Odkriti rasizem slovenske javne uprave

»V trenutku, ko sem prišel v to državo, sem postal migrant s srbskim potnim listom, imigrant iz ne-EU države, ki mu sistem z vsemi silami poskuša otežiti položaj in pokaže, da tu ni ne zaželen ne potreben,« pravi Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki doma in v tujini navdušuje predvsem z družbenokritičnimi uprizoritvami. Nikjer se to na sistemski ravni ne kaže bolj kot v državnem ali upravnem aparatu, v postopkih pred državnimi institucijami, upravnimi organi. Različna obravnava državljanov in tujcev v teh postopkih je tako dolgoživa, zakoreninjena in očitna, da bi morali govoriti o sistemski ksenofobiji, če ne celo o sistemskem, celo odkritem rasizmu te javne uprave.

Kdorkoli pogosteje ureja formalnosti pri državnem organu – recimo na upravni enoti – je že kdaj naletel na gnečo pred sprejemnim okencem, na dolgotrajnost vsebinskega reševanja zadeve, na nedosegljivost uradnih oseb po telefonu. To se zgodi, kadar je zaradi številnosti vlog pritisk na upravni organ velik. Navadno takšne razmere ne trajajo večno, gre prej za izjemo kot za pravilo. Za tujce, predvsem za delavce migrante, je to vsakdanjik. Za veliko večino njih je matična upravna enota ljubljanska, ki ima tudi edina poseben oddelek za tujce. Sprejemna pisarna tega oddelka je dislocirana, je v glavni stavbi na Tobačni ulici, a povsem ločena od drugih sprejemnih pisarn. Pred njo pa se že leta nekaj ur pred začetkom uradnih ur, tudi ob treh ali štirih zjutraj, naredi vrsta čakajočih.

Tam svojo papirologijo, ki je je z vidika državljana nepredstavljivo veliko, ureja tudi Injac. »Imam dovoljenji za začasno bivanje in delo v Sloveniji, ki ju vsako leto podaljšujem, kar pomeni, da sem šel skozi postopek na oddelku za tujce doslej petkrat in vsakič sem imel vse mogoče zaplete. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi mi uspelo dovoljenje dobiti v roku, ki ga predvideva zakon, in brez različnih neprijetnosti.« Nedavno bi ob gostovanju njegovega gledališča v Beogradu skoraj ostal v Sloveniji in je potrebne dokumente dobil zadnji trenutek in na posebno prošnjo ustanove, v kateri je redno zaposlen. Doslej mu, kljub večkratnim poskusom, v najemniškem stanovanju, v katerem živi že pet let, ni uspelo urediti prijave stalnega bivališča.

»Vse to vam govori o tem, da ta družba in ta država nista pripravljeni in ne želita sprejeti bogastva, ki ga prinašajo tujci, njihovih različnih izkušenj in znanj, ampak sta zaprti v provincialno ksenofobijo, v kateri je občutek ogroženosti dominantna paradigma.« Injac nadaljuje, da vse to dogajanje še vedno prenaša zgolj iz zanosa do dela, ki ga opravlja. »A tudi zanos ima svoje omejitve. Če je vaše življenje na vsakem koraku zapleteno zgolj zato, ker ste tujec – pred dnevi sem recimo urejal zdravstveno zavarovanje, ker so mi ga kar tako prekinili, čeprav vse redno vplačujem, da ne govorim o banki, ki vsako leto sproti od mene zahteva preštevilna dokazila –, se v nekem trenutku odločite, da tega preprosto ne želite več prenašati. Da ne želite več neprestanega preverjanja, ki ste ga deležni s strani sistema. V tem trenutku sistemska diskriminacija zmaguje.« Ponižujoče se mu zdi, da se prvič v življenju srečuje z diskriminacijo in sovraštvom na narodnostni podlagi, kar se mu je prej zdelo nedoumljivo. »Po vseh teh letih v Sloveniji lahko z gotovostjo rečem, da ne bi nikoli niti enemu tujcu priporočil, da pride sem živet. Enostavno ta država in družba na to nista pripravljeni. Obsega nesprejemanja, ki ga bo doživel, in neprestane diskriminacije na vsakem koraku, kjer mu bodo ves čas pojasnjevali, kako iz nekega razloga ’ne odgovarja’, ne želim nikomur.«

Verjetno bi bilo umetniškemu vodji gledališča, ki niti ni predstavnik klasičnega migrantskega poklica fizičnega delavca, vendarle lažje, če ga (državni) aparat ne bi obravnaval kot nekakšno nenehno tveganje v tem ali onem pogledu, zaradi česar mora neprestano dokazovati nasprotno. Ne gre namreč za anomalijo ali začasno težavo. Nerazumljivo ksenofobno stanje na ljubljanskem oddelku za tujce se vleče že skoraj deset let in se iz leta v leto le še poslabšuje. To kažejo tudi uradni podatki upravne enote. Oddelek (pričakovano) vsako leto prejme več vlog, hkrati pa jih reši manj kot leto pred tem. Število odprtih postopkov, nerešenih vlog in zaostankov se tako ves čas povečuje. Letos spomladi se je vpletla celo policija, ki je začela več preiskav, med katerimi gre za preiskave zaposlenih, ki očitno namenoma zadržujejo določene vloge »v predalih«, pri čemer so nekatere vloge, tudi take za pridobitev državljanstva, stare tudi po dve ali tri leta. Poleg tega policija preiskuje tudi sume jemanja podkupnin v zameno za izdajo delovnih (in drugih) dovoljenj in nekakšna javna tajna je, da nekateri delodajalci ali posredniki od tujcev zahtevajo od 300 do 1500 evrov za ureditev tovrstne birokracije. Čeprav ni nujno, obstaja verjetnost, da se določen del teh sredstev porabi tudi za podkupnine upravnih organov.

»Po vseh teh letih v Sloveniji lahko z gotovostjo rečem, da ne bi nikoli niti enemu tujcu priporočil, da pride sem živet.«

Goran Injac,
umetniški direktor Slovenskega mladinskega gledališča

Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je dva meseca po nastopu funkcije, v začetku avgusta, z mesta načelnika ljubljanske upravne enote odstavila Bojana Babiča prav zaradi stanja stvari na oddelku za tujce. Ministrica je tedaj navedla podatek, da je na področju tujcev trenutno več kot 20 tisoč nerešenih zadev, in kot pomembno težavo, ki bi se dala odpraviti na kratki rok, omenila dejstvo, da »na oddelku za tujce nihče ne govori tujih jezikov«. Po zakonu jim tega niti ni treba, saj ta določa, da se vsi postopki, tudi s tujci, vodijo v slovenskem jeziku. To pa je, vsaj za vse tiste, ki sem prihajajo na začasno delo in znanja jezika pri svojem delu niti ne potrebujejo, velika in nerazumna ovira. »Postopek se res vodi v slovenskem jeziku, a to ni ovira pri tem, da uradnik pomaga, svetuje in usmerja v jeziku, ki ga tujec razume,« je avgusta dejala ministrica. Veliko vlog na upravno enoto prihaja nepopolno ali napačno izpolnjenih, kar bi bilo z navodili v tujcu razumljivem jeziku po njenem mogoče preprečiti. Naročila je tudi izdelavo prevodov navodil v nekatere tuje jezike, ki jih tujci pri nas najpogosteje govorijo. Te naj bi bile na voljo upravnim organom v postopkih s tujci.

Ministrica sicer meni, da vzroki za dolgotrajne in doslej nerešljive težave v postopkih s tujci niso predvsem notranji, pač pa zunanji: »Razmere na področju tujcev so v pretežni meri posledica zunanjih razmer in vzrokov: epidemija, konjunktura, vojna v Ukrajini in migracije. Gre za splet številnih vzrokov oziroma dejavnikov, ki povečujejo število oddanih vlog za prebivanje in bivalno ter delovno dovoljenje.« Se pa ministrica strinja, da bi država na tem področju v preteklosti lahko storila več. Doslej je po njenem mnenju manjkalo »strateškega premisleka o tem, kako učinkovito organizirati delovanje upravnih enot«. Posamezni ukrepi kot kadrovske krepitve, premestitve javnih uslužbencev, posodabljanje spletnih strani za tujce ali priprava tiskanih informacij za tujce »v tem oziru lahko pomenijo začasne rešitve, ne pa celovite ureditve, h kateri stremijo načrtovani ukrepi«, ki jih na ministrstvu pripravljajo sedaj. Z namenom celovite ureditve problematike postopkov s tujci je bila, pravijo, »na ministrstvu za javno upravo ustanovljena medresorska delovna skupina za odpravo administrativnih ovir s področja upravnih zadev tujcev«.

Ali bodo v Sloveniji živeči tujci dejansko čez čas občutili olajšanje pri poslovanju z upravnimi organi, bo pokazal čas. Obeti pa niso dobri. Ko je nedavno odstavljeni Bojan Babič jeseni leta 2019 prevzel vodenje ljubljanske upravne enote, je med prednostne naloge uvrstil tudi reševanje že tedaj težkih razmer na oddelku za tujce. Napovedal je takojšnje ukrepe in se spraševal, zakaj tega niso počeli že njegovi predhodniki. Napovedal je reorganizacijo, ki bi pomenila nekoliko počasnejše prevzemanje, a hkrati hitrejše reševanje vlog. Prek uvedbe sistema naročanja mu je sčasoma uspelo tudi prekiniti nehumano prakso čakajočih tujcev sredi noči več ur pred odprtjem oddelka za tujce. A čas reševanja zadev se je le še podaljšal, razmere pa le še poslabšale.

Živimo v državi, ki je največjo sistemsko kršitev človekovih pravic storila ravno nad tujci – ko je izbrisala več kot 25 tisoč državljanov bivših jugoslovanskih republik.

Vse to nas ne bi smelo prav zelo presenetiti ali pretresti. Živimo v državi, ki je od nekdaj na repu v Evropi po številu sprejetih beguncev, absolutno in tudi glede na število prebivalcev. In ne nazadnje, gre za državo, ki je največjo sistemsko kršitev človekovih pravic storila ravno nad tujci. Po osamosvojitvi je namreč nezakonito odvzela status stalnega bivališča 25.671 osebam, večinoma državljanom bivših jugoslovanskih republik, in uničila življenja še nekajkrat toliko ljudem, njihovim bližnjim sorodnikom. Navkljub več sodbam ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice ta država ni izvedla poštene poprave krivic. Vrnitve statusa ali minimalne odškodnine je bila deležna le okoli polovica izbrisanih oziroma dobrih 10 tisoč ljudi. Ravno te dni, tri desetletja po izbrisu, dolgoletni zastopnik izbrisanih in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic javno (neuspešno) moleduje državo, naj poskrbi za nujno domsko oskrbo štirih obnemoglih ostarelih izbrisanih, ki so še vedno celo brez dokumentov in so doslej živeli v zavetiščih za brezdomce.