Kdo je Neža Kogovšek Šalamon?

Ko je mesec dni po državnozborskih volitvah dr. Marijan Pavčnik napovedal, da bi konec leta predčasno zapustil funkcijo ustavnega sodnika, je bilo jasno, da bo predsednik republike Borut Pahor, ki je sodeloval v postopku izbire celotne sedanje zasedbe ustavnega sodišča, izbiral še enkrat, preden tudi sam zapusti visoko funkcijo. Na njegov poziv so se tokrat javili le trije kandidati oziroma točneje dva kandidata in ena kandidatka. Poleg dr. Andraža Terška in dr. Andraža Zidarja, ki sta se v preteklosti že prijavila, je novo ime dr. Neža Kogovšek Šalamon, ki ima med poslanci po naših informacijah tudi največ oziroma dovolj podpore za izvolitev.

Širši javnosti je kandidatka za ustavno sodnico najbolj poznana po vodenju Mirovnega inštituta. V tej nevladni organizaciji je delovala 13 let in jo šest let kot direktorica tudi vodila, dokler ni pred letom in pol nevladni sektor zamenjala za »vladnega«. Preselila se je namreč k zagovorniku načela enakosti – (samostojnemu) državnemu organu, ustanovljenemu za spodbujanje enakopravne obravnave in zagotavljanje varstva pred diskriminacijo, kjer je prevzela vodenje oddelka za ugotavljanje diskriminacije, svetovanje in zagovorništvo. A ne glede na to je Neža Kogovšek Šalamon predvsem nevladnica in s tem sploh prva prava »predstavnica« tega sektorja, ki bi bila izvoljena za ustavno sodnico. Doslej so ustavni sodniki in sodnice skoraj brez izjem prihajali iz akademskega sveta ter sodstva, tožilstva in odvetništva.

Štiriinštiridesetletna kandidatka za ustavno sodnico je kakopak pravnica in doktorica prava, ki je doktorirala iz pravnega problema, temu je v svoji karieri v praksi namenila največ pozornosti. Naslov njene doktorske disertacije je »Pravni vidiki izbrisa iz registra stalnega prebivalstva«. Izbrisane (predvsem državljane bivših jugoslovanskih republik), ki jim je poosamosvojitvena oblast odvzela status stalnega prebivališča in s tem tudi delavske, socialne in zdravstvene pravice, je sicer med njihovim dolgoletnim bojem za popravo krivic kot pravna svetovalka spremljala tudi na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Poleg tega se je raziskovalno in praktično ukvarjala z diskriminacijo, migracijami in azilnim pravom ter tudi delavskimi pravicami predvsem najranljivejših skupin. Je tudi dolgoletna članica komisije sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI), kamor jo je (Golobova) vlada za ponovni petletni mandat potrdila 8. julija letos.

Če bo Neža Kogovšek Šalamon izvoljena za ustavno sodnico, bo postala prva prava »predstavnica« nevladnega sektorja na najvišji sodni funkciji.

A kdo je Neža Kogovšek Šalamon? Zakaj bi bila dobra izbira za najodgovornejšo sodno funkcijo oziroma zakaj morda ne? Zunaj svojega dela se nikdar ni javno ali celo aktualnopolitično izpostavljala, zato lahko o njenih pogledih na ta ali ona družbena in pravna vprašanja predvsem sklepamo. Najprej, gre za pravnico, ki izhaja iz dela nevladnega sektorja, ki se ukvarja z zagovorništvom človekovih pravic. Iz njenih javno znanih stališč gre sklepati, da se v prvi vrsti zavzema za enakost pred zakonom za vse, torej tudi za deprivilegirane in marginalizirane družbene skupine in manjšine. Skratka za vse, ki jih neka notranja ali zunanja okoliščina dela v nekem pogledu šibke in zato bolj dovzetne za kakršnokoli obliko diskriminacije. Ni veliko dvoma, da bo večinoma človekove pravice zagovarjala široko in bo s tem okrepila trenutno šibko večino ustavnega sodišča, ki je v zadnjih letih pokazala, da se zna postaviti na stran ljudi, ko so v stiski zaradi (protiustavnega) ravnanja oblasti.

Tisti, ki jo bolje poznajo, jo opisujejo kot zelo organizirano ter natančno pri razmislekih o strokovnih vprašanjih in tudi pri delu na konkretnih primerih. Svoje delo, pravijo, jemlje z izjemno odgovornostjo in je ena izmed tistih, ki je sposobna tudi veliko delati. Zelo dobro naj bi razumela tudi politične procese in prakse.

Še ena izmed njenih pomembnih lastnosti naj bi bila neutrudnost oziroma vztrajnost, ki pomeni, da zastavljeno tudi izvede in dokonča. »Projekta« poprave krivic izbrisanim ji vendarle ni uspelo dokončati, saj je bila poprave krivic deležna le slaba polovica vseh 25.671 izbrisanih, tem je država le naknadno vrnila status stalnega prebivališča in dala smešno nizke odškodnine. Pred desetletjem je v intervjuju za Mladino dejala, da se bo za izbrisane borila do konca, po mnenju ljudi, ki jo bolje poznajo, pa bi verjetno danes zatrdila, da ta boj še ni končan.