Zmagali so fašisti

Strah, da bo prišel fašizem na oblast s pučem, je bil povsem odveč in neupravičen – fašizem danes na oblast pride z volitvami. Brez težav.

V Italiji so mesec pred stoletnico Mussolinijevega pohoda na Rim parlamentarne volitve dobili neofašistični Bratje Italije (Fratelli d’Italia). Vodi jih Giorgia Meloni, ki je takoj po razglasitvi izida vzporednih volitev napovedala, da bo združila Italijane – in to vse Italijane, kot je poudarila. Kar je bila grožnja. Ko to reče fašistka (ali fašist), nas neizbežno strese. Prekleto dobro namreč vemo, kaj je nekoč pomenilo, ko je fašist, bodisi kak firer ali duče, rekel, da bo združil nacijo. Ja, vemo, kako so fašisti združevali nacijo – da bi nacijo »združili«, so se morali znebiti veliko tujkov in tujcev, saj veste, zajedavcev, »ščurkov« in »stenic«, kot so jim rekli.

Meloni je obenem tudi napovedala, da bo poskrbela, da bodo Italijani spet ponosni na Italijo. Tudi to je zvenelo kot grožnja. Ko to reče fašistka (ali fašist), povsem upravičeno planemo v zaklon. Še prekleto dobro vemo, kaj je nekoč pomenilo, ko je fašistični firer ali duče rekel, da bo poskrbel, da bodo Nemci ali Italijani spet ponosni na Nemčijo ali Italijo. Ja, vemo, kako so fašisti svojim privržencem vračali ponos in delali svoje dežele »spet velike« – s poniževanjem, blatenjem, trpinčenjem in iztrebljanjem manjšin in drugih »nečistih«, »umazanih«, »kužnih«, »garjastih«, »izrojenih«, »barbarskih« nacij.

Mediji so poročali, da bo italijansko vlado prvič v zgodovini vodila ženska – kot da je povsem vseeno, da je ta prva ženska fašistka. Kot da je njen fašizem le akcidenca, le fusnota, le modni utrinek. Giorgia Meloni se sicer pretvarja, da ni fašistka, da je fašizem pustila za sabo, da ga je prepustila preteklosti, da ga je prerasla, da nima ničesar z njim, da je torej »postfašistka«, sploh pa, fašizem ne obstaja več (tisti, ki mi ga očitajo, ga itak vidijo povsod, tako jih nihče ne jemlje resno!), toda to je le dimna zavesa, saj »svojim« fašiziranim privržencem povsem jasno – čeravno rahlo kodirano, šifrirano, kriptično, a res le rahlo, ker ni treba ničesar več zares skrivati – signalizira, kje je njeno srce.

Za začetek, vlada, ki jo bo vodila Meloni, bo najbolj skrajno desničarska italijanska vlada po Mussolinijevi. Že to, da je ta vlada tako blizu Mussolinijevi, pove vse. In ja, že to bi moralo Evropo razkačiti in dvigniti na noge, medtem ko bi morali Italijo preplaviti množični antifašistični protesti, največji v zgodovini. Ignazio La Russa, prvi šef Bratov Italije, je famozno oznanil: »Mi vsi smo dučejevi dediči!«

Mediji so poročali, da bo italijansko vlado prvič v zgodovini vodila ženska – kot da je povsem vseeno, da je ta prva ženska fašistka. Kot da je njen fašizem le akcidenca, le fusnota.

Dalje, predvolilni slogan, s katerim so mahali Bratje Italije, je bil totalno mussolinijevski: »Bog, domovina, družina!« Dalje, Meloni in Bratje Italije so alergični na migracije in migrante – migrante je treba internirati, nevladne organizacije, ki jih rešujejo v Sredozemlju, pa je treba strogo kaznovati, pravijo. Spontana normalizacija ekstremne retorike, reakcionarnih politik in nostalgije po fašističnem »redu«, spontana glorifikacija Mussolinijeve epohe, z njegovimi marmornatimi kipci, njegovimi posterji, njegovo grobnico v Predappiu in fašističnim pozdravom vred, in spontana fašizacija vsakdanjega življenja pa so v italijanskem mestecu Civitanova Marche nedavno pripeljali do srhljivega, sadističnega umora nigerijskega uličnega prodajalca. Neki »ponosni« Italijan ga je dobesedno pohodil – kot »ščurka«. Ali »stenico«. In to je storil na odprti sceni – pred kamerami. Ne, ničesar ni treba več skrivati. To je bil uvod v zmago Bratov Italije.

Dalje, Meloni je alergična na Georgea Sorosa, magnata judovskega rodu, »internacionalnega špekulanta«, ki skrivaj financira »globalne migracije« – teorija zarote, vredna Hitlerja. In Mussolinija.

Dalje, njeno poudarjanje, da ima Evropa judovsko-krščanske korenine, ki naj bi jih ogrožale migracije (muslimani), diši po rasistični, neonacistični teoriji o »veliki zamenjavi« (belce bodo zamenjali nebelci, kristjane pa muslimani). Dalje, Meloni in Bratje Italije so alergični na LGBTQIA+. Ne skrivajo namreč, da je treba tej skupnosti pravice malce porezati in omejiti (zakonske zveze istospolnih parov odpadejo). Kar je mussolinijevski refleks – fašisti so bili alergični na »kvarne«, »kužne«, »izrojene« manjšine. Dalje, Meloni bi omejila tudi ženske pravice, predvsem pravico do izbire – splav. Mussolini je splav strogo prepovedal. V fašistični državi, ki jo poganja slogan »Bog, domovina, družina«, splav ne pride v poštev. »Zibelke so prazne, pokopališča pa se širijo,« je svaril Mussolini. »Celotno belo raso, zahodno raso, lahko preplavijo barvne rase, ki se plodijo v nam neznanem ritmu.« Ženske morajo roditi čim več Italijanov! Bratje Italije so Verono, v kateri si oblast delijo s Salvinijevo Ligo, razglasili za pro-life mesto. Ne, tako kot Mussolini – »borec za rojstva« – žensk ni opolnomočil, jih tudi Meloni ne bo. Fašizem ni opolnomočenje žensk – in tudi zmaga Giorgie Meloni ne pomeni opolnomočenja žensk.

In končno, Bratje Italije bodo res v bratski družbi – vladali bodo skupaj z Ligo (Lega), ki jo vodi Matteo Salvini, in stranko Naprej Italija (Forza Italia), ki jo vodi Silvio Berlusconi. Oba v preteklosti nista mogla tajiti simpatij do Mussolinija in njegovega fašizma. Oba sta fašizem tudi zelo relativizirala. Berlusconi je trdil, da je bil Mussolini »največji italijanski državnik«, da je bil »benigen« ( ja, blag, mil, prijazen, nenevaren), da »ni nikoli nikogar ubil«, da je »ljudi pošiljal v ječe, kjer so bili kot na počitnicah«, in da je »za Italijo naredil nekaj dobrih stvari«. Ko se le ne bi bil spajdašil s Hitlerjem, oh, in ko le ne bi bil podpisal rasnih zakonov, je javkal Berlusconi. Pa kaj še! Še celo to, da v Italiji vlaki pod Mussolinijem niso zamujali, je le mit – v resnici so kronično zamujali. Le nihče ni smel pisati ali govoriti o tem, pravi Lorenzo Tondo (Guardian).

Ne pozabite, da je Salvini frazo »Najprej Italijani« prevzel od neofašistične organizacije Casa Pound. S svojimi napadi na begunce in migrante, s svojo rasistično politiko, pozivi k zaprtju državnih meja in »množičnemu čiščenju« migrantov ter obljubami, da bo uvedel red in zakon, je ustvarjal vtis, da je fašizem le »zdrav razum«. In nič več. To je vse. Fašizem je nekaj »normalnega«. Vsakdanjega. Ljudskega. Rečem le to, kar mislijo »navadni« Italijani, je ponavljal. Kot Mussolini, ki je imel prav tako mističen odnos z ljudstvom – in ki je prav tako gojil »proletarski« imidž (pa čeravno je bil v postelji z veleposestniki in velikim kapitalom, kar ne preseneča, saj so fašisti v enakosti in solidarnosti videli le znake šibkosti).

In ne pozabite, da je Berlusconi svoji stranki pred časom pridružil Finijevo neofašistično Nacionalno zavezništvo (Alleanza Nazionale), direktni poganjek zloglasne stranke Italijansko socialno gibanje (Movimento Sociale Italiano, alias MSI), ki so jo leta 1946, takoj po drugi svetovni vojni, ustanovili nekdanji fašisti, nikoli defašizirani Mussolinijevi privrženci, veterani njegove Republike Salò (kar pomeni, da je bila direktni poganjek Mussolinijeve fašistične stranke, navsezadnje, njen dolgoletni vodja je bil Giorgio Almirante, Mussolinijev kulturni minister). A tudi Bratje Italije so poganjek Nacionalnega zavezništva, ki je od leta 1994 do 2011 sedelo v štirih Berlusconijevih vladah in katerega dolgoletni predsednik Gianfranco Fini, nekdanji sekretar neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja, je rad poudarjal, da je bil Mussolini »največji italijanski državnik 20. stoletja«, da »ideja fašizma živi«, da »smo fašisti, dediči fašizma, fašizma leta 2000«, da pridejo »obdobja, v katerih svobode ni med ključnimi vrednotami«, in da ima »fašizem tradicijo poštenosti, korektnosti in dobrega vladanja«.

Berlusconi se je nedavno, pred tremi leti, hvalil: »Stranke, ki so vladale Italiji, niso fašistom nikoli pustile, da bi vstopili v vlade. Mi smo bili prvi, ki smo jih spustili noter. Mi smo jih legitimirali.« Ni dvoma. Tudi Giorgia Meloni, ki je kariero začela kot aktivistka Italijanskega socialnega gibanja (v logu Bratov Italije je plamen v barvah italijanske trobojnice, vizualni simbol Italijanskega socialnega gibanja in kasneje tudi Nacionalnega zavezništva), pred leti ni mogla prehvaliti fašizma in dučeja: »Mussolini je bil dober politik. Takšnega v zadnjih 50 letih ni bilo.« Poleg tega: »Vse, kar je delal, je delal za Italijo.«

Mussolini, ki je dal po hitrem postopku ukiniti vsa slovenska društva, je v Gorici kričal, da je treba uničiti vse moške tega prekletega plemena.

Meloni, ministrica za mlade v zadnji Berlusconijevi vladi, se od Berlusconija in Salvinija razlikuje le v eni točki – v podpori Ukrajini. Jasno, Berlusconi in Salvini podpirata Rusijo. Putina. A brez skrbi, Meloni verjetno Ukrajino podpira le zato, ker je nekje prebrala, da je Ukrajina bolj fašistična od Rusije, navsezadnje, Putin terja denacifikacijo Ukrajine.

»Jaz sem ena izmed teh stenic«

»Tisti popoldan 13. julija 1920. leta je pred sončnim zahodom nebo postalo krvavo, v našem podzemnem prostoru (ta je bil določen kot stanovanje za hišnika) smo hkrati zvedeli za požar in ga zaslutili v zraku, ker od Trga do hiše, kjer smo bili, je v zračni črti zelo kratka pot. Obraz naše matere je bil upadel in potrt, ozračje pa je tako in tako bilo prepojeno z občutkom pogina. Bila sva s sestro Evelino, ki je bila tri leta mlajša od mene, nekako prestrašena in hkrati prevzeta, da se rešiva tiste luknje, kjer je bilo bolj kot po navadi čutiti ujetost. Da, tekla sva navzdol tisti kratki kos poti proti motnim glasovom, ki so prihajali s trga. Saj sva bila pravzaprav že priči dogajanja, ko sva obstala na vogalu pred kavarno Fabris. Vse je bilo pred nama kot na odru. Tista kričeča množica, nad katero so iz oken Narodnega doma švigali plameni. Bila sva pretresena, se držala za roko in strmela v gasilce, ki jim napadalci niso puščali, da usmerjajo brizge v goreče poslopje. Ne vem, če sem takrat pomislil na dvorano, v kateri smo (enoletno sestro Marico je mama držala v naročju) s sestro Evelino sledili dogajanju na odru. Verjetno sem se spraševal, kot se je to dogajalo kasneje, čemu tisti požig, čemu bes tiste množice, tisto sekanje cevi, da ne bi voda letala v zrak, ampak se zlivala na tla.«

Tako se je Boris Pahor v knjigi Trg Oberdan (2006) spominjal požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. »Napadalci« – tisti, ki so ga zažgali, ki so ustvarili to »ozračje groze«, ki so povzročili to »pokončevanje« in ki so potem sekali cevi, da gasilci ne bi mogli gasiti – so bili kakopak fašisti, ki so v Narodnem domu, dokazu slovenske gospodarske in finančne moči, videli znak slovenske okupacije Trsta. »Dol s ščavi!« Mussolini je mesec pred požigom Narodnega doma oznanil: »Trst je treba energično počistiti.« Požig Narodnega doma – anticipacijo nacističnega požiga reichstaga – pa je potem razglasil za »mojstrovino tržaškega fašizma«. Razlog več, da je časopis Il Piccolo oznanil: »Trst je na čelu fašizma!« Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Zato bi morali imeti do fašizma ničelno stopnjo tolerance. Zato se z Giorgio Meloni ne bi smeli bratiti. In zato bi morali njeno izvolitev pospremiti z žvižgi.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Fašisti so že leto prej napadli in uničili stavbo, v kateri je bil slovenski Ljudski oder. A tudi divjanje fašistične drhali se ni končalo pri požigu Narodnega doma. Ne, še zdaleč ne – ta požig je bil le uvod v fašistični pogrom nad Slovenci. Fašisti so še isto noč – v anticipaciji nacistične »Kristalne noči« – razdejali urade slovenskih bank in hranilnic, slovenske odvetniške pisarne, slovenske gostilne in kavarne, slovenske trgovine, slovenske knjigarne in papirnice, slovensko tiskarno.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Spet in spet. Kmalu zatem so namreč fašisti razdejali in požgali še tri slovenske narodno-kulturne domove v tržaških predmestjih – v Barkovljah, Rojanu in Svetem Ivanu. Prišli so ponoči in dom polili z bencinom ali pa vanj vrgli zažigalno bombo. Karabinjerjev ni bilo na spregled. Gasilcev tudi ne. Fašističnega nasilja ne moreš ustaviti – nasilje je vgrajeno v fašizem. Slovenci so to – »orgije«, »divji fašistovski bes«, kot je pisalo Jutro – prvi izkusili.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

»Poleg banditskih pohodov črnosrajčnikov po vaseh, kamor so se prevažali na kamionih, je nova oblast uradno poskrbela za postopno odpravo vsega, kar je bilo slovensko ... tako z zakoni kot z odredbami. Na različnih področjih, od odprave jezika v šoli in v tisku do prepovedi slovenskih društev in do vsiljenih sprememb priimkov in imen v italijansko obliko ... Sovražno ozračje se je še dopolnjevalo z vsiljevanjem tujega jezika, tako da je marsikateri občutljiv značaj podlegel. Nemalo družin se je rešilo z izselitvijo.« Temu bi se po novem reklo »etnično čiščenje«, je poudaril Pahor, fašisti pa so temu raje rekli bonifica – izsuševanje močvirja. Močvirje so bili Slovenci, ki so jih silili celo v italijančenje imen gostiln.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Vedno znova. Štiri slovenske antifašiste, »bojevnike za svobodo«, Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, ki so skušali s peklenskim strojem ustaviti fašistično trobilo Il Popolo di Trieste, ki so se zgledovali pri karbonarjih in ki so se proti fašizmu bojevali tako, »kot se je Italija v preteklosti proti Avstriji« (no, ta »ni nikdar zažigala milanskih kulturnih domov ne spreminjala prebivalstvu imen in priimkov v samovoljne nemške oblike«, kakor tudi nismo nikoli slišali, »da bi se avstrijski vojaki greli ob pečeh, v katere bi metali italijanske knjige«), so v Trstu obsodili na smrt in jih že naslednje jutro ustrelili v Bazovici. Kmet Anton Gropajc, ki ni več prenesel fašističnega mučenja in trpinčenja, se je v zaporu Regina Coeli vrgel iz četrtega nadstropja, Slavka Škamperleta so mučili do smrti, delavec Lovrenc Čač je od fašističnega mučenja znorel, 13-letnega Mirka Brezavška, člana tajne dijaške organizacije Črni bratje, ki je razpečavala antifašistične letake, so fašistični biriči tako pretepli, da je podlegel, zborovodjo Lojzeta Bratuža pa so fašisti prisilili, da je pil bencin in strojno olje – jetra in ledvice mu je razneslo, tako da je umrl.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Fašistični časopis Il Popolo d’Italia, ki ga je ustanovil Mussolini, je Slovence označeval za »zaostalo pleme, nekaj med primitivnim panslovanstvom in nižjim avstrijskim germanstvom: pleme brez kulture, skoraj brez jezika in tudi brez nacionalnosti. Kaj lahko imajo neko nacionalnost stenice, ki se zarodijo v nekem stanovanju? Takšen je zgodovinski položaj Slovencev ob naši meji.« In Boris Pahor je ob izidu francoskega prevoda svojih novel na radiu France-Culture famozno vzkliknil: »Je suis une de ces punaises.« Ali po slovensko: Jaz sem ena izmed teh stenic.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Neki fašistični učitelj je, piše Pahor, šolarke za vsako izrečeno slovensko besedo kaznoval tako, da jim je pljunil v usta, neka fašistična učiteljica je desetletno Marijo iz Idrije, ki se je s sošolkami pogovarjala po slovensko, »tako nabila, da so jo zdravili v bolnišnici več tednov,« neki fašistični učitelj pa je »obesil za kite na kavelj obešalnika učenko, ki je v razredu spregovorila po slovensko«. Pahor je o tem napisal novelo, ki pa je Slovenci v Ameriki niso hoteli natisniti – ker da bi se »italijanski ljudje tam taki izmišljeni zgodbi uprli«. Še sami Slovenci niso mogli verjeti, da se fašisti tako sadistično znašajo nad Slovenci. Ne, niti sami Slovenci niso verjeli, da so bili prve žrtve fašizma prav Slovenci. Ko so novice o požigu Narodnega doma prišle v Ameriko, so jih tamkajšnji časopisi objavili, pravita Borut Klabjan in Gorazd Bajc v knjigi Ogenj, ki je zajel Evropo (Narodni dom v Trstu 1920–2020), toda obenem so – recimo Ameriška domovina – skeptično opozorili, da je treba te novice jemati »rezervirano, ker je težko verjetno, da bi Italijani dobili toliko korajže, da bi napadli lastnino Jugoslovanov v Trstu«.

Slovenci, ki so živeli daleč stran, v Ameriki, niso mogli verjeti, da bi si fašisti upali početi takšne stvari. A tudi slovita francoska založba Gallimard je zavrnila objavo Pahorjevih novel, med katerimi so bile tista o požigu Narodnega doma, tista o zastrupitvi Lojzeta Bratuža in tista o deklici, ki jo je fašistični učitelj za kite obesil na kavelj – založbi se je zdelo, da Pahor pretirava. Svarilo pred fašizmom ni pretiravanje. Nikoli. In nikdar.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Devetnajstega marca 1921 ob 18.30 je mimo Strunjana peljal vlak, v katerem so bili fašisti. Nenadoma so začeli z brzostrelko streljati v skupino otrok – dva sta umrla, pet jih je bilo ranjenih, trije so ostali invalidi za vse življenje. To je bil prvi fašistični pokol otrok.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

Mussolini, ki je dal po hitrem postopku ukiniti vsa slovenska društva (s pevskimi zbori in gledališkimi skupinami vred), je v Gorici kričal, da je treba »uničiti vse moške tega prekletega plemena«, fašistični general Roatta je svojim vojakom očital, da so jih »premalo pobili«, fašisti so leta 1941 na drugem tržaškem procesu – pod taktirko posebnega sodišča, ki je bilo ustanovljeno za »pravno obrambo fašistične države« – na smrt obsodili še pet slovenskih antifašistov, Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala, in jih potem ustrelili na Opčinah, okupirali Slovenijo, množično streljali talce, Slovence internirali v Gonars in koncentracijsko taborišče na Rabu ter požigali slovenske vasi. Vidite, najprej so požigali kulturne domove, potem vasi. Niso se ustavili. Slovenci so svarili pred fašizmom. Logično.

Slovenci so bili prve žrtve fašizma.

»Če bi se Mussolini vrnil, bi ga Italijani ponovno izvolili«

Giorgia Meloni ni prijateljica slovenske manjšine v Italiji. Niti zdaleč. Njena zmaga »pomeni za slovensko narodno skupnost pomemben korak nazaj,« pravi Tatjana Rojc, italijanska senatorka slovenskega rodu, ki ne skriva: »Melonijeva ni konservativna liberalna desnica, je tista skrajna desnica, ki je bila proti vrnitvi Narodnega doma v Trstu Slovencem in katere predstavniki so že objavljali, da so proti Slovencem ter da se bodo trudili, da bodo najprej krčili vsa finančna sredstva za slovensko manjšino v Italiji in tudi finančna sredstva za italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem.« Ha.

Kar seveda pomeni, da je povsem mogoče, da bodo Slovenci tudi prve žrtve tega novega fašizma. A Slovenci niso bili le prve žrtve fašizma, ampak so bili, kot je rad poudaril Boris Pahor, tudi prvi, ki so se fašizmu uprli. »Zato se je v Trstu rodilo tudi prvo uporno gibanje proti režimu.« Slovenci, prve žrtve fašizma, so svarili pred fašizmom, a so ga že tedaj, na začetku, vsi relativizirali in zmanjševali njegov pomen. V njem niso videli grožnje, Mussolinija so imeli za klovna, njegove škvadriste pa le za huligane, razgrajače in pobaline, ki se jih bodo vsi kmalu naveličali, tako da bo spet vse po starem.

Giorgio Meloni označujejo za skrajno desničarko, populistko in postfašistko, toda hej: kakšna je možnost, da populizem ali postfašizem, ki zveni kot fašizem, ni zares fašizem? »Fašizem se ne bo vrnil v isti obliki, toda v neki obliki se utegne vendarle vrniti,« pravi John Foot v knjigi Kri in oblast – Vzpon in padec italijanskega fašizma (Blood and Power – The Rise and Fall of Italian Fascism), ki je izšla letos poleti.

Meloni bi omejila tudi ženske pravice, predvsem pravico do izbire – splav. Tudi Mussolini je splav strogo prepovedal.

Že vidim debato, ki se bo razplamtela: je Giorgia Meloni fašistka? Ne, bodo trdili nekateri – ni vse fašizem, kar izgleda kot fašizem. Fašizem je stvar preteklosti! Drugi pa bodo rekli, da je fašistka, a bodo to – tako kot pri Donaldu Trumpu – še v isti sapi relativizirali z vprašanjem: koliko je fašistična? Kaj je pri njej fašističnega?

Nekoč je bila fašistka, zdaj pa ni več, pravi. Okej, demokrati se resda lahko nekega lepega jutra zbudijo kot fašisti, toda fašisti se nikoli ne zbudijo kot demokrati. Ali kot bi rekli bratje Marx: če nekdo govori kot fašist, potem naj vas to nikar ne zavede – on je fašist! Prav tako naj vas nikar ne zavede to, da Meloni zveni kot Viktor Orbán in Donald Trump – tudi Orbán in Trump srkata pri fašizmu in Mussoliniju.

Bo Meloni imela črne srajce? Ne, zakaj? Danes lahko ljudi ponižaš in odstraniš po mirni poti. Fašizem, katerega modus operandi je nasilje, bo politiko – zakone – prelevil v nekaj nasilnega, aktiviral in afirmiral bo njeno »notranje« nasilje, njen morilski potencial. Politiko bo brutaliziral in militariziral. Eden izmed sloganov Mussolinijevih fašistov se je itak glasil: »Me ne frego!« Briga me! Kult nasilja so tako posvojili in glorificirali, da so ustvarili vtis, da so nad zakonom in da jim nihče nič ne more. Le meje in socialne norme, ki so jih začrtale elite, morajo malce zamajati in zrušiti, da bi lahko ljudstvo normalno zadihalo. Le red delajo. Vsi ljubijo ta »red«, a pozabijo, koliko nasilja je šlo v ta »red«.

Bo Meloni suspendirala parlament? In zrušila demokracijo? Nehajte. Zakaj bi to storila? Demokracija fašistom omogoča, da pridejo na oblast.

Zdaj, ko vodenje Italije spet prevzemajo fašisti, se mnogi sprašujejo: niso imeli Italijani dovolj fašizma? A niso imeli dovolj Mussolinija? Jih to ni izučilo? To, da so fašizem ponovno sprejeli in izvolili, kaže, kako težko se je odpovedati fašizmu. Kot pravi Antonio Scurati, Mussolinijev biograf: »Če bi se Mussolini vrnil, bi ga Italijani ponovno izvolili.«