Je že res, bila nam je prijetna gospa. A ni bila naša kraljica.

Pogreb najstarejše monarhinje na svetu, popikone, primerljive z največjimi glasbeniki in igralci sodobne komercialne kulture, je gotovo nekaj, kar prenaša vsaka resna televizijska hiša. Že od pogreba princese Diane tudi vemo, da je to velik dogodek za ljudi, ker preprosto radi gledamo to bleščavost, ta denar, to zlato, to bogastvo, saj nam sporoča, da vse pravljice o kraljih in kraljicah, ki smo jih prebirali v rosnih letih, le niso iz trte zvite: da je vse namreč res. In pogreb je trenutek, ko so ti monarhi v naših očeh najbolj človeški, saj je smrt zanje pač tako neizogibna kot za nas. Ko umrejo, so nam najbližje.

Za novinarje pa je to dejansko trenutek tudi za resno in trdo analizo monarhije in monarhinje, sploh ker ni bila naša, prav nič, je pa zato Velika Britanija za nas pomembna – zaradi svojega vpliva na svet in s tem na nas. Velika Britanija je pač država izjemne politične, kulturne in intelektualne moči; navdih je Evropi in svetu dajala stoletja, bila je del Evropske unije in je kljub vsej nenavadnosti vanjo vnašala nekaj drugačnega, razsvetljenega, svežega. Tudi zatohlega, a za Evropo, samo prav tako polno zatohlosti in postanih vonjev, je bilo vedno predvsem veliko svežega.

Vendar se je zadnja leta zgodilo marsikaj. V zadnjih desetletjih smo opazovali vzpon populizma in nacionalizma, počasi se je Velika Britanija spreminjala, postala iz enega od src razsvetljenstva sveta kar nekakšno slepo črevo. In prav to bi moral biti ob smrti monarhinje pomemben del analiz tako na nacionalni televiziji kot na prvi komercialki. Lahko bi izrekli tudi kakšno besedo o tem, kako monarhinja, razen nekoč z obleko v evropskih barvah, ni storila mnogo, da bi ustavila propad svoje države, ki je zdaj, ko je kriza udarila brez milosti, v enem najtežjih položajev v svoji zgodovini. Smrt monarhinje je pač že po dolžnosti čas za trdo novinarsko oceno. Kaj se je zgodilo s to državo, kam je pripeljal brexit, kam je pripeljal populizem, ki se mu niso izognili niti na levici oziroma pri laburistih? Dejansko je Velika Britanija trdo opozorilo vsej Evropi, kako hitro populizem lahko popolnoma prevlada tudi v urejenih in intelektualno izjemno močnih državah. Nihče se ni vprašal, ali ni morda Velika Britanija, tako kot vedno v zgodovini, le znanilka tistega, kar Evropo še čaka? Morda že jutri v Italiji, čez nekaj let pa v Franciji? Je bila kriva Margaret Thatcher, ki je oklestila javno šolstvo in blaginjo? Je bilo krivo obdobje Tonyja Blaira? Zakaj je monarhinja molčala, ko se je to dogajalo?

Velika Britanija je nadvse pomembna za Evropo, čeprav danes ni več del Evropske unije – in smrt monarhinje je bila resna priložnost, da spregovorimo o tem, saj zadeva vse nas. Novinarji, komentatorji in gostje TV Slovenija ter POP TV pa so ostali pri patetični obravnavi dogodka, podatkih o teži krste, štetju gostov in napačnih korakov ter pri obraznih izrazih članov kraljeve družine.