Ljudje ljubezni, ki nikogar ne sovražijo

Pred tremi leti, bil je 27. september, se je na Trgu republike na podnebnem štrajku v Ljubljani zbralo več kot tisoč mladih. Od odločevalcev so zahtevali, da podnebne spremembe rešujejo kot krizo globalnih razsežnosti. Med drugim so se zavzemali za varovanje narave, pravičen prehod na nizkoogljične vire energije, dostopen javni potniški promet in energetsko učinkovita najemna stanovanja. Zavzemali so se torej predvsem za to, da bi jim odločevalci prisluhnili in se zavezali k varovanju tega planeta kot edinega, na katerem je mogoče živeti, ter k temu, da ga moramo kot takega ohraniti tudi za naše zanamce. Mladi so se tistega dne torej zavzeli za prihodnost – za svojo lastno, kot ne nazadnje tudi za prihodnost svojih otrok in vnukov.

Pogled na Trg republike je bil letos na isti dan v letu precej drugačen. V torek se je na pobudo Aleša Primca in SDS pred parlamentom namreč zbralo nekaj sto ljudi, večinoma starejših – med njimi so se našle tudi družine z otroki –, ki so državni zbor poskušali prepričati, naj ne sprejme predloga zakona o spremembah družinskega zakonika. Ta se po skrajšanem postopku prav ta mesec obravnava v državnem zboru in bo odpravil neustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, ter v slovenski pravni red vnesel dolgo pričakovano možnost sklenitve zakonske zveze istospolnih parov in njihovo vključitev v postopek posvojitve otrok.

Siv dan, že več dni zapored je deževalo in jasno je bilo, da se bo kmalu spet ulilo, so tako ob 17. uri poživili barve slovenske zastave in rumeni baloni, sicer zaščitni znak Koalicije za otroke gre. Vzdušje je bilo nadvse prijetno, velika večina udeležencev shoda se je med seboj poznala že od prej – nekateri med njimi so na dogodek prišli z enim od organiziranih prevozov, spet drugi pa so se spoznali že na kakšnem od prejšnjih shodov, ki jih je organiziral Primc, recimo pred ustavnim sodiščem ali še prej pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko so skupaj protestirali proti zaprtju Janeza Janše, ali pač na katerem od taborov stranke SDS.

Da je bil shod proti spremembam družinskega zakonika ali »shod za zaščito otrok in družin«, kot so ga poimenovali organizatorji, hkrati tudi shod podpornikov SDS, je bilo povsem očitno. Navsezadnje so nanj javno pozivali tudi v stranki, med udeleženci pa so se znašli številni vidni predstavniki SDS, med drugim Alenka Jeraj, Božo Predalič, Branko Grims in Aleš Hojs. Shoda so se udeležili tudi nesojena predsednica države Angelca Likovič, predstavniki navijaške skupine Green Dragons in Urban Purgar, nekdanji predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot in predstavnik tako imenovanih rumenih jopičev.

Varuhi razuma in tradicije nameravajo vztrajati – kot so vztrajali petkovi kolesarji, pravijo.

Nebo je naposled le zajokalo. Udeleženci shoda so odprli dežnike – med njimi se jih je znašlo tudi nekaj z motivom mavrice –, nakar sta njihovo pozornost na oder preusmerili glasna sirena in Zdravljica v izvedbi pevke zabavne glasbe Nade Žgur.

Udeležence shoda je kot prvi nagovoril Janez Kunc iz Koalicije za otroke gre, ki je že takoj poudaril, da ne goji sovraštva do istospolnih parov, vendar pa bi se ti, če si res želijo imeti otroke, lahko znašli tudi drugače. »Skupnost LGBTIQ+ nastopa kot ena skupina. Zakaj se znotraj te skupine ne zmenijo za otroke?« je začel. »V tej skupini so ženske in moški, ki imajo ženske in moške spolne celice. Pravijo, da so prijatelji, da se dobro razumejo. Imajo vse možnosti, da spočnejo otroka.« Ampak ne, je poudaril, »oni nočejo tega. Oni hočejo naše otroke!«

Istospolne pare je v nagovoru primerjal z nezadovoljnimi otroki, ki zase zahtevajo enake igrače, kot jih imajo ostali. »Družba mora nastopiti in postaviti meje. Tako, kot to naredijo modri starši pri svojih otrocih in ti se nato razvijejo v družabne in socializirane, omikane osebe. Edino tako lahko družba preživi. Ne družina, ne službeni kolektiv, ne družba, ne država ne morejo uspevati, če eden hoče vedno več in več – in to ravno tisto, kar ima drugi.« Naloga vseh navzočih je tako po njegovem, da pomaga »ustvarjati solidarno, odgovorno in pravično družbo, kjer priznavamo in spoštujemo razlike, ki jih imamo neizmerno radi – tako kot se imata lahko rada le moški in ženska v vsej svoji različnosti«.

Metka Zevnik, nekdanja srednješolska profesorica in vplivna članica SLS, sicer pa dolgoletna politična sopotnica Aleša Primca ter »ženska, mama, babica, oseba z lastno tradicijo in identiteto«, kot se je sama opisala na shodu, je navzoče sprva pozdravila v nadvse pomirjujočem tonu, kot da bi jim želela prebrati pravljico. »Danes so dežniki najlepši simbol našega shoda, poleg balonov,« je začela. Nato pa nadaljevala nekoliko bolj ostro: »Tak prostor zavetja bodo potrebovali tudi naši otroci in vnuki – pa ne pred naravnim dežjem, pač pa pred zlorabo LGBTIQ+ ideologije, ki bo v imenu tako imenovane enakosti preplavila naše vrtce, naše šole in naš javni prostor!«

Kot je dejala, je domnevna ideologija LGBTIQ+ zrasla v marksizmu, vendar je »stara levica s klasičnim marksizmom in svojo družbenoekonomsko revolucijo doživela globalni polom«. Zato se je prelevila. »In vzniknila je nova levica ter klasični marksizem zamenjala za moralno-kulturno ideologijo. Iz tovarn in kolhozov so se premaknili v šole, gledališča, v tako imenovano kulturo in medije. Nova levica je napadla družino in moralo.« Obenem pa se nova levica po njenem na vse pretege trudi napadati predvsem kristjane, ki da so »varuhi razuma in tradicije«.

Med ključne resnice, ki naj bi jih ti varovali, šteje, da sta naravna le dva spola, moški in ženski, da le moški in ženska lahko skupaj podarita novo življenje in da ima vsak otrok »samo eno mamo, enega očeta ter dve babici in dva dedka. In tako družino ter njeno ljubezen potrebuje za svojo pravo pot v odraslost,« je še poudarila.

Primc in njegovi somišljeniki napovedujejo referendum o spremembah družinskega zakonika, ki jih je zapovedalo ustavno sodišče. A tega referenduma ustava ne dopušča in to Primc tudi ve.

Za Zevnikovo se je na odru pojavila Urška Cankar Soares, goreča nasprotnica pravice do splava in vodja Pohodov za življenje – ali raje »mama, ženska, čudovita karizmatična voditeljica in odlična pevka«, kot jo je opisal Primc. Navzoče je za kratek čas zazibala v ritme pesmi Borisa Kovačiča in Gregorja Strniše, Tri planike, nato pa vse povabila na sobotni Pohod za življenje v Ljubljani, ki bo potekal pod geslom Enakopravnost se začne pred rojstvom. »Če so petkovi kolesarji vsak teden prišli, bomo tudi mi dvakrat v enem tednu,« je nagovorila množico in požela bučen aplavz.

Na oder je nato končno stopil verjetno najbolj pričakovan govorec dneva – najbolj klen izmed klenih Slovencev in borec za družine, če gre za »prave« družine, seveda, Aleš Primc. Navzoče je najprej vprašal, ali ima kdo med njimi kaj proti komurkoli. Odgovor je bil jasen: ne. Vprašal jih je še, ali kdo od njih slučajno koga sovraži. Odgovor je bil spet jasen: seveda ne. In nato jih je še vprašal, ali kdo med njimi sovraži homoseksualce ali lezbijke. Večina jih je spet vzkliknila, da ne, le nekaj posameznikov mu je z vzklikom vseeno pritrdilo. A nič ne de, Primc je vseeno sklenil, da so vsi navzoči »ljudje ljubezni« in da »ne sovražimo nikogar«.

Kot da bi pridigal, je nadaljeval: »Očetovska in materinska ljubezen sta največji sili tega sveta. Nič ni močnejšega od mamine in očetove ljubezni do otroka. In prav čudno se mi zdi, da v parlamentu in na vladi mislijo, da lahko porušijo to ljubezen. Ne morejo je! Materinska in očetovska ljubezen teče po naši krvi, je vsejana v vsako celico naših teles. In je sestavni del našega duha!« Poln zanosa je še dodal, da ravno zato Luka Mesec, ki da je »lisica v kurniku«, ne bi nikoli smel postati minister za družino.

Udeleženci shoda so se ob prepevanju Urške Cankar Soares nato odpravili na nenapovedan pohod okoli parlamenta, preden bi se lahko razšli, pa je Primc vse skupaj še pozval k oddaji podpisa »za tri izredno pomembne referendume, gre za referendum za pošteno RTV Slovenija, za zmanjšanje državne birokracije in za referendum za pomoč bolnim in ostarelim«. Gre kakopak za tri referendumske pobude, za katere podpise zbirajo v SDS. Če bo sprejet predlog sprememb družinskega zakonika, pa je napovedal tudi začetek zbiranja podpisov za razpis referenduma o družinskem zakoniku – pa četudi razpis referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost, v skladu z ustavo sploh ni mogoč.

»Sedaj se dogajajo stvari, ki se tisočletja in tisočletja na tem območju še niso zgodile. Še nikoli se na naših tleh niso znašli pokvarjeni ljudje, ki bi si upali trditi, da otrok ne rabi mame in očeta. Živimo v zgodovinskem obdobju pokvarjenosti. In veste, kaj je pomembno? Da bo zgodovina zapisala: niso bili vsi pokvarjeni, bili so dobri ljudje, ki so se borili proti zlu. In to smo mi!« je zaključil Primc, množica ljudi pa se je mirno razšla.

Kot nalašč se je tedaj tudi odprlo nebo in skozi sivino in dež, ki sta vztrajala ves čas shoda, je posijalo nekaj sončnih žarkov. 5