Slovenski filmski center je zavrnil sofinanciranje filma 10.000 biciklov, ki govori o petkovih protestih

Sramotna odločitev

Karpo Godina velja za legendo slovenskega in jugoslovanskega filma. Nanj je izrazito vplival vse od umetniškega gibanja jugoslovanskega črnega vala v šestdesetih letih. Kot direktor fotografije, snemalec in montažer je leta 1968 sodeloval pri ustvarjanju filma Zgodnja dela, ki je prejel nagrado na Berlinalu. Tako je postal eden najbolj iskanih direktorjev fotografije mlajše generacije v Jugoslaviji. V vseh letih dela je režiral več celovečercev ter igranih in dokumentarnih projektov ter zanje prejel številne domače in tuje nagrade, med domačimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Bil pa je tudi dejaven udeleženec petkovih shodov proti Janševi vladi, spremljal jih je »z osebnim očesom svoje kamere«, kot je to zapisal pesnik Boris A. Novak, in tako »vtisnil v spomin skupnosti nešteto ključnih in pomenljivih dogodkov, povezanih z demokratičnim protestnim gibanjem zadnjih dveh let«. Iz teh spominov bi lahko nastal celovečerni dokumentarni film 10.000 biciklov, vendar je strokovna programska komisija Slovenskega filmskega centra presodila, da ta ne ustreza merilom iz javnega razpisa za sofinanciranje projekta. Projekt tako ni dosegel zahtevanih 75 točk, na podlagi katerih bi direktorica Nataša Bučar za film lahko prižgala zeleno luč.

Ob obrazložitvi mnenja komisije se Godina sprašuje, ali je ta »sploh v celoti prebrala predloženi projekt« in ali je bila »seznanjena z vsebino petkovih protestov in jim je sledila«. Zdi se mu, da je projekt postal predvsem »poligon za obračunavanje na politični ravni«.

Izrazito malo točk je komisija projektu dodelila za izvirnost in razvidnost avtorskega stališča ter pri oceni režijskega koncepta. Prav pri oceni režijskega koncepta v oči posebno zbode ugotovitev komisije: »To bi bil angažiran dokumentarec, ki bi dokazal dvoletno dogajanje protestov v Ljubljani. Podobni protesti proti ukrepom oblasti zaradi korone so se v času pandemije dogajali povsod po Evropi. Kaj je torej slovenski unikum?« Komisija se pri tem očitno spreneveda ali pa petkovih protestov, kar 105 zapored jih je bilo, v resnici ni spremljala.

V sinopsisu filma Boris A. Novak, ki je sodeloval kot scenarist, bil pa je tudi dejaven udeleženec petkovih protestnih srečanj – spomnimo se, na enem od njih je bil deležen policijske obravnave –, zapiše, da se je vsak petek zvečer na Trgu republike v Ljubljani zbrala množica, ki je »s svojim srcem, telesi in besedo branila in ubranila demokratična načela pred skrajno desničarsko, nacionalistično in rasistično zadrtostjo vladajoče politike«. Petkovi protesti zadnjih dveh let so bili po njegovem »otok svobode, upora, domišljije in človečnosti; v smislu družbene kritike so odigrali ključno vlogo ohranitve demokratičnega prostora, prostora prostosti. Brez kolesarskih petkov bi demokratična ureditev v Republiki Sloveniji storila žalostno smrt.«

Odločitev strokovne komisije Slovenskega filmskega centra je zato sramotna, meni Boris A. Novak, hkrati pa gre za poskus izbrisa dvoletnih prizadevanj enega verjetno najpomembnejših demokratičnih gibanj pri nas.