Strah pred »teorijo spola«

Vse od sedemdesetih v Združenih državah Amerike potekajo tako imenovani pohodi za življenje, organizatorji katerih ne skrivajo želje, da bi ali povsem prepovedali pravico do abortusa ali pa ga vsaj kar se da omejili. Z odločitvijo ameriškega vrhovnega sodišča v zadevi Roe proti Wade, ki ameriškim zveznim državam omogoča, da same določajo zakonodajo na področju reproduktivnih pravic žensk, so se njihove želje uresničile, s podobnimi prizadevanji pa neokonservativna gibanja že več let vstopajo tudi na evropska tla, ob čemer Slovenija ni nobena izjema. Z leti se je gibanje proti abortusu uspešno spojilo z gibanjem proti pravicam LGBTIQ+ oseb in svoje zatočišče našlo v nasprotovanju tako imenovani teoriji spola, ki naj bi domnevno poskušala zamajati temelje tradicionalne družine. A za kaj sploh v resnici gre?

»Izvori ideje o tovrstni teoriji segajo v devetdeseta leta, ko sta trčila dva koncepta – koncept enakosti spolov, ki so ga prevzeli Združeni narodi in pozneje tudi Evropska unija, in koncept komplementarnosti spolov, kar so na ravni Združenih narodov zagovarjali Vatikan in še nekatere države, kjer je religija tesno prepletena s politiko,« razlaga sociolog dr. Roman Kuhar, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje sociologijo spolov in spolnosti. Če je prvi koncept predpostavljal enake možnosti za vse ne glede na spol, je drugi žensko postavil primarno v kontekst družine, rojevanja otrok in skrbi zanje. Temu so nasprotovala feministična gibanja, ki so problematizirala, da se na biološke razlike med spoloma poskušajo prilepiti tudi drugačna kulturna pričakovanja. »Ampak iz tega je nato najprej v intelektualnih krogih v Vatikanu začela nastajati razprava o obstoju nekakšne ’teorije spola’, kjer so poststrukturalistične ideje Judith Butler in drugih feminističnih avtoric začeli v zelo poenostavljenih in popačenih interpretacijah prodajati kot obliko teorije zarote.

Nanjo se danes lepijo takšne in drugačne izpeljave, vse to pa omogoča označevalec ’teorija spola’, ki je v resnici prazen označevalec in ga je mogoče napolniti z vsem mogočim – od boja proti abortusu do boja proti istospolnim porokam in spolni vzgoji v šoli.«

Mrežo organizacij, ki po Evropi nasprotujejo teoriji spola, sestavljajo različni akterji. Izvorno so bile to predvsem katoliške skupine ali skupine zaskrbljenih državljanov, ki so delovale kot satelitske organizacije katoliške cerkve. Naposled pa so se jim, verjetno najočitneje po protestih proti uzakonitvi porok in posvojitev za istospolne pare v Franciji leta 2013, pridružili tudi radikalno desni politični akterji in že prej obstoječe skupine, ki so nasprotovale pravici do abortusa.

Podobnosti med gibanji, ki so se od tedaj razbohotila po celotni Evropi, so očitne že na prvi pogled. »Če pogledamo njihove logotipe, je v ospredju vedno podoba ’edine prave družine’, kot jo razumejo – oče, mati in dva otroka (en fantek in ena punčka, seveda), le Rusi in po novem Mehičani imajo na njem tri,« na podlagi grafične podobe gibanj podobnosti med njimi opisuje dr. Kuhar. Druži pa jih tudi ista »retorika o ogroženosti ’naših otrok’, kar je seveda način, kako hitro zanetiti moralno paniko«. Nobeno naključje torej ni, da se najvidnejša slovenska različica imenuje prav koalicija Za otroke gre.

Predstavnik evropskega parlamentarnega foruma za spolne in reproduktivne pravice Neil Datta v raziskavi Vrh ledene gore ugotavlja, da so evropska gibanja proti teoriji spola med letoma 2009 in 2018 iz različnih virov prejela več kot 700 milijonov ameriških dolarjev, financiranje neokonservativnih gibanj pa se iz leta v leto povečuje. Med donatorji lahko najdemo ameriško konservativno krščansko desnico in njene možganske truste, ti so v preteklih letih prispevali okoli 10 odstotkov vseh sredstev. Ključno vlogo igrajo tudi ruski viri, ki pomenijo okoli 30 odstotkov vseh sredstev. Vidnejša predstavnika teh sta oligarha Vladimir Jakunin in Konstantin Malofejev. Zadnji je tudi lastnik konservativne TV-mreže, ki je med drugim oglaševala, da je pripravljena plačati enosmerno vozovnico iz Rusije vsem, ki so istospolno usmerjeni ali kako drugače seksualno deviantni. Preostanek sredstev, kar 60-odstotni delež, pa pomenijo različne evropske zasebne fundacije. Del sredstev podobna gibanja in organizacije prejmejo tudi z javnim financiranjem – raziskava, ki je bila objavljena lani, tako med prejemnike sredstev šteje tudi slovenski Zavod Iskreni. Ta je namreč prek ministrstva za delo – tedaj ga je vodil danes predsedniški kandidat, pred nastopom na funkcijo ministra pa solastnik taistega zavoda, Janez Cigler Kralj – lani prejel 130 tisoč evrov.

Evropska gibanja proti »teoriji spola« so med letoma 2009 in 2018 prejela več kot 700 milijonov ameriških dolarjev.

V Evropi sicer obstajajo številne transnacionalne mreže, znotraj katerih delujejo gibanja proti »teoriji spola« in katerih primarna naloga je lobiranje znotraj evropskih institucij. Ena izmed njih je Agenda Europe, ki povezuje okoli 150 organizacij in posameznikov iz 30 različnih držav, vpletena pa je bila tudi v pripravo kampanje za referendum proti spremembam družinskega zakonika v Sloveniji leta 2015. Omenimo še možganski trust Ordo Iuris, povezan s katoliško cerkvijo na Poljskem, ki je leta 2016 poljski vladi predlagal popolno prepoved splava – in posledično sprožil proteste po več kot 150 poljskih mestih hkrati –, podružnici pa ima tudi v Ukrajini in na Hrvaškem.

V nekaterih državah, recimo na Poljskem in na Madžarskem, pa je boj proti teoriji spola že postala tudi uradna ideologija političnih elit na oblasti, poudarja dr. Kuhar. Predvsem v Vzhodni Evropi se je nanjo nalepila ideja »o bivših komunističnih elitah, ki kot da načrtujejo novo revolucijo in ponoven prevzem oblasti, potem ko je njihov socialistični projekt propadel«. Nova revolucija naj tako ne bi bila več politična in družbeni boj naj ne bi več obstajal med delavskim razredom in meščanstvom, pač pa med moškimi in ženskami. »To označujejo kot kulturni marksizem ali marksizem 2.0.« Hkrati pa se gibanje proti teoriji spola v Vzhodni Evropi hrani tudi z razočaranjem nad dejstvom, »da obljuba o enakih socialnih in  ekonomskih razmerah bivanja v Evropski uniji ni bila uresničena, hkrati pa so iz Bruslja prihajala pokroviteljska sporočila o tem, kaj so ’prave vrednote’«.

Madžarski predsednik vlade Viktor Orbán je navsezadnje prav zato leta 2010, ko se je iz opozicijskih vrst spet vrnil na mesto premiera, predvolilno kampanjo gradil na evroskepticizmu, Bruselj pa oklical za »novo Moskvo«, kar se sicer ne izključuje z njegovo naklonjenostjo Rusiji in ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Podobno je ravnal tudi letos aprila, ko je Madžare (sicer neuspešno) pozval k udeležbi na referendum o zakonu, ki bi prepovedal prikazovanje LGBTIQ+ vsebin v šolah in medijih: dejal je, da naj bi Madžarsko ogrožali LGBTIQ+ aktivisti iz Bruslja, ki poskušajo indoktrinirati madžarsko mladež.

"Mavrične družine so tu in nikamor ne bodo šle, če bo kdo še tako kričal in cepetal."

Dr. Tanja Rener,
sociologinja

Strah pred indoktrinacijo otrok pa je orodje, ki ga uporabljajo tudi akterji na Slovenskem. Že v času zadnjega referenduma proti spremembam družinskega zakonika so zaščitniki otrok, v kolikor ti po naključju niso geji ali lezbijke, in družin, če gre za »prave« družine, seveda, iz naftalina privlekli brošuro Ljubezen je ljubezen, ki so jo leta 2007 izdali pri Amnesty International Slovenije. Brošura, namenjena izvajanju delavnic na temo človekovih pravic, naj bi bila po njihovem že takrat kronski dokaz širjenja teorije spola, s taisto brošuro pa ponosno mahajo tudi zdaj, ko je bila v slovenski pravni red vnesena dolgo pričakovana možnost sklenitve zakonske zveze istospolnih parov in njihova vključitev v postopek posvojitve otrok. Ob tem Aleš Primc, vodja koalicije Za otroke gre, zatrjuje, da si Golobova vlada, z ministrom za delo Luko Mescem in Levico na čelu, prizadeva vsebino brošure vnesti v šolski učni načrt – čeprav nič od tega ne drži.

Pa vendar je treba omeniti – dejstvu, da Primc laže navkljub –, kako pomembno je pravzaprav, da se v šolah govori tudi o LGBTIQ+ temah in o mavričnih družinah. »Gre za teme iz običajnega, vsakdanjega življenja. Mavrične družine so tu in nikamor ne bodo šle, če bo kdo še tako kričal in cepetal. O njih je treba v šolah govoriti, da se iztrgajo prostaštva cestne govorice na eni strani in cenenega političnega populizma na drugi,« meni sociologinja dr. Tanja Rener, zaslužna profesorica za sociologijo družin in sociologijo spolov ter raziskovalka na področju študij mladine in ženskih študij na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. »Glede indoktrinacije otrok z LGBTIQ+ ideologijo pa je z nekaj ironije in humorja treba reči, da se takih reči v šoli žal ni mogoče učiti in še manj naučiti. V Sloveniji sistematične spolne in seksualne vzgoje in izobraževanja ni, pa bi morala biti,« dodaja. »Tako seveda ne drži, da je vsebin s tega področja v šolskih kurikulih že zdaj preveč. Narobe, komaj kaj jih je.«

A vse to Primc in njegovi najožji sodelavci že vedo. Problem je zgolj v tem, da resnica ni dovolj priročna za doseganje zastavljenih družbenopolitičnih ciljev, za katerimi stojijo številni interesi in enormne količine denarja. In zavoljo teh je še naprej pripravljen igrati preroka, ki igra na strune predvsem prestrašenih ljudi, hkrati pa uničevati življenja LGBTIQ+ oseb, med njimi tudi številnih otrok, ki si želijo povsem enake reči kot vsi ostali – biti sprejeti, biti ljubljeni in živeti v miru.