Vrnitev fašizma

Predstavljajte si, da bi bile v Nemčiji zdajle parlamentarne volitve, da bi zmagala desnica, da bi vlado sestavile tri stranke in da bi bili vsi trije predsedniki teh strank evforični slavilci Adolfa Hitlerja, da bi torej vsi trije oznanjali, da je bil Hitler največji nemški državnik in da takšnega v zadnjih 50 letih ni bilo. Si to lahko predstavljate? Ne. Niti zdaleč. To je res nepredstavljivo.

Če bi se namreč to zgodilo, če bi začela nemška politika slaviti Hitlerja, bi bilo v trenutku vsega konec – zgodovina bi bila nesmiselna. Politika bi bila nesmiselna. Mednarodne institucije bi bile nesmiselne. Demokracija bi bila nesmiselna. Bruselj bi bil nesmiseln. In seveda – Evropa bi bila nesmiselna.

A glej, no: natanko to se je zdaj zgodilo v Italiji. Imeli so parlamentarne volitve, zmagala je desnica, vlado bodo sestavile tri stranke in predsedniki vseh treh so slavilci Benita Mussolinija. Vsi trije so ga v preteklosti razglašali za velikega in največjega italijanskega državnika – Giorgia Meloni, šefica Bratov Italije, ki bo premierka, je tudi poudarjala, da takšnega v zadnjih 50 letih ni bilo. Salvini, ki ljubi Mussolinijeve izreke (»Veliko sovražnikov, velika čast«), pa je Mussolinija slavil indirektno – tako, da je slavil ameriškega pesnika Ezro Pounda, ki je brezmejno slavil Mussolinija. »Če človek za svoje ideje ni pripravljen tvegati, potem so bodisi ničvredne njegove ideje ali pa je ničvreden on sam,« je tvitnil pred tremi leti. Tvit naj bi bil zadeval Pounda, človeka, ki je bil za svoje ideje »pripravljen tvegati«, a še Marsovcem je bilo jasno, da v resnici slavi Mussolinija, ki je bil za svoje ideje »pripravljen tvegati«, kar pomeni, da njegove ideje niso bile ničvredne, še manj pa je bil ničvreden on sam. Ha.

V Italiji se je torej zgodilo tisto nepredstavljivo in neizrekljivo – prevzeli so jo Mussolinijevi slavilci. Se lahko Evropejci – posebej Slovenci, prvi antifašisti, prezgodnji antifašisti – še naprej obnašamo, kot da se ni nič zgodilo? Se lahko še naprej pretvarjamo, da se ni nič spremenilo? Si lahko še naprej domišljamo, da je Evropa še vedno to, kar je bila? Ali to pomeni, da tisti »nikoli več«, ki se mu je po genocidno-holokavstni klavnici druge svetovne vojne zavezala Evropa, ne velja več? Ali Evropa, ki jo je po vojni vzpostavil tisti »nikoli več« (nikoli več fašizma, nikoli več nacizma, nikoli več holokavsta, nikoli več Mussolinija, nikoli več Hitlerja), ne obstaja več?

Je Evropa protestirala? Ne. Je kdo pozval k bojkotu? Ne. So uvedli sankcije proti Italiji? Ne.

Zakaj je takšna norost mogoča v Italiji, ne pa v Nemčiji? V Nemčiji so po vojni izvedli denacifikacijo, v Italiji pa defašizacije niso izvedli. Zato je lahko v Italiji takoj po vojni nastala parlamentarna stranka Italijansko socialno gibanje (Movimento Sociale Italiano, alias MSI), ki so jo ustanovili nekdanji fašisti, veterani Mussolinijeve Republike Salò. Zato so lahko Italijane po vojni razglasili za žrtve Mussolinijevega režima. Zato so za nedolžne veljali tudi člani fašistične stranke – in celo njeni voditelji. Zato so vse fašiste spustili na prostost. In zato je v Italiji zdaj končno postalo mogoče, da oblast prevzame stranka Bratje Italije, ki je potomka Italijanskega socialnega gibanja in obenem potomka Mussolinijeve fašistične stranke (Partito Nazionale Fascista). Bratje Italije so prevzeli celo logo Italijanskega socialnega gibanja – plamen v barvah italijanske trobojnice. Si lahko predstavljate večji poklon Mussoliniju – in fašizmu? Si predstavljate boljši izraz zvestobe Mussoliniju – in fašizmu?

Berlusconi, prepričan, da je desnica antifašizem tako diskreditirala, da je treba »na novo ovrednotiti odporniško gibanje, drugo svetovno vojno in fašizem«, je Mussolinija tako odločno hvalil in slavil – očital mu je le to, da je včasih, recimo z »rasnimi zakoni«, malce pretiraval. Saj veste – vsi včasih malce pretiravamo! Zanese nas! Pa kaj? Problem je seveda v tem, da fašizem ne pretirava le včasih, ampak vedno in nenehno, kajti fašizem je natanko to – pretiravanje. Slovenci so to prvi izkusili. Slovenci so bili prvi, ki so jih fašisti vrgli na ogenj. Slovenci so bili prvi, ki so doživeli fašistični krematorij.

Pa vendar: ko se je v Franciji leta 2002 v drugi krog predsedniških volitev prebil Jean-Marie Le Pen, predsednik skrajnodesničarske, rasistične, fašistoidne Nacionalne fronte, ki je 15 let prej izjavil, da je bil holokavst »le detajl v zgodovini druge svetovne vojne«, so potem celo liberalci in levičarji množično zdrveli na volitve in »taktično« glasovali za desničarja Jacquesa Chiraca, da bi preprečili potencialno izvolitev Le Pena, francoske verzije Giorgie Meloni. Še več: Francozi so svoj antifašizem izkazali tako množično, da je Chirac osvojil kar 82 odstotkov glasov. Liberalno, levičarsko volilno telo se je množično aktiviralo in mobiliziralo tudi leta 2017 in letos, da bi preprečilo potencialno izvolitev Marine Le Pen, Le Penove hčerke, predsednice prenovljene Nacionalne fronte, zdaj imenovane Nacionalni zbor – levičarji so se »taktično« ponižali in glasovali za Emmanuela Macrona, desničarskega neoliberalca, da bi ustavili skrajno desničarko, francosko verzijo Giorgie Meloni, branilke lika in dela Benita Mussolinija.

V Italiji takšne civilizacijske mobilizacije levičarjev in liberalcev ni bilo. V Italiji takšnega antifašističnega protestnega glasovanja ni bilo. V Italiji nefašisti in antifašisti niso množično zdrveli na volitve, da bi ustavili izvolitev fašistke, fašistične stranke in fašistične koalicije. To, da bo izvoljen fašizem, se jim je zdelo normalno. In legitimno. Hej, prej so nam vladali liberalci, demokrati, desničarji in sredinci, zdaj pa nam bodo vladali fašisti! Zdaj so oni na vrsti! Kot da je to nekaj naravnega. Kot da je fašizem del naravnega reda. Kot da je normalizacija fašizma nekaj normalnega. In kot da ni nič neznosnejšega od te primitivne samoumevnosti fašizma.

Je Evropa protestirala? Ne. Je kdo pozval k bojkotu? Ne. So uvedli sankcije proti Italiji? Ne. Italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini, avtor filma Salò ali 120 dni Sodome, ki se dogaja v Mussolinijevi Republiki Salò, je to konformistično, hinavsko toleriranje fašizma in fašistov imenoval »fašizem antifašistov«, češ da etablirana politika »antifašistično napetost ohranja le zato, da bi ohranila svojo antifašistično deviškost in da bi kradla glasove tatovom«.

Problem tega »antifašizma« je na dlani: nenehno obsoja zgodovinski, arheološki, Mussolinijev fašizem, ki ne obstaja več (in ki ne bo nikoli več obstajal), fašizma, ki dejansko obstaja in ki nas obkroža, pa ne obsoja. Še prepoznati ga noče. Ne, to ni fašizem, vzkliknejo, ko kdo za koga reče, da je fašist. Ni vse fašizem! Ne, nismo več fašisti, pa pravijo sami fašisti – zdaj smo postfašisti! Ja, koreninimo v fašizmu, a smo se spremenili! Lahko si oddahnemo – fašizem se je »civiliziral«. In »kultiviral«. Vraga, zdaj, ko je »civiliziran« in »kultiviran«, je še hujši in nevarnejši – ker se dela, da je nekaj »normalnega« in »naravnega«, utelešenje »zdravega razuma«.

Fašisti po drugi svetovni vojni takšne legitimnosti še niso imeli. In ko jih njihovi volivci gledajo v parlamentu, si tudi sami upajo več.

To zbuja nelagodje. Hudo nelagodje. Ko pomislite, da je Giorgia Meloni pred časom nasprotovala vrnitvi tržaškega Narodnega doma Slovencem, da je dala jasno vedeti, da je proti Slovencem, da je napovedala krčenje finančnih sredstev za slovensko manjšino v Italiji in da je vstop Hrvaške v Evropsko unijo pogojevala z vrnitvijo Istre in Dalmacije Italiji, vas vendarle zgrozi in zmrazi – fašisti namreč vedno izpolnijo svoje predvolilne obljube, svoje dementne fantazije. Ženska, ki je govorila, da je treba Istro – verjetno s slovensko Istro vred – vrniti Italiji, je zdaj na oblasti. In seveda: njeno nestrinjanje z vrnitvijo tržaškega Narodnega doma Slovencem je le hrbtna stran njenega strinjanja s fašističnim požigom slovenskega Narodnega doma.

Bi nas moralo to skrbeti? Absolutno! Živimo v časih, ko so oblastniki pripravljeni početi vse, da bi se obdržali na oblasti. Zato je vse mogoče – lahko okupiraš dele neke dežele in jih preprosto anektiraš. Tudi Putin je najprej le govoril, da nekatera ukrajinska ozemlja – Lugansk, Doneck, Herson in Zaporožje – pripadajo Rusiji.

Pred štirimi leti so bili vsi presenečeni, ko so Bratje Italije na parlamentarnih volitvah osvojili dobre štiri odstotke glasov. Vau, to je veliko, so rekli Italijani. Kdo bi si mislil! Zdaj, le štiri leta kasneje, so Bratje Italije osvojili kar 26 odstotkov glasov. Pa vendar Italijani niso več tako zelo presenečeni. Ne da to preseneča – na fašizem se pač hitro navadiš. Fašisti nehajo biti fašisti, ko se nanje privadiš.

Giorgia Meloni pravi, da ni fašistka. Mar res? Po čem so sloveli fašisti, vemo – po stigmatiziranju, demoniziranju in diskriminiranju »drugih«. In kaj počne Melonijeva? Natanko to – stigmatizira, demonizira in diskriminira. Motijo jo »sekularizem levice«, »radikalni islam«, »lobi LGBT«, »ideologija spola« in »množične migracije«. Vse to bi izključila. Eliminirala. V duhu »končne rešitve«. In seveda – motijo jo Slovenci.

Neznosna lahkotnost relativiziranja fašizma

Slovenci, prve žrtve fašizma, so svarili pred fašizmom, a so ga že tedaj, pred stotimi leti, vsi drugi relativizirali in mu zmanjševali pomen. V njem niso videli ne nevarnosti ne grožnje, razglašali so ga le za modno muho, za nekaj neresnega, eksotičnega, infantilnega in cirkuškega, za nekaj, kar bo šlo hitro mimo. Zdaj se to ponavlja, saj to, da so v Italiji oblast prevzeli fašisti, na vse mogoče in nemogoče načine relativizirajo in trivializirajo: Giorgia Meloni bo v koaliciji z Berlusconijem in Salvinijem, »pravima moškima«, narcističnima, šovinističnima, seksističnima mačistoma, ki jo bosta slej ko prej povozila, saj bosta hotela biti glavna, tako da bo koalicija hitro razpadla (ženske »nad sabo« itak ne bosta trpela); Giorgia Meloni ni prav blazno popularna, sploh pa ne tako kot Mussolini, zato se bo hitro izpela; na oblast ni prišla zato, ker bi ljudi prežemala nostalgija za fašizmom, temveč zato, ker so jezni na politične elite, ki so katastrofalno upravljale pandemijo in ekonomijo; za Giorgio Meloni se bo hitro izkazalo, da nima pojma, da nič ne more, da ne zna vladati in da je takšna kot drugi, tako da je ne bodo gledali prav dolgo; ker je Italija obupno zadolžena in ker preveč potrebuje denar ( ja, bruseljsko pomoč), si Melonijeva kakšnih posebnih fašističnih incidentov in ekscesov ne bo mogla privoščiti, saj bi jo Bruselj lahko za kazen odklopil; Italijani sploh niso volili fašizma in fašistke, ampak novi obraz. In tako dalje.

In fašizem relativizirajo lahkotno – kot da gre le za vic, ki se mu smejiš, a ga že čez nekaj trenutkov pozabiš. Fašizem ni vic, ker fašisti vedno delajo vse, da jih ne bi nikoli pozabili. Vedno skušajo preseči pričakovanja. Od tod brutalno nasilje, od tod zločini proti človeštvu, od tod antisemitski zakoni, od tod genocid, od tod taborišča smrti, od tod krematoriji in plinske celice, od tod »končne rešitve«, od tod holokavst. In relativizacija fašizma pomeni prav to – relativizacijo nacističnih in fašističnih vojnih zločinov, relativizacijo nacističnih in fašističnih zločinov proti človeštvu, relativizacijo genocida, relativizacijo in trivializacijo holokavsta.

Za fašiste je konec življenja v politični divjini. V političnem podtalju. Ne, ni jim treba več na ulico – v ulico spreminjajo parlament.

A relativizacija in trivializacija fašizma pomeni še nekaj – da se namreč fašizem spreminja v povsem legitimno politično pozicijo. Relativizacija fašizma nam šepeta: s fašizmom ni nič narobe! Politično je tako legitimen kot vse druge politične stranke! Politično je tako legitimen kot antifašizem! Tisti, ki relativizirajo fašizem in izvolitev Bratov Italije, nam torej šepetajo, da je povsem logično in normalno in celo moralno, da na oblast pridejo fašisti, ko politika odpove, ko ekonomija stagnira in ko so ljudje jezni. Ergo: ko so ljudje jezni, imajo pravico do fašizma. Ko so jezni, imajo pravico do tega, da se znorijo. Fašizem ljudem obljublja, da bo naredil red, obenem pa jim omogoča, da tudi sami aktivno – in nasilno, brutalno, sadistično, po potrebi genocidno in holokavstno – sodelujejo pri tem »delanju« reda.

To spominja na Očiščenje, DeMonacov triler, ki se dogaja v distopični Ameriki, v kateri je enkrat na leto dovoljeno 12 ur pobijati ljudi. Kogar hočeš. Na slepo. Nediskriminatorno. Brez milosti, brez občutka krivde, brez slabe vesti in brez strahu pred kakim sodnim epilogom ali maščevanjem. Pobijanje je povsem legalno in legitimno. Lahko si nasilen, lahko si brutalen, lahko si strašen. Lahko se znoriš. In bolj ko si jezen, bolj se lahko znoriš. Noč, v kateri se jezni ljudje znorijo, velja za magično, katarzično, odrešilno, patriotsko. Očiščenje je slika družbe, v kateri je fašizem povsem legitimna politična opcija – in v kateri jezni ljudje fašizem doživljajo kot svojo ustavno pravico. Fašizem nam pripada!

Natanko ta občutek imamo danes – ob izvolitvi italijanskih fašistov in ob relativizaciji tega »izbruha« fašizma: da »nam« pripada! In natanko ta občutek imamo ob čedalje večji fašizaciji Evrope: da nam pripada! Da smo do nje upravičeni! Da smo se o njej dogovorili! Vse te relativizacije fašizma – vse to ustvarjanje vtisa, da je fašizem povsem legitimna politična opcija – nam vcepljajo občutek, da je fašizem naša usoda. Da je way of life. Da je le oblika demokracije. In da moramo biti do njega strpni.

Največja fašizacija evrope po drugi svetovni vojni

Ko kapitalizem zaide v hudo krizo in ko ga vladajoče elite ne morejo več obvladovati, jim na pomoč priskoči fašizem, ki reši kapitalizem in vladajoče elite. Tako se je zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kapitalizem je zašel v kataklizmično krizo, elite ga niso več mogle obvladovati in na pomoč je prišel fašizem, ki naj bi odpravil politični kaos, nevtraliziral nezadovoljstvo, rešil kapitalizem, zatrl komunistične alternative ter zaščitil interese in dobičke vladajočega razreda. Da bi vse to lažje storil, je zamrznil demokracijo.

Po vojni so kapitalizem socializirali in »civilizirali«, toda ko je v sedemdesetih letih ponovno zašel v hudo krizo (recesija, stagflacija ipd.), mu je na pomoč priskočila nova, posebna oblika »postfašističnega« fašizma – neoliberalizem. Tudi ta je zamrznil demokracijo (trg je boljši, pametnejši, pravičnejši in demokratičnejši od demokracije!), obenem pa je s privatizacijo državne lastnine, liberalizacijo trgovanja, deregulacijo trgov in financializacijo »naredil red« ter družbeno bogastvo prerazporedil navzgor, k dekadentnim, pohlepnim, toksičnim, povsem razpuščenim in izrojenim elitam, ki so svet pognale v tako ekstremno finančno krizo, da je moral kapitalizmu in elitam na pomoč spet priskočiti – o, le kdo? ja! – fašizem.

Kapitalizem je v hudi krizi – to vemo, vidimo, čutimo. Še huje: kapitalizem se giblje le še iz krize v krizo (finančna, pandemijska, inflacijska, energetska ipd.). Elite ga ne obvladujejo več. Padel jim je iz rok. Krize pa se kopičijo – in nalagajo druga na drugo. Treba je narediti red. A če hočejo narediti red, je treba najprej zamrzniti demokracijo. Zamrzovanje demokracije že poteka – vzporedno s fašizacijo Evrope in sveta.

Putin bo delal vse, da bo podžigal evropske nacionalizme, tako da se v Evropi ne bodo mogli ničesar več dogovoriti.

Populisti s fašističnimi tendencami zmagujejo na volitvah – Donald Trump v Ameriki, Jair Bolsonaro v Braziliji, Viktor Orbán na Madžarskem, Narendra Modi v Indiji. In če že ravno ne zmagujejo, pa vsaj dobivajo vse več in več glasov in se prebijajo v parlamente, tako da imajo zdaj povsod svoje neofašiste in neonaciste, ki postajajo – tako kot v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja nacisti in fašisti – del političnega establišmenta: na Norveškem, Češkem, Poljskem in Cipru, v Britaniji, Belgiji, Bolgariji in Estoniji. V Nemčiji se je leta 2017 v bundestag »presenetljivo« prebila pronacistična Alternativa za Nemčijo, ki relativizira in trivializira nacistično preteklost Nemčije, da bi sama izgledala neproblematično (»Hitler in nacisti so bili le ptičji drek v uspešni nemški tisočletni zgodovini«), fašistoidni Vox je dve leti kasneje »nepričakovano« postal tretja največja španska parlamentarna stranka, neonacistična Zlata zora je še prej, v času velike finančne krize, »šokantno« postala tretja največja grška parlamentarna stranka (zdaj, ko je propadla in izpadla, jo v grškem parlamentu nadomešča antisemitska, konspirološka Grška rešitev), stranka Švedski demokrati, ki ne more prikriti, da so jo ustanovili neonacisti, in ki noče prikriti svoje neonacistične retorike, saj jo odlično prodaja, je letos septembra postala druga največja švedska stranka (zanjo je glasovala petina Švedov!), Stranka Fincev – nekdanji Pravi Finci – pa je druga največja finska stranka postala že leta 2019. Ko je leta 2011 na parlamentarnih volitvah pobrala skoraj petino glasov, so bili vsi »presenečeni«, »zgroženi«, »zaprepadeni« in »šokirani«, zdaj pa so se nanjo že privadili.

Nič čudnega – ker Evropa nima več ničelne stopnje tolerance do fašizma, je mogoče nacionalizem, rasizem, islamofobijo in protipriseljensko retoriko prodati kot nekaj normalnega, benignega in sredinskega. Tako kot dictum estonske skrajne desnice (EKRE), da bi se smeli v Estonijo priseljevati le belci.

Fašizacija Evrope je nezgrešljiva. Avstrijski Svobodnjaki, ki so jih ustanovili nekdanji esesovci, se že leta stalno vračajo na oblast – Ljudski stranki in Avstriji se zdijo vedno znova sprejemljivi. Njihov rasizem je adiktiven. Avstrijci so sicer najprej množično protestirali, a z leti so se privadili – ja, fašizem ni več fašizem, ko se nanj privadiš. Marine Le Pen je vse uspešnejša – letos, na zadnjih predsedniških volitvah, je dobila 41 odstotkov glasov. Precej več kot pred petimi leti. Na Nizozemskem živijo v nenehnem strahu, da bo Geert Wilders, firer Stranke svobode, ki je Koran primerjal s Hitlerjevim Mein Kampfom in ki se nima za skrajno desnega fašista, temveč za »skrajno desnega liberalca« (saj), nenadoma potegnil, v Belgiji pa, da bo nenadoma potegnil Flamski interes, ki je pred leti sprožil lov na migrante.

Fašizem preži povsod. Rusija in Ukrajina druga drugo povsem resno obtožujeta fašizma in neonacizma, Trump, karizmatični netilec neofašističnega podzemlja, je 6. januarja 2021 s podžiganjem juriša na Kapitol imitiral razvpiti Hitlerjev pivniški puč, italijanski komik Beppe Grillo, soustanovitelj populističnega gibanja Pet zvezd, je neofašistični organizaciji CasaPound sporočil, da ga z njo povezujejo nekatere skupne vrednote, in jo povabil v gibanje Pet zvezd. Skrajno desničarske stranke, ki bi evropsko drevo svobode raje zalivale s fašizmom kot z demokracijo, so v evropskem parlamentu ustanovile svoj blok (Identiteta in demokracija). Ne, fašizma niso le sprejeli, ampak so mu postavili tudi štalo, v kateri bo lahko divjal.

Erik Valenčič je razkrival povezave med neonacističnimi skupinami in Janševo SDS: »Že 13 let preiskujem skrajno desna, neonacistična gibanja v naši družbi in državi. Zame je na začetku koalicija sovraštva pomenila zgolj povezanost med nekaterimi skrajno desnimi oziroma neonacističnimi skupinami. Danes pa koalicija sovraštva pomeni povezanost, zavezništvo med neonacističnimi skupinami in vladajočo garnituro. Pri tem imam v mislih SDS.« Zato ga verjetno ni presenetilo, da je Janez Janša – ko je bil premier – na Bledu gostil Giorgio Meloni.

Ko je slovaški neonacist Marian Kotleba, firer Ljudske stranke Naša Slovaška, leta 2013 kandidiral za guvernerja Banske Bystrice, šestega največjega slovaškega mesta, je premier Robert Fico dahnil: »Mariana Kotlebo bi premagala celo vreča krompirja.« Toda Kotleba je gladko zmagal – osvojil je 55 odstotkov glasov. Še več: tri leta kasneje se je njegova stranka prebila v parlament, leta 2020 pa osvojila dobrih osem odstotkov glasov, a pred volitvami so se bali, da bo še huje, saj so sondaže nekaj časa kazale, da bo osvojila drugo mesto.

Nič, fašiste še vedno tako zelo podcenjujejo.

Abeceda večnega fašizma

Evropski fašisti – od Kotlebe do Giorgie Meloni – stigmatizirajo, demonizirajo, diskriminirajo in kriminalizirajo. Utišati, črtati in izključiti hočejo vse tiste, ki jih motijo, vse tiste, ki po njihovem ogrožajo »organsko« družbo (nacijo, tradicionalno družino, domačine, ki so prave žrtve diskriminacije, zatiranja in genocida), vse tiste, ki so se nesposobni asimilirati in ki ne bodo nikoli »naši«.

Kaj je tu »postfašističnega«?

Militantno pozivajo k »novemu« nacionalizmu, suverenizmu, ksenofobiji, islamofobiji, redu & zakonu, rasizmu, obračunu z migranti, multikulturnostjo, teorijo spola, »kulturnim marksizmom« in vsemi, ki niso privrženci »naših« vrednot, reševanju nacionalne identitete, izpolnjevanju dolžnosti, moralni higieni, regeneraciji, kriminalizaciji splava, homofobiji, antifeminizmu, obuditvi tradicionalnih družbenih hierarhij, repatriarhalizaciji, obnovitvi »organske« skupnosti, restavriranju »nekdanje« enotnosti, poslušnosti, samožrtvovanju, očiščenju in evroskepsi.

Kaj je tu »postfašističnega«? »Prave« in »odločne« odgovore vedno znova najdejo pri Mussoliniju in Hitlerju. Ženske naj rojevajo otroke, moški pa vojne! Ja, neofašizem izgleda tudi kot moško gibanje, kot projekt moškega »opolnomočenja«, kot odgovor na feminizem, detronizacijo patriarhata, moško stagnacijo in gibanje #MeToo.

Kaj je tu »postfašističnega«?

No, če evropski fašisti, alias »skrajni desničarji«, res hočejo, lahko »prave« in »odločne« odgovore najdejo tudi v Breivikovem 1500-stranskem manifestu, naslovljenem 2083: Evropska deklaracija o neodvisnosti – Anders Breivik, samozvani fašist in nekdanji član fašistične Norveške obrambne lige, je skušal Evropo zaščititi pred istimi ljudmi in idejami kot oni. In potem je šel na lov. Postfašist.

A »postfašistično« je izgledal tudi brexit, s katerim so se »čisti« Britanci znebili množice tujcev, priseljencev, migrantov. Ja, odstranili so jih. Eliminirali. Za vedno! In ja, odstranili so jih po demokratični poti – z zakoni. Tudi fašisti so »odstranjevali« po demokratični poti – z zakoni. Mussolini je najprej sprejel rasne zakone – in šele potem italijanske Jude poslal v smrt.

Evropske korenine so krščanske, nas učijo, a ko gledamo sodobno Evropo, se zdi, kot da so evropske korenine fašistične.

Veliki Umberto Eco je pred leti v eseju Prafašizem opozoril, da italijanski fašizem v nasprotju z nacizmom ni imel kake posebne filozofije (Mussolini je imel »le retoriko«), da je bil filozofsko, politično in ideološko zmeden in da ni imel tipične oblike, da je bil torej le »nejasen totalitarizem, kolaž raznih političnih in filozofskih idej, čebelji panj nasprotij«, obenem pa je poudaril, da je fašizem postal sinekdoha – »beseda, ki se uporablja za razna totalitarna gibanja«. Nacizem je bil le eden, »fašizem pa se lahko igramo v raznih oblikah in še zmerom bo fašizem«.

Ker Evropa nima več ničelne stopnje tolerance do fašizma, je mogoče nacionalizem, rasizem, islamofobijo in protipriseljensko retoriko prodati kot nekaj normalnega.

Da bi se lažje »igrali«, je Eco sestavil seznam 14 posebnosti, značilnih za prafašizem oziroma večni fašizem: to so kult tradicije (»resnica je bila že izrečena, enkrat in za vselej«), zavračanje modernizma oziroma iracionalizem, nezaupanje do intelektualnega sveta (»degenerirani intelektualci«, »univerze so gnezda rdečkarjev«), zavračanje analitičnega kriticizma (»nestrinjanje je izdaja«), rasizem (netenje »naravnega strahu pred drugačnim«), izkoriščanje individualnih in družbenih frustracij, obsedenost z zaroto (»privrženci se morajo počutiti oblegane«), konstruiranje sovražnika, ki naj pri ljudeh zbuja gnus in prezir, stanje nenehnega boja in nenehne vojne, množični elitizem (zaničevanje podrejenih), kult herojstva in kult smrti (hrepenenje po junaški smrti, ki je nagrada za junaško življenje), mačizem (prezir do žensk, obsojanje nestandardnih seksualnih navad, recimo homoseksualnosti), opevanje monolitne ljudske volje in Naroda (prezir do »pokvarjenega« parlamenta) in novorek (omejevanje »instrumentov kritičnega in kompleksnega mišljenja«).

In kar je bistveno: »Iz fašističnega režima je mogoče odstraniti eno ali več značilnosti, pa bo še zmeraj prepoznavno fašističen.« Zato je dovolj, »da imamo samo eno izmed teh posebnosti, pa okrog nje lahko koagulira fašizem«. Sodobni evropski fašisti – alias »skrajni desničarji«, alias »postfašisti« – počnejo natanko to: obesijo se na eno posebnost večnega fašizma, recimo na rasizem, okrog nje pa se potem takoj zgostijo in strdijo tudi druge posebnosti – kult tradicije, nezaupanje do intelektualnega sveta, izkoriščanje individualnih in družbenih frustracij, obsedenost z zaroto, konstruiranje sovražnika, mačizem, prezir do žensk, obsojanje LGBTQIA+ in opevanje monolitnega Naroda.

V Evropo se je vrnil večni fašizem.

Vrnitev represije in vojn

Da bi fašizacija Evrope izgledala zares »naravno«, pa skrbijo tudi avtokracije, ki žarijo povsod – v Rusiji, Turčiji, Maleziji, Singapuru, Mjanmaru in tako dalje. Avtokrati – ki so tako dosmrtni, nesmrtni in karizmatični kot firerji in dučeji v tridesetih letih prejšnjega stoletja – lahko počnejo, kar hočejo. Opozicija je nemočna. Ali pa sploh ne obstaja. Totalitarni represivni profil nekdanjih fašističnih in nacističnih režimov replicirajo z »digitalno avtoritarnostjo« – z digitalnim nadzorom ljudstva, s cenzuriranjem digitalnega izražanja, z internetnimi zatemnitvami. Vstaja mrak.

Vse stalno in trdno se tali. Še celo ameriška demokracija, ki je nekoč intonirala arhitekturo globalne demokracije, izgublja tla in živi v strahu pred novembrskimi kongresnimi volitvami, ki bi lahko ozaljšale trumpovce in sondirale teren za Trumpov comeback. In strah, da bo Trump – ljubitelj Mussolinijevih politik in replik (»Bolje je en dan živeti kot lev kakor pa sto let kot ovca«) – v drugo izživel ves svoj notranji prafašizem, je povsem upravičen.

Poleg tega pa potekajo procesi, ki spominjajo na trideseta leta prejšnjega stoletja – bitka za naravne vire, imperialni pohodi, geopolitično tekmovanje med velesilami (tokrat med Ameriko, Rusijo in Kitajsko). Dodajte še čedalje hujši nacionalizem, ki ga hrani in podžiga energetska kriza – vsaka vlada skuša nafto in plin najprej zagotoviti svojim ljudem. Bolj ko bo pritiskala zima, bolj bo v Italiji odmevalo »Najprej Italijani«, v Nemčiji »Najprej Nemci«, v Španiji »Najprej Španci«, v Britaniji »Najprej Britanci«, na Poljskem »Najprej Poljaki« in tako dalje. Stopnjevanje nacionalizma je neizbežno, s čimer so neizbežne tudi posledice nacionalizma – od geopolitičnih napetosti in ksenofobije do rasizma.

In Putin, ki se ne meni ne za meje ne za suverenost drugih držav (in ki vse svoje prijeme – od imperialnih fantazij, aneksij, antisemitske konspirologije, mačizma in nacionalizma do mitov o nekoč veliki naciji, samoočiščenju, nacionalnem ponižanju, parazitskih manjšinah in dekadentnih globalnih elitah, ki hočejo uničiti Rusijo – pobira iz fašističnega priročnika), bo delal vse, da bo podžigal evropske nacionalizme (in evropski večni fašizem), tako da se v Evropi ne bodo mogli več ničesar dogovoriti, saj se bodo evropske vlade, ki bodo hotele impresionirati svoje volivce, čedalje bolj prepuščale soliranju.

Nikar pa ne pozabite na Kitajsko, kjer gospodarska rast tako usiha, da bo morala komunistična partija kaj ukreniti, če bo hotela v očeh Kitajcev ohraniti svojo legitimnost, kar seveda pomeni, da se bo morala po možnosti stegniti na Tajvan in ga – v Putinovem slogu – anektirati »materi« Kitajski. Aneksije so vedno dobre za ratinge in utrjevanje oblasti. Aneksija Krimskega polotoka je za Putina delala čudeže.

A potencialni kitajski napad na Tajvan bi Evropo ekonomsko totalno šokiral, saj ne bi ostala le brez plina, ampak še brez čipov in polprevodnikov, navsezadnje je Tajvan največja tovarna čipov in polprevodnikov na svetu. Zlom borze, recesija in depresija, ki bi sledili kitajski invaziji na Tajvan, bi pomenili dragocen prispevek k fašizaciji Evrope.

Končni cilj je nepredvidljiv

Podpora evropskim fašistom sicer stalno niha, a to naj vas nikar ne zavede – to ne pomeni, da se podpora fašistom zmanjšuje, ampak da njihovo vlogo in retoriko prevzemajo desničarske in skrajno desničarske stranke.

Fašistične in neonacistične stranke so desnici pokazale, kaj vse je mogoče – in kako daleč je mogoče. Desničarske in skrajno desničarske stranke so šle za njimi – in se radikalizirale. In fašizirale. Zakaj bi fašističnim strankam in strančicam pustile, da so fašistične, če pa so lahko same fašistične? Nihče jim ne bo očital, da so fašistične, ker tam – na političnem trgu – delujejo povsem očitne fašistične in neonacistične stranke, od katerih se same »odločno« distancirajo. Od fašistov se distancirajo, a jim kradejo kisik, ideje in volivce. Na Poljskem se skrajno desničarska Konfederacija ne more razživeti in razigrati, ker ji šov krade vladajoča stranka Zakon in pravičnost, na Madžarskem pa se ne more razživeti in razigrati rasistični, antisemitski, neonacistični Jobbik, ker mu šov krade Orbánov rasistični, antisemitski Fidesz.

Mainstream se je radikaliziral. Fašisti in neonacisti – »skrajni desničarji« – so tako agresivni, tako bombastični in tako revolveraški, da so družbo in politično sredino premaknili še bolj na desno, še bolj v skrajnost. Za fašiste je zato konec življenja v politični divjini. V političnem podtalju. Ne, ni jim treba več na ulico – v ulico spreminjajo parlament. Diktature, uniform in paravojaških enot prav tako ne potrebujejo več – lahko gredo na volitve. Lahko računajo na demokracijo. Lahko računajo na to, da bodo paravojaško delovali njihovi volivci (spomnite se le Trumpove replike, da ga obdajajo »tough people«, s katerimi ni šale). Lahko računajo na paravojaško vzdušje, ki se ustvarja v radikalizirani, militarizirani, polarizirani družbi. Lahko računajo na fašizacijo družbe – in na njeno čedalje večjo dovzetnost za fašistične ideje, kot so »velika zamenjava«, »genocid nad belci«, »protibelski rasizem«, »judovska prevlada«, »nasprotna kolonizacija« in »feminizacija družbe«.

Kapitalizem je zašel v kataklizmično krizo, elite ga niso več mogle obvladovati in na pomoč je prišel fašizem, ki naj bi odpravil politični kaos.

In vse je voda na njihov mlin: socialna demokracija je odpovedala in družbe v času ekonomskega razcveta ni reformirala; neoliberalne politike – totalitarna ideologija, ki temelji na veri v vsemogoči, vsevedni in vsevidni trg – so razbile družbo, razlastile in deklasirale ljudi, ubile socialno državo, nakopičile negotovost, frustracije, jezo, strah, resentiment, napetosti in ogorčenje, brutalizirale vsakdanje življenje, sprožile darvinistično dirko navzdol in vse hujši boj za preživetje, družbeno bogastvo prerazporedile navzgor in rekordno poglobile ekonomsko neenakost; politika je ljudi – tako kot nekoč Mussolini – podredila korporacijam; ameriška »vojna proti terorju« je legitimirala islamofobijo in rasizem; kapitalizem se giblje le še iz krize v krizo, s čimer destabilizira družbo, ponižuje ljudi in podžiga strah pred tujci (migranti, begunci ipd.), ki da »nam« odžirajo delo, kruh, socialno državo, blaginjo; za krize je kriv finančni kapital, ki mu lahko vedno – pač v slogu Marine Le Pen in Viktorja Orbána – prilepijo judovska imena; finančne elite so izgubile nadzor nad kapitalizmom, niso ga več mogle obvladovati, niso se več mogle organizirati v monolitni socialni blok; ko so vsi začeli verjeti, da ni alternative, je nenadoma kot edina alternativa na političnem trgu izgledal fašizem; EU – hladna, vzvišena in distancirana – ni izpolnila pričakovanj, jezne in nezadovoljne množice pa je prepustila lokalnim demagogom; politične elite so odpovedale pri covidu; sovražni govor se je normaliziral; fašizem se že lep čas vztrajno moralno izenačuje z antifašizmom (če je antifašizem enak fašizmu, potem ni več sramotno, če si fašist); polarizacija se poglablja, nezaupanje v politiko, javne institucije, vladavino prava in demokracijo povečuje, zgodovina podira, apatija stopnjuje; življenje je čedalje težje; fašizem pa je dobil svoj viralni medij – socialna omrežja. Twitter je fašistični megafon, podžigalec fašističnega ognja – resentimenta, predsodkov, sovraštva, nostalgije za »veliko« preteklostjo in občutka, da belsko in krščansko identiteto Evropejcev ogrožajo »invazije« migrantov, beguncev in drugih tujcev, ki zajedavsko izrabljajo in zlorabljajo socialno državo.

Fašisti po drugi svetovni vojni takšne legitimnosti še niso imeli. In ko jih njihovi volivci gledajo v parlamentu, si lahko tudi sami upajo več. Na posledice svojega početja ne mislijo. A le zakaj bi, če pa uveljavljajo le svojo pravico do svobodnega izražanja.

Bratje Italije se imajo za »postfašiste«, kar pomeni, pravi Enzo Traverso v knjigi Novi obrazi fašizma, da koreninijo v fašizmu, a so »mutirali« in se gibljejo v »smer, katere končni cilj je nepredvidljiv«. Da bodo svoj projekt in svoje fantazije opustili, je malo verjetno. Če so prišli tako daleč, ni razloga, da od besed – in uveljavljanja pravice do svobodnega izražanja – ne bi prešli k dejanjem.

Večni fašizem se lahko vrne v »najnedolžnejših oblačilih,« je poudaril Umberto Eco. »Naša dolžnost je, da ga razkrinkamo in pokažemo na vsakega izmed njegovih novih poganjkov – vsak dan, na vseh koncih sveta.«