Vrata Evrope

Ko so Leninovi boljševiki leta 1917 izvedli revolucijo, so revolucijo takoj izvedli tudi Ukrajinci – razglasili so Ukrajinsko ljudsko republiko, samostojno državo, ki naj bi bila v federativni zvezi z Rusijo. Toda že januarja 1918 so razglasili tudi popolno neodvisnost Ukrajine. »Ukrajinska ljudska republika postaja neodvisna, svobodna in suverena država ukrajinskega ljudstva, ki ni podrejena nikomur,« se je glasilo besedilo. Boljševiki, zelo odvisni od ukrajinskega premoga in žita, so ponoreli in pritiskali, a sta Ukrajincem na pomoč priskočili avstrijska in nemška vojska – v zameno za žito.

Ukrajina je dobila banke, vojsko, narodno knjižnico, akademijo znanosti in slavolok, toda ko je Bela armada leta 1919 tam začela ofenzivo proti boljševikom, so se že itak zmedeni, sprti in slabo organizirani ukrajinski voditelji znašli v dilemi: naj podprejo Belo armado, ki se je borila za obnovitev ene in nedeljive ruske države (tu ni bilo prostora za samostojno in neodvisno Ukrajino), ali naj se ji izogibajo? Naj se raje povežejo s Poljaki – ali nemara kar z boljševiki? Pa so se razcepili – nekateri so se povezali z belimi, drugi s Poljaki, tretji z boljševiki, ki so se zavedali, da svetovne revolucije ni brez ukrajinskega premoga in žita.

Leta 1920 so se zmagovito vrnili boljševiki, razglasili Ukrajinsko socialistično sovjetsko republiko in Ukrajince nagovorili v ukrajinščini, toda vzpostavili so le nadzor nad vzhodno Ukrajino, zahodno Ukrajino – Galicijo, Volinijo in Podolje – pa so Poljaki spreminjali v tamponsko cono med Poljsko in Sovjetsko zvezo. Tekla je kri. Vrstili so se tudi pogromi nad Judi – največ so jih zagrešile ukrajinske sile. Ukrajinski antisemitizem ni bil nič novega, le da je leta 1905 v pogromih v Kijevu, Jekaterinoslavu in Odesi umrlo na stotine Judov, zdaj pa jih je umrlo na desettisoče.

»Marca 1921 so predstavniki sovjetske Rusije, sovjetske Ukrajine in Poljske v Rigi v Latviji podpisali mirovno pogodbo, ki je določila novo poljsko-sovjetsko mejo. V skladu s pogodbo je Poljska obdržala ne le Galicijo, ampak je prevzela tudi Volinijo, ki je bila prej pod rusko oblastjo. Ukrajina ni bila razdeljena med dve državi kot pred prvo svetovno vojno, temveč med štiri. Bukovina, ki jo je leta 1918 zasedla Romunija, je ostala pod nadzorom Bukarešte, Zakarpatje pa je bilo odvzeto poraženi Ogrski in izročeno novoustanovljeni češkoslovaški državi,« pravi Serhii Plokhy, avtor monumentalne knjige Vrata Evrope – Zgodovina Ukrajine, ki je v prevodu Nikija Neubauerja izšla tudi pri nas. »V medvojnem obdobju (1918–1939) so Ukrajinci postali največji narod v Evropi z nerešenim nacionalnim vprašanjem.«

Decembra 1922 je Ukrajinska socialistična sovjetska republika s sovjetsko Rusijo ter z Belorusko in Zakavkaško republiko podpisala uradni sporazum o ustanovitvi Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). »Zveza je bila ustanovljena z mislijo na Ukrajino. Njen neposredni namen je bil, da drži Ukrajince noter, Poljake zunaj in Ruse spodaj.«

Ukrajinci so šli z dežja pod kap. Končno so dobili avtonomijo (znotraj zveze), toda boljševikom – s Stalinom na čelu – so šli na živce: ker so bili nemirni in uporniški, nacionalistični in iredentistični, ker so terjali ukrajinizacijo Ukrajine, ker so boljševike – vsaj na podeželju – videli kot okupacijsko silo in ker so imeli asimilacijsko gravitacijo, saj se je čedalje več Rusov, ki so govorili rusko, istovetilo z ukrajinsko narodnostjo, ne pa z rusko. Eden izmed prvih stalinističnih montiranih procesov je potekal v Ukrajini – proti ukrajinski inteligenci.

Ukrajinci in Rusi imajo Jaroslava Modrega za enega izmed svojih srednjeveških vladarjev, zato njegova podoba krasi bankovce obeh držav.

A to je bil le uvod.

Jeseni 1929 so poslali na desettisoče oficirjev tajne policije (GPU), partijskih funkcionarjev in militantnih partijcev na ukrajinsko podeželje, ker pa so se kmetje upirali, so začele oblasti brutalno in brezdušno pleniti živino, žito in druge kmetijske pridelke, kar je povzročalo čedalje hujšo lakoto – od leta 1932 do 1934 je holodomor vzel štiri milijone ljudi. Stalin je avgusta 1932 povsem jasno zapisal: »Postaviti si moramo cilj, da Ukrajino spremenimo v pravo trdnjavo ZSSR, resnično vzorno republiko.«

In res, ni je le spremenil v »vzorno republiko«, ampak jo je v »vzorno republiko« izstradal. Kako je Ukrajina prišla tako »daleč«?

Rob sveta

O prostranstvu step, gora in gozdov severno od Črnega morja, ki se danes imenuje Ukrajina, je prvi pisal že sam oče zgodovine, Herodot. Stari Grki so temu »mejnemu« prostranstvu, »kjer se je grška civilizacija srečala s svojim barbarskim alter egom«, pravili Pontos euxeinos (Rimljani so ga latinizirali kot Pontus euxinus). Tu nekje naj bi bil pokopan Ahil, junak trojanske vojne. In tu nekje naj bi živele Amazonke, ki so si odrezale desno dojko, da so lahko bolje streljale z lokom. 

Robovi sveta so vedno mitski. Tu, na robu tega, kar bo postalo zahodna civilizacija, so živela različna ljudstva – tisto, ki je živelo na levem bregu Dnepra, so imenovali Kanibali. Ha.

Logično, vsa ta ljudstva (Skiti, Sarmati ipd.), bolj ko ne nomadska in iranskega rodu, so se v pontskih stepah stalno prerivala in izrivala, kar je ubilo blaginjo, trgovino in povezave z zaledjem, toda v 4. stoletju, ko se je začelo veliko preseljevanje ljudstev iz Evrazije in vzhodne Evrope proti središču in zahodu Evrope (alias »vpadi barbarov«), so Ukrajino začasno zavzeli »migranti«, predvsem Goti in Huni, ki so potem odšli naprej, Slovani, prav tako migranti, pa so prišli in ostali. Pradomovina Slovanov – naša pradomovina, če hočete – naj bi bila prav tu, v Ukrajini, v gozdovih in gozdno-stepskem pasu med Dneprom in Vislo, predvsem v Voliniji in v pripjatskih močvirjih.

Slovani so postali novi zavezniki Bizantinskega cesarstva – živeli so v demokraciji, o blaginji so odločali skupno, bojevali so se napol goli, njihova priljubljena taktika je bila zaseda, ujetnike so zasužnjili, krščanske vere pa niso sprejeli. Neki tedanji menih kronist zato ni skrival: »Živeli so kakor živina, pobijali so se med seboj, jedli vse, kar je nečisto.« Porok niso imeli, ampak so dekleta ugrabljali. Njihova prevlada v pontskih stepah je trajala do začetka 7. stoletja, ko so prišli Avari (alias Obri), turško govoreča plemena iz severnih kaspijskih step, ta so prevlado kmalu prepustila Bolgarom in potem Hazarom, novim zaveznikom Bizanca, ki pa je ob koncu 8. stoletja dobil spet nove velike zaveznike – Vikinge.

Bizantinski patriarh jih je imenoval Rusi – kar je bila izpeljanka iz švedskega izraza za ’može, ki veslajo’. Helgi (Oleg) je vikinško vladavino utrdil, Ingvar (Igor I.) še bolj, kneginja Olga, njegova vdova, pa je bila originalna lady Macbeth – slovanskega kneza Mala in njegove ljudi je povabila na svoj kijevski grad in jih tam žive sežgala, neko drugo slovansko delegacijo pa je okopala in spekla v skandinavski parni kopeli. Toda Vikingom ni uspelo vzpostaviti ne popolnega nadzora nad stepami ne varnega prehoda čeznje, kar je bilo pogubno za trgovino in njihov dostop do morja, tako da lažje razumete, zakaj so kijevskemu vladarju Svjatoslavu, Olginemu sinu, ki je umrl ob koncu 9. stoletja, rekli »poslednji Viking«.

Vladimir, Svjatoslavov sin, in Jaroslav, Vladimirjev sin, sta Kijevsko kraljestvo prelevila v pravo srednjeveško državo. Vladimir, neusmiljeni vojskovodja, alias Veliki, se je – da bi se lahko poročil z Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija II. – celo pokristjanil (zbogom, Perun!), z njegovim krstom pa se je začel dolg in težaven proces pokristjanjevanja Kijevske Rusije. Kijevsko Rusijo je vključil v krščanski svet ter jo obenem naredil za del vzhodnega krščanstva, njegov sin Jaroslav, alias Pogumni (in Modri), pa je manično gradil – Kijev, Zlata vrata, katedralo svete Sofije. Kijev je hotel preleviti v Konstantinopel, kar mu ni uspelo (verjetno mu je zmanjkalo denarja), a postal je »tast Evrope«, saj je svoje sestre in hčere omožil z voditelji evropskih držav. To je bolj koristilo evropskim vladarjem kot kijevskim knezom.

Do konca 18. stoletja je večina Ukrajine, ki je bila prej pod nadzorom Poljske, ostala razdeljena med Poljsko in Rusijo. Ta delitev pa je imela globoke posledice za ukrajinsko identiteto.

Tu nekje pa se že tudi začne vojna med Rusijo in Ukrajino. Izraz Kijevska Rusija je poznejšega izvora – tako kot rusko-ukrajinsko tekmovanje za dediščino Kijevske Rusije. Kdo je dedič zapuščine Kijevske Rusije in kdo ima ključe Kijeva? »Žar tega tekmovanja odseva bitka, ki je v 20. stoletju potekala za posmrtne ostanke Jaroslava Modrega,« pravi Plokhy. »Jaroslav je umrl 28. februarja 1054 in pokopali so ga v katedrali svete Sofije, ki jo je dal zgraditi. Njegove posmrtne ostanke so položili v sarkofag iz belega marmorja, okrašen z rezbarijami krščanskega križa in sredozemskih rastlin, vključno s palmami, ki v Kijevski Rusiji nikakor niso bile avtohtone ... Sarkofag je še vedno shranjen v katedrali, toda posmrtni ostanki Jaroslava Modrega so iz Kijeva izginili med nemško okupacijo mesta leta 1943. Po nekaterih podatkih so končali v rokah ukrajinskih pravoslavnih hierarhov, to je visokih cerkvenih dostojanstvenikov v Združenih državah Amerike, in so jih po vojni opazili na Manhattnu. Drugi domnevajo, da so zdaj morda v cerkvi Svete Trojice v Brooklynu. Kaj bi lahko pojasnilo prenos posmrtnih ostankov kneza Jaroslava vse do zahodne poloble? Odgovor nima ničesar z ameriškim kulturnim imperializmom, temveč je tesno povezan z ukrajinsko zahtevo po dediščini Kijevske Rusije. Ukrajinski duhovniki, ki so zapuščali domovino, so relikvije odstranili, da ne bi padle v roke napredujoči sovjetski vojski.« Oboji, Ukrajinci in Rusi, imajo Jaroslava Modrega za enega izmed svojih srednjeveških vladarjev, zato njegova podoba krasi bankovce obeh držav.

Mala Rusija

Doba Vikingov se je z Jaroslavovo smrtjo v deželi Rus’, ki je dobila ime po Vikingih, končala, v 10. in 11. stoletju sta izraza Rus in Slovan postala zamenljiva, Kijev, prestolnica Kijevske Rusije (Puškin ga je opeval kot »prednika ruskih mest«), pa je postal trofeja, ki so si je vsi želeli – vrstili so se državni udari in sovražni prevzemi, med letoma 1132 in 1169, v manj kot 40 letih, se je v prestolnici zamenjalo 18 vladarjev. Okrog kraljestva Kijevske Rusije so nastale kneževine, ki se jih je oprijel izraz dežela Rus’ (alias Ruska dežela), kjer nacionalno identiteto in izvor iščejo Ukrajinci, Rusi in Belorusi – prvi v Galicijsko-Volinijski kneževini, drugi v Vladimiro-Suzdalski kneževini, tretji pa v kneževini Polack.

»Kijevska Rusija, državna tvorba brez splošno priznanega datuma rojstva, ima točno določen datum smrti. To se je zgodilo 7. decembra 1240, ko so mesto Kijev osvojili Mongoli, še en val napadalcev iz evrazijskih step.«

V Kijevsko Rusijo se je vrnila politika stepe, Mongoli so zavrteli uro nazaj v čase Hazarov, Hunov, Sarmatov in Skitov, papežev poziv h križarski vojni proti Mongolom ni vžgal, saj so ga srednjeevropski vladarji ignorirali, »tatarski jarem« pa so še posebej izkusile dežele, ki so zdaj del Rusije, v Ukrajini, ki so ji tedaj vladali galicijski in volinijski knezi (recimo karizmatični Danilo, ustanovitelj Holma in Lvova), pa so bili Mongoli manj vsiljivi in zatiralski. »Njihova vladavina je bila tudi krajša in se je dejansko končala sredi 14. stoletja. Ta razlika je močno vplivala na usodo obeh dežel in ljudi, ki so ju naselili.«

Sredi 19. stoletja je Ukrajina ustvarila 75 odstotkov izvoza Ruskega imperija. Vsako luknjo v carskem proračunu je vedno takoj zapolnilo ukrajinsko žito.

V času mongolske verzije dictuma »deli in vladaj« je nastal še en motor kasnejšega rusko-ukrajinskega identitetnega tekmovanja. Ko je namreč Konstantinopel leta 1303 Galiciji dovolil ustanovitev svoje metropolije, se je ta imenovala Metropolija Male Rusije, vključevala pa je šest od 15 eparhij ali škofij, ki so bile nekoč pod jurisdikcijo Kijeva. Tako se je rodil pojem Male Rusije. »Veliko pozneje je ta izraz postal jabolko spora v bitkah za ukrajinsko nacionalno identiteto, saj so v 20. stoletju zagovorniki vseruske ali proruske samoopredelitve med Ukrajinci uporabljali naziv ‘Mali Rusi’.« Ukrajino so razglašali za Malo Rusijo, Ukrajince pa za del ruskega naroda.

A tedaj se je zgodilo še nekaj krucialnega: Galicijsko-Volinijska kneževina je zaradi težav z vladarskim potomstvom razpadla, tako da sta jo prevzeli Kraljevina Poljska in Litovska kneževina, ki sta prevzeli večino ukrajinskih dežel ter povzročili velike politične, družbene in kulturne spremembe. Kneževine Kijevske Rusije so izgubljale avtonomijo, do konca 15. stoletja pa so bile izbrisane s političnega zemljevida, s čimer se je končala knežja doba, ki se je začela v 10. stoletju. Življenje Ukrajincev sta po novem diktirali in oblikovali Kraljevina Poljska in Litovska kneževina, a že v 15. stoletju sta dobili vse močnejšo tekmico, Veliko moskovsko kneževino, alias Moskovijo, s katero se je Litovska kneževina zapletla v dolgotrajen spor za dediščino Kijevske Rusije. Še več, Moskovija je bila v ofenzivi in na začetku 16. stoletja so morali litovski knezi priznati carsko oblast nad dvema svojima nekdanjima ozemljema, Smolenskom in Černigovom. »To je bilo prvič, da je Moskovija vzpostavila svojo vladavino nad delom tega, kar je danes Ukrajina.«

Kozaki in Tatari

Tatari so v 16. in 17. stoletju Osmanskemu cesarstvu množično dobavljali sužnje, vse njihove lovske poti pa so potekale skozi Ukrajino (na krimske trge so menda spravili tri milijone sužnjev, ki so končali na osmanskih galejah in poljih), kjer so se jim upirali le kozaki – nomadski svobodnjaki, ki so se v stepi preživljali z ribolovom, lovom s pastmi in razbojništvom.

Kozaki so bili pretežno Ukrajinci, prebegnili so z velikih posestev ali latifundij velikašev in nižjega plemstva, da bi se izognili »drugemu tlačanstvu«, obdavčitvi in stalni grožnji tatarskih vpadov, podpirali so pretendente na moskovski prestol, se pridružili poljskim silam pri pohodu na Moskvo, osvajali osmanske trdnjave na zahodni črnomorski obali (v slogu gusarjev so »prišli, da bi ropali, se maščevali, in kot so pripovedovale ukrajinske ljudske pesmi, osvobodili trpeče sužnje«), postajali strah in trepet (leta 1648 so zagrešili pogrom nad Judi) ter mokre sanje krščanskih vladarjev, ki so v njih videli morebitne zaveznike v boju proti Osmanom.

Ko so leta 1648 – pod taktirko Bogdana Hmelnickega in v spregi s Tatari – začeli veliko vstajo, je bilo kmalu jasno, da si ne skušajo zagotoviti le nacionalnih pravic, ampak da hočejo uničiti poljsko-litovsko državo (alias Republiko obeh narodov) ter ustanoviti svojo kneževino, svojo državo. Poljsko-litovski državi ni preostalo drugega, kot da novi kozaški državi (Kozaškemu hetmanatu), »ki jo mnogi štejejo za temelj sodobne Ukrajine«, prepusti Kijev, Braclav in Černigov, ni pa priznala kozaške državnosti, ki jo je kmalu zatem z veseljem priznal moskovski car Aleksej Romanov – temu so kozaški častniki, s Hmelnickim vred, prisegli zvestobo. Raje kot turškemu sultanu, krimskemu kanu ali poljskemu kralju. »Zahodna meja kozaškega ozemlja ni bila določena – kozaki so lahko šli tako daleč, kot bi jih pripeljale njihove sablje.« Skupaj z moskovsko vojsko so rušili poljsko-litovsko državo, ki jo je z druge strani rušila tudi Švedska.

Hmelnickega so Ukrajinci »poveličevali kot očeta naroda, osvoboditelja svojega ljudstva izpod poljskega jarma in hetmana, ki je s carjem sklenil najboljši možni dogovor«, toda v trenutku, ko je pri Perejaslavu prisegel zvestobo moskovskemu carju, se je »začela dolga in zapletena zgodovina rusko-ukrajinskih odnosov,« opozarja Plokhy. »Leta 1954 je Sovjetska zveza razkošno praznovala tristoletnico ‘ponovne združitve’ Ukrajine in Rusije. To je nakazovalo, da se je pri Perejaslavu vsa Ukrajina odločila, da se ponovno pridruži Rusiji, in sprejela suverenost carja. Dogodek leta 1654 v Perejaslavu v resnici ni bil ne združitev Ukrajine z Moskovijo (ki jo je Peter I. preimenoval v ‘Rusijo’) niti združitev dveh ‘bratskih narodov’, kot so trdili sovjetski zgodovinarji. Leta 1654 nihče v Perejaslavu ali Moskvi ni razmišljal ali govoril v narodnih okvirih.«

Kijevski izvor Rusov

Bogdan Hmelnicki, »oče naroda«, je umrl leta 1657, njegovi nasledniki, prav tako nezadovoljni z moskovskim carjem, pa so že naslednje leto sklenili nov sporazum s Poljsko, imenovan Hadjaški sporazum. Ta poljsko-kozaški sporazum je bil »uresničitev sanj ukrajinskega plemstva iz prve polovice 17. stoletja«, saj je »kot enakopravnega partnerja v poljsko-litovski skupnosti priznaval tudi ukrajinske dežele«. A kozaki, nezadovoljni z izplenom, saj je nova ukrajinska kneževina vključevala le Kijevski, Braclavski in Černigovski palatinat, so svoje delegate v poljskem sejmu besno usmrtili, hetman Ivan Vihovski, ki je nasledil Hmelnickega, je prestopil k Poljakom, njegovega brata Danila pa so Moskovčani, ki so ga zajeli, mučili do smrti. »Vse telo so mu z biči raztrgali na koščke, iztaknili so mu oči in jamice zalili s srebrom, ušesa so mu s svedrom obrnili navzven in jih napolnili s srebrom,« je zapisal poljski diplomat, ki je bil takrat po naključju tam. »Prste so mu sesekljali. Noge so mu razmesarili vzdolž žil. Z eno besedo, to je bilo nezaslišano divjaštvo.«

Boj za kozaško Ukrajino so zaznamovali notranji spori, bratomorna vojna, veleizdaje in grizlijevske klavnice, toda vsakič, ko so kozaki zamenjali stran v moskovsko-poljski vojni, so izgubili nekaj pravic in privilegijev ter delček suverenosti, tako da so moskovski in poljski diplomati leta 1667 podpisali Andrusovsko premirje, ki je razdelilo Kozaško Ukrajino – levi breg Dnepra je pripadel Moskoviji, desni pa Poljski.

Kozaška dežela je bila sicer sposobna zbrati dovolj človeških, gospodarskih in vojaških virov, da je lahko kljubovala velikim silam v regiji, ni pa bila sposobna ubraniti dosežkov kozaške revolucije. »Pri sklepanju zunanjih zavezništev so kozaki poskusili vse, začenši s krimskimi Tatari in Osmani pa do Moskovije, Švedske in Poljske. Nič ni delovalo – enotnost ne le Kozaške Ukrajine, temveč ukrajinskih dežel na splošno je bila izgubljena. Do konca 18. stoletja je večina Ukrajine, ki je bila prej pod nadzorom Poljske, ostala razdeljena med Poljsko in Rusijo. Ta delitev pa je imela globoke posledice za ukrajinsko identiteto.«

Ko je Hitler poleti 1941 napadel Sovjetsko zvezo, so številni v Ukrajini pozdravili nemško napredovanje v upanju, da se bo končal teror, ki so ga izvajale sovjetske okupacijske oblasti.

Kozaški častniki so zvestobo prisegli skupni kozaški »očetnjavi«, ki je obsegala oba bregova Dnepra, »po letu 1667 pa so začeli kozaki z imenom Ukrajina označevati dežele na obeh straneh Dnepra«. Toda leta 1674, v času bojev za Kijev, je nastalo eno izmed najvplivnejših besedil predmodernega Ruskega imperija, prvi tiskani »učbenik« zgodovine Kijevske Rusije, ki je izšel v kijevskem jamskem samostanu – Kijev je tu nastopal kot prva prestolnica moskovskih carjev in rojstni kraj moskovskega pravoslavja, kot mesto, ki ga preprosto ni mogoče prepustiti nevernikom ali katoličanom. Slovansko-ruski narod je po mnenju avtorjev tega »učbenika« združil Moskovsko kneževino in Kozaški hetmanat v eno politično telo. »To je bil temelj mita o kijevskem izvoru njihovega naroda, ki ga še danes sprejema večina Rusov. Toda v 17. stoletju moskovske elite še niso razmišljale v smislu nacionalne pripadnosti. Graditelji Ruskega imperija so šele v 19. stoletju v celoti sprejeli inovacijo kijevskih menihov, ki so prebivalce Moskovije in Ukrajine obravnavali kot en narod.«

Kozaki so na začetku 18. stoletja spisali dokument, ki so ga imenovali Pacta et conditiones, danes pa velja za prvo ukrajinsko ustavo (sprejeta je bila pred ameriško): »Kozaški častniki svojega izvora niso iskali v Kijevu in knezu Vladimirju – ustanovnem mitu, ki so si ga že prilastili kijevski privrženci carja – temveč pri Hazarih, ki so bili med nomadskimi predhodniki Kijevske Rusije.« V ospredju je bila trditev »o obstoju kozaškega naroda, ločenega in neodvisnega od Moskve«.

Po letu 1709, ko je moskovska vojska pri Poltavi zmlela švedsko (kozaki so se borili na obeh straneh), je prišlo do tektonskega geopolitičnega premika: Ruski imperij je začel svojo pot evropske velesile, obe kulturni meji v Ukrajini, tista med vzhodnim in zahodnim krščanstvom ter ona med krščanstvom in islamom, sta se začeli spreminjati, Ukrajina se je stegnila proti Črnemu in Azovskemu morju, rusko-poljske meje, ki je Ukrajino delila več kot 120 let, ni bilo več, hetmanat pa je izginil z zemljevida Evrope in Ruskega imperija, saj je ruska carica Katarina II. naredila vse, da bi odpravila ozemeljsko avtonomijo hetmanata, kozaško državo vključila v carstvo, kozake rusificirala ter kozaško obdobje in hetmane izkoreninila iz spomina.

Rusija je vzpostavila svoje postojanke na Azovskem in Črnem morju, se po razpadu poljsko-litovske države stegnila še dlje na zahod, vse do Galicije, ki je bila tedaj – tako kot še nekaj bodočih ukrajinskih provinc – pod Habsburžani ( ja, ukrajinske dežele, ki sta si jih prej delila litovsko-poljska država in rusko carstvo, sta si po novem delili rusko carstvo in habsburško cesarstvo), leta 1783 pa si je priključila še Krimski polotok, ki so ga Osmani priznali za rusko ozemlje.

Ukrajina je do leta 1985 gospodarsko katastrofalno nazadovala – njena plinska polja so bila tako izčrpana, da je morala plin uvažati, življenjska raven je bila v prostem padu.

In seveda, Putina je najprej anticipiral Voltaire, ko je Katarini II. pisal, da bi lahko ruska vladavina končno prinesla red v ta del Evrope, potem pa še carski minister za izobraževanje Sergej Uvarov, ki je za temelje nove ruske carske identitete razglasil avtokracijo, pravoslavje in narodnost in obenem poudaril, da ta tri načela tvorijo »poseben značaj Rusije in pripadajo samo Rusiji«, v njih pa so »združeni sveti ostanki ruske narodnosti«, ki vključuje Ruse, Ukrajince in Beloruse.

Dve Ukrajini

Potrebnega je bilo veliko ideološkega dela, veliko boja za »srca in misli« – veliko spreobračanja. Več kot poldrugi milijon vernikov se je na hitro »vrnilo« v pravoslavje. Pravoslavje in narodnost sta se združila »v službi avtokracije«. Edini učni jezik je bila ruščina, Kijev so začeli spreminjati v utrdbo imperija in ruskosti, pa čeravno je ob koncu 19. stoletja v ukrajinskih gubernijah živelo 17 milijonov Ukrajincev in le trije milijoni Rusov. »Vlada je ustanovila tudi zgodovinsko komisijo, zadolženo za zbiranje in objavljanje rokopisov in dokumentov, ki naj bi dokazali, da so Desnobrežna Ukrajina, Podolje in Volinija zgodovinsko ruske dežele.«

Ukrajinci v habsburški Galiciji – alias Rutenci, alias Rusini – so lahko imeli svoje časopise in lahko so se celo nacionalno organizirali, njihovi ukrajinski rojaki na drugi strani mejnega Dnepra – alias Malorusi – pa niso mogli niti trzniti, saj carska vlada ni prepovedala le vseh časopisov, knjig in gledaliških predstav v ukrajinščini (in celo javnega izvajanja ukrajinskih pesmi), ampak je trdila, da ukrajinščina – »posebni maloruski jezik« – ne obstaja. »Medtem ko so ruske carske oblasti preganjale tiste, ki so dvomili, da so Ukrajinci del velikoruskega naroda, so Avstrijci preganjali tiste, ki so to idejo spodbujali.«

Politični atentati niso ničesar spremenili. Da bi rusko carstvo Ukrajino pustilo na svoje, tudi z gospodarskega vidika ni prišlo v poštev. »Sredi 19. stoletja je Ukrajina ustvarila 75 odstotkov vsega izvoza Ruskega imperija.« Vsako luknjo v carskem proračunu je vedno takoj zapolnilo ukrajinsko žito. Rusko carstvo je vedelo to, kar je vedel Lenin – da Rusije ni brez ukrajinskega žita in premoga.

Natanko to pa je v Ukrajini videl tudi Hitler – žitnico, rudnik in lebensraum. Toda preden je napadel Sovjetsko zvezo, je s Stalinom sklenil pakt, katerega efekt je bil sovjetski napad na Poljsko, ki ji je Stalin iztrgal zahodno Ukrajino – Galicijo in Volinijo. »Ko je Rdeča armada zavzela Lvov in druga večja središča v Galiciji in Voliniji, so okupatorji v sovjetskem slogu izvedli volitve v Narodno skupščino Zahodne Ukrajine, ki je nato Kijev in Moskvo zaprosila, naj Galicijo in Volinijo priključita sovjetski Ukrajini.« Stalin je mimogrede – v »sovjetskem slogu« – priključil še južno Besarabijo in severno Bukovino, dela Romunije. No, ta »sovjetski slog« je zdaj v Ukrajini – s priključitvijo Donecka, Luganska in Hersona – kanaliziral Putin.

Ko je Hitler poleti 1941 vendarle napadel Sovjetsko zvezo, so številni v Ukrajini »pozdravili nemško napredovanje v upanju, da se bo končal teror, ki so ga v letih pred vojno izvajale sovjetske okupacijske oblasti. To ni veljalo le za nedavno zasedene regije zahodne Ukrajine, temveč tudi za osrednjo in vzhodno Ukrajino, kjer prebivalstvo režimu nikoli ni odpustilo grozot lakote in kolektivizacije.« Nekateri so pričakovali prihod »pravega socializma«, drugi izboljšanje življenjske ravni, tretji obnovitev ukrajinske države, zato so bolj ko ne gledali stran, ko so nacisti množično iztrebljali Jude – do januarja 1942 so pobili milijon ukrajinskih Judov. Sredi belega dne, včasih vsem na očeh. »Vsak šesti Jud, ki je umrl v holokavstu, je bil iz Ukrajine.« Ukrajinci so prepozno ugotovili, da imajo nacisti tudi njih le za podljudi – Ukrajina je med vojno izgubila sedem milijonov ljudi (16 odstotkov prebivalstva), a kljub temu je bila zmagovalka, saj se je njeno ozemlje povečalo za 15 odstotkov, aprila 1945 pa so jo sprejeli za ustanovno članico Združenih narodov.

Ne da jo je to rešilo. Ko je bilo vojne konec, je Stalin Ukrajince preseljeval, da bi utrdil svoj politični in ideološki nadzor nad obmejnimi območji, ki so med vojno padla pod nacistični vpliv (»tu je bila meja med odporom in kolaboracijo, žrtvijo in zločinskim sodelovanjem z režimom zabrisana,« pravi Plokhy), ukrajinska vrata v Evropo pa je zaprl. Nikoli še niso bila tako tesno zaprta. Še so prihajale čistke in lakote – leta 1946 in 1947 je od lakote umrlo več kot milijon Ukrajincev.

Grobarka zadnjega evropskega imperija

Nikita Hruščov, Stalinov naslednik, se je zelo zanašal na ukrajinske kadre, posebni dokument (Teze ob tristoletnici združitve Ukrajine z Rusijo), ki ga je leta 1954 odobril centralni komite, je Ukrajince povzdignil v drugi najpomembnejši sovjetski narod in dal jasno vedeti, da so Rusi in Ukrajinci ločena naroda, »večno prijateljstvo« med obema pa so leta 1954 proslavili tako, da so Krimski polotok podarili Ukrajini, toda Ukrajina je do leta 1985 gospodarsko katastrofalno nazadovala – njena plinska polja so bila tako izčrpana, da je morala plin uvažati, življenjska raven je bila v prostem padu. A šlo je še na slabše: najprej je Sovjetsko zvezo prevzel Mihail Gorbačov, ki se za Ukrajino ni zmenil, potem pa je eksplodirala jedrska elektrarna Černobil in okužila ves svet.

Ukrajinci so spoznali, kako malo nadzora imajo nad lastno usodo, mi pa, kako usodna je Ukrajina, ki ji ni preostalo drugega, kot da kanalizira Slovenijo: civilnodružbeno odkritje človekovih pravic, ustanovitev Društva za varstvo ukrajinskega jezika, odpiranje zamolčanih tem preteklosti (holodomor, kozaki, Stepan Bandera), razglasitev suverenosti, veliki protestni shod na kijevskem Trgu oktobrske revolucije (kasneje Majdan), pogajanja o »ohlapnejši« zvezi in konfederaciji, razglasitev neodvisnosti, »tisočletni sen«, triumfalni plebiscit ob koncu decembra 1991 – in izstop iz Sovjetske zveze, ki je takoj zatem razpadla.

Ukrajina je postala grobarka zadnjega evropskega imperija, pravi Serhii Plokhy. Brez ukrajinskega premoga in žita ni Sovjetske zveze. Le kdo bi hotel živeti v zvezi, v kateri ni Ukrajine?

Vemo pa, kaj se je zgodilo potem: naravno in družbeno bogastvo Ukrajine so najprej oplenili oligarhi, Ahmetov, Pinčuk in Kolomojski, zdaj pa ga je oplenil še Putin, ki ve, da novi ruski imperij ni mogoč brez Ukrajine.

Ukrajinci so ves čas le izgubljali. Prej in zdaj. V tolažbo jim je bilo le to, da Rusija ni Ukrajina.

Evropska unija jih ni uslišala. Ni jih sprejela. Zato se lahko vprašamo: je sploh mogoča Evropska unija brez Ukrajine? Je Evropska unija v krizi zato, ker je brez Ukrajine?