Takšnega župana si ne želimo

Zoran Janković je bil simbol odprte Ljubljane. Na začetku politične poti ni dobil ljudske podpore zgolj zato, ker je bil uspešen menedžer, v času razplamtevanja nestrpnosti, sovraštva, pogroma proti drugače mislečim se je uprl Janezu Janši. Tak je bil Zoran Janković, ko je prvič zmagal na lokalnih volitvah. Odprt človek s patentiranim nasmeškom, strpen politik, ki je znal spodbujati sožitje med ljudmi, direktor, za katerim so zaposlene točile solze. Številni projekti, ki jih je pomagal ustvariti kot politik, so to njegovo usmeritev potrjevali. Gradnja džamije je bila takšen projekt; z njim se je župan brez pomislekov uprl lokalni nestrpnosti, pa čeprav je bil zaradi tega deležen salv žaljivk. Drug primer je bila njegova podpora skupnosti LGBT v času, ko je v Ljubljani naraščala nestrpnost proti njenim članom.

Kdor pozna to Jankovićevo plat, je lahko presunjen, ko na steni njegove županske pisarne zagleda obešeno sliko srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Janković je julija letos, ko ga je Vučić odlikoval, dejal, da je ta po njegovem mnenju najboljši predsednik v regiji. Trditev je bila šokantna. Vučić ni le avtokrat, ki vlada z medijsko cenzuro, nekaj, kar je Jankoviću gotovo tuje. Poleg tega je z Janezom Janšo, Viktorjem Orbánom in nekdanjim makedonskim premierom Nikolo Gruevskim član koalicije skrajno konservativnih evropskih politikov, nekateri izmed njih pa so neposredno povezani s Putinom. Je politik, ki prepoveduje parade ponosa v Beogradu. Kako je lahko Janković oboje, hkrati podpornik pravic skupnosti LGBT in ljubitelj homofobnih politikov?

Zdaj je Janković naredil še korak naprej. Prvo oktobrsko nedeljo bodo v Bosni in Hercegovini volitve. Tik pred njimi je župan Ljubljane odšel v Banjaluko na srečanje z Miloradom Dodikom, kandidatom za predsednika Republike Srbske. Na slikah in videoposnetkih je videti prijateljske stiske rok. Janković je rekel, da upa, »da bo predsednik zmagal in da bomo nadaljevali sodelovanje. Prijateljstvo se pokaže v težkih časih in situacija v Evropi ni lahka. Želim mu vse dobro!« Tudi Dodik je bil prijazen, dejal je: »Ko imate prijatelja, kot je Zoran Janković, potem veste, da vstopate v politične boje z najmočnejšo mogočo podporo.«

Zakaj je župan Ljubljane šel v Banjaluko in tam izrazil politično podporo Dodiku, znanemu po tem, da zanika genocid v Srebrenici in vodi nacionalistično in separatistično politiko ter malikuje vojne zločince, kot je bil Radovan Karadžić? Janković je ta teden na tiskovni konferenci zatrdil, da naj bi bil Dodika obiskal iz poslovnih razlogov. Dejal je, da naj bi se bila pogovarjala o tem, da bi iz Ljubljane smeti izvažali v njihovo Termoelektrarno Ugljevik, s čimer bi v Ljubljani prepolovili ceno odvoza komunalnih odpadkov, hkrati pa bi v prestolnico uvažali poceni električno energijo.

Ker je bilo Jankovićevo pojasnilo nenavadno – resni posli se sklepajo po volitvah, ko so mandati podeljeni –, smo Termoelektrarno Ugljevik vprašali, ali obstajajo načrti, da bi tam sežigali smeti iz Ljubljane. »Termoelektrarna Ugljevik za proizvodnjo električne energije uporablja izključno premog. Mlini ga meljejo do granulacije 90 mikronov, možnosti, da bi se do te granulacije mlele smeti, ni. Torej Termoelektrarna Ugljevik smeti kot goriva ne more uporabljati,« so odgovorili. Janković je na tiskovni konferenci iskal izgovor, v resnici ni povedal, kašen je bil dejanski namen njegovega obiska. Kot župan Ljubljane je podprl svojega prijatelja, s katerim se poznata že, kot pravi sam, 20 let.

To še ne pomeni, da je Zoran Janković avtoritaren, nestrpen, populističen ali nacionalističen politik – kot sta Dodik in Vučić. Janković ni državnik, je župan, nekdanji trgovec. Tako tudi županuje. Imel je že nešteto priložnosti, da se iz župana prelevi v državnika, a je politično načelnost vedno pomešal s poslom. Navsezadnje je molčal celo na začetku mandata tretje Janševe vlade, očitno v zameno za to, da vlada Ljubljani ni odvzela denarja. Pooseblja lik pragmatičnega lokalnega politika, ki se je saomoomejil na servis svojim občanom.

Ljubljana ni navadna občina, je dovolj velika skupnost, da si v njej občani lahko postavijo tile vprašanji: Se nam splača v zameno za podporo šovinizmu in nacionalizmu res plačevati nižje račune za komunalne odpadke? Želimo res plačevati poceni plin, pa čeprav s tem podpiramo agresorsko politiko?