Manj žice, več razuma

Ko je vlada Mira Cerarja leta 2015 na mejo s Hrvaško dala postaviti rezilno žico – ali raje »tehnične ovire«, kot se to lepše sliši –, si verjetno nihče ni mislil, da bo ta tam ostala celih sedem let. Ravno zato je bila ena temeljnih predvolilnih obljub premiera Roberta Goloba, da bo s slovensko-hrvaške meje dal odstraniti žico, vzeta skrajno resno.

Da bo trajalo celih sedem let, si verjetno niso mislili niti v Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), kjer so na pročelje stavbe v središču Ljubljane v znak nestrinjanja z odločitvijo tedanje vlade dali obesiti kos žice z meje. Z začetkom odstranjevanja žice na meji je tako zdaj končno prišel trenutek, da so žico odstranili tudi s pročelja stavbe.

ZRC SAZU je prejšnji teden gostil več prireditev pod geslom Manj žice, več razuma, s katerimi je želel počastiti odstranitev žice z meje in s pročelja stavbe – le da ga je pri tem nekoliko prehitel orkanski veter, ki je po Ljubljani pihal na začetku avgusta. Pravo žico so bili zato primorani odstraniti že prej, vendar so jo nadomestili s projekcijo, za katero so poskrbeli pri Svetlobni gverili. Namesto fizičnega odstranjevanja žice so obiskovalci prireditve tako spremljali počasno ugašanje projekcije.

Žica je bila na pročelje stavbe postavljena na pobudo Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije, enega od 18 posameznih inštitutov, ki delujejo pri ZRC SAZU. Kot pove raziskovalec dr. Jure Gombač, so z njo želeli predvsem opozoriti na družbena vprašanja in težave, ki jih žica na meji prinaša.

»Žice na mejah so problem, tako kot so problem zidovi na mejah. Svet delijo na številne majhne enote in pomenijo delitev,« razlaga dr. Gombač. »Če na meje gledamo skozi različne kontekste, lahko ugotovimo, da povzročajo neenakost, med nami državljani in vsemi tistimi, ki pridejo pozneje. Meje s tega vidika omogočajo mehanizme za razrast diskriminacije in rasizma, hkrati pa ustvarjajo razrezan svet, zato še dodatna okrepitev z žico – pa ne samo z žico, recimo tudi z minskimi polji kot v Grčiji – pomeni razvoj, ki je hudo sporen.« S prireditvijo so hoteli opozoriti, da je žica na mejah še vedno prisotna – izkazuje se, da jo je precej preprosteje postaviti na mejo kot jo nato odstraniti –, a so vendarle zadovoljni z odločitvijo Golobove vlade. Med udeleženci prireditve je bila tudi notranja ministrica Tatjana Bobnar in tega so bili veseli.

Med snovanjem prireditve pa so ugotovili, »da je žica dobila neko zelo čudno lastnost – da se seli,« in »da v Sloveniji še vedno obstajajo prostori, ki so okupirani«, kot pove direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar. Prireditev so zato izkoristili za izražanje podpore zaposlenim na RTV Slovenija. Preostanek žice s pročelja stavbe, pravzaprav krono iz rezilne žice, ki jo je ustvarila neznana skupina ustvarjalcev, kot se je izrazil dr. Luthar, so zato slavnostno izročili televizijskemu voditelju Igorju E. Bergantu. Upajoč, da jo bodo zaposleni na RTV Slovenija lahko zelo hitro izročili naprej kaki ustanovi, ki bi se morebiti znašla v podobnem položaju.

Žica je nov dom dobila zelo hitro. Zaposleni na RTV so med sejo programskega sveta RTV Slovenija najprej prižgali svečke pod spomenikom Deček s piščaljo, ki je simbol javnega medija, na kip pa so dali kos žice. Slabo uro kasneje je vodstvo ostranilo oboje, sveče in žico.