Primer umrle 10-letne kurdske deklice

Devetega decembra lani ob 20.11 je policija prejela klic občana, da poskuša obmejno slovensko-hrvaško reko Dragonjo preplavati skupina tujcev. Ko so tja prispeli primorski policisti, so na slovenski strani reke našli dve mladoletni osebi, na sredini reke pa žensko, ki se je oklepala drevesa. Policisti in reševalci so jo rešili iz reke in povlekli na (slovenski) breg. Turške državljane (po narodnosti pripadnike preganjane manjšine Kurdov), 47-letno mamo ter tudi 16 in 5 let stara otroka, ki jima je uspelo prečkati reko, so malo pred polnočjo slovenski policisti na mejnem prehodu Sečovlje predali v roke hrvaške policije, ki je sicer že prijela tretjega, tudi mladoletnega člana družine, še preden bi poskusil prečkati mejo. Šele hrvaška policija je več ur za tem z družino, ki je želela zaprositi za azil, opravila razgovor, v katerem je mama lahko povedala, da je s seboj imela še eno, 10-letno deklico, ki jo je odnesla voda. Iskalna akcija se je tako začela več ur kasneje, kot bi se lahko, končala pa se je šele po dveh dneh, ko so deklico našli mrtvo 300 metrov nizvodno.

Kljub temu da je pri poskusu ožičene slovensko-hrvaške meje predvsem v obmejnih rekah in gozdovih pred tem umrlo več kot 20 ljudi, je primer na kratko predramil slovensko javnost –ker je utonil otrok, mala deklica. Oglasil se je celo zadržani predsednik republike Borut Pahor s sporočilom, da je primer »treba skrbno preiskati in ugotoviti, ali je bilo storjeno kaj narobe, in če, kdo je za to odgovoren«. Tedaj je policijo vodil Anton Olaj, notranje ministrstvo pa Aleš Hojs. V imenu ministrstva se je na dogodek tedaj odzval državni sekretar (in dolgoletni visoki funkcionar v SDS) Božo Predalič, ki je nemudoma in že na daleč, iz Ljubljane, ocenil, da »tu ne gre za krivdo ministrstva niti slovenske vlade. Ne bi rad bil kritičen, ampak gre za neodgovornost matere, ki se je v takšnih okoliščinah spuščala v vodo z majhnimi otroki.« Na policiji pojasnjujejo, da niso opravili notranjega postopka preverjanja okoliščin dogodka.

Je pa to delo opravil varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki je nedavno izdal poročilo, v katerem policiji očita kršitev bolj ali manj vseh človekovih pravic, ki bi jih policija v tistem trenutku morala spoštovati. Varuh je naprej ugotovil, da policija z mamo in dvema otrokoma ni opravila nikakršnega razgovora: ne glede nedovoljenega prehoda meje ne glede vrnitve hrvaškim varnostnim organom, ter da ni bilo zagotovljeno sodelovanje tolmača. »Iz dokumentacije izhaja, da so po nudenju zdravstvene pomoči policisti tujce zgolj odpeljali na mejni prehod in jih predali hrvaškim organom.« Slovenija, ugotavlja varuh, je tujcem v tem primeru kršila pravico do azila, pravico do osebne svobode, pravico do pravnega sredstva, prepoved kolektivnega izgona in prepoved vračanja.

Varuh opozarja, da iz omenjenih pravic izhaja obveznost državnih organov pri izvajanju mejnih postopkov, da pred odstranitvijo tujca iz države »tehtno in objektivno preverijo ter ocenijo njegove osebne okoliščine ter mu omogočijo, da ustrezno in učinkovito poda svoja stališča in se brani z argumenti proti ukrepu odstranitve iz države«. Odstranitev iz države pa je prepovedana, če iz osebnih okoliščin tujca in splošnih razmer v državi sprejema izhaja, da bi s predajo prišlo do kršitve načela nevračanja (obstaja zanj resna nevarnost, da bo izpostavljen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju). Poleg tega, še navaja varuh, morajo državni organi tujcu »zagotoviti učinkovit dostop do postopka mednarodne zaščite, v primeru, da izrazi namero zanjo, pa ga iz države ne smejo odstraniti, dokler v njem ni izdana pravnomočna zavrnilna odločba«.

Kljub temu varuh ugotavlja, da iz policijske dokumentacije ne izhaja, »da bi policisti sploh ugotavljali, katere jezike govorijo obravnavani tujci, kar že samo po sebi predstavlja nedopustno pomanjkljivost v postopku«. Glede na nacionalni izvor in druge osebne okoliščine tujcev je varuh štel za verjetno, da brez tolmačenja z njimi tudi dejansko ni bilo mogoče vzpostaviti ustrezne komunikacije. Na navedeno bržkone kaže tudi dejstvo, da »so slovenski policisti o pogrešani deklici izvedeli šele prek hrvaških organov, ne pa neposredno od njene mame in sorojencev«.

Po nudenju zdravstvene pomoči so policisti tujce zgolj odpeljali na mejni prehod in jih predali hrvaškim organom.

Po mnenju varuha bi Slovenija pred morebitno izročitvijo tujcev Hrvaški morala opraviti presojo, ki jo v tem primeru zahtevajo mednarodne obveznosti. In sicer ali v tem primeru obstaja prepoved vračanja v državo, kjer bi bili tujci izpostavljeni mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Še posebej zato, ker »iz poročil verodostojnih mednarodnih organizacij in institucij izhaja, da je v času predaje na Hrvaškem prihajalo do hudih sistemskih kršitev pravic migrantov«. Na kršitev pravice do azila po mnenju varuha ne nazadnje kaže tudi dejstvo, da so mama in njeni otroci na Hrvaškem zaprosili za azil – to pa kaže na razmeroma veliko verjetnost, da »bi v pravilno izvedenem postopku enako ravnali tudi v Sloveniji«. Poleg teh pravic jim je bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva oziroma do pritožbe: »Pristojni organi bi morali vsem tujcem pred predajo na Hrvaško izdati odločbo o vrnitvi, s čimer bi se tujcem zagotovila tudi možnost vložitve pravnega sredstva.«

In ne nazadnje varuh še opozarja, da je bila tujcem v tem primeru kršena tudi pravica do osebne svobode. Iz okoliščin primera je jasno, da tujci po rešitvi iz reke niso imeli možnosti prosto oditi, temveč so bili dejansko pridržani z namenom izročitve tujim varnostnim organom. V primeru pridržanja pa ima po ustavi vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, »pravico biti v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti in poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika …«. Tujci imajo po zakonu o nalogah in pooblastilih policije v tem primeru tudi pravico zahtevati, da se o pridržanju obvesti diplomatsko-konzularno predstavništvo države, katere državljan je. V tem primeru ni bila spoštovana nobena od pravic oziroma obveznosti države.

In ta primer še zdaleč ni bil osamljen. Poleg tega na to, kar je sedaj zatrdil varuh človekovih pravic, že leta opozarjajo številne domače in mednarodne nevladne organizacije in celo domača sodišča. Dokler je Hrvaška v dogovoru s Slovenijo sprejemala vse tujce, ki jih je Slovenija želela vrniti, je bilo na enak način in s tem brez spoštovanja vseh naštetih temeljnih človekovih pravic med letoma 2018 in 2021 na Hrvaško prisilno vrnjenih skoraj 30 tisoč ljudi.

S policije smo navkljub menjavi vodstva prejeli pričakovano pojasnilo, da policija »ne krši človekovih pravic migrantov«, in tudi, da je očitke varuha človekovih pravic, da so policisti pri obravnavi tujcev ravnali v nasprotju s prepovedjo kolektivnega izgona, prepovedjo vračanja in pravico do azila, »ministrstvo za notranje zadeve v svojem odgovoru varuhu že zavrnilo kot neutemeljene«.

Slovenija je kršila temeljne človekove pravice skoraj 30 tisoč ljudem, ki jih je v zadnjih nekaj letih prisilno vrnila na Hrvaško.

Na ministrstvu pojasnjujejo, da to drži, a da gre za odziv ministrstva, ki je bil poslan varuhu med postopkom januarja letos, ko je resor še vodil Aleš Hojs. Ko je varuh ministrstvo nedavno ponovno pozval, naj se odzovejo na zaključne ugotovitve, so se odzvali drugače. Poudarili so, da je »z namenom dviga strokovnosti dela policije« na področju obravnave oseb na meji ministrica Tatjana Bobnar letos julija izdala policiji nove usmeritve. Z njimi je policistom naložila, da morajo posebno pozornost nameniti obravnavi najranljivejših skupin migrantov, zlasti družinam z otroki in mladoletnikom brez spremstva, ter da je vsak primer treba »obravnavati individualno, ob spoštovanju načela nevračanja in pravice do mednarodne zaščite, v zvezi s čimer individualna obravnava med drugim pomeni, da ima obravnavan posameznik v postopku pravico do izjave o relevantnih subjektivnih okoliščinah, ki jo je treba dokumentirati v obliki individualnega uradnega zaznamka«. Prav tako, dodajajo, je ministrica v usmeritvah policiji naložila, da »je treba zagotoviti ustrezno evidentiranje seznanjenosti tujcev s pravicami, vključno s pravico do dostopa do postopka mednarodne zaščite, in sicer na način, da je tudi kasneje omogočen vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev«.