O dolžnosti predsednika republike, da podpiše posamezni zakon

Predsedniški kandidat SD in Svobode dr. Milan Brglez je v preteklih dneh večkrat ponudil v razmislek možnost, da bi funkcijo predsednika republike okrepili z »ustavnim vetom«. S tem je imel v mislih položaj, ko se predsednik, ki podpisuje zakone, sprejete v državnem zboru, znajde v moralni dilemi, saj zakona ne more podpisati, ker po njegovem mnenju krši ustavna načela ali pa človekove pravice.

Znano je, da je Brglez, tedaj je bil še predsednik državnega zbora, že pokazal tolikšen odpor do kakega zakona, da bi ga na predsedniškem položaju težko podpisal ali pa ga sploh ne bi. Šlo je za zakon o tujcih, ki ga je januarja 2017 predlagala vlada Mira Cerarja, v državnem zboru pa ga je, ob nasprotovanju SD, Levice in nekaj poslancev SMC, sprejela večina ob pomoči SDS in NSi. Proti zakonu je glasoval tudi Brglez (tedaj SMC), ki je takole nagovoril poslanke in poslance: »Sam bom glasoval proti sprejetju tega zakona, v prvi vrsti kot državljan te države, pa tudi kot poslanec in kot predsednik državnega zbora. Prvič ne morem glasovati za zakon, za katerega menim, da krši ustavo RS in ratificirane mednarodne pogodbe, in drugič, ker menim, da ta zakon uzakonja kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so določene v naši ustavi. Tretjič, ker se zavedam, da bo sprejetje tega zakona imelo nepopravljive zunanjepolitične in mednarodnopravne posledice za RS in njene interese v mednarodni skupnosti, Svetu Evrope in Evropski uniji, ne za naše državljane ne za druge.« Zakon, ki je uvedel možnost, da državni zbor izglasuje zaprtje meje in prenehanje sprejemanja prošenj za azil, je bil sicer kot neustaven razveljavljen na ustavnem sodišču. Brglez je imel prav.

V Sloveniji tako kot v številnih drugih državah velja, da mora posamezni zakon podpisati predsednik, šele s tem zakon dejansko stopi v veljavo. Brglez zdaj predlaga, da bi predsedniku podelili pristojnost, da po njegovem mnenju hudo spornega zakona ne podpiše in zanj zahteva ustavno presojo. Seveda bi pri tem moral biti tudi delno omejen, da ne bi šlo za pristojnost, s katero bi lahko vsakodnevno obračunaval z njemu neljubo vladno večino.

Nekateri predsedniki so sicer v preteklosti že imeli podobne pomisleke, ali zakon podpisati in s tem uveljaviti ali ne. Tak pomislek je leta 2006 imel dr. Janez Drnovšek glede novele zakona o azilu, ki je zmanjševala pravice prosilcev za azil. Dr. Danilo Türk pa leta 2012 glede zakona o slovenskem državnem holdingu in zakona o slabi banki. V obeh primerih so zakoni nazadnje še pravočasno dobili predsedniški podpis. Vsakič sproti pa se je uveljavilo oziroma dodatno utrdilo mnenje ustavnopravnih strokovnjakov, da predsednik po sicer slabi, a veljavni pravni ureditvi dejansko nima pravice odkloniti podpisa. Če pa to že stori, mora v tistem trenutku odstopiti s položaja. Danes torej velja, da predsednik republike ne more odkloniti podpisa zakona in tudi ne more zahtevati ustavne presoje. K temu lahko le prigovarja številnim drugim državnim organom, ki to pravico imajo.

Za uvedbo predsedniškega veta bi morali poslanci spremeniti ustavo, za to pa so potrebni glasovi najmanj 60 poslancev.