Mister 70 milijonov

Ena bolj komičnih ugotovitev revizije najdražjega slovenskega nakupa orožja in opreme doslej, nakupa 45 osemkolesnikov tipa boxer za (neto) 281 milijonov evrov, se nanaša na tehniko in tehnologijo preverjanja kakovosti teh 43-tonskih monstrumov. Ker stane eno vozilo več kot 6 milijonov evrov, bi od odgovornih pričakovali, da v državo ne uvozijo mačkov v žaklju. Zaradi slabih izkušenj z nabavo patrij so vladni politiki in poslanci leta 2017 in 2018 generalštabu ukazali, naj tokrat kupijo preizkušena in serijsko izdelana vozila. V zadnjem srednjeročnem obrambnem programu piše, naj vojska kupi »vozila 8x8, ki so bila že preizkušena v operativni uporabi, brez posebnih večjih prilagoditev in dodatnega razvoja za Slovensko vojsko«. In kaj so naredili v generalštabu? Razmišljali so in razmišljali – in kot da so zadeli na loteriji, so od variante do variante in iz leta v leto dodajali novo opremo in še debelejše oklepe, dokler niso izbrali najdražje, a tudi eksperimentalne izvedenke osemkolesnika tipa boxer, katerega operativno sposobnost so na koncu preverjali, če citiramo iz sicer interne revizije, s pomočjo »časopisnih člankov«.

Da, iz časopisnih člankov. Sliši se neverjetno, a na to pomembno podrobnost se je upravičeno osredotočil tudi predsednik vlade Robert Golob ob napovedani odpovedi nakupa. Bivši obrambni minister Matej Tonin, glavni objektivni krivec za omenjeni fiasko, je imel v zadnjih dneh veliko za povedati o tej potezi. Osredotočil se je na najbolj poenostavljen argument: da je treba spoštovati zaveze Natu in da za varnost slovenskega vojaka noben dodatni milijon evrov ni dovolj, saj si naši fantje zaslužijo najboljše. Revizija je namreč ugotovila, da je Tonin pred koncem svojega mandata, 11. maja ali tik preden je njegova vlada po konstituiranju novega državnega zbora opravljala le še tekoče posle, rokohitrsko podpisal pogodbo z mednarodno organizacijo OCCAR, pri čemer se je odločil za nakup najdražjega osemkolesnika izmed vseh možnih preigranih variant – za boxer tipa Litva, ki pa je bil v slovenski izvedbi še za 4–5 odstotkov dražji zaradi specifičnih zahtev generalštaba, ki so presegale standarde Nata. A se predsednik vlade Robert Golob k sreči zanj na te limanice ni ujel. Ni dejal, da je bil Toninov nakup predrag. Ampak je po seji vlade, na kateri so napovedali odpoved pogodbe, poudaril, da bo Slovenija izpolnila obljube do zveze Nato po oblikovanju bojnih skupin, česar pa »ne bo storila za vsako ceno in zagotovo ne s prototipi«.

Tonin se je odločil za nakup najdražjega osemkolesnika izmed vseh možnih variant – za boxer tipa Litva, ki je v slovenski izvedbi še za 4–5 odstotkov dražji.

S prototipi? Da, vojska je želela kupiti drage oklepnike, ki jih ni mogla preizkusiti. Ko je revizijska komisija pred mesecem dni generalštabu postavila enostavno vprašanje, kako so preizkusili boxerje pred nakupom, je dobila presenetljiv odgovor. Kot lahko razberemo iz poročila, je bila »… operativna preizkušenost vozil na bojišču preverjena iz časopisnih člankov ter objav na spletnih straneh OCCAR …« oziroma so jo preverjali preko pogovorov s kolegi drugih vojsk. Ali je mogoče 281 milijonov evrov potrošiti tako, da zaupamo kolegom v Nemčiji, kjer ta vozila tako ali tako izdelujejo? Zlasti ker je moč na spletu prebrati kar nekaj poročil o pomanjkljivostih teh oklepnikov? Težava, ki jo je poudarila revizijska komisija, je recimo pomanjkljiva informacijska povezava med kupolo in računalnikom. Da kupola boxerja in njegov informacijski sistem nista povsem kompatibilna, naj bi v Litvi odkrili že pri dobavi prvega vozila leta 2019. Medtem so minila tri leta in težav še vedno niso odpravili. Pri dodatnem preverjanju so slovenski revizorji sicer dobili zagotovila iz Litve, da tip vozil, ki naj bi jih kupila tudi Slovenija, tam »operativno« uporabljajo, a naj bi nekatera izmed njih imela »omejitve glede uporabe kupole«, zato jih obravnavajo kot »operativno ne popolnoma delujoča«. Proizvajalci naj bi si »prizadevali odpraviti napake«, vendar trenutno ta ne popolnoma delujoča vozila uporabljajo le za usposabljanje uporabnikov in za vzdrževalce. Pa tudi ob posebnih klimatskih pogojih vozil še niso preizkusili …

Morda so to res le podrobnosti, ki so stalnica pri velikih vojaških poslih, a pomanjkljivosti je še več. Druga, za Tonina podobno obtožujoča ugotovitev revizorjev je nepremišljenost nakupa. Če bi Slovenija omenjene oklepnike kupila, bi pogodba učinkovala kot snežna kepa. V skladu s standardi Nata bi za vzpostavitev ene bataljonske skupine od dveh obljubljenih Slovenija potrebovala najmanj 53 vozil in še kakšnih 8 za rezervo, Matej Tonin pa je podpisal kupoprodajno pogodbo za nabavo zgolj 45 vozil, pri čemer je potrošil ves za to namenjeni denar: »Za nakup dodatnih 8 osemkolesnikov s topom 30 mm do leta 2026 sredstva niso načrtovana,« so poudarili revizorji. In nadaljevali, da bi potemtakem omenjenih 281 milijonov evrov moral biti šele prvi korak. Generalštab namreč ocenjuje, da bi za zagotovitev srednje bataljonske skupine potrebovali 710 milijonov evrov, še dodatno 332 milijonov za vzpostavitev vseh modulov, torej skupaj 1,042 milijarde, v kar pa niso všteti stroški infrastrukture, usposabljanja in življenjskega ciklusa sredstev. Kar pomeni, da bi do leta 2026 skupaj morala Golobova vlada zagotoviti in v proračunih rezervirati še vsaj dodatnih 433 milijonov evrov. 433 milijonov evrov pač ne more biti nekaj, kar lahko odgovoren politik kar tako skrije v predal.

Vojska je želela kupiti drage in eksperimentalne oklepnike, ki jih ni mogla preizkusiti. Operativna preizkušenost vozil na bojišču je bila preverjena »iz časopisnih člankov«.

In tako lahko gremo še naprej. Pri vsakem pomembnejšem nakupu se odločate med alternativami. Ne pa, če vojska kupuje oklepnike. »Na podlagi podatkov iz investicijske dokumentacije bi lahko zaključili, da je bila izbrana najdražja izmed možnih variant,« piše v reviziji, alternativnih ali cenejših variant od najdražje možne v generalštabu niti preverjali niso, čeprav bi jih lahko. Ena od možnosti je bila dokup patrij, ki jih izdelujejo na Poljskem. Sklep ministra za obrambo iz februarja leta 2021, da direktorat za logistiko Poljski pošlje vsaj zaprosilo za ponudbo za bojna vozila za opremljanje bataljonske skupine ali da se pripravi zahteva za preverjanje možnosti nadgradnje že obstoječih, osnovnih verzij patrij 8x8 z različnimi oborožitvenimi sistemi, kot je 30-milimetrski top 30 mm, 120-milimetrski minomet, tudi ni bil uresničen. Ali pa še ena, najbolj osnovna težava: če bi država nove osemkolesnike na koncu res kupila, jih nihče ne bi uporabljal. Slovenski vojski namreč primanjkuje vojakov, tudi posadk za potencialne boxerje. Enota, ki naj bi se preoblikovala v srednji pehotni bataljon, naj bi imela manj kot polovico od zahtevanega števila pripadnikov …

Zakaj je bivši obrambni minister Matej Tonin tik pred volitvami pohitel, zakaj je kljub vsemu naštetemu dva dni pred prisego novega parlamenta, ko je sam volitve že izgubil, podpisal tako težko pogodbo, ki jo mora zdaj nova vlada z visokimi stroški razdreti? Odgovorov na to vprašanje je več. Gotovo je tudi s tem odhajajoča vlada Janeza Janše novi vladi Roberta Goloba želela otežiti delo in ji obesiti dodatni mlinski kamen okrog vratu. Za podpisom pogodbe o nakupu boxerjev namreč ne stoji le Matej Tonin, ampak vlada, ki ga je za podpis pooblastila. Poleg tega je morala vlada prej sprejeti še vrsto drugih odločitev, kar kaže na kolektivno delovanje. Da bi navidezno pocenili boxerje, je obrambno ministrstvo iz investicijskega programa črtalo nujno komunikacijsko opremo, nato pa so v vladi takoj po volitvah vrednosti projekta Premestljivi komunikacijski in informacijski sistem Slovenske vojske temu primerno povečali ter stroške boxerjev skrili. Vrednost te postavke je vlada povečala z 12,9 milijona evrov na 30,4 milijona evrov (z DDV). Takoj za tem je Tonin podpisal pogodbo o nakupu boxerjev. Te poteze nakazujejo, da Tonin ni deloval samostojno, ampak v koordinirani akciji z vso bivšo koalicijo; sam je prevzel predvsem vlogo koristnega izvrševalca problematičnih odločitev.

Največje dobičke s slovenskimi boxerji bi v primeru sklenjenega posla imeli dve nemški podjetji, Rheinmetall in Krauss-Maffei Wegmann. Obe podjetji sta politično povezani z nemškimi konservativci.

Pri takšnih poslih so pomembne mednarodne politične povezave, v tem primeru povezave z nemškimi konservativci, torej strankami CDU in CSU, ki sta skupaj z SDS in NSI del Evropske ljudske stranke (EPP). Največje dobičke pri poslu s slovenskimi boxerji bi v primeru sklenjenega posla imeli dve nemški podjetji, Rheinmetall in Krauss-Maffei Wegmann. Obe podjetji sta relativno jasno politično prepoznavni in povezani z nemškimi konservativci. Zadnja analiza nemškega Greenpeacea o donacijah nemških podjetij njihovim političnim strankam je pokazala, da je konservativna CDU/CSU dobila 55 odstotkov vseh donacij med letoma 2005 in 2009, Krauss-Maffei Wegmann in Rheinmetall pa sta bila največja donatorja. Še bolj jasna je politična naveza teh dveh podjetij postala leta 2017, ko je Franz Josef Jung, politik CDU, ki je bil od leta 2005 do 2009 nemški obrambni minister, postal član nadzornega sveta podjetja Rheinmetall, torej podjetja, ki je najpomembnejši proizvajalec boxerjev. Naslednji razlog, zakaj je Tonin dva dni pred zaključkom svoje ministrske kariere podpisal najdražjo orožarsko pogodbo, kljub temu da ji je nova vlada javno nasprotovala, pa je že uveljavljena praksa kupovanja vojaške opreme slovenskih orožarskih navdušencev.

Skoraj vse odločitve o nakupu boxerjev so bile sprejete za zaprtimi vrati, mimo parlamenta, tako da so bili na koncu odločevalci postavljeni pred izvršena dejstva. Zamisel o nakupu boxerjev, natančneje o oblikovanju »zahtevnejših« ciljev glede zmogljivosti in sprva dveh srednjih bataljonskih skupin, je začela zoreti na ministrstvu za obrambo in vzporedno v organih Nata po letu 2014, ko si je Rusija priključila Krim. Do leta 2016 je še veljalo, da bo Slovenija vzpostavila eno lahko bataljonsko skupino, opremljeno s patriami in mitraljezi, in eno srednjo bataljonsko skupino, katere osnova bi bile patrie s topovi. Leta 2016 so nato na obrambnem ministrstvu ob strateškem pregledu obrambe ugotovili, da se varnostne razmere poslabšujejo. Zato so predlagali nadgradnjo oziroma vzpostavitev dveh srednjih bataljonov s težjimi osemkolesniki, z večjo »balistično zaščito in ognjeno močjo«, oboroženimi tudi s topovi. Zakonska podlaga za naslednje korake je nastala leta 2018 s sprejetjem srednjeročnega obrambnega programa, a prvi ključni dokument, ki je tlakoval pot do tega, tj. strateški pregled, je vlada Mira Cerarja dobila v vpogled dva dni pred božičem leta 2016, kaže naša analiza.

A ko se je vlada z novimi predlaganimi cilji seznanila, so cilje zmogljivosti Nata za Slovenijo 29. junija 2017 sprejeli obrambni ministri Nata, s čimer je to, dejansko mimo parlamenta, že postala slovenska mednarodna zaveza. Na tej podlagi je nato Cerarjeva vlada aprila 2018 morala sprejeti srednjeročni obrambni program, ki pa spet ni bil sprejet v rednem postopku, ampak v trenutku, ko je vlada Mira Cerarja opravljala zgolj še tekoče posle. Kmalu za tem so na obrambnem ministrstvu že poskušali kupiti boxerje. Trdili so, da posebnega sklepa poslancev ne potrebujejo več, saj je Slovenija privolitev v vzpostavitev dveh srednjih bataljonskih skupin zaradi nacionalnovarnostnih potreb že dala kot nacionalno zavezo Natu. Tik pred volitvami leta 2018 so iz generalštaba poslali dopis, v katerem so poudarili, »da sklenitev sporazuma (z OCCAR, op. a.) spada med tekoče posle vlade … Na ta način se uresničujejo cilji zmogljivosti Nata 2017 za Republiko Slovenijo,« so sporočili vladi. Predvsem zaradi nasprotovanja Levice so na obrambnem ministrstvu nato postopek nakupa do nadaljnjega »odložili«. Postopek je ponovno obudila vlada Janeza Janše, ki je sklenila sporazum z organizacijo OCCAR in ga ratificirala v parlamentu.

Toninov nelegitimen nakup boxerjev je lahko na prvi pogled neverjeten in šokanten, dejansko pa del slovenske prakse, h kateri sodi tudi nakup orožja, ki ga je nato treba dokupovati. Tudi patrie je tedanji obrambni minister Karl Erjavec kupil neopremljene, torej brez topa in nekatere tudi brez mitraljeza, zaradi česar so jih kasnejše vlade morale nadgrajevati. Še boljši je primer nakupa vojaške ladje Triglav. Leta 2008 je obrambno ministrstvo sporočilo, da bo ladja stala 25 milijonov evrov, Rusija pa bi jo Sloveniji prodala v zameno za dolgove iz časa Jugoslavije. Čez nekaj mesecev so na ministrstvu priznali, da bo treba odšteti še »3,2 milijona evrov za nakup sistema upravljanja z oborožitvenimi sistemi, za usposabljanje ter za nakup municije«. Nato je decembra 2010 vlada pojasnila, da so stroški nakupa te ladje, vključno z dodatno opremo, usposabljanjem in bojnim kompletom streliva, narasli na 35 milijonov evrov. Potem se je izkazalo, da bo več tisoč kosov streliva, raket in tako naprej stalo še dodatnih 13 milijonov evrov. Ladja Triglav torej na koncu ni stala 25, 28 ali 35 milijonov evrov, ampak 42 milijonov evrov. Ker pa je vmes prišlo do okvar, je ladja danes oborožena zgolj z dvema mitraljezoma kalibra 14,5 mm, topovi so nedelujoči, prav tako raketni sistem.

Fiasko z boxerji je tako zgolj zadnja jagoda na torti slovenske tradicije zgrešenih nakupov. Odpoved pogodbe o nakupu osemkolesnikov nas bo stala 70 milijonov evrov, so ta teden sporočili iz obrambnega ministrstva. Ta številka je sicer še okvirna – je dejansko najvišja možna ocena kazni, ki bi lahko doletela Slovenijo, ker bo vlada odpovedala maja podpisani sporazum. To je tudi številka, ki so jo zaposleni na obrambnem ministrstvu razbrali iz pojasnil organizacije OCCAR, ki koordinira dobavo oklepnikov. Pogodbena kazen za morebitni odstop od pogodbe ni namreč nikjer natančneje zapisana, določena bo šele po pogajanjih med Slovenijo in nemškimi podjetji, ki naj bi se že začela pripravljati na izdelavo slovenskih boxerjev. To sta predvsem podjetji Krauss-Maffei Wegmann in Rheinmetall, seveda pa bosta poskušali iz slovenske zmešnjave, ki jo je zakuhal Tonin, iztržiti največ, kar je mogoče. Kot so nemška podjetja sporočila obrambnemu ministrstvu preko organizacije OCCAR, naj bi na višino njihovih stroškov od maja, ko je obrambni minister Matej Tonin pogodbo podpisal, pa do zdaj vplivale nestabilne razmere na svetovnem trgu, zaradi katerih so morali najeti več podizvajalcev. Ob tem bo morda poleg omenjenih 70 milijonov evrov Slovenija morala plačati 7,2 milijona evrov razvojnih stroškov neposredno državam in še 3 milijone evrov za administrativne stroške, torej za posrednika, za delovanje organizacije OCCAR.

Opozicijski NSi in SDS sta ta teden pozvali vlado, naj prekliče sklep o odpovedi pogodbe za nakup osemokolesnikov boxer in nadaljuje izgradnjo srednje bataljonske skupine, češ da ta poteza tudi zaradi vojnih razmer v Ukrajini ogroža varnost Slovenije. Dejansko pa ravno privatizacija obrambe, ki je stalna praksa NSi in SDS, ogroža nacionalno varnost. Pri nacionalni obrambi, če naj bo ta učinkovita, ne more del politike izključevalno slediti svoji viziji, saj ministrstvo za obrambo ni otroško igrišče desnih političnih strank. V kar 17 evropskih državah, od Nemčije in Francije do Velike Britanije, o napotitvi vojakov na misije odločajo parlamenti. V mnogih zahodnih državah so tudi referendumi o nakupih orožja in o vojaškem sodelovanju utečena praksa. Ne le v Švici – junija letos so imeli na Danskem referendum o vstopu v obrambni del Evropske unije, ki je uspel. Pri nas pa je bil državni zbor iz vseh teh postopkov izključen ob vstopu v Nato, vojsko smo odmaknili od javnosti, nakupi orožja pa so postali sofisticirane tehnike skrivanja, manipuliranja in izsiljevanja.

Ko je Matej Tonin pogodbo o nakupu oklepnikov podpisal, je v prvi izjavi dejal, da bi mu moral biti za to nepopularno, a nujno potezo Robert Golob še hvaležen. Matej Tonin, ki je politično odgovoren za škodo, verjetno v višini 70 milijonov evrov, ki bo nastala ob prekinitvi pogodbe, bi zdaj dejansko moral biti hvaležen Golobu za prekinitev – v nasprotnem primeru bi nas namreč ta pogodba stala več sto milijonov evrov preveč.