Je feminizem vedno tudi antirasizem?

Ljubljanska festivalska jesen je bogata in pestra in njen nepogrešljivi del je tudi festival Mesto žensk. Njegove vztrajne organizatorke so ga letos pripravile že osemindvajsetič in vnovič dokazale, da je razlogov za festival, ki tematizira spolno (ne) enakost in (ne)enakopravnost v družbi, še zmeraj veliko ali celo vedno več. Še zlasti, ker osrednjo temo vedno postavijo na presečišče vseh drugih življenjskih okoliščin, temu pa poskuša slediti tudi produkcija inovativnih in drznih umetniških praks in prireditev. Nič drugače ni bilo letos, ko so organizatorke med drugim pripravile tridelno razstavo Jug v nas, ki bo na ogled še vse do 3. novembra. Kurirala jo je nova vodja festivala Iva Kovač, vizualna umetnica in kuratorka, in z razstavo pred nami razgrnila okruške letošnje festivalske teme – razmislek o prikritem rasizmu, ki med nami tli tudi kot posledica kolonialnih politik evropskih držav (monarhij, diktatur in republik).

Kot so zapisale organizatorke, so pri snovanju razstave izhajale iz premisleka, da bi z vidika sodobne umetnosti pogledale na »zgodovinsko in sodobno vpetost Slovenije in sosednjih držav v globalno zgodovino, v kateri so bili dežele jugovzhodne Evrope in njihovi prebivalci ‘rasizirani’ [predmet rasizma, o. p.] kot tisti Drugi«. Ta kolonialistični odnos je vplival na vsesplošno dojemanje rasnih hierarhij v Evropi, pa tudi drugod po svetu.

Iva Kovač je umetniške raziskave na to temo umestila na tri lokacije, v Galerijo Alkatraz na Metelkovi, Malo galerijo in Galerijo Škuc, ob odprtju razstave pa so v pritličju Mestne galerije pripravili performans, kjer je obiskovalce in obiskovalke pričakalo zagonetno in tudi nelagodno doživetje. Zaukazano nam je bilo opazovanje Indijca v škatli. George Chakravarthi, multidisciplinarni umetnik, Indijec, ki živi v Angliji, je negibno sedel na stolu v gorenjski noši in uprizarjal nekoč perverzno zabavo tako imenovanih višjih družbenih slojev v nekdanjih kolonialnih državah – človeški živalski vrt, znan tudi kot »Ethnological Exposition«. Gre za sramotno prakso iz časov evropskega kolonializma. Prvo veliko »etnološko izložbo« so pripravili leta 1874 v Hamburgu.

Na razstavi v Galeriji Alkatraz sodeluje finska umetnica Minna Henriksson, ki skuša s shemo tako imenovane nordijske rasne znanosti, ki jo je na zid izrisala ob odprtju, oziroma prikritih političnih navez, ki povezujejo levi in desni pol ali več polov družbe, razložiti, kako nas v nekem zgodovinskem trenutku prav takšne nenačelne povezave pripeljejo do svetovne katastrofe. Njena dela sobivajo z deli Jasmine Cibic in Tanje Lažeti ter v Peruju rojene umetnice Daniele Ortiz; ta proučuje strukture kolonialne, patriarhalne in kapitalistične moči.

V Mali galeriji je na delu apropriacija, torej tehnika, s katero si umetniki prisvajajo dela predhodnikov, da bi komentirali preteklost in sedanjost. Umetnica Ana Hoffner je postavila instalacijo prerisanih grafik slovenskih in jugoslovanskih umetnic Zdenke Golob, Tince Stegovec in Anice Oprešnik; te so bile med prvimi umetnicami, ki so nekdanjo skupno državo zastopale na mednarodnih bienalih in razstavah. To je bil čas gibanja neuvrščenih, v katerem je nekdanja Jugoslavija igrala izredno pomembno vlogo. A četudi je gibanje spodbujalo neodvisnost žensk, »nevidnost umetnic v njegovih arhivih kaže, da se je na enakost spolov še vedno gledalo zviška«, piše v spremnem besedilu k razstavi.

V tretjem delu razstave, razgrnjenem v Galeriji Škuc, naj omenimo Slovenski pasijon Line Akif in projekt kolektiva Ženske ženskam, v katerem so se po zaprtju balkanske begunske poti združile prosilke za azil in subsidiarno zaščito in si prizadeva za njihovo vključitev v novo skupnost tudi ob pomoči umetnosti. Ta del razstave pa obiskovalkam in obiskovalcem poleg tega predstavi eno najpresunljivejših del na razstavi Jug v meni – video Anne Dasović, ki pripoveduje o dogodkih med vojno v Bosni in Hercegovini oziroma o tem, kaj je ostalo v praznini, ki jo polnijo grozljivi vojni spomini. Natančneje, pripoveduje o nizozemskem bataljonu, tako imenovanih modrih čeladah OZN, ki bi morale pred genocidom obvarovati prebivalce Srebrenice in Potočarjev, a jih niso. Menda zato, ker so bile »nemočne«. V njihovem kampu v Potočarih so na zidovih ostale risbe in rasistični grafiti, ki odkrivajo drugačno resnico o bivanju in delovanju mednarodnih vojaških sil med vojno v Bosni in Hercegovini.

Morda je prav video Anne Dasović najbolje »uprizoril« zastavljeno nalogo letošnjega festivala – pogledati, komu koristijo nacionalizmi, kako se udejanjijo na sistemski ravni in kako se zajedajo v družbena razmerja in kotijo rasizme.

Razstava:
Jug v meni 
Kje: Galerija Škuc, Galerija Alkatraz in Mala galerija, Ljubljana
Kdaj: do 3. novembra 2022