Ikona / Skrij bolečino, Harold

Vsakič, ko našo deželico obišče kak zvezdnik svetovnega slovesa, je to za nas velik dogodek. Naj bodo to ameriški predsednik Bill Clinton, papež Janez Pavel II., igralca, ki sta v telenovelah odigrala Esmeraldo in gorskega zdravnika, Bill Murray ali pa denimo Mark Wahlberg in Halle Berry, ki sta v Piranu nedavno snemala Netflixov film – ti častni gostje pri nas niso ravno stalnica, zato vselej dvignejo ogromno (medijskega) prahu in na ulice privabijo kar nekaj radovednežev, željnih fotografiranja s slavnimi. Ravno toliko prahu pa je dvignil tudi obisk 77-letnega Andrása Arata, upokojenega elektroinženirja iz Budimpešte, ki ga verjetno skoraj nihče ne pozna pod njegovim pravim imenom, a tako rekoč vsak takoj prepozna njegov kislo nasmejani obraz, še posebej to velja za »ekstremno online« populacijo.

Arató je edinstvena sorta superzvezdnika, značilna le za 21. stoletje: njegov obraz se v svetu spletnih memov – sodobnih spletnih vicev, ki so navadno sestavljeni iz podobe in kratkega besedila – že dobro desetletje pojavlja kot eden od najbolj priljubljenih motivov. Zaradi njegovih navidezno žalostnih oči se zdi, da za nasmehom skriva globoko bolečino, zato se najpogosteje znajde v memih, ki šalo napletejo okoli sprijaznjenosti s kruto usodo.

Čeprav je Aratov obraz spletni mem postal brez njegove privolitve, je to čez čas obrnil sebi v prid: prevzel je lastništvo nad memi, v katerih se pojavlja, in svoj obraz spremenil v nekakšno blagovno znamko. Z vseh koncev sveta ga za mastno plačilo vabijo, da se pojavlja v oglasih, televizijskih oddajah, na prireditvah in podobno. Memi so njegovo umirjeno upokojensko življenje preobrazili v nenehno dogodivščino in ena od postaj med to nenavadno pustolovščino je bila tudi Ljubljana, kamor je prejšnji teden prišel, da bi nastopil v oglasu za slovensko podjetje Flaviar. Med obiskom prestolnice si je vzel čas za pogovor za Mladino, v njem pa razkril podrobnosti svoje bizarne zgodbe o uspehu.

Nastopal je na primer v oglasu za kokakolo, delal družbo didžejem na glavnem odru slovitega madžarskega psytrance festivala Ozora, v Kolumbiji ga je pred hotelom pričakala tolikšna množica, da so ga morali skozi mesto pospremiti osebni varnostniki.

»V mednarodni anketi sem bil pred kratkim izbran za mem desetletja,« uvodoma pove s ponosnim nasmeškom. Čeprav so memi še razmeroma mlad pojav, smo lahko skorajda prepričani, da bo čez slabih 80 let prav njegova podoba mem stoletja. A Arató pri tem poudarja, da »ta uspeh ni zares moj dosežek, s tem nimam tako rekoč nič, to se je preprosto zgodilo«.

Izdelovalci memov so ga odkrili – in si njegov obraz izposodili – v zbirki tako imenovanih stock fotografij, torej v neskončnih arhivih generičnih, licenciranih fotografij, ki so namenjene komercialni rabi. V tej zbirki se je pred dobrim desetletjem znašel zato, ker se je odzval na povabilo nekega fotografa. »Globoko v sebi je vsak malce nečimrn, zato se mi je zdelo laskajoče in zabavno, da me želi nekdo profesionalno fotografirati pri 66 letih,« pravi. S fotografom sta posnela več sto fotografij, nekatere izmed njih pa so v memosferi kmalu zaživele novo življenje. »Ko sem nekega dne nič hudega sluteč odkril, da sem postal viralni mem, je bilo to zares šokantno doživetje. Zdelo se mi je, da je moj obraz tarča posmeha, in sprva sem želel vse svoje fotografije odstraniti s spleta, a to je seveda nemogoče. Pa ne le zato, ker sem se s pogodbo zavezal, da so moji portreti zdaj last ponudnika stock fotografij,« pravi. In nadaljuje: »Ko se nekaj pojavi na internetu, tam ostane za vedno, če pa to skušaš odstraniti, se bo razširilo še hitreje kot požar.« Četudi se fotografij niti ni trudil odstraniti, je njegov lik, ki so ga uporabniki spleta poimenovali »Skrij bolečino, Harold« (angl. Hide the pain Harold), postal eden najpogostejših motivov v produkciji spletnih memov. Življenjska doba večine priljubljenih memov je izjemno kratka – danes so viralni, jutri pozabljeni. Trpeči Harold pa se je izkazal za brezčasno klasiko, ki je relevantna še danes.

Trajalo je dobrih pet let, da se je Arató sprijaznil s svojo nenavadno usodo. »Tega najprej nisem želel sprejeti, saj so se na spletu pojavljali številni nesramni, pravzaprav ogabni memi, ki so me osebno žalili,« se spominja in navede primer: »Ko sem videl mem, v katerem so me oblekli v nacistično uniformo, na to res nisem bil ponosen.« A čez čas je kljub nekaterim žaljivim memom vlogo Harolda vseeno sprejel. Pravi, da sta bili za to ključni dve prelomnici.

Lik Harolda je takrat še posebej slovel na družabnem omrežju VK, ruski različici Facebooka, in eden od njegovih spretnih uporabnikov je uporabil svoje detektivske veščine, se dokopal do Haroldove prave identitete in ga pozval, »naj se svetu predstavi kot človek«. Marsikdo je namreč sumil, da Harold pravzaprav ni pravi človek, temveč fiktivna podoba, ustvarjena s programom Photoshop ali z rabo umetne inteligence. »Za prošnjo se sprva nisem menil, toda fant je bil zares vztrajen, zato sem čez čas popustil in na VK iz osebnega profila objavil svojo fotografijo, ta pa je sprožila val, na katerem jaham še danes,« pravi. Sočasno je opazil, da na spletu kot gobe po dežju vznikajo razni profili, ki se pretvarjajo, da so Haroldova uradna stran. »Te lažne strani so nabrale tudi po več sto tisoč sledilcev, zato sem ugotovil, da bo bolje, če sam prevzamem vajeti: zdaj, ko sem skrbnik profila, se sam odločam, kaj se na strani pojavi in kaj ne,« pravi. In konča: »To je bila najboljša odločitev v mojem življenju.«

V njegov nabiralnik so začele kapljati mikavne ponudbe za delo. Oglaševalci so že takrat zavohali tržno moč spletnih memov, ki so se v naslednjih letih razvili v zares učinkovito trženjsko orodje, Arata pa so z vseh strani začeli snubiti, naj se pojavi v njihovih reklamah. Spominja se, da je žena »sprva odločno nasprotovala mojemu novemu ’poklicu’, saj ji ni bilo všeč, kako sem portretiran v memih, predvsem pa jo je motila vsa pozornost, ki sva je bila deležna: bala se je vdorov v najino zasebnost«. V smehu nadaljuje, da se je »vse to spremenilo, ko sem dobil prvi honorar za vlogo v oglasu za madžarsko avtomobilsko podjetje. Harolda je nenadoma začela podpirati.«

Od tedaj je v vlogi trpečega Harolda »prepotoval ves svet, od Južne Amerike do Sibirije«. »Haroldova priljubljenost je vodila v veliko dogodivščin, ki si jih ne bi nikoli predstavljal niti v sanjah,« pravi. Nastopal je na primer v oglasu za kokakolo in v Kijevu predaval na TedTalku. Na glavnem odru slovitega madžarskega psytrance festivala Ozora je družbo delal didžejem, medtem ko so vrteli glasbo večtisočglavi množici. Na različnih prireditvah po vsem svetu, predvsem geekovskih srečanjih, kakršen je ComicCon, ljudje čakajo v dolgih vrstah, da se lahko fotografirajo z njim. V Kolumbiji, kjer je bil gost neke televizijske pogovorne oddaje, ga je pred hotelom pričakala tolikšna množica, da so ga morali skozi mesto pospremiti osebni varnostniki.

Tako rekoč na vsakem koraku k njemu pristopi kak mimoidoči in ga prosi za selfi. Tem željam vselej ustreže. »Če je vse, kar moram narediti, da nekoga osrečim, to, da za trenutek zapoziram pred kamero, bom to storil,« pravi. In nadaljuje: »Tovrstne interakcije me ohranjajo mladega. Odkar sem posvojil vlogo Harolda, komuniciram predvsem z mladino, to pa je veliko prijetneje, kot da bi se z vrstniki pogovarjal o bolečinah v sklepih.« Nadalje pravi, da je vloga Harolda popolnoma spremenila njegovo miselnost: »Prej sem bil precej introvertiran in sramežljiv, bal sem se komunikacije z neznanci, zdaj pa sem z vsemi prijatelj.« Čeprav meni, da je »precej čudno, da te vsi poznajo, ti pa ne poznaš nikogar«, v vlogi neizmerno uživa. Prepričan je, da bo lik Harolda živel še dolgo po njegovi smrti. »To je neka nenavadna oblika nesmrtnosti,« pravi z iskreno zadovoljnim nasmeškom, pri katerem ni ne duha ne sluha o bolečini, ki naj bi jo skrival trpeči Harold. 

Več fotografij v fotogaleriji spodaj.