.travnik: Pubeci ne spijo

+ + + +

Mariborski trap pop kvartet je s prvencem Pubeci ne jočejo, zbirko luštnih komadov v štajerski govorici, prepredenih z iskrenim poznonajstniškim sentimentalizmom, dodobra prevetril domače hiphop dogajanje. Fantje so v ospredje postavili teme prijateljstva, srčne težave, urbano melanholijo in druge vidike svojega vsakdanjika, ki so bližje indie rock imaginariju kot pa hiphop repertoarju. Njihovi singli (med drugimi Piki in Izvini) so postali hitiči minulega poletja. Z energičnimi nastopi na Tresku in Mentu so si zgradili predano medgeneracijsko fenovsko bazo. Poleg metliških Klincev, pomurskega Leopolda I. in mariborskega Mita (njihovega mentorja, ki je tudi tokrat odličen v vlogi gosta) so postali predstavniki lokalno obarvanega avtohtonega hiphop izrazja.

Drugi del sage o »pubecih« ne prinaša radikalnih zasukov. Fantje še naprej razvijajo na prvencu zastavljene teme in producentske prijeme. Sprva je slišati izrazito samonanašalen, saj je zasičen z referencami na predhodnika. A sčasoma komadi zlezejo pod kožo, se udomačijo, najdejo odmev. Produkcije so nemalokrat kitarsko obarvane (Doberman, Sam), bolj dinamične (preplet emo vokalov in jungle ritmov v skladbi Hollow) in muhaste (atmosferični aranžma v skladbi Hudič nosi Zaro), včasih tudi hyperpopovsko navihane (izstopa predvsem Niksonov gostujoči beat). Čeprav bi lahko bili instrumentali na trenutke bolj spolirani, njihova estetska širina namiguje na bendovo ambicioznost. Plata ima sicer nekaj šibkejših mest, posebej komad Snežinka, prinaša pa tudi hitiče, kot so Klico, Za vedno, Za boyse, Guz (z gosti Matter, katerih vpliv je na albumu vseprisoten v smislu sloga in v številnih mežikih, raztresenih po verzih). Vokali ostajajo segmentirani med starošolskim pljuvanjem, nebrzdanim autotune zavijanjem in spevnimi večglasnimi refreni, ki se spogledujejo z emo/pop punk ustvarjalci z začetka tisočletja.

Osišče poetike je prehod iz najstništva v zgodnjo odraslost, preobrazba iz mladeniča v moškega. Verze zaznamujejo »boysi«, punce, ljubezen in ljubosumje, »guze« in misli o submisivnosti, osamljenost, tesnoba in smrt, lokalna scena, mošpiti in druge mestne razglednice. V opazkah nemalokrat presegajo golo izpovednost in posegajo v polje družbenih komentarjev s specifičnim generacijskim predznakom. Včasih so rime infantilne, celo absurdne, spet drugič jim uspe v prikupnem štajerskem tonu v verze zapakirati male poetične prebliske, ki te zares oplazijo. Resda smo upali, da bo drugi album odločnejši preskok iz mladostniškega iskanja v dodelano avtorsko vizijo. Da bo skratka zrelejši umetniški statement, a morda smo bili prenagljeni. Mariborčani še ne dosegajo ravni avtorske lucidnosti, ki jo pripisujemo njihovim kamniškim mentorjem, a so nastavki obetavni. Prihodnost .travnika je rožnata.