Kdo so udeleženci pohoda proti splavu in kaj jih skrbi

V soboto, le nekaj dni zatem, ko je v Ljubljani potekal »shod za zaščito otrok in družin«, kot so ga poimenovali v Koaliciji za otroke gre, in zgolj dan zatem, ko je poslanka Nove Slovenije Iva Dimic med burno razpravo v državnem zboru zatrdila, da je knjiga vseh knjig, s čimer je imela kakopak v mislih Sveto pismo, nad ustavo, se je v Ljubljani spet zbrala množica ljudi, tokrat na Pohodu za življenje. Dogodek, ki je potekal že tretje leto zapored in katerega organizatorji ne skrivajo želja, da bi v Sloveniji v celoti prepovedali ali pa vsaj omejili sicer ustavno zagotovljeno pravico do splava, je na Prešernov trg privabil več kot tisoč ljudi, med njimi predvsem starejše, družine z otroki in nekoliko presenetljivo tudi številne mlade.

Nekaj sto srečnežev, ki so na dogodek prišli dovolj hitro, je v roke prejelo barvne balone, drugi so hiteli razgrinjati slovenske zastave in transparente, na katerih je med drugim pisalo »Nasmehni se, tvoja mama je izbrala življenje«, »7 tednov po spočetju otrok zeha« ali pa »Med splavom otrok občuti bolečino«. Za nekaj 10 evrov so bile na voljo tudi majice in jopice s podobnimi slogani, najradodarnejši pa so lahko na stojnici, postavljeni ob vznožju frančiškanske cerkve, pustili tudi prostovoljni prispevek.

V množici ljudi je bilo mogoče opaziti številne znane obraze, med njimi poslanca SDS Branka Grimsa, barve Nove Slovenije pa sta zastopala njen starosta in dolgoletni evroposlanec Lojze Peterle ter poslanka in podpredsednica stranke Vida Čadonič Špelič, manjkala nista niti nesojena predsednica republike Angelca Likovič in najbolj strasten zbiralec referendumskih podpisov v državi Vili Kovačič.

Kot je povedal Grims, se je shoda udeležil, saj ta predstavlja »vrednote, za katere se je vredno boriti. Živimo v Sloveniji, kjer je najnižja rodnost v Evropi, zato je treba storiti vse za preživetje slovenskega naroda. Brez tega Slovenije ni.«

Nasprotniki pravice do splava vztrajajo, da so za življenje, saj nam tako narekuje znanost.

Vida Čadonič Špelič se je shoda po drugi strani udeležila, saj »najprej kot Vida in seveda kot krščanska demokratka« podpira življenje. »Ker imam rada življenje, ker imam rada Slovenijo,« je poudarila in dodala, da je osebno proti splavu, vendar pa se kot političarka zaveda, »da je treba ljudem pustiti živeti čim bolj tako, kot oni mislijo, da je prav«. Pohod za življenje vidi samo kot promocijo življenja »in nikakor ne kot poziv k prepovedim, kvečjemu kot prošnjo, da bi nekoč vendarle čim bolj omejili pravico do splava«.

Udeleženci shoda so ob 10. uri pogled usmerili proti osrednjemu odru pod Prešernovim spomenikom, od koder je, podobno kot na shodu nekaj dni prej, zadonela himna v izvedbi pevke zabavne glasbe Nade Žgur, ki se ji je pridružil otroški pevski zbor. Na oder sta se nato povzpela povezovalca dogodka, sicer nekoliko mlajša predstavnika borcev za pravice nerojenih otrok, Tina Končar in Lovro Kavčič. Kot sta dejala v uvodnem nagovoru, »se nas je zbralo ogromno, ki se veselimo življenja in si želimo, da bi veselje do življenja preplavilo vso Slovenijo«. Podobno kot nam je v preteklosti uspelo odpraviti številne neenakopravnosti, kot na primer z uzakonitvijo volilne pravice žensk, sta nadaljevala, pa danes »vsi srčno čakamo dan, ko enakopravnosti ne bodo več odrekali tudi nerojenim otrokom«.

Da se enakopravnost začne že pred rojstvom, kar je bilo tudi geslo letošnjega Pohoda za življenje, in da »to matere v svojih srcih vedo in čutijo«, je poudarila tudi voditeljica shoda Urška Cankar Soares, sicer pedagoginja montessori. Po njenem danes ženske v resnici nimajo svobodne izbire pri odločanju o rojstvu otrok, pa čeprav nekateri trdijo drugače. To je poskušala ponazoriti tudi s primerom. »Si je kdo danes za zajtrk zaželel viriato?« je vprašala množico, ki se je zgolj čudno spogledala med seboj. »Nihče? Najbrž ne veste, kaj je to. V deželi mojega moža imajo okusne sladice. In viriato je tak puhast, sladek trikotni kruhek, oblit z jajčno kremo in na debelo potresen s kokosom. Mmm, kar stopi se v ustih. Če bi ga poznali, bi si ga zagotovo kdo zaželel.« A česar ne poznaš, tudi ne moreš izbrati – in če bi bile ženskam predstavljene zgodbe, kako zelo so po odločitvi za splav trpele druge ženske, bi se morda odločile drugače, je zatrdila Cankar Soareseva. »Če ne poznaš izbire, nisi svoboden. Mi smo torej za izbiro, mi smo za ljubečo izbiro.«

Opozorila je tudi na to, da letos mineva »žalostnih 70 let, odkar je na slovenskih tleh dovoljen splav na zahtevo«. V teh letih je sicer tehnologija bistveno napredovala, in če »moja mami in moja babi nista mogli videti nas, otrok, na ultrazvočnem posnetku, vas danes, dragi otroci, še preden se rodite, starši lahko vidijo kot v kinu«, je nagovorila navzoče najmlajše. »Ne vidijo se več samo neki zmazki, ki jih razume samo ginekolog, vidi se otrok. Popolnoma cel, čudovit, kako v maternici sesa prst, se obrača, zeha, se kremži, se smeji in tudi joka. Vidijo človeka, ki čuti bolečino. In jo izraža. Kdor tega napredka tehnologije ne priznava, je v nasprotju z znanostjo. Ne moremo se več slepiti, dokazov o človečnosti otrok pred rojstvom imamo dovolj. Zato smo mi za življenje, ker smo za znanost!«

Ob zaključku govora je poudarila še vlogo moških pri svobodnem odločanju o rojstvu otrok, saj da je danes »splav v resnici bolj problem moških kot žensk«. Če bi očetje otrok ženske v času nosečnosti podprli, bi se po njenem lahko namreč izognili več kot 80 odstotkom splavov. »Zato, dragi možakarji, vi ste tisti, ki lahko zaščitite ženske in njihove otroke,« je nagovorila navzoče moške.

Med drugim so spregovorili tudi predstavniki Mladih za življenje, nekakšnega podmladka iniciative. Kot je povedal vodja Jakob Praznik, »mogoče sodelovanje v taki skupini ni ravno popularno med mladimi, a čutimo, da z našim delovanjem poskušamo vsaj malo spremeniti svet na bolje«. Članica iniciative Marija Bregar pa je ob tem dodala, da »kot posamezniki lahko naredimo veliko, še več pa kot skupina. Posebej tukaj, ker nas vodi in povezuje želja do resnice in po doseganju pravice ter ker nas vedno spremlja božji blagoslov.«

Shoda se je udeležila tudi dvaindvajsetletna Ada Kregar. Osebno meni, da bi morali namesto splava »iskati druge rešitve – otroka dati v posvojitev, ženskam nuditi finančno in psihično podporo«. Zato je za prepoved splava v celoti. »Če bi bila recimo jaz ogrožena med porodom, bi se vseeno odločila za rojstvo otroka. Ker tudi če bi umrla med porodom, bi vseeno prinesla novo življenje, svoje pa bi pač žrtvovala.«

Podobno mnenje o splavu delita redovnici iz skupnosti Marijinih sester v Štepanji vasi, ki sicer prihajata iz Ukrajine: »Tisti glavni, ki nam daje življenje, je Bog. In mi ne smemo razmišljati o tem, da je to naše telo, je podarjeno od boga. Življenje je dar, ki nam ga daje Bog – in le on ga lahko tudi vzame.« Redovnica iz Poljske, kjer je trenutna zakonodaja na tem področju ena najbolj restriktivnih v Evropi – ženskam je splav omogočen le v primeru posilstva, incesta ali kadar je ogroženo materino življenje ali zdravje –, poljsko zakonodajo recimo vidi kot primer dobre prakse, »vendar pa se bo seveda vsaka država sama odločala o tem, kaj je najbolje zanjo. Sem pa vesela, da je na Poljskem prišlo do sprememb, za katere smo se tako zelo zavzemali.«

Po nagovorih, številnih glasbenih premorih – poleg Nade Žgur so nastopili tudi nekdanji član Čukov Vinko Cankar, Marko Nzobandora in Simona Plut – in poslušanju posnetka bitja srca še nerojenega otroka, so se udeleženci shoda odpravili mimo parlamenta in vlade, shod pa sklenili na Trgu republike. Tam sta jih še zadnjič nagovorila Urška Cankar Soares in Aleš Primc ter vsem navzočim naložila: »Kar ste danes tukaj doživeli, ponesite v svojo vas, družino, skupnosti, gibanja, kjerkoli ste. In govorite o tem. Drugo leto pa jih vsak pripeljite še vsaj 10 s seboj.« Kot je že prej poudarila Cankar Soareseva, »že ščepec kvasa prekvasi celo testo. To bomo naredili, dragi Slovenci. Od znotraj navzven bomo prekvasili našo Slovenijo.«