»Ne, jaz nisem radikalen, radikalna je realnost kapitalizma, ki jo živimo«

Miha Kordiš (letnik 1989) je na filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Kot študent je bil aktivist, sodeloval je pri zasedbi fakultete, spal je pred borzo, od leta 2014 pa je poslanec Levice v državnem zboru. Kordiš je glasen poslanec, vztraja pri svojih stališčih, brez težav govori o dobrobitih socializma in komunizma. A ne na nostalgičen način, je eden od redkih politikov, ki vseskozi sistemsko in marljivo razgrajuje prepričanje, da je kapitalistični sistem, ki ga poznamo danes, edina alternativa. Nekje daleč v prihodnosti bi Kordiš najraje živel v demokratičnem socializmu. Če bo Kordiš izvoljen, bo najmlajši predsednik republike, kar jih je doslej imela Slovenija.

V javnosti so krožila različna imena, na koncu je stranka izbrala vas. Zakaj ste se odločili, da boste sodelovali v predsedniški tekmi? Kakšen je bil glavni motiv? 

V Levici smo se odločili za vstop na predsedniške volitve na množično pobudo članstva. O tej pobudi smo se nato uskladili, sprejeta je bila v vrhu stranke in tudi na terenu. Razlogi so očitni, na predsedniških volitvah ni drugega kandidata, ki bi bil glas za ljudi, ki jih v družbi ni slišati. Prav to je naloga predsednika: da je glas za običajnega delavca in za družbo solidarnosti. Tudi osebno je motivacija enaka. Želim delovati kot glasnik vseh, ki sta jih kapitalistični sistem in politični establišment pustila na cedilu, in ju skupaj z njimi spremeniti.

Ste bili edini kandidat? 

Tako je. Z Luko, Asto in Matejem ter svetom stranke smo premislili in se odločili. Gremo,

Levica ima prvič svojega predsedniškega kandidata. Zaključno glasovanje na svetu stranke je bilo praktično soglasno, sodelovanje na teh volitvah je skupna akcija celotne stranke.

Gre za politično odločitev, resnih možnosti za zmago nimate. 

Morda res. Imamo pa resne možnosti, da pokažemo, kakšna bi funkcija predsednika republike morala biti. Seveda, lahko je omejena na prazen protokol, kot je bila v zadnjih desetih letih. Lahko pa je bistveno bolj vsebinska. Predsednik s svojo težo v javnosti lahko vpliva na politične teme in kaže, kaj je v družbi pomembno. Če si tega le želi. Po mojem se mora odzivati in govoriti o delavskih plačah in neenakosti. Braniti mora javno zdravstvo. Se zavzeti za neprofitna stanovanja brez oderuških najemnin, za podnebje in za varno starost.

Ali ni ravno sedanji predsednik republike Borut Pahor v eni izmed svojih kampanj nagovarjal slehernika, hodil je od vrat do vrat, stiskal roke, delal to in ono, bil je skoraj vse – od mesarja pa do gradbenega delavca. 

Kaj so imeli ljudje od tega? Prazne parole Boruta Pahorja zvenijo danes enako lepo kot takrat, ljudem pa je slabše. Ne spomnim se, da bi v dveh mandatih enkrat samkrat dvignil glas za delavce, v katere se je tako vneto preoblačil. Se pa je predsednik raje oglašal takrat, ko je bilo treba graditi politično zaledje za problematične odločitve skrajno desnih političnih skupin, ki so bile na oblasti v zadnjih dveh letih.

Nato je največja grožnja svetovnemu miru. Vojaški proračuni držav članic so nekajkratnik preostanka celotnega sveta in želijo si še več orožja.

Dejali ste, da boste v predsedniški tekmi zagovarjali delovne ljudi. Lepo. Ampak ali ni vlada, katere članica je tudi vaša stranka, vlada s posluhom za socialne probleme? 

Naloga vlade je, da ljudi posluša. Naloga predsednika je, da za ljudi govori. Vam bom dal primer. Volilno kampanjo sem začel v Mariboru. Pred mariborskim UKC sem se srečal s tamkajšnjo kuharico z 38 leti delovne dobe. Njena osnovna plača je pod minimalno. Dela praktično vse vikende, sicer njena družina ne preživi. Kaj mislite, koliko vladnih funkcionarjev jo razume? Glede na potek pogajanj za plače v javnem sektorju, kjer se je vlada namenila, da bo pri ljudeh še naprej varčevala, očitno bolj malo. Če se oglasi predsednik in se aktivno zavzame za dvig delavskih plač in odpravo doplačevanja do minimalne plače, je to močan adut za pogajalce na delavski strani. V primernih okoliščinah lahko celo prevlada.

Zakaj ste bili po državnozborskih volitvah skeptični do ideje, da bi Levica vstopila v vlado, ki jo je sestavljal Robert Golob? 

V stranki smo opravili obširno razpravo in se po tehtnem premisleku odločili, da pristopimo k projektu gospoda Goloba. Prevagala je koalicijska pogodba, s katero smo zadovoljni. A težava ni in nikoli ni bila v kompromisih na naši strani, nastala je, ko se je bilo treba dogovorov držati v praksi, vse pretekle izkušnje sodelovanja s sredino nas na to opozarjajo. Od tod zadržek, ne le moj. Zato se trudimo, da zgradimo medsebojno zaupanje. Nihče si uspeha vlade ne želi bolj od nas in ni bolj zagretega koalicijskega poslanca, kot sem sam.

Aprila ste dejali, da se je Levica pred volitvami premaknila proti sredini in da je tudi zato na volitvah izgubila velik delež svojih glasov. Ali podobno razmišljate sedaj, ko ste vladna stranka? 

Še vedno mislim enako, a se v vladi res trudimo za izvajanje levih politik. Začeli smo usposabljati inšpektorat za delo, prihaja prenova zakona o delovnih razmerjih, napovedujemo uvedbo obvezne božičnice. Zagotovili smo denar za prenovo Drame, pripravili smo zakon o RTV, da jo odrešimo otepanja z repom prejšnje oblasti. Uspelo pa nam je, in to že drugič, odpovedati nakup oklepnikov boxerjev. S tem bomo pod črto privarčevali skoraj pol milijarde evrov, ki jih še kako potrebujemo za razvoj infrastrukture družbene solidarnosti.

Je torej prav, da levičarji sodelujejo z liberalci? 

Zakaj pa ne? Celotna slovenska družba, ne le njen politični prostor, se je v minulih desetletjih premaknila močno na desno.

Enako velja tudi za tujino. To pomeni, da se je levica prisiljena bojevati za najosnovnejšo socialno državo, od javnega zdravstva do stanovanj, ne za tranzicijo v socializem v enem mandatu, kot bi si želeli. Gradnji socialne države so zavezani tudi programi klasičnih liberalnih strank. V tem smo lahko in moramo delovati kot zavezniki.

Radi vam očitajo, da ste radikalni levičar. Vam je ta oznaka všeč? 

Stališča, ki jih zagovarjam, niso nič posebnega. Kdo ne podpira javnega zdravstva? Kdo ne podpira javnega šolstva? Kdo ne nasprotuje nakupom orožja za vojaške pohode v tujini? Kdo ne želi primernih domov za starejše občane? Kdo ne želi dolgotrajne oskrbe? Je to radikalno? Je radikalno, da opozarjam na podnebni zlom? Videli smo požare na Krasu, videli smo nedavne poplave. Še deset let časa imamo, da preprečimo dokončni zlom podnebja. Kar navajam, niti niso kaj posebne socialistične politike, prej zmerno socialdemokratske. Ne, jaz nisem radikalen, radikalna je realnost kapitalizma, ki jo živimo. Mladi brez stanovanja, starejši brez varne starosti, revščina, propad podnebja in tržna organizacija družbe, ki vse te stiske ustvarja.

Zaradi različnih izjav ste trn v peti nekaterim podjetnikom. Denimo Ivu Boscarolu. Dejali ste, da je oligarh, a gre za človeka, ki je sicer ob pomoči državnih subvencij zgradil res uspešno podjetje, ga prodal, del kupnine pa razdelil delavcem in občini Ajdovščina za nov zdravstveni dom. Zanj je namenil 20 milijonov evrov. 

Ivo Boscarol nakopičeno bogastvo uporablja za to, da si kupuje prižnico, s katere zagovarja zniževanje davkov za kapital, zniževanje davkov za bogate, zagovarja zasebno šolstvo, celo poziva, naj ljudje v imenu obrambe bogastva prgišča multimilijonarjev s sekirami in vilami pridejo pred parlament.

Razumem, a z lastnimi sredstvi želi zgraditi javni zdravstveni dom. 

Če bi bil kapital pravičneje obdavčen, bi bil javni zdravstveni dom že zdavnaj zgrajen. Mediji pa kot odrešenika slavijo človeka, ki temu odločno nasprotuje. Ni normalno in ni prav, da je zdravstveno varstvo kraja odvisno od dobre volje enega posameznika.

Želim delovati kot glasnik vseh, ki sta jih kapitalistični sistem in politični establišment pustila na cedilu, in ju skupaj z njimi spremeniti.

Nosite baretko v stilu Cheja Guevare, v parlamentu smo vas videli z majico Josipa Broza Tita, govorili ste o tem, da bi morali v Venezueli »kapitalistično kontrarevolucijo obrat do zadnjega beliča, nato pa z bajoneti sterat v morje«. Namenoma provocirate svoje politične kritike?

Samo včasih. Baretka je z mano že od začetka srednje šole, nosim jo, ker mi je všeč. Titovo majico sem, bil je to čas pogajanj z mandatarjem Marjanom Šarcem, oblekel čisto slučajno, bila je zgoraj na kupu majic v omari. Sam tudi zapisu na Facebooku ne bi dajal posebne teže. Res je to moj zapis, a ga je zlorabila politična desnica, ga razpihala in trdila, češ, kako bom iz Slovenije preganjal poštene podjetnike. V resnici je šlo za negodovanje nad vmešavanjem ZDA v druge države. Konkretno za državni udar v Venezueli v režiji tamkajšnje gospodarske zbornice ob močni podpori in zaledju ZDA. Za kaj takega v evropskih državah ne bi samo plavali.

Niste več srednješolec, kako danes razumete Cheja Guevaro? 

Čisto nič drugače kot nekoč. Che Guevara je pop ikona mednarodnega levičarskega gibanja. Zavzemal se je za mednarodno delavsko solidarnost, njegovo delovanje in življenje sta lahko zgled vsem socialistom sveta.

Imel je tudi svoje slabe strani.

Vsi ljudje jih imamo.

Vsi ne ubijajo političnih nasprotnikov, ne vodijo neuspešne agrarne reforme, ne zagovarjajo totalitarnega političnega sistema. 

Vse te stvari obsojam. Zagovarjam množično mobilizacijo politične misli, množično demokracijo, politične pravice in svoboščine.

Ste kdaj obiskali Kubo? 

Ne, sem pa bil v Venezueli, še vedno sem fasciniran nad Hugom Chavezom. Predvsem zato, ker se je ljudstvo nalezlo njegovega duha, čavizem pa je precej več od enega človeka. Je radikalno demokratično ljudsko gibanje. Politizacija in participacija prej odrinjenih in zatrtih množic sta bili v Venezueli res neverjetni. Med drugimi so ljudje mesece in mesece na vsakem vogalu premlevali in pisali novo ustavo ter jo na koncu potrdili na referendumu. A revolucionarno preoblikovanje družbe je težko. Zatava v slepe ulice, se na napakah nekaj nauči ali ne, krene po neki drugi poti, včasih stopi nazaj. Žal je v Venezueli naneslo, da je država po smrti Chaveza kaj hitro začela iskati zaveznike v domačih oligarhih, na katere se bolj in bolj naslanja.

Kakšno je vaše mnenje o vojni v Ukrajini? Če boste izvoljeni, boste vrhovni poveljnik Slovenske vojske.

Zavzemam se, da Slovenija na mednarodnem parketu deluje nevtralno, v smeri miru in nenasilja. Zavračam urejanje mednarodnih odnosov z oboroženo silo, tudi Putinov napad na Ukrajino. A hkrati ne smemo pozabiti, da se razmere v vzhodni Evropi zaostrujejo že poldrugo desetletje, k zaostrovanju pa aktivno prispeva agresija zveze Nato.

Recimo postavitev raketnega ščita pakta, ki ruši ravnotežje jedrske moči v Evropi, in odpoved ZDA sporazumu o omejevanju raket kratkega in srednjega dosega. To niso dejanja za mir, to je podžiganje vojne, sedaj še s pošiljanjem orožja. Posledice za ljudi so grozljive. Ukrajincem se uničuje domovina, pod pretvezo vojne Putinov režim brez zavor obračunava z vso opozicijo, Evropejci pa se zaradi energetske draginje sprašujemo, kako preživeti zimo.

Vlada, ki jo podpirate, je v Ukrajino poslala 28 tankov. 

Proti sem bil, ko je Janševa vlada Ukrajini poslala oklepnike, proti sem tudi sedaj, ko Robert Golob pošilja tanke.

V času vojne v Bosni in Hercegovini je veljala prepoved uvoza orožja. Mednarodna javnost je mislila, da bo s tem omejila konflikt, v resnici pa je to pomagalo agresorjem, napadeni niso imeli pravice do obrambe. 

Nimamo vojne med Rusijo in Ukrajino, ampak vojno med Putinovim militarizmom in zahodnim imperializmom. Ta vojna ni naša vojna. So pa ljudje v Ukrajini njena največja žrtev, nemudoma potrebujejo prekinitev ognja in dogovor za mir.

Je za vas Putin vojni zločinec? 

Poseganje po orožju za urejanje mednarodnih odnosov je zločin sam po sebi.

Še vedno vztrajate pri ideji – vprašanje varnosti in ogroženosti je drugačno kot pred nekaj leti –, da naj Slovenija izstopi iz zveze Nato? 

Še bolj kot kadarkoli prej. Nato je največja grožnja svetovnemu miru. Vojni proračuni držav članic so nekajkratnik preostanka celotnega sveta in želijo si še več orožja. Že prej sem opozoril na to, kako je Nato agresivno ustvarjal napetosti v vzhodni Evropi. Vemo, kako so države pakta napadle Afganistan, Irak, Libijo. Sedaj zlorablja Ukrajino za vojno izčrpavanja proti Ruski federaciji in jo spreminja v evropski Afganistan. Potrebujemo resna mirovna pogajanja in splošen dogovor o novi varnostni arhitekturi Evrope. Kolikor vem, je edina izjema med zahodnimi voditelji, ki se nekoliko trudi za mir, francoski predsednik Emmanuel Macron. Če bi bil izvoljen, bi zato najprej obiskal Francijo.

Che Guevara je pop ikona mednarodnega levičarskega gibanja. Zavzemal se je za mednarodno delavsko solidarnost, njegovo delovanje in življenje sta lahko zgled vsem socialistom sveta.

Če bi se Slovenija odločila, da bo izstopila iz Nata, kakšna naj bi bila Slovenska vojska? Bi uvedli obvezno služenje vojaškega roka? 

O alternativnih obrambnih konceptih, kot sta to demilitarizacija z jedrom za splošni ljudski odpor ali oborožena nevtralnost, naj se izrečejo ljudje na referendumu. O naborništvu pa naslednje: že pred dvema desetletjema so tedanje generacije mladih pokazale, kaj si mislijo o obveznem služenju vojaškega roka. Zato je bilo to služenje ukinjeno, nesmiselno bi bilo, da bi ga znova uvedli. Kot predsednik republike bi se najprej zavzemal, da se Slovenija umakne iz tujih vojn in misij zveze Nato. Vojska, ki jo imamo, naj ostane doma in zaščiti domovino. Recimo pred posledicami podnebnih sprememb, kjer smo dejansko ogroženi, naj spomnim le na požar na Krasu in jesenske poplave.

Se vam zdi, da je dva odstotka letnega BDP za vojaške izdatke preveč?

Vsak evrov za vojsko, ki je grajena za hitro posredovanje v tujini za interese tujih centrov moči, je preveč. Stran vržen denar. Sprejemam pa vlaganje v namensko tehniko, kot so denimo helikopterji, primerni za gorsko reševanje in pomoč v naravnih nesrečah. Flota helikopterjev Bell 412, skromna, kot je, je nepogrešljiva.

Zakaj je včeraj v Italiji zmagala skrajna desna naveza Meloni-Salvini-Berlusconi? 

Ne gre za naključje, ampak za trend. Od Švedske do Francije, od Poljske do Portugalske, skrajna desnica povsod pridobiva. Zakaj? Ker je politični establišment, sredina, ljudi pustil na cedilu. Že desetletja dela za milijonarje, na blaginjo in zaveze do ljudi je pozabil in ustvaril množico ponižanih in razžaljenih brez prave perspektive v življenju. Družbi je vzel vezivo solidarnosti in ga pretopil v dobičke za banke in korporacije. Neenakosti, kot jih imamo, še nikoli niso bile večje. Sebe je diskreditiral, v družbi pa ustvaril obupane množice, ki so lahka tarča teorij zarot skrajne desnice.

Desnica govori o pravih stvareh. Govori o izključevanju, govori o globalizaciji, govori o nizkih plačah, o delavskem razredu. Uspešno je prevzela retoriko zgodovinske levice.

Desnica se pri svojem uspehu opira na troje. Prvo je dejstvo, da je politični establišment ljudi pustil na cedilu. Drugo je sentiment nemoči, odrinjenosti, brezperspektivnosti, znova in znova zatajevanega besa. In tretje so grešni kozli, v katere ta bes usmerja. To pa niso trg, kapitalizem, banke ali korporacije, ki ljudi razlaščajo, te še kako ščiti.

Pogosto jih ni mogoče niti prijeti, ker družbo obvladujejo z večinoma nevidnimi prisilami. Namesto tega poudarja kulturne razlike, ki jih je lahko prepoznati. Ahmed je drugačne veroizpovedi, Rašid ima drugo barvo polti. Levica ima bistveno večjo težavo, ker vidi, da je problem sistem. Kako narišeš obraz bonitetnim hišam, ki državi navijejo obrestne mere in ji sesujejo investicijsko vitalnost? Kakšno je ime zatiralca, če celotna Evropska unija s pravnimi mehanizmi državam vsiljuje politiko varčevanja? Kdo so v resnici brezimni investicijski skladi, ki plenijo po industriji kot kobilice? Neoliberalizem ni le sesul socialne države, družbeno moč je povzdignil iz lastnika tovarne v sosednji ulici na brezosebno nadnacionalno raven. Pa jih primi, če jih lahko.

V ponedeljek ste na Facebooku zapisali, da podivjani kapitalizem hrani skrajno desnico, dodali ste, da smo obdani »s fašisti na Madžarskem, fašisti v Italiji in fašisti doma«. Kako se boste kot bodoči predsednik republike srečali z najverjetnejšo novo predsednico italijanske vlade Giorgio Meloni, če pa ji javno očitate, da je fašistka?

Predsednik republike se mora pogovarjati z vsemi na mednarodnem parketu. Kar šteje, je sporočilo za sogovornika, mednarodno javnost in ljudi doma. In to sporočilo je v danem primeru popolnoma jasno: Spoštovanje pravic rojakov na drugi strani meje in prste stran od Primorske!

Zaradi konflikta o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju je padla vlada Marjana Šarca, namesto nje je prišel Janez Janša, in vsa katastrofa, ki mu je sledila. Bo tudi tokrat, že v drugo, Levica odrekla podporo vladi zaradi podobne teme? 

Vlada Marjana Šarca je padla, ker sta dve takratni koalicijski stranki, SMC in DeSUS, nobene ni več v parlamentu, skočili na desno. Zaščita komercialnih zdravstvenih zavarovalnic jima je bila pomembnejša od interesov njunih lastnih volivcev. Glede na izkušnjo iz prejšnjega mandata je vsem jasno, da v Levici z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja mislimo resno. V koalicijski pogodbi je zaveza popolnoma nedvoumna, dopolnilno zavarovanje bo ukinjeno do leta 2024. Ker trenutno komercialne zavarovalnice z denarjem iz dopolnilnega zavarovanja gradijo zasebno bolnišnico, bi bilo modro, če k temu pristopimo čim prej, takoj po novem letu.

Kot koalicijski poslanec ste edini glasovali proti zakonu o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema, ena poslanka se je še vzdržala. Zakon je pripravila vlada, njen minister Danijel Bešič Loredan. Zakaj? 

Interventni zakon za zdravstvo sam raje imenujem interventni zakon za privatizacijo zdravstva. Pri njem ni problem le financiranje koncesionarjev, omogoča celo financiranje zasebnikov, ki delujejo zunaj že tako ohlapnega koncesionarskega režima. Ko sem glasoval proti temu zakonu, sem branil javno zdravstvo, koalicijo in koalicijsko pogodbo pred idejami enega ministra.

Če bi bila torej javni in zasebni sektor bolj jasno razmejena, bi bil zdravstveni sistem pravičnejši? 

Zagotovo. Sploh če vemo, da vsi glavni problemi našega zdravstva nastajajo zato, ker je že deloma privatizirano. Prvi korak h krepitvi javnega zdravstvenega sistema je zato jasna ločnica med tem, kaj je javno in kaj zasebno. Koncesionarji živijo na obeh straneh hkrati, kar je narobe. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje in zdravniki dvoživke tudi.

Prepričan sem, da ne podpirate zahtev Fidesa in Konrada Kuštrina po izstopu zdravnikov iz javnega sektorja. 

Seveda jih ne. V Sloveniji lahko že leta opazujemo, kako se znotraj zdravstvenega sistema krepi lobi dobro plačanih zdravnikov. Ne pogovarjamo se o večini zdravnikov, pogovarjamo se zgolj o zelo ozki kasti, ki počne vse mogoče, da bi zaščitila svoje privilegije. Skupina okoli gospoda Kuštrina je del tega lobija. Ne le, da jih zanimajo le lastni privilegiji. Zdravniški lobi je skozi zdravniško zbornico dolga leta krojil specializacije tako, da se niso podeljevale po potrebah pacientov, ampak po meri tega ali onega interesa, kar je med drugimi ugotovilo tudi računsko sodišče. Omenjena kasta zdravnikov se je tako zavarovala pred mlajšimi kolegi in še okrepila svojo moč. Zato danes s tako lahkoto izsiljujejo državo, javno zdravstvo in paciente.

Vaš konflikt z nekaterimi zdravniki ima svoj izvor, pred časom ste na primer dejali, da so nekateri zdravniki »mazači«, ki si želijo javnih sredstev. In zdravniki so bili upravičeno razžaljeni.

Nikoli nisem rekel kaj takšnega. Naj pojasnim. Bil je to čas vlade Janeza Janše, ki je želela z zakonom znižati standarde zdravniške obravnave pacientov. Sočasno je za izvajanje zasebne zdravstvene dejavnosti namenila okoli 50 milijonov evrov. Seveda med razpravo v parlamentu nisem dejal, da so zdravniki mazači, dejal sem le, da znižanje standardov vodi v to, da se bodo na razpis za javna sredstva lahko prijavili celo ljudje brez pravih kvalifikacij, ki si jih sicer postavlja zdravniška stroka sama – mazači torej. Grozili so mi s tožbo, pojavljala so se protestna pisma, vlačili so me po medijih, a vihar se je hitro pomiril, ko je postalo jasno, da je šlo za zlorabo. Vsa zgodba je bila zrežirana.

Vas motijo takšne polresnice, izkrivljenja, vse, kar vam pripisujejo na Novi24tv? 

Vsakega normalnega človeka zjezi, ko prebere, kako poroča Nova24tv. To ni novinarstvo, gre za načrtne medijske umore z blatenjem in diskreditacijo v službi političnih interesov. Gre za tovarno laži.

Čez nekaj ur bo na drugi strani stavbe, v kateri se pogovarjava, potekala stavka novinarjev RTV Slovenija. Jih podpirate? 

Novinarje, ki se borijo za svojo avtonomnost, bom vedno podpiral.

Zakaj državni zbor, v njem imajo vladne stranke večino, ne odpokliče programskih svetnikov, ki jih je imenoval? Ti objektivno škodijo interesom javnega zavoda.

Seveda bi bilo prav, da bi bili politično nastavljeni programski svetniki nemudoma zamenjani. Pa ne zato, ker jih je imenovala neka druga večina v državnem zboru, pač pa zato, ker podpirajo škodljivo delovanje vodstva RTV Slovenija. Problem je v pokritju za odpoklic. Kolikor razumem, ga ta hip ni. Celo če jih odstavimo, jih bo sodišče hitro vrnilo na položaj, kot se je že zgodilo. Najboljša pot je dokončen sprejem novega zakona o RTV. Najboljša pot je zmaga na referendumu. Nekatere skrbi, da bo prepozno, a upor novinarjev me opogumlja. Postavili so se za svoje pravice, za svojo profesijo, za javnost, za skupno dobro. Prepričan sem, da bo RTV preživela. Iz te izkušnje bo prišla močnejša, kot je bila pred njo.

Bo stranka Levica v predsedniški kampanji uporabljala jumbo plakate z vašo podobo? Enkrat ste se že znašli na takšnih plakatih, ko je strokovnjak za davčne utaje Rok Snežič uporabil vašo fotografijo z nekega žura. Kasneje je oglaševalsko razsodišče sklenilo, da je kršil oglaševalski kodeks. 

Ne vem še, ali bomo v kampanji uporabili jumbo plakate. Omenjena fotografija, ki naj bi me prikazala v slabi luči, pa je nastala, ko sem bil star osemnajst let.

Verjetno ste kaj spili. 

Kdo pa v tistih letih ni kaj spil?

Posipam se s pepelom. Tudi pri meni bi lahko izbrskali podobno fotografijo iz rosnih let. Žalibog. 

Še vedno mi ni jasno, kaj je želel Rok Snežič s to akcijo povedati. A dejstvo je, da je oglaševalsko kampanjo financirala oseba, ki je ta denar najverjetneje dobila iz utajenih davkov, ki jih je dolžna Sloveniji. Namesto da se sprašujemo, kaj sem počel na nekem žuru, se raje vprašajmo, zakaj, za vraga, Snežiča državni organi ne rubijo in zaprejo.

Ali še vedno obdelujete njivo na Ljubljanskem barju?

Letos sem zaradi vsega dogajanja, zaradi vstopa Levice v vlado in volitev, kmetovanje žal malce opustil, se pa veselim naslednje sezone. Delo z rastlinami in zemljo me veseli. Na Ljubljanskem barju še posebej dobro uspevajo plodovke, bučke, buče, jajčevci, paprike. Žal je izjema paradižnik, prst in vlažna zemlja mu ustrezata, a ima problem z jutranjimi meglicami, ki se dvigajo z barja. Hitro ga ujame plesen.

Ste res v parlamentu prodajali bučke? 

Ha, ha, ne, nikoli, niti metaforično niti kako drugače. Sem pa kolegom kdaj prinesel kakšno gajbico z zelenjavo. Delo na vrtu je sproščujoče. Že dolgo sem tako ali drugače v politiki, zasedli smo filofaks, spali pred borzo, tisoč in ena akcija, štrajk in bitka. Vse to človeka izčrpa, na eno zmago je deset porazov, pa še to po optimistični statistiki. Vseskozi te spremlja občutek, da se bojuješ z mlini na veter. Dolgo traja, da pride do kakšne spremembe. Pri vrtnarjenju je drugače. Ni treba čakati deset let. Poseješ, ukvarjaš se z rastlinicami, sadove svojega dela pa lahko vidiš že čez nekaj mesecev. Noro.

Kaj bo prva stvar, ki jo boste naredili kot socialistični predsednik Republike Slovenije? 

Na pogovor bom povabil predstavnike delovnih ljudi, ki so sindikalno organizirani. Takoj naslednji dan bom na pogovor povabil še predstavnike drugih naprednih družbenih gibanj.