Rasistična izjava visokega zunanjepolitičnega predstavnika Evropske unije 

Visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije Josep Borrell, nekoč predsednik evropskega parlamenta in španski zunanji minister, je prejšnji teden nagovoril študente evropske diplomatske akademije na College of Europe v belgijskem Bruggeju. Pri tem je presenetil z izjemno zaostreno protirusko retoriko, saj je dejal, da bo ruska vojska, če bo jedrsko napadla Ukrajino, povsem uničena, predvsem pa s trditvijo, da je Evropa kot brezhiben vrt, preostanek sveta pa je džungla, ki bi ta vrt lahko napadla in ga, če ne bomo dovolj pazljivi, prerasla.

»Zgradili smo vrt, v katerem vse deluje,« je dejal. »Je najboljša kombinacija politične svobode, gospodarske blaginje in socialne kohezije, ki jo je bilo človeštvo zmožno zgraditi.« Večino preostalega sveta je torej opisal kot džunglo, pred katero pa se ne bi smeli ščititi s postavljanjem zidov – ti naj ne bi bili učinkoviti, saj ima »džungla močno sposobnost rasti in zid nikoli ne bo dovolj visok, da bi zaščitil vrt« –, pač pa tako, da vrtnarji odidejo v džunglo. Evropejci bi morali biti po njegovem mnenju bolj povezani s preostalim svetom. »Ohranite vrt, bodite dobri vrtnarji. Toda vaša dolžnost ne bo skrbeti za sam vrt, ampak za džunglo zunaj,« je končal nagovor.

Sicer dobronamerni Borrell – kasneje je zatrdil, da je s temi besedami študente hotel spodbuditi k solidarnosti – je bil hitro deležen očitkov, da so bile njegove besede rasistične in povsem neprimerne, predvsem, če pri tem upoštevamo zgodovino evropskega imperializma in kolonializma. Njegovo izjavo so kot neprimerno njegovemu položaju označili tudi v vseevropskem gibanju DiEM25 in ga pozvali k odstopu.

Po mnenju kulturnega antropologa in etnologa dr. Rajka Muršiča Borrell s temi besedami zgolj potrjuje, da se z dekolonizacijo po drugi svetovni vojni v Evropi ni nič bistveno spremenilo in da ostajamo na istih temeljih, na katerih je bila zasnovana kapitalistična Evropa, skratka na izključevanju drugih, ki so učinkovito sredstvo za bogatenje prvih.

»Vsi klasični označevalci, ki naj bi ločevali vrt od džungle – razlikovanje med civiliziranim in primitivnim, med dobrim in zlim –, nujno potrebujejo mit. Ta mit je, da nam gre dobro in da nam drugi, tisti zunaj našega vrta, poskušajo vzeti naše bogastvo po krivici,« razlaga. »Kot velja za veliko večino vrtov, pa tudi za evropski vrt velja, da gospodarji zgolj redko kdaj res vrtnarijo. Na vrtu delajo predvsem dobro skriti delavci, v najboljšem primeru sluge, v najslabšem pa sužnji. In ravno bogastvo tega evropskega vrta temelji na suženjskem delu velikega dela sveta.«

Bistveno pri tem je, tako Muršič, da je mogoče evropski vrt ohranjati zgolj z nasiljem – pa čeprav s strukturnim nasiljem, ki je bolj sofisticirano in na prvi pogled morda manj očitno. »A ljudje, ki prihajajo iz džungle v Evropo, ne prihajajo sem zato, ker bi imeli tukaj vrt. Ampak zato, ker doma nimajo več življenja – ker smo jim ga pravzaprav vzeli ali pa so jim ga vzeli domači avtoritarci, s katerimi se res dobro razumejo vsi, ki imajo kapitalske interese.«