Alo!Stari / Štajerski skejt pankerji, ki v mariborščini vzgajajo mlade in stare upornike

Čeprav je pank prvič umrl že kmalu po rojstvu, je vsakič znova vstal iz pepela, se posodobil in našel nove izraze. Tako je bilo ob pojavu militantnega hardcora v 80. letih, kalifornijskih različic v 90. letih, MTV-jevskega šunda ob prelomu tisočletja in tudi vseh kasnejših iteracijah. Vselej je našel nova ušesa, željna hitre in udarne družbenokritične muzike. Poti članov kvinteta Alo!Stari, ki je v zadnjih treh letih prevetril domačo glasbeno krajino, sovpadajo z evolucijo žanra, ki jih je kot najstnike formiral na mariborskih skejterskih spotih in placih za vaje. Zadnjih 20 let so se kalili v raznih zasedbah, doživljali vrhunce in padce lokalne alter scene ter z bendom Trash Candy intenzivno izkusili mednarodne odre.

In nato so tik pred pandemijo ustanovili sedanji bend. Ta je, kot pravi frontman Tine Matjašič (poleg njega so v bendu še kolega iz časov Trash Candy, kitarist Jernej Metež, ter kitarist Matic Mlakar, baskitarist Matej Kosmačin in bobnar Tomaž Medvar), nastal skoraj iz nuje in »po pravilih«. Kot bi se tega lotili člani velikih, globalno prepoznavnih pank b(r)andov Nofx ali Black Flag. Uporabili so kontakte, ki so jih nabrali skozi leta, v prvi spot investirali lastna sredstva in pripravili promocijsko kampanjo. »Naredi-sam pristop, ki nam je bil vedno vodilo, ne pomeni delati po liniji najmanjšega odpora.« Prej so stavili na angleščino, zdaj so izbrali mariborščino in Matjašičevo petje je takoj vzbudilo pozornost na spletu. Po odličnem odzivu na prvi singel Nea vem kam, ki se je uvrstil v redno rotacijo na Valu 202, jim je dodaten zagon dal mariborski debi v organizaciji spletne platforme Štajerski árgo, posvečene štajerskemu dialektu. Še ena prelomnica je bilo ogrevanje za ikone Lagwagon v Ljubljani. Zaradi komadov, kot so Vse bi dal, Star in Kaj naj zaj nareim, so postali redni gosti domačih odrov. »Sprašujem se, zakaj se to ni zgodilo 10 let prej. Očitno se je naša scena razvijala celih 30 let. Danes imamo Punk Rock Holiday, enega najboljših evropskih pank festivalov, podporo na nacionalnem radiu, zanimanje splošne javnosti,« razmišlja Matjašič.

Zadnja leta opaža tudi trend ponovnega oblikovanja »slovenskega zvoka«: »Imamo bende, kot so MRFY, Joker Out in Jet Black Diamonds, ki pomenijo vrhunec dolgoletnega brbotanja. To je zvok, ki se je otresel vpliva jugo scene in tujine.« Še več: »Vse več bendov poje v lokalni govorici. Jezik je postal bolj pristen. Tudi v filmih smo dolgo uporabljali jezik, ki ga nihče ne govori, a se situacija spreminja.« Za njihove predhodne bende Matjašič pravi, da so bili predvsem kloni, Alo!Stari pa je akumulacija vseh vplivov in izkušenj, ki so jih formirali kot glasbenike. »Končno izhajamo iz lastnega okolja. Veliko časa sem posvetil razmišljanju, kako vključiti vse mariborske fraze in lokalno govorico v to hitro melodično glasbo,« dodaja. In kdo jih posluša? Ker so člani benda generacija 80. let, bi pričakovali, da so jedro njihove publike vrstniki in poosamosvojitvene generacije. »V resnici so večinoma študenti. Radi se zdivjajo na naših koncertih. Imamo tudi podmladek, otroke naših vrstnikov, ki odkrivajo prve kletvice in uživajo v energičnosti glasbe … nova generacija, ki bo stvari peljala naprej,« pravi Matjašič.

Eksplozivnost panka je v zadnjem desetletju našla nove izraze v sodobnejših žanrih, v primeru kvarteta .travnik, someščanov benda Alo!Stari, denimo v pop trapu. »Gre za sorodno energijo, ki naslavlja mlajše. Mi tega zvoka ne čutimo na isti način, čeprav smo se mu nekoliko približali z zadnjim singlom Nea guši v sodelovanju z Emkejem. Pomembnejše nam je, da se drugi najdejo v naši muziki, kot pa da se trudimo ugajati.« O preskoku v »nevtralnejše« žanre še ne razmišljajo. »Premladi smo še za bolj ’odrasel’ pank format.« S prepletom nostalgije po 90. letih, sodobne produkcije in dostopnih kritičnih tekstov, ki reflektirajo tesnobno realnost postindustrijskega Maribora, Alo!Stari naprej nosi plamenico protestne muzike domačega izvora. Pred njim sta dva ambiciozna solo koncerta, 25. novembra v mariborskem Štuku, še prej, 10. novembra, pa v ljubljanskem Kinu Šiška. »Stvari bomo zapakirali nekoliko drugače. Radi bi naredili nekaj posebnega, zato smo povabili številne goste. Želimo si, da bi to sprožilo kreativnost novih bendov. Nočemo biti edini tovrstni pank bend pri nas. Gre za večne ideje o uporu, ki potrebujejo iskrico, da se znova prebudijo. Pri trapu in sorodnih scenah imam občutek, da so kot vžigalnik, ki ga prižigaš, a nikoli ne vžge,« priznava.

V slovenski glasbeni in medijski krajini želijo panku ponovno zagotoviti vidnejše mesto. »V Mariboru pri univerzitetni knjižnici imamo zanimiv grafit: beri potiho, da ne prebudiš stihov. Jaz pa mislim, da jih moraš brati na glas, da jih res fukneš v svet. Po vsej apatiji in melanholiji zadnjega desetletja se nam obeta prelom. Čas je, da nekaj končno res poči,« še doda.