi ulici.

Vila na Veselovi ulici, kjer je v devetdesetih letih domoval Studio Znak, je bila »središče sveta«, srečevališče ne le ljudi, ki so se ukvarjali z oblikovanjem, ampak tudi ekonomistov, sociologov, etnologov, arhitektov, fotografov, umetnostnih zgodovinarjev, arheologov, gledališčnikov, filozofov, pravnikov, literatov, psihiatrov in celo politikov. Dovolj široka družba različnih znanj in vednosti se je med seboj dopolnjevala in hkrati potrebovala vzdušje Studia Znak, ki je bil tudi neformalen, a odličen klubski prostor z bogato knjižnico. Znakovci pa so potrebovali to bogato in široko zaledje intelektualcev kot ustvarjalni amortizer za svoje stvaritve. Leta 1996 se je obdobje znakovcev izteklo in tako je neformalna oblikovalska »institucija« Studio Znak, ki je najprej združevala šest oblikovalcev (Jani Bavčer, Dušan Brajič, Nino Kovačević, Miljenko Licul, Ranko Novak in fotograf Milan Pajk) in kasneje ostala čvrsta, udarna trojka (Licul, Novak, Pajk), zaključila svoj oblikovalski »mandat«. V drugi polovici devetdesetih let so šli znakovci vsak svojo pot, Novak je za nekaj let prevzel naloge direktorja Design centra v znamenitem Studiu marketing.

V času skupnega delovanja v Studiu Znak sta Ranko Novak in Miljenko Licul ustvarila nekaj, kot bi temu rekli danes, ikoničnih podob. Za marsikoga, ki bo bral te vrstice, so bili to sicer »bogokletni projekti«, objektivno pa izredni dosežki slovenskega grafičnega oblikovanja. Gre za celostne grafične podobe 8. kongresa Zveze komunistov Slovenije (1978) in 9. kongresa Zveze komunistov Slovenije (1982) ter 10. kongresa Zveze sindikatov Slovenije (1982). Pri celostnih grafičnih podobah 8. in 9. kongresa Zveze komunistov Slovenije je stroka usklajena v mnenju, da gre za žlahtno dediščino ruskega konstruktivizma in nemškega bauhausa in da sta s temi projekti razsvetlila partijsko nomenklaturo in dopolnila njeno kulturno in likovno izobrazbo. Četudi se ju je zaradi teh projektov prijel pridevek »režimska oblikovalca«, sta ga nosila z lahkoto, saj sta ustvarila zares dober dizajn.

Novak vse do danes oblikuje plakate, znake, logotipe, kataloge, publikacije, časopise, celostne grafične podobe, oblikoval je tudi nekaj priponk, prav tako je avtor postavitev muzejskih in galerijskih razstav. V preteklosti je bil tako imenovani hišni oblikovalec Mestne galerije Ljubljana pa Moderne galerije in Mednarodnega grafičnega likovnega centra, danes sodeluje z Narodno galerijo v Ljubljani (oblikuje postavitve razstav, kataloge in plakate), med njegovimi naročniki je Pilonova galerija v Ajdovščini, sodeloval je s kulturnimi institucijam na Hrvaškem, med drugim je oblikoval celostno grafično podobo za razvpiti Muzej Mimara.

Pa vendar so se splošni javnosti najbolj vtisnili v spomin njegovi plakati, med drugim za arheološke razstave, saj je sodeloval tudi z Narodnim muzejem Slovenije. Na primer plakat in katalog za veliko razstavo Kitajsko slikarstvo dinastij Ming in Qing leta 1988 v Narodni galeriji še vedno odzvanjata, prav tako plakat za razstavo Avgusta Černigoja in plakat za prireditev ob 80. obletnici rojstva Srečka Kosovela ter niz plakatov za Mestno gledališče ljubljansko. »Novak je plakatist par excellence – poskusni odtisi, sitotisk ali ofset, ena ali sedem barv, geometrija ali fotografija, zapolnjena ploskev ali praznina z linijami, vse se stopnjuje v kvaliteto,« je zapisal dr. Gojko Zupan, dober poznavalec Novakovega opusa.

Novak je bil tudi med ustanovitelji Art Directors Cluba (1988), ki pa ni imel prav dolgega daha; je pa izdal knjigo o slovenskem oblikovanju umetnostnega zgodovinarja dr. Staneta Bernika Plakat & znak. To je eden prvih pregledov slovenskega grafičnega oblikovanja, v njem pa Novakovi dizajni zasedajo marsikatero stran. Bil je tudi med pobudniki zamisli za oddelek za oblikovanje (in nazadnje njegove ustanovitve) na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, ki se je nato preimenovala v Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Od leta 1991 do upokojitve je bil profesor na njenem oddelku za vizualne komunikacije.

»Vse, česar ni naredila narava, je dizajn. Ljudje se ne zavedajo, kako pomemben je videz časopisa ali tramvajske vozovnice, poštnega nabiralnika in vseh nalepk in napisov na njem. Vse to govori o civilizaciji. Mi smo časovno preblizu, da bi to opazili, a ko bo nekoč v prihodnosti nekdo to presojal, bo dobil sliko naše civilizacije, vizualne kulture in drugih plasti naše skupnosti,« je prepričan Novak, ki nas je vse učil o oblikovanju in tipografiji tudi zelo praktično, zelo konkretno. Ko smo vzeli v roke časopis Delo in njegovo Sobotno prilogo ali časopis Dnevnik in njegovo prilogo Objektiv, smo v bistvu brali Novakov dizajn. V devetdesetih letih je oblikoval tudi časopis za kulturo Razgledi, še prej, v osemdesetih letih, pa je postavil normo z oblikovanjem naslovnic Časopisa za kritiko znanosti. Med arhitekturnimi revijami, ki jih je oblikoval, po estetskem učinku izstopa revija Piranesi. Med njemu ljubimi nalogami so likovne in znanstvene monografije, pa tudi oblikovanje letnih koledarjev ter nalepk in embalaže za vino, kajti vino je pomembno živilo, kulinarični in enološki užitki pa so neločljivo povezani z oblikovanjem, meni Novak, hedonist in estet.

Razstava v Mestni galeriji Ljubljana razgrinja vsa njegova najpomembnejša dela in nas popelje v zagonetni svet vizualnih komunikacij.

Razstava:
Ranko Novak: Oblika vsebine (Grafično oblikovanje 1974–2022)
Kje: Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: do 13. novembra 2022