Zima našega nezadovoljstva

Karl Binding in Alfred Hoche, nemška doktorja, pravnik in psihiater, sta na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja objavila knjigo Dovoljenje za uničenje življenj, ki življenja niso vredna (Die Freigabe der Vernichtung Lebensunwerten Lebens), v kateri sta dokazovala, da je življenje nekaterih ljudi manj vredno od življenja drugih in da je treba te, katerih življenje ni vredno življenja (duševne bolnike, ljudi, ki niso sposobni sami skrbeti zase ipd.), preprosto odstraniti, saj za ostale – za te, katerih življenje je vredno življenja – pomenijo le motnjo in breme.

Nacisti so v tej knjigi videli argumentacijo za evtanazijo in evgeniko, pa tudi za holokavst, s katerim so odstranjevali nekoristno, neproduktivno in odvečno prebivalstvo, ki je le motilo in oviralo gospodarski razvoj nemške nacije, njen BDP.

Druga svetovna vojna je odpihnila in odpravila nacizem – in ustvarila socialno državo. Toda socialna država, ki nekaterih stvari ni prepustila trgu in ki je zacvetela na obeh straneh železne zavese, ni ohranjala le socialnega miru, ampak je tudi preprečevala razmah fašizmov.

Kar pa ne pomeni, da Hoche-Bindingove ideje in »argumentacije«, ki so jih prakticirali nacisti, niso preživele. Le preoblekle so se. In nadišavile. Preživele so v frazah o »lenobah in parazitih«, o »ljudeh, ki živijo na tuj račun«, o »ljudeh, ki niso sposobni sami poskrbeti zase«, o »ljudeh, ki nič ne delajo in ki se le šlepajo na socialno državo«, o »socialni državi, ki je prehudo breme in ki le moti gospodarski razvoj družbe«.

In seveda – preživele so v retoriki elit, ki od države pričakujejo in terjajo, da rešuje njih, ne pa tiste, ki so jih same pohodile, pavperizirale in razslojile do golega.

Mit o »istem čolnu«

Sredi letošnjega poletja je prek portala Intercept v javnost pricurljal interni dokument (»memo«), ki ga je napisal šef enega izmed oddelkov Bank of America. Za to ameriško banko, gospodarske zbornice, združenja delodajalcev in druge poslovne lobije bi bilo bolje, če ne bi pricurljal – za preostalih 99 odstotkov pa je dobro, da je pricurljal. In pricurljal je ravno ob pravem času. Popoln timing.

Dokument namreč opozarja in poudarja, da brezposelni v novem poslovnem ciklu pri iskanju zaposlitve ne bi smeli imeti na voljo preveč opcij, da je treba stopnjo brezposelnosti povečati, da delavci ne bi smeli imeti takšne moči, kot jo imajo, in da je treba pritisk na plače zmanjšati. Hotel je reči: od politike in poslovno-gospodarskih lobijev, ki so v postelji s politiko, pričakujemo, da bodo poskrbeli, da brezposelni pri iskanju zaposlitve ne bodo imeli na voljo kaj dosti opcij (in da bodo vzeli, kar jim bo ponujeno, da ne bodo težili in zahtevali višjih plač, boljših delovnih razmer ipd.), da se bo stopnja brezposelnosti

povečala (in da si zaposleni ne bodo mogli izmišljati in da ne bodo mogli kar tako menjati služb), da delavci ne bodo več imeli takšne moči, kot jo imajo, da trg dela ne bo tako napet in da se bo pritisk na plače zmanjšal. Jasno, za zaposlene – za 99 odstotkov prebivalstva – je bolje, da imajo pri iskanju zaposlitve na voljo čim več opcij (in da jim ni treba sprejeti že kar prve ponudbe in nemogočih delovnih razmer), da je stopnja brezposelnosti čim nižja (in da delodajalci tekmujejo zanje), da imajo pogajalsko moč in da obstaja velik pritisk na plače. Za delavce – za veliko večino prebivalstva – je to čudovito. Sijajno. Toda poslovno-gospodarski lobiji tega nočejo. Kar pomeni, da delajo vse, da bi jo delavci – zaposleni, 99 odstotkov – odnesli čim slabše. Upamo, da se bodo razmere za delavce poslabšale! Tako je Intercept povzel sporočilo tega memoranduma.

Najusodnejša sprememba, ki se je zgodila v zadnjih treh desetletjih, je razširitev trga in tržnih vrednot tja, kamor ne sodijo. Na trg energentov, na primer. In to je povzročilo tudi energetsko krizo.

Rekli boste: Pa saj to vemo! O, vsekakor – to vemo. To slutimo. To vidimo. Toda vemo še nekaj drugega: da poslovno-gospodarski lobiji, ki pritiskajo na politiko, voljno izpolnjevalko njihovih želja in sanj (in blodenj, če hočete), v kriznih časih, kot so zdajšnji, vedno opozarjajo in poudarjajo, da smo vsi v istem čolnu, da se tudi oni – zaradi krize – dušijo in da jim je treba nujno pomagati. Saj veste – s protikriznimi paketi. Ergo: poslovno-gospodarski lobiji imajo dve zgodbi – ezoterično, namenjeno izključno posvečenim, elitnim insajderjem, politbirojskim vernikom krogom navznoter, in eksoterično, namenjeno »kolektivni modrosti« in »ljudstvu«, ki pa se ga tako bojijo, da mu hočejo na vsak način vzeti moč in vpliv.

Še več: poslovno-gospodarski lobiji od politike pričakujejo in terjajo, da z zakoni, spodbudami in protikriznimi paketi poskrbi, da bodo imeli delodajalci – podjetja, korporacije – čim višje dobičke, zaposleni pa čim nižje plače. Ko torej politiki in poslovno-gospodarski lobiji govorijo o gospodarski politiki, vedno govorijo dvojezično – dvostopenjsko. V interni razpravi jih zanimajo le dobički (magari na račun zaposlenih in skupnega dobrega), v javni razpravi pa predejo o čolnu, v katerem smo vsi skupaj.

In glej, no, pravkar smo spet v istem čolnu. Hočem reči: poslovno-gospodarski lobiji nam spet govorijo, da smo v istem čolnu. Kaj nas je spravilo v isti čoln, vemo: inflacija. Aha, inflacija – splošno zvišanje cen. Nič ne moremo! Mar res? Smo res v istem čolnu? Ne, nismo. Ta metafora o »istem čolnu« namreč predpostavlja, da delodajalci – podjetja, korporacije – nimajo nič s tem dvigom cen. Da nimajo nič z inflacijo. Kdo je kriv za inflacijo? Vojna v Ukrajini – delno. Naj ponovim: delno. Le delno. Delno pa je kriv kar sam finančno-poslovno-gospodarski kompleks, ki je vojno izkoristil za vztrajno in manipulativno in pohlepno in pogoltno in obsceno nesorazmerno zviševanje cen. Ali natančneje: cen v nebo niso poslale težave v dobavni verigi, temveč odločitve in manipulacije multinacionalk in nacionalk, naftnih družb, proizvajalcev elektrike, trgovcev s plinom in elektriko, investicijskih skladov, trgovalcev s surovinami, investicijskih bank in investicijskih družb ter vsemogočih špekulantov in trgovalcev, ki delajo za največje naftne družbe, banke in borzne hiše. Vsi ti vojni dobičkarji, ki jim lahko mirno dodate še algoritme, brezdušne in brezčutne avtomate za trgovanje z elektriko in hrano, pa – kot je poudaril Grega Repovž v prejšnji številki Mladine – spodjedajo in ugonabljajo blaginjo, družbeno stabilnost, javno zdravje in življenje, pri tem pa mlatijo mastne, res bajne dobičke, s katerimi se za nameček še perverzno hvalijo. Češ: glejte, kriza je, mi pa kljub temu dobro delamo!

Cen v nebo niso poslale vojna in težave v dobavni verigi, temveč odločitve in manipulacije multinacionalk in nacionalk, trgovcev s plinom in elektriko, investicijskih skladov.

Ne, nihče jim ni gledal pod prste. Nihče jih ni reguliral. Ponovilo se je leto 2008, ko smo poslušali zgodbe o bankah in sorodnih finančnih institucijah, ki da so prevelike, da bi smele propasti – v resnici so bile prevelike, da bi jih lahko regulirali. Tako kot zdaj. Štiri glavne korporacije, ki obvladujejo trgovanje z žitom (Archer-Daniels-Midland Company, Bunge, Cargill, Louis Dreyfus), imajo rekordne dobičke, naftne družbe – recimo Exxon, Chevron in Shell – prav tako. »Exxon je letos zaslužil več kot Bog,« je vzkliknil ameriški predsednik Joe Biden. Podobno je bilo med prejšnjo veliko globalno krizo, pandemijo, ko so farmacevtske korporacije mastno, robustno, obsceno, perverzno profitirale in ko so najbogatejši Zemljani, kot je izračunala mednarodna dobrodelna organizacija Oxfam, svoje bogastvo podvojili. Imeli so res »sijajno pandemijo«. Kot da niso imeli druge možnosti. Kriza je, mi imamo pa rekordne dobičke! Saj. Tako kot se je politika, še vedno prepričana, da so trgi nekaj naravnega (»naravne sile«), sprenevedala v času pandemije, se je sprenevedala tudi zdaj, v času inflacije – najprej je trdila, da korporacije niso krive za inflacijo. O, prav res, le kako bi lahko počele kaj ilegalnega v tem povsem špekulativnem, netransparentnem in dereguliranem energetskem – in živilskem – balonu? Nemogoče! Nehajte: če niso krive, zakaj imajo potem tako ekscesne dobičke? Ameriški ekonomist Josh Bivens (Economic Policy Institute) celo pravi, da so več kot 50 odstotkov k dvigu cen prispevali prav ekscesni dobički korporacij. A brez panike: smo v istem čolnu. Zato je doslej v tem krasnem neoliberalnem svetu veljalo, da takšnih korporacij – in skladov in špekulantov, če hočete – ni dovoljeno odločno in pravično obdavčiti, da jim ni dovoljeno zapleniti obscenih, v nebo vpijočih »vojnih« dobičkov, da jih ni dovoljeno kaznovati in da jih ni dovoljeno nacionalizirati. Hej, le zakaj – v istem čolnu smo!

Strašne posledice dobičkov

Posledice teh izjemnih, celo rekordnih dobičkov pa so na dlani – nižja temperatura v stanovanjih in visoke cene hrane. Kar pomeni: če bodo ljudje hoteli jesti, bodo morali malce zmrzovati! Če pa bodo hoteli biti na toplem, bodo morali stradati! Elektrika ali hrana? To je pa dilema! Novi »biti ali ne biti«. Obojega si ne bodo več mogli privoščiti. Ekonomska neenakost, že itak rekordna in nečloveška, se bo še poglobila. Ljudje bodo umirali. Dve tretjini britanskih gospodinjstev – 45 milijonov Britancev – bosta to zimo pahnjeni v energetsko revščino, kaže raziskava Univerze v Yorku.

Vidite, zaradi tistih silnih dobičkov, s katerimi se hvalijo korporacije, trgovci in špekulanti, ljudje trpijo, zmrzujejo, stradajo. Posledica teh obscenih dobičkov – tega destruktivnega bogatenja, tega arogantnega špekuliranja s hrano in elektriko, tega neskončnega vladanja »prostih« trgov – so trpljenje, strah, negotovost, tesnoba, poniževanje, kleščenje, austerity, nižanje življenjske ravni, jeza in socialne napetosti. Ja, vsi ti parazitski »vojni« dobički so res groteskno norčevanje iz ljudi. Norčevanje iz 99 odstotkov prebivalstva. Posmehovanje 99 odstotkom prebivalstva.

Glavne korporacije, ki obvladujejo trgovanje z žitom, imajo rekordne dobičke, naftne družbe – recimo Exxon, Chevron in Shell – prav tako.

Ja, ker se te korporacije, trgovci in špekulanti parazitsko hranijo s strahom, tesnobo, negotovostjo, nestabilnostjo, krizo in lakoto, ki mučijo ljudi, so dobički še toliko mastnejši. In ja, ker cene rastejo precej hitreje od plač (rast plač niti približno ne sledi rasti rekordne inflacije), prihaja do »nenavadnega« prerazporejanja družbenega bogastva – ne navzdol, k delavcem, temveč navzgor. K delodajalcem, podjetjem, korporacijam, skladom. Kar seveda pomeni, da so dobički še toliko večji. In še obscenejši. Še perverznejši. Povsem zlagane neoliberalne mantre, da je treba bogatim z deregulacijo in davčno razbremenitvijo omogočiti še dodatno bogatenje, saj le tako njihovo bogastvo potem pronica navzdol, k nižjim razredom, še vedno niso vrgli v smeti.

Na trgu spet nastaja balon, ki bi lahko počil in iztiril svet – tako kot leta 2008. Ne pozabite: ko so investicijski skladi, trgovalci in drugi špekulanti po veliki finančni krizi obupali nad hipotekarno zavarovanimi vrednostnimi papirji, so se preselili na energetski trg in začeli špekulirati s terminskimi pogodbami (»To je dogovor, ki ga sklenete z nekom o nakupu ali prodaji nečesa v prihodnosti po ceni, o kateri se dogovorite danes,« pravi Capital.com), tako da tu, na energetskem trgu, zakoni ponudbe in povpraševanja niso več veljali – nastal je nov, povsem artificielen, totalno špekulativen, nepredvidljiv trg, ki je klical manipulacije. In krizo.

Puščanje krvi

Ne, to, kar gledamo, ni več podjetništvo, temveč kriminal. Še več: to je razredna vojna. Razredna vojna, ki jo je absolutno elitna manjšina – korporacije, skladi, investitorji, špekulanti ipd. – napovedala večini, 99 odstotkom prebivalstva, ki lahko le nemočno gledajo, kako jih dajejo iz kože in kako jim kri puščajo korporacije (in podjetja, skladi, banke, špekulanti s cenovnimi razmerji in terminskimi pogodbami), s katerimi so – vsaj tako jim ves čas dopovedujejo – v istem čolnu. Ha! V istem čolnu! A ta čarobni čoln, v katerem smo vsi, se čedalje bolj spreminja v Noetovo barko, na kateri bodo le tisti, ki si življenje in kapitalizem zaslužijo, vse ostale – tistih 99 odstotkov prebivalstva – pa bodo stlačili na splav Meduze.

Kakšno podjetništvo pa je to, če vedno ob vsaki krizi takoj potrebuje državno pomoč, finančno injekcijo? Ali tu nihče več ne načrtuje? Nima nihče več nobenih rezerv?

Nič čudnega: metafora o »istem čolnu« namreč ne predpostavlja le, da korporacije nimajo nič z inflacijo, ampak tudi, da korporacije – kapital, finančne institucije, investicijski skladi, trgovalci z energijo in hrano – sploh nimajo druge možnosti. Kar seveda ni res. Korporacije imajo tudi druge možnosti. In če tega ne dojamejo, jim mora druge možnosti pokazati država. Toda države povsod kažejo nekaj drugega: da še vedno nasedajo mitu o tem, da smo vsi v istem čolnu. Ljudem, predvsem najranljivejšim, bodo namreč v obliki energetskega, draginjskega dodatka sofinancirale elektriko in ogrevanje, kar je sicer lepo in prav, toda s tem le legitimirajo napihnjene cene – in manipulacije trgovalcev z energenti, skladov, bank in drugih špekulantov. Še več: s tem poskrbijo, da korporacije dobijo svoje, da torej afirmirajo svojo »naravno« upravičenost do javnega, državnega, davkoplačevalskega denarja. In seveda – s tem države perpetuirajo mit, da smo vsi v istem čolnu, da so torej korporacije v istem čolnu kot mi. In da je zato tudi povsem logično, da si vse delimo – v dobrem in slabem.

Ker pa smo vsi v istem čolnu in ker si vse delimo, je povsem logično, da v času kriz – v času finančne krize, v času covidne krize in zdaj, v času inflacijske, energetske krize – podjetja rešujejo z bailouti, finančnimi injekcijami, javnim denarjem. Zdaj podjetja – gospodarstvo, kapital – spet opozarjajo, da komaj dihajo, da se dušijo, da jih vse boli, spet kličejo na pomoč in spet nam dopovedujejo, da smo vsi v istem čolnu in da bodo brez državnih injekcij propadla ali zašla v likvidnostne težave ali pa prisiljena odpuščati.

Ob tem se najprej vprašate: kakšno podjetništvo pa je to, če vedno ob vsaki krizi takoj potrebuje državno pomoč, finančno injekcijo? Ali tu nihče več ne načrtuje? Nima nihče več nobenih rezerv? Ko je izbruhnil covid in ko je Janševa vlada razglasila prvi lockdown, so začela gospodarska združenja takoj javkati, da je konec sveta, da podjetja ne morejo dihati, da so tik pred propadom in da jih je treba nujno rešiti – podjetniki nepodjetne Slovence in Slovenke nenehno učijo, da moramo dajati na stran in imeti finančne rezerve vsaj za tri mesece, sami pa nimajo rezerv niti za štirinajst dni? Poleg tega – kakšno gospodarstvo pa je to, če bi ga pokopala že božičnica? Dalje: kriza jih duši – vse jih boli. Ja, točno, vemo – kapitalizem jemlje dih. Duši, davi, stiska. Tak pač je: kapitalizem boli! Tisti, ki permanentno živijo na pragu tveganja revščine, še predobro čutijo, da kapitalizem boli. Da kapitalizem boli, prekleto dobro čutijo tudi prekarci in vsi tisti z minimalno plačo. Ves čas jih boli. Vsak dan. In končno, če država s finančnimi injekcijami rešuje podjetja, zakaj ne postane delničarka v teh podjetjih? Zakaj ne postane solastnica podjetij, ki jih rešuje – z »našim«, javnim denarjem? To zveni bolj logično kot to, da so delavci in korporacije v istem čolnu – in bolj logično kot to, da bi morali imeti delavci pri iskanju zaposlitev čim manj opcij.

Izsiljevalski kapitalizem

A to še ni vse. Nenehno nas učijo: za podjetništvo – za kapitalizem – moraš imeti jajca! Kaj je zdaj s temi jajci? Zakaj si vsi tisti, ki pravijo, da imajo jajca, delajo palačinke iz naših jajc? In zakaj sistem, ki temelji na prerazporejanju družbenega bogastva navzgor, stalno rešujejo z »našim«, javnim denarjem? In kot vidimo, reševanja kapitalizma ni ne konca ne kraja. Bailoutu sledi novi bailout. Mar ni to vendarle malce čudno: neoliberalni kapitalizem, za katerega pravijo, da je brez alternative, morajo stalno reševati. Bailout v času finančne krize, bailout v času pandemske krize, bailout v času energetske krize.

A dobro vemo, zakaj so neoliberalni stebri, ki ne prenesejo državnih posegov na trg in državnega vmešavanja v gospodarstvo, s takim veseljem sprejeli bailoute, državne finančne injekcije – ker ohranjajo kapitalske tokove in prerazporejanje bogastva navzgor, prebivalstvu pa dajejo ravno toliko, da ne pride do totalnega socialnega zloma, pravi Gareth Fearn (London Review of Books), ki obenem opozarja, da proizvajalci in dobavitelji energije v Evropi počnejo to, kar so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in zahodne multinacionalke doslej počeli na globalnem Jugu, v deželah tretjega sveta. Dežele, ki so se znašle v hudi finančni, gospodarski, energetski ali zdravstveni krizi, so morale v zameno za posojila izpeljati »strukturne reforme«. Kar pomeni, da so morale odpreti trge, privatizirati državna podjetja in naravna bogastva ipd., obenem pa so se morale tako zadolžiti, da dolga niso mogle odplačati – postale so plen »izsiljevalskega kapitalizma«, ki je njihovo družbeno bogastvo prerazporejal k sebi. Ja, navzgor.

Dežele tretjega sveta so morale vedno znova popustiti in svoje bogastvo prepuščati tujim, zahodnim korporacijam, protežirankam Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada – sicer bi jim odklopili posojila, s tem pa bi jih pustili brez temeljnih sredstev za preživetje. Natanko tako pa zdaj korporacije izsiljujejo evropske države: ali družbeno bogastvo – javni denar – prerazporejajte navzgor, »k nam«, ali pa bomo vaše ljudi odklopili od temeljnih sredstev za preživetje – od elektrike in drugih energetskih virov!

»Izsiljevalski kapitalizem in državne finančne injekcije niso nič novega, le njihov delokrog se je razširil.« V Evropo.

Evropske države so žrtve izsiljevanja – žrtve izsiljevalskega kapitalizma. Kar pomeni, da morajo korporacijam plačati odkupnino. V zameno za plačilo te odkupnine pa ne bodo postale delničarke v teh korporacijah – ne, v zameno za plačilo odkupnine ne bodo dobile ničesar bistvenega. Tako kot dežele tretjega sveta v zameno za plačilo odkupnine niso postale delničarke v korporacijah, ki so jim plačevale odkupnino. Korporacije od Evrope ne zahtevajo »strukturnih sprememb«, ampak hočejo le, da vse ostane tako, kot je bilo. Ali natančneje: da v Evropi vse ostane tako, kot da je dežela tretjega sveta. Odkupninski denar mora krožiti! Nič, korporacije – motor izsiljevalskega kapitalizma – so Evropo spremenile v svojo kolonijo, stroj za reševanje, finančno injekcijo.

Mar ni že čas, da mali podjetniki nehajo nasedati temu mitu o »istem čolnu« – da torej nehajo braniti korporativno logiko prerazporejanja bogastva navzgor, ki jih le ugonablja in uničuje? Mar ni že čas, da začnejo odločno – trajno in ne le začasno – braniti interese delavskega razreda, svojih delavcev, svojih zaposlenih, tistih, ki ustvarjajo vrednost? Mar ni že čas, da prestopijo na drugo stran?

Metafora o »istem čolnu« namreč predpostavlja natanko to: da »stimuliranje« ekonomije pomeni prerazporejanje družbenega bogastva navzgor. Rekli boste: Če kapitalizmu tako dobro uspeva prerazporejanje družbenega bogastva navzgor, potem pomeni, da deluje! Mar ni to cilj kapitalizma – prerazporejanje družbenega bogastva navzgor? Vsekakor: kapitalizem brezhibno deluje. A prav zato, ker deluje tako dobro in tako brezhibno, ne deluje več – povzroča le čedalje več kriz. In povzroča jih verižno. Drugo za drugo. In te krize so čedalje hujše, čedalje strašnejše, čedalje bolj apokaliptične.

Dve tretjini britanskih gospodinjstev – 45 milijonov Britancev – bosta to zimo pahnjeni v energetsko revščino, kaže raziskava Univerze v Yorku.

Še huje: ne le da je kapitalizem treba stalno reševati, ampak je treba človeštvo stalno reševati pred njim. Tudi zdajle, ko imamo popolni vihar kriz, vrtoglavo zgostitev katastrof, viralno simultanko energetske krize, hude inflacije, pomanjkanja hrane, motenj v dobavnih verigah, nižanja življenjske ravni, postcovidnih ruševin, evropske vojne (Ukrajina), rekordne ekonomske neenakosti, čedalje pogubnejših posledic dolgoletnih privatizacij, outsourcinga, varčevanja, slabega načrtovanja in uničevanja javnih storitev, z zdravstvom in šolstvom vred (nihče več noče biti učitelj!), in čedalje strašnejših posledic podnebnih sprememb, ki bodo sprožale nove in nove krize in terjale nove in nove bailoute, nove in nove »odkupnine«. Ali lahko sistem, ki ga že leta zdelujejo krize, sploh še absorbira tak šok? In seveda – koliko časa se bo sistem, ki ga zdelujejo takšne krize (in varčevanje), sploh še odzival na krize? Koliko časa bo lahko še reševal krize, ki jih sam povzroča in sproža?

Dodatna ironija je v tem, da nas kapitalizem sili v socializem. Prvič, kapitalizem rešujemo z bailouti – mar te državne finančne injekcije in socializacije izgub ne spominjajo na socializem? Drugič, z elektriko bodo ljudje to zimo varčevali – mar nismo v socializmu temu rekli »redukcija elektrike«? (Hej, zakaj elektrike primanjkuje in zakaj leti njena cena v nebo, če pa smo zgradili TEŠ ... če imamo NEK ... in če smo Savo pozidali s kopico hidroelektrarn? Nič, samo vprašam.) In tretjič, ker energetski trg ne deluje več, ker ne opravlja več svoje vloge, ker cene elektrike pošilja v nebo, ker ustvarja energetsko revščino in trpljenje in ker ni nobene prave regulacije, bo na energetski trg posegla država, kar preseneča – mar niso neoliberalci, lažni profeti (»Potrebujemo vitko državo«, »Javni sektor je treba zmanjšati«, »Javni uslužbenci so lenobe in paraziti«, »Država troši več, kot ustvari«, »Država je vir korupcije«, »Državo je treba umakniti iz gospodarstva«), takšnih državnih posegov na trg še včeraj razglašali za socializem? In mar niso stalno ponavljali, da je treba trg pustiti pri miru, ker da se bo sam uredil in popravil, ker da sam deluje najbolje, ker da je najpametnejši, najpravičnejši in najdemokratičnejši, tako da demokracije praktično ne potrebujemo več? Toda trg se ni potem nikoli sam popravil in uredil – ne med finančno krizo, ne med covidno krizo, ne zdaj, med energetsko krizo. Vedno so bile potrebne masivne socializacije. A Slavoj Žižek je že v času finančne krize opozoril, da je dober le tisti socializem, ki stabilizira kapitalizem in pomaga bogatim.

Elektrika je preveč pomembna, da bi jo prepuščali trgu

Bruselj zdaj napoveduje ukrepe za blažitev posledic krize, recimo cenovne kapice, del dobičkov energetskih – naftnih in plinskih – podjetij naj bi se stekal v »solidarnostni prispevek«, povpraševanje po elektriki bi zmanjšali. Lepo je, da je Bruslju – tako kot neoliberalnemu trobilu Financial Times 3. aprila 2020, v času pandemije – kapnilo, da mora država prevzeti »aktivnejšo vlogo v gospodarstvu«, da mora »javne storitve razumeti kot investicije, ne pa kot breme«, da mora poskrbeti, da »trg dela ne bo več tako negotov«, in da mora upoštevati tudi »politike, ki so donedavna veljale za ekscentrične, recimo univerzalni temeljni dohodek in obdavčitev bogastva«. Toda: mar ni problem že v tem, da je elektrika sploh na trgu? Mar ni narobe, da je življenjsko tako pomembna dobrina prepuščena trgu?

Ni bilo vedno tako. Ali kot je v prejšnji številki zapisala Monika Weiss: »Elektrika je v celotni EU, tudi pri nas, vedno veljala za temeljno življenjsko dobrino, katere ceno regulirajo države in pri kateri se ne dovoli špekulirati. Bila je netržno blago, njena cena in proizvodnja sta bili strogo nadzorovani. A prav evropska politika je tista, ki je to načelo po letu 2000 začela spreminjati, seveda pod vplivom močnih finančnih in kapitalskih lobijev, in se sama odločila, da elektrika postane čisto navadno tržno blago. Tako je v naslednjih letih pristala v rokah udeležencev na trgu, ki težijo k ustvarjanju dobička, in postala predmet terminskih in drugih pogodb, s katerimi veletrgovci iz energetike in finančne industrije špekulirajo o cenah v prihodnosti in vnaprej oblikujejo višje cene – za gospodinjstva in za gospodarstvo.«

Liberalizacija trga električne energije, ki je v Sloveniji dokončno zaživela pred 15 leti, je bila katastrofalna – podražila je elektriko ter jo prelevila v orožje za izsiljevanje. In tudi v orožje za množično uničevanje. Začela je ogrožati stabilnost družbe, sejati tesnobo in strah, sprožati socialne napetosti. Trg jo je radikaliziral in militariziral. Elektrika pa je preveč pomembna, da bi jo prepuščali trgu.

Če hočeta Bruselj in država pokazati, da se distancirata od štirih desetletij toksičnih neoliberalnih politik, da razumeta stisko ljudi, da mislita na skupno dobro in demokracijo, da se znata odzivati na velike izzive sodobnega sveta, da se odpovedujeta prerazporejanju družbenega bogastva navzgor in da skušata z ukrepi za blažitev posledic krize res pomagati 99 odstotkom evropskega prebivalstva, ne pa le elitam, potem morata elektriko umakniti s trga. Z vso energetsko infrastrukturo vred. (Mimogrede, če bo elektrika ostala na trgu, potem bodo zelo visoki tudi računi za elektriko, pridobljeno iz obnovljivih virov.) Dovolj je tega hazardiranja z našim življenjem. Dovolj je tega izsiljevanja. Dovolj je te ekonomske antidemokracije.

Če bo ostalo le pri teh začasnih ukrepih za blažitev posledic krize, bosta Bruselj in država ustvarila vtis, da vojno dobičkarstvo le v času krize ni legitimno, sicer pa. Kar bi bilo sila nerodno, če pomislimo, da krize povzroča prav tisto »mirnodobno« vojno dobičkarstvo.

Česa se ne da kupiti z denarjem

A nikar ne pozabite: večni, božanski, vsevedni, vsevidni in nezmotljivi prosti trg, ki ga neoliberalizem – uradna politika Evropske unije – tako slavi in časti, je kolosalno odpovedal. Spet. In znova. Tokrat je odpovedala njegova energetska verzija. Zdi se, da je prišel do svoje sklepne faze – do svojega špekulativnega konca. In da zdaj gori v lastnem ognju. Zato se tako zaletava. Zato tako izgublja živce. Zato tako brca. Zato je tako histeričen. Zato se mu tako mudi. Zato si skuša podrediti evropske države. Zato jih izsiljuje. Zato jih posiljuje. Zato jih skuša zlomiti.

Trg, ki naj bi edini vedel, kaj je dobro za ljudi, očitno ne deluje več. Izgubil je tla pod nogami. In kompromitiral ideologijo, ki ga je slavila in vsiljevala. Zato bi veljalo parafrazirati Naomi Klein, avtorico knjige Doktrina šoka, ki je v času finančne krize poudarila: »Kriza Wall Streeta bi morala biti za neoliberalizem to, kar je bil padec Berlinskega zida za komunizem – obsodba ideologije.« Navsezadnje: »Vse ideologije bi morale prevzeti odgovornost za zločine, ki se dogajajo v njihovem imenu.« Zdaj bi bilo treba reči: zlom energetskega trga bi moral biti za neoliberalizem to, kar je bil padec Berlinskega zidu za komunizem – obsodba ideologije. Jasno – obsodba in likvidacija neoliberalne ideologije prostega trga.

Bruselj in država bi se morala slavnostno in odločno odpovedati totalitarni ideji, da vse sodi na trg, premisliti in določiti bi morala, na katere trge bi še morala poseči država oziroma katere dobrine in storitve bi še morali umakniti s trga, takoj bi morala potegniti ločnico med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi. Ta ločnica ne obstaja. Kar nas ubija. Trg je prežel vse pore našega življenja, ne da bi sploh opazili in ne da bi se sploh odločili, smo se iz tržne ekonomije prelevili v tržno družbo, naše življenje ni bilo še nikoli tako zelo podrejeno trgu in tudi družba mu ni bila še nikoli tako suženjsko podrejena, kar poglablja prepad med revnimi in bogatimi, krepi ekonomsko neenakost, ubija občutek za pravičnost, skupno dobro in javni interes, izriva idejo državljanske dolžnosti in uničuje kakovost življenja. Michael J. Sandel, profesor s Harvarda, je pred leti v knjigi Česa se ne da kupiti z denarjem (What Money Can’t Buy) opozoril, da glavni povzročitelj krize ni bil pohlep, ampak nekaj povsem drugega: »Najusodnejša sprememba, ki se je zgodila v zadnjih treh desetletjih, je razširitev trga in tržnih vrednot tja, kamor ne sodijo.«

To je povzročilo tudi energetsko krizo. Ko je energetski trg odpovedal, je sprožil šoke, strah, katastrofe, zmedo, izredne razmere in socialne napetosti, za katere se Bruselj boji, da ne bodo brez političnih posledic, pravita Suzanne Lynch in Jacopo Barigazzi (Politico). Bruselj se boji ponovnega vzpona populizma – visoka inflacija in predvsem visoke cene elektrike in hrane lahko sprožijo nemire. Ponekod – v Britaniji, Nemčiji in Španiji, na Češkem – že množično protestirajo. Nočejo več plačevati računov za elektriko.

Prvi val populizma sta sprožila finančna kriza in množični prihod migrantov, a tokrat bi bilo lahko huje, pa ne le zato, ker hoče Putin z vojno in energetskim manipuliranjem destabilizirati Evropo, ampak zato, ker so jo že destabilizirali sile in procesi, ki kličejo fašizem – moč korporacij, oligarhizacija, militarizacija družbe, nacionalistična retorika, rasizem in huda energetska kriza.

Prihaja zima. Oktobra bodo »praznovali« stoletnico Mussolinijevega pohoda na Rim. In v Italiji, naši sosedi, bodo morda že prej, 25. septembra, na oblast ponovno prišli fašisti, Giorgia Meloni in Bratje Italije.

Nič novega – ko kapitalizem odpove, mu na pomoč priskoči fašizem. Tako je bilo tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja.