»Naše veleposlaništvo v Moskvi mi je obrnilo hrbet«

Rina Pleteršek, ki se je leta 1996 rodila v Celju, je v gimnazijskih letih obiskovala gledališko šolo pod vodstvom Vanje Slapar in Viktorja Ljubutina. Ta jo je navdušil za nadaljevanje dramskega izobraževanja v Rusiji. Od leta 2018 do 2022 je živela v Jekaterinburgu in tam obiskovala igralsko akademijo Jekaterinburški državni gledališki inštitut. V Rusiji je zadnje leto doživljala preživitveno krizo zaradi posledic sankcij, ena od profesoric jo je označila za državno sovražnico, nazadnje pa jo je slovensko veleposlaništvo v Moskvi pustilo na cedilu. Kljub temu ji je uspelo končati akademijo, bila je med najboljšimi študenti. Pripoveduje o življenju v Rusiji.

Zunanji opazovalec si težko predstavlja, kakšna država je Putinova Rusija. Kako ste jo vi doživljali v obdobju pred vojaškim napadom na Ukrajino? 

Takoj sem zaznala odpor mladih, ki so izjemno razočarani nad celotnim družbenim položajem, kot ga določa režim v Kremlju. So izrazito usmerjeni proti Putinu, vendar so obenem tudi pasivni in malodušni, ne hodijo na volitve in politika jih ne zanima. Ena od posledic Putinove avtokracije je, da ljudje večinoma ne verjamejo več, da lahko zamenjajo oblast. Drugo, kar sem opažala dan za dnem, je bila cenzura neodvisnih medijev. Vedno si lahko zasledil, da so oblasti aretirale kakega novinarja ali prepovedale vsebino, ki jo je režim štel za sporno.

Prvi ljudje, s katerimi sem navezala stike, so bili stanovalci študentskega doma in nekateri žal res nerazgledani. Spraševali so me, kje je Slovenija, pa ali imamo pri nas avtomobile, čips in podobno. Vendar nikoli nisem bila deležna prezira ali česarkoli takega, ker prihajam iz Evropske unije. Bilo je pravzaprav nasprotno, vsi bi radi prišli k nam vsaj na obisk, zelo čudovita se jim zdi ta Evropa. Bolj odklonilen odnos imajo predvsem do ZDA.

Konec novembra lani je ruska vojska začela kopičiti svoje sile ob ukrajinski meji in vojaški bobni so bili naslednje tri mesece čedalje glasnejši. Kako ste to doživljali v Jekaterinburgu? 

Prve novice o kopičenju vojske so navajale, da gre za vojaške vaje, kar je bilo sprejeto kot nekaj normalnega. Mogoče so starejše generacije pričakovale vojno zaradi ruske zasedbe Krima leta 2014, ampak sošolci so imeli takrat 13 oziroma 14 let, zato niso imeli tolikšnega osebnega stika z dejanskimi razmerami v Ukrajini. Prvo resno opozorilo, da se pripravlja nekaj hudega, je bil Putinov novoletni nagovor. Tudi sama sem hitro opazila, da se ta nagovor razlikuje od prejšnjih, ki so bili vedno dobro retorično zasnovani. Tokrat je bil Putin zelo nekoherenten in je ponavljal, da so Rusi premagali covid in da je zdaj čas za nove zmage. Govoril je, da bo narod spet velik in zmagovit. Ker nagovor ni imel jasne vsebine, je ostalo odprto vprašanje, kje se bodo zdaj dosegale te nove zmage.

Zahodni mediji so januarja že na veliko špekulirali o ruskem napadu na Ukrajino in te novice so nas dosegle, vendar so bile na splošno obravnavane kot nekaj zunaj tega sveta, saj si večina ljudi ni mogla predstavljati, da bi se to res lahko zgodilo. Kar nekaj mojih znancev ima sorodnike v Ukrajini in splošno prepričanje med ljudmi je bilo, češ to so naši ljudje, ne bomo menda šli v vojno zoper njih. Ljudje niso verjeli, da je vojna mogoča, vse do 24. februarja.

Kako ste doživeli ta dan? 

Takrat smo v razredu vadili za novo predstavo, ki jo je režirala gostujoča študentka višjega letnika režije iz Moskve Nika Platonova. Tistega dne nismo opravili večine vaj, vsi smo samo sedeli naokoli v tišini in gledali vsak v svoj v telefon. Nika je potem dobila klic, da je bil njen brat pravkar mobiliziran v vojno, ker je bil nabornik. Kaj je bilo pozneje z njim, ne vem.

Kar zadeva prvi teden vojne, mi je najbolj ostala v spominu tišina. Kamorkoli si šel, je bila tišina: na avtobusih tišina, v trgovinah tišina, v uradih tišina, povsod tišina. Zaskrbljeni obrazi in molčeči ljudje. To je bilo še toliko bolj presunljivo, ker so Rusi po navadi zelo glasni.

Kar zadeva prvi teden vojne, mi je najbolj ostala v spominu tišina. Kamorkoli si šel, je bila tišina: na avtobusih tišina, v trgovinah tišina, v uradih tišina, povsod tišina.

Kaj je sledilo šoku? 

Ljudje so se začeli povezovati v skupine na omrežju Telegram, ki omogoča kriptirano komuniciranje, in širiti informacije in ugibanje, kaj se bo zdaj dogajalo, recimo v povezavi s sankcijami, česa vsega odslej ne bo več mogoče dobiti. Oblegali so trgovine podobno kot na začetku pandemije covid19, le da tokrat niso kupovali toaletnega papirja, temveč sir, testenine in druge živilske izdelke evropskih znamk. Začeli so si ustvarjati zaloge hrane z daljšim rokom trajanja: kupovali so konzerve in vlagali zelenjavo – ta se je takoj podražila – v steklene kozarce in tako naprej. Ljudje so tudi množično nakupovali v nizkocenovnih trgovinah z oblačili, ki so bile v lasti zahodnih podjetij, preden so zaprle vrata. Obleganje tekstilnih trgovin se mi sprva ni zdelo razumljivo, ampak potem sem dojela, da so bile te trgovine edine cenovno dostopne velikemu delu prebivalstva. Del trgovanja z oblačili se je nato preselil na tržnice.

Kako so se ljudje v Rusiji navadili na to novo normalnost, torej na vojno in sankcije? 

V spominu mi bo ostala jeza, ki se je polastila mojih vrstnikov, ko je popustil šok. V Rusiji ljudje odraščajo v prepričanju, da jih svet ne mara; tako jih uči sistem, ki je to očitno podedoval iz hladne vojne. Ampak zadnjih nekaj let se je navkljub napetostim zaradi Krima zdelo, da svet nekako bolj sprejema Ruse, ker je bilo lažje potovati, lažje dobiti vizum, potem pa je iznenada prišlo grenko spoznanje, da se bo zdaj vse to na mah spremenilo. Ljudem so se podrli načrti za prihodnost, na priložnosti ni bilo več mogoče računati in videla sem sošolke in sošolce, ki so jokali od jeze ter metali stvari okrog sebe iz obupa. Ne gre samo za njihove osebne stiske; zagotavljali so mi, da ne morejo sprejeti te vojne in da nočejo ubijati Ukrajincev.

V Moskvi in nekaterih drugih večjih mestih so sicer potekali protesti proti vojni.

Zanimivo je, da se protesti niso začeli v Moskvi ali Sankt Peterburgu, temveč na vzhodu, v Sibiriji. Najprej so ljudje postavljali protivojne napise na državne spomenike, potem so sledile množične demonstracije. Tudi Jekaterinburg se jim ni izognil. Sprva so potekali tako imenovani »osamljeni protesti«, ko so posamezniki na ulici držali napise v podporo miru ali Ukrajini, potem so redni protesti potekali vsako nedeljo. Takrat je bilo grozno biti zunaj zaradi vseprisotnosti policije. Demonstracij se nisem udeleževala, ker sem vedela, da bi temu lahko takoj sledila deportacija iz države. Policisti so ustavljali tudi ljudi, ki so bili v bližini protestov, in preverjali vsebino njihovih telefonov, da bi videli, s kom si dopisujejo in kaj. Aretirali so tudi enega od mojih sošolcev, ko je prihajal na vajo, ker se je preveč približal kraju protesta. Pridržan je bil blizu deset ur. Povedal je, da so policisti v sobah za zasliševanje pretepali protestnike, tudi ženske.

So tudi vas doletele kakšne težave? 

Da, na svojem profilu na omrežju Facebook sem objavila povezavo do pogovora na Radiu Študent, v katerem sem tudi sama sodelovala. Zraven sem dodala krajši zapis, pravzaprav poziv Slovencem, naj ne sovražijo Rusov vse povprek, ker je v Rusiji veliko ljudi, ki se ne strinjajo s to vojno in s Putinom. Ena mojih profesoric, sicer predstojnica katedre za gledališki govor, je kopirala ta zapis v Googlov prevajalnik in ga prebrala. Nato me je poklicala v svojo pisarno in me eno uro oštevala, češ ali se zavedam, kaj sem naredila. Razlagala mi je, kako vsi ljudje, ki jih pozna, podpirajo Putina, da Ukrajinci že od leta 2014 pobijajo Ruse in da ničesar ne razumem. Vem, da ni zlobna, ampak da je že 22 let bombardirana s Putinovo propagando. Označila me je za državno sovražnico in se en mesec ni pogovarjala z menoj. Potem se je pomirila in mislim, da je tudi veliko drugih ljudi, ki so na začetku navijali za to »posebno vojaško operacijo«, kmalu dojelo, da morda ni vse tako, kot trdi režim. To se je zgodilo, potem ko so se začele v časopisih pojavljati osmrtnice vojakov, veliko osmrtnic. Objavljajo jih lokalne skupnosti s pripisi: »Večna slava herojem!« Tega ni mogoče kar tako cenzurirati.

Rusi, ki so mi pomagali, so mi rekli: »Z veseljem ti pomagamo, razumemo te – tebi je tvoja država obrnila hrbet, nam pa naša.«

Kaj pa vi? Kako ste preživeli obdobje sankcij od februarja do julija? 

Zame osebno je bila največja težava blokada finančnih transakcij, zaradi česar nisem mogla uporabljati bančnih kartic in dostopati do svojega denarja. Preživljala sem se s 50 evri na mesec, kolikor je približno znašala moja ruska štipendija. Pred blokado mi je uspelo dvigniti še okoli 300 evrov, kar je bilo zelo zahtevno, ker v številnih bankomatih ni bilo več gotovine, pri vseh drugih pa je bil omejen znesek denarja, ki si ga lahko dvignil. Preživela sem tako, da sem racionirala porabo iz tedna v teden in iz meseca v mesec. Prodala sem oblačila, ki jih nisem nujno potrebovala, se odpovedala razvadam in od neke točke tudi močno omejila prehrano, ta je odtlej temeljila predvsem na krompirjevi juhi. Ko sem zaradi tega vidno shujšala, sem si našla delo fotomodela; to je bil vrhunec ironije moje bitke za preživetje v Jekaterinburgu: ker sem bila tako zelo suha, sem lahko bila fotomodel, to delo pa sem opravljala, da bi si lahko kupila hrano, da ne bi bila tako suha.

Ste se za pomoč obrnili na slovensko veleposlaništvo v Moskvi? 

V preteklih letih mi je bilo naše veleposlaništvo v oporo, po menjavah, ki so se tam zgodile lani oziroma predlani, pa ne več. Moram povedati, da je bilo letos to veleposlaništvo, vsaj moje izkušnje so takšne, zelo neuporabno. Pomoč je bila omejena na nasvete tipa »ne hodite na proteste«, »ne potujte na ukrajinsko mejo«, »ne nosite rož za 8. marec po ulici, da vas ne bodo policisti zamenjali za protestnico«, da pa bi nam državljanom dejansko pomagali z nasveti, kako se spoprijeti s težkim položajem, kar zadeva preživetje, ali nam kakorkoli zares pomagali, se ni zgodilo.

Nisem imela druge izbire kot ostati v Rusiji do konca študija, ker mi vodstvo akademije ni odobrilo, da bi ga opravila na daljavo. Če bi šla, bi vrgla stran tri leta in pol svojega življenja. Na začetku vojne so se na veleposlaništvu še oglašali na telefon in mi delili omenjene nasvete, potem pa niti to ne več. Julija, ko sem se pripravljala na odhod iz Rusije, so me res pustili na cedilu. Imela sem rezervirano letalsko vozovnico iz Jekaterinburga naravnost v Istanbul, potem pa so bili vsi ti poleti naenkrat odpovedani. Treba je bilo zelo hitro odreagirati in kupiti vozovnico Jekaterinburg–Moskva–Istanbul. Ker nisem imela dovolj denarja za nakup, sem klicala na veleposlaništvo za pomoč, a ni nihče dvignil telefona. Mama je potem v Sloveniji klicala na ministrstvo za zunanje zadeve in govorila z gospodom Andrejem Šterom, vodjo konzularnega oddelka, in ta ji je zagotovil, da jo bo poklical veleposlanik Branko Rakovec. Poklical jo je človek z veleposlaništva, ki se ni predstavil, temveč je zgolj vpil nanjo, češ da nisem klicala tja, takoj zatem pa dodal, naj nehamo klicati, ker je treba za takšne stvari napisati elektronsko sporočilo, na katero bodo potem odgovorili v ustreznem roku. Mami je spotoma navrgel, da osebje veleposlaništva nosi v Moskvo gotovino v kovčkih, in ji še enkrat zaukazal, naj nehamo klicati.

Kako ste se potem znašli? 

Mama je spraševala prijatelje in znance, ali poznajo kakšne Ruse, ki bi mi lahko priskočili na pomoč, in kmalu zatem so z njo navezali stik ruski državljani, ki živijo pri nas, s konkretnimi predlogi, kako mi lahko pomagajo. Da poenostavim, vsi skupaj, začenši z mojo mamo, so ustvarili verigo prenakazovanja denarja, tako da mi je nazadnje neka gospa v Rusiji nakazala denar na moj ruski račun in mi je uspelo tik pred zdajci kupiti vozovnico do Istanbula. Rusi, ki so mi pomagali, so mi rekli: »Z veseljem ti pomagamo, razumemo te – tebi je tvoja država obrnila hrbet, nam pa naša.«

Ko sem odpotovala iz Rusije, sem hotela čim prej pozabiti na to grdo izkušnjo z veleposlaništvom, potem pa sem videla na spletni strani MMC RTV prispevek, v katerem se je veleposlanik Rakovec hvalisal, kako so se v tem težkem obdobju vojne Slovenci vendarle družili v Moskvi in kako so na veleposlaništvu prirejali piknike za podjetnike. Tako da ne morem ravno reči, da veleposlaništvo ni nikomur pomagalo, šlo je očitno le za arbitrarno odločitev, kdo je vreden pomoči.

Kakšen status ima zdaj vaša diploma? 

Za zdaj je moja diploma še veljavna, čeprav so bile že aprila špekulacije, da naj bi se ruske diplome v Evropski uniji anulirale. Seveda me je strah, ker ne vem, kaj se bo zgodilo in kaj si bodo še izmislili, ko je govor o sankcijah. Diplomo sem pred kratkim poslala na center ENIC-NARIC, ki preverja in prizna oziroma zavrže tuje diplome. Mojo so na centru priznali za nadaljevanje študija, morala pa jo bom tudi legalizirati za možnost opravljanja dela. Moj načrt je vpisati se na magistrski študij na AGRFT, za kar sem se odločila tudi po posvetu s pravnikom, ki mi je svetoval, da bom tako zaščitila svojo rusko diplomo. V zadnjih šestih mesecih sem se naučila, da ni dobro načrtovati stvari preveč vnaprej, temveč da se je treba znajti od situacije do situacije.

Ruski kulturniki, nekaj jih tudi osebno poznam, se povezujejo v iniciativo, da bodo šli po vojni v Ukrajino in pomagali fizično obnoviti tamkajšnje uničene kulturne ustanove.

Ruski center znanosti in kulture, ki vam je omogočil študij, je vmes moral zapreti svoja vrata. Kako gledate na to? 

Bila sem tujka, ki je živela v Rusiji med navadnimi ljudmi, zaljubljenimi v umetnost, in zame je bilo zelo boleče, ko sem videla, kako so te razmere prizadele tudi njihovo kulturo. Pozivi k prepovedi ruskih umetnikov, celo tistih, ki javno nasprotujejo vojni, in zapiranje ruskih kulturnih centrov po vsej Evropi so nesmiselna dejanja, kakor je tudi sila neumno diskreditirati celoten narod zaradi dejanj enega posameznika. Ruski center znanosti in kulture v Ljubljani je bil imenitna ustanova in žal mi je, da peticija v njegovo podporo ni bila upoštevana, kajti slovenskim in ruskim državljanom je dal ogromno. Ta center je imel zelo kakovostno knjižnico, imel je baletno šolo, pevsko šolo, gledališko šolo, organiziral je tečaje ruščine, pomagal Slovencem dobiti štipendije za študij v Rusiji, pripravljal razstave in druge kulturne prireditve ob posebnih priložnostih, na primer ob obletnicah rojstva ruskega avtorja Aleksandra Puškina, in tako naprej. Prisilno zaprtje je zgolj povzročilo škodo na področju tistih mednarodnih odnosov, ki nikoli niso temeljili na politiki.

Medtem ko se Evropa ukvarja s prepovedjo ruske kulture, se tamkajšnji kulturniki – nekaj jih tudi osebno poznam – povezujejo v iniciativo, da bodo po vojni šli v Ukrajino in pomagali fizično obnoviti tamkajšnje uničene kulturne ustanove. Stališče teh ruskih kulturnikov je: »Da, naša kultura je zatirana, vendar nam vsaj ne rušijo ustanov. Ko bo konec vojne, bo prišel čas obnove dveh kultur – dveh narodov: ena bo obnova duha, druga pa fizična obnova.«