Klemen Boštjančič / »V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo«

Ko so vsi opozarjali na nujo, da v kriznih razmerah finančni minister postane makroekonomist, se je premier Robert Golob odločil, da bo za finančnega ministra postavil Klemna Boštjančiča, menedžerja in poslovneža, brez izkušenj v javnih financah. Boštjančič je letnik 1972, na ljubljanski Ekonomski fakulteti je diplomiral leta 1996 pri profesorju za področje poslovne ekonomije Marku Jakliču z nalogo »Regulacija konkurence trga bencinskih servisov v Sloveniji«. Sredi leta 2010 je Dnevnik objavil: »Še pred nekaj meseci je bil Klemen Boštjančič širši javnosti neznan gospodarstvenik. V poslovno orbito ga je katapultiralo predsedovanje nadzornemu svetu Vegrada.« V času, ko je vodil ta »najbolj razvpiti nadzorni svet v državi«, se je razkrilo dejansko stanje paradnega gradbinca, ki je hitro, že jeseni 2010, končal v stečaju. V poslovnem svetu je Boštjančič nato krožil do prevzema ministrske funkcije junija letos. Večinoma se je ukvarjal s podjetji v težavah, s finančnim in poslovnim prestrukturiranjem. Med njegove vodstvene in nadzorne funkcije spadajo članstva v nadzornih svetih Vegrada, Intereurope, Merkurja trgovine, Save Turizma, od leta 2016 do ministrovanja je bil predsednik upravnega odbora večinsko državnega finančnega holdinga Save, ki upravlja strateške naložbe v turizmu. V letih 2011–2012 je vodil Adrio Airways. V njegovem času je država Adrio rešila s 50-milijonsko dokapitalizacijo, a kot končni cilj napovedala njeno prodajo. Leta 2016 je bila Adria prodana nemškemu skladu, oktobra 2019 je šla v stečaj. Boštjančič pravi, da je bolj navajen pravil poslovnega sveta, kjer – v nasprotju s politiko – ljudje ne govorijo v tri dni le zaradi nekega javnega vtisa in ne »vladajo« prek Twitterja. Zelo je naklonjen Robertu Golobu, zaupa mu, pravi, da imamo srečo, ker je ravno on premier.

V pisarni imate hranilnik v obliki pujska oziroma kar pujsa, če upoštevamo velikost. Ste ga prinesli s sabo, kot opomnik?

Kolegi ministri so mi ga podarili za rojstni dan.

Kako pa razumete tako darilo glede na to, da proračun za leto 2023, torej za prvo polno leto vašega ministrovanja, predvideva zgodovinsko najvišjo porabo te države, kar 16,7 milijarde evrov?

Na vsaki seji vlade kolege opozarjam na odhodke. Mislim, da razumejo, da je treba denar upravljati skrbno. Se pa to pri porabi leta 2023 zaradi kriznih razmer žal še ne vidi. Če hranilnik pogledam simbolno, kot državno blagajno, za katero sem pristojen že skoraj pet mesecev, bi si želel, da bi bil bolj poln. A ko sem ga dobil, je bil prazen, in še vedno je prazen. Realnost ta trenutek je, da bo leto 2023 že četrto zapored z razmeroma visokim primanjkljajem. Načrtovan je v višini 3,3 milijarde evrov ali 5,3 odstotka v BDP (v 2020 je bil 3,5 milijarde evrov, v 2021 3,1 milijarde, letos bo predvidoma 2,04 milijarde evrov, op. a.). Če želimo sfinancirati vse potrebne odhodke, se moramo zadolževati. Torej hranilnik ni zgolj prazen, ampak je še zadolžen. Moj cilj seveda je, da pridemo do uravnoteženega proračuna. A premišljeno, postopoma, na podlagi stabilne gospodarske rasti in v nekem srednjeročnem obdobju. Ni možen izhod čez noč. Že leto 2024 bo sicer prvi korak v tej smeri, saj predvidevamo nižje odhodke (15,5 milijarde evrov) in nižji primanjkljaj (1,7 milijarde evrov oziroma 2,6 odstotka BDP).

Napovedovanje za leto 2024 se zdi zelo negotovo, gospodarske napovedi se slabšajo. Po zadnjih napovedih naj bi rast evrskega območja prihodnje leto komaj presegla nič odstotkov, Nemčiji napovedujejo recesijo. Nemški gospodarski minister je pred dnevi napovedal 0,4-odstotni padec BDP v 2023. 

Dejstvo je, da so se v zadnjih tednih makroekonomske razmere globalno poslabševale, to je bila tudi osrednja tema v okviru srečanj Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Glavni razlog je vojna v Ukrajini, ki ima globalne posledice. Evropa se spoprijema z energetsko krizo, kjer je polno neznank, in več kot 10-odstotno inflacijo. Treba pa je poudariti, da ima Slovenija dobro izhodišče, je med boljšimi. Za prihodnje leto imamo napovedano gospodarsko rast, sicer razmeroma nizko (po Umarju 1,4-odstotno, op. a.). Smo pa seveda izjemno odvisni od Nemčije in napoved recesije tam je zelo skrb zbujajoča.

Sta torej predloga proračunov 2023 in 2024, ki sta pred poslanci v državnem zboru, nerealna, preoptimistična?

Načrtovanje je zelo oteženo. Na energetsko krizo in draginjo, ki sta trenutno izjemni okoliščini in narekujeta visoko porabo, se odzivamo praktično iz tedna v teden. Tako je po vseh državah. Ključna stvar je, in pri tem bom vztrajal, da morajo biti vsi krizni ukrepi, ki se sprejemajo, tako imenovani tripel T: targeted, timely, temporary. Po slovensko ciljani, ne splošni, kot je recimo helikopterski denar za vse, sprejeti morajo biti v pravem trenutku in biti morajo začasni, le za čas nuje. To je in bo vztrajanje ministrstva za finance, in nadejam se, da tudi vlade v celoti.

»Da je treba zagotoviti javna najemna stanovanja, se strinjajo vse stranke, nikakor ne le levica. Za Svobodo je ureditev nepremičninskega trga v najširšem smislu strateško področje in vključuje tudi ustrezno obdavčitev nepremičnin.«

Eden od ukrepov, ki ni šel v to smer, je bilo znižanje DDV na energente s 1. septembrom letos, ki bo v devetih mesecih veljave prinesel izpad 130 milijonov evrov iz proračuna. Ekonomisti opozarjajo, da tak ukrep koristi zlasti najpremožnejšim in spodbuja inflacijo, hkrati pa ne spodbuja nižje porabe.

Zelo zavestno smo se odločili, da gremo v ta splošni ukrep, ki je neka izjema. Ta ukrep je najbolj vplival na gospodinjstva, male podjetnike in obrtnike. Namenjen je torej vsem. Cene energije so res skočile enormno in poskušamo iskati najbolj optimalne rešitve. Srednji razred tudi čuti podražitev energentov, zato ta ukrep. Na finančnem ministrstvu sicer vztrajamo pri ciljanosti ukrepanja, to ni floskula. Prav to je bilo zadnje tedne izhodišče pri pogovorih z interesnimi gospodarskimi združenji glede zakona, s katerim smo z dodatnimi 80 milijoni evrov pomagali gospodarstvu zaradi podražitev elektrike in plina.

S čim pa se ne strinjajo? 

Z dopolnilom, pri katerem sem vztrajal. Da je v zakonu pogoj, da pomoči ne more prejeti podjetje, če je ceno svojih proizvodov oziroma storitev zaradi dviga cen električne energije in zemeljskega plina dvignilo za več kot 10 odstotkov, torej nad inflacijo. Gospodarska delodajalska združenja protestirajo, pomoč bi razumljivo želeli za vse in povsem brez omejitev. Vendar to ne gre.

Čeprav opozarjate na ciljanost ukrepanja in vašo glasnost na sejah vlade, je prihodnje leto predvidena poraba že omenjenih skoraj 17 milijard evrov. To bo rekordna poraba v zgodovini te države, najvišji proračun. 

Drži. Priprava proračuna je bila izjemno težka, večina nejasnih dejavnikov je zunanjih, povezanih s krizami, z draginjo, energetsko krizo, deloma še covidom. Zagotovili smo ukrepe in dodaten prostor za intervencije, če bodo potrebne. Zagotovili smo dodatnih 1,2 milijarde evrov. Ta rezerva je namenjena le kriznim intervencijam in upam, da ne bo porabljena. Poraba omenjenih skoraj 17 milijard evrov je v veliki meri odraz tudi ene največjih težav slovenske politike in ni omejena samo na prejšnjo vlado. Gre za neko lahkost sprejemanja fragmentarnih, politično všečnih odločitev, ki pa imajo daljnosežne strukturne posledice. V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo, čeprav je šlo za ukrepe, od katerih imajo koristi le nekatere skupine in ki niso javnofinančno vzdržni, ki višajo strukturni primanjkljaj. Težava je, da ob taki politični praksi nimamo nobenega konsenza, kaj kot družba hočemo, kam gremo in kaj bi hkrati bilo, in to je ključno, znotraj naših zmožnosti. Torej omejeno s prihodki proračuna. Tukaj pogrešam nov družbeni dogovor glede prioritet in gospodinjsko logiko pri izvedbi.

Del visoke porabe je vezan na te ukrepe in zdaj v krizi jih ne moremo kar ukiniti.

Ob predstavitvi proračuna v parlamentu ste rekli: težava niso enkratni koronaodhodki, ki jih je od marca 2020 do zdaj že 5,5 milijarde evrov, ampak strukturne spremembe predvsem na odhodkovni strani javnih financ. A te so nekaterim skupinam prinesle več, recimo zgolj dve noveli pokojninskega zakona z začetka 2022 pomenita 160 milijonov evrov dodatnih odhodkov na leto. Poseg v pridobljeno bo nepopularen. Kako se lotevate tega? 

Stanje nikakor ni enostavno. Spremembe pokojninske zakonodaje tik pred volitvami so dodelile dodatne pravice prejemnikom pokojnin, uzakonjeni so dodatni izdatki. Zgovoren je podatek, da so odhodki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 2019, pred epidemijo, znašali 5,5 milijarde evrov, letos bodo že 6,7 milijarde evrov in prihodnje leto več kot sedem milijard evrov. Odhodki Zavoda za zdravstveno zavarovanje so bili leta 2019 pod 3,1 milijarde evrov, letos bodo že 4,1 milijarde. To so dejstva in to je strukturni problem. V javnosti pa se ves čas vrti debata o visoki ali previsoki obremenitvi plač v Sloveniji, hkrati so prispevki iz plač najpomembnejši vir blagajn. Ker izdatki blagajn rastejo hitreje od gospodarske rasti, mora razliko kriti proračun. Pokojninska blagajna se že vrsto let financira iz proračuna, zdaj pa bo treba začeti financirati še zdravstveno blagajno, ker prihodki ne zadoščajo več.

Bo že letos potreben transfer iz proračuna tudi v zdravstveno blagajno, iz katere gre največ denarja za zdravstvene storitve? 

Ne, letos naj bi porabili rezerve. Prihodnje leto pa zagotovo.

Generalna direktorica ZZZS Tatjana Mlakar je za Delo primanjkljaj v letu 2023 ocenila med 600 do 800 milijonov evrov. Bo ta primanjkljaj zdravstvene blagajne v celoti krit iz proračuna 2023, v katerem je 1,2 milijarde evrov že predvidenih za luknjo v pokojninski blagajni? 

Področje zdravstva je prednostna naloga te vlade in z ministrstvom za zdravje tesno sodelujemo pri reševanju vprašanja njegovega financiranja. Naš cilj je zagotavljanje ustreznega obsega sredstev, ne da bi bila ogrožena vzdržnost javnih financ. Se pa s to oceno primanjkljaja danes ne morem strinjati. Namreč, ko se je vlada seznanila z njo, je sprejela ukrepe na odhodkovni in tudi na prihodkovni strani. Zdravstveno blagajno smo razbremenili stroškov izolacije, hkrati pa smo ji zagotovili dodatna sredstva. Primanjkljaj zdravstvene blagajne bi tako moral v prihodnjem letu po našem mnenju biti nižji od te napovedi, a o natančnih številkah še ne moremo govoriti.

Med dodatnimi stroški je tudi ta, da od marca letos Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije krije bolniško odsotnost že po 20. dnevu (prej po 30. dnevu), kar je bilo uzakonjeno pod bivšo vlado na predlog vaše koalicijske partnerice Stranke Alenke Bratušek.

Drži. Vse izdatke pregledujemo zelo natančno. Nekatere ukrepe je lažje odpraviti, druge, sprejete v koronakrizi, težje oziroma jih trenutno ni mogoče. Eden takih je financiranje dolgotrajnih bolniških odsotnosti, zato smo morali v proračunu za leto 2023 zagotoviti 335 milijonov evrov dodatnega denarja. To nameravamo spremeniti, a ko se bodo razmere v gospodarstvu izboljšale in bodo podjetja – delodajalci – lahko prevzela breme nazaj. Ta trenutek je to zaradi številnih okoliščin nemogoče.

»Za veliko večino gospodinjstev predlog davčne reforme ne bo pomenil neke večje spremembe. ne skrivamo pa, da bodo tisti, ki imajo več, ki imajo več v premoženju, v nepremičninah, ki jih niti ne uporabljajo, morali prispevati več.«

Nameravate pa spremeniti zakon o dohodnini, ki ga je uzakonila Janševa koalicija in ki bi ob polni uveljavitvi leta 2025 povzročil izpad 846 milijonov evrov davčnih prilivov. Predlog je v državnem zboru, predvideva tudi ponoven dvig najvišje dohodninske stopnje za najbogatejše.

Ja, ta sprememba je predvidena. Ugriznili smo v kislo jabolko in posegamo v davčne olajšave, ki so bile uzakonjene tik pred volitvami. Tukaj je zanimiva primerjava z Veliko Britanijo, kjer smo pred mesecem dobili lekcijo, kam lahko pripeljejo nepremišljeni davčni ukrepi. Britanski predlog je predvideval zlasti davčne olajšave, tudi znižanje davka na dohodek za najbogatejše, in bi po ocenah prinesel postopoma izpad 45 milijard funtov. Zanimivo je, da preračun tega izpada glede na BDP in vrednostna primerjava z »dohodninsko reformo« naše bivše vlade pokažeta, da sta primera vrednostno – tudi idejno – zelo primerljiva. V primeru Britanije so se finančni trgi odzvali zelo zgovorno.

Cena britanskega zadolževanja je presegla ceno Grčije in Italije. 

Ja. To je šola za ves svet. Z lasti pa bi morala biti to šola za vse v politiki, ki javne finance razumejo kot nekaj imaginarnega, nekaj, kar se nas ne tiče. Tudi koalicijska pogodba ima za enega od glavnih ciljev zapisano »uravnotežene javne finance«, pa marsikdo tega noče ali ne želi razumeti.

Vlada sicer kot prednostno napoveduje zdravstveno reformo. A ta ima lahko zelo močne javnofinančne posledice. Ste vključeni v ta proces? 

Ta proces vodi minister za zdravje in ima vso podporo finančnega ministrstva. Našo vlogo lahko strnem v skrb za učinkovito porabo denarja. Sredstva, ki se danes uporabljajo za zdravstvo, so – to je moje mnenje – enormna, njihov učinek pa je slab. Z leti so se odhodki le povečevali, učinkovitost je stagnirala, sistem je resno načet. Zdaj moramo to obrniti, kar na kratek rok pomeni celo še dodatna sredstva za zdravstvo, na dolgi rok pa ta trend ni vzdržen in ne dopusten. Ključno je pogledati vse rezerve in poseči v zelo ukoreninjena načela delovanja na vseh segmentih in ja, nekatere vzorce iz gospodarstva je treba prenesti v javne zdravstvene zavode.

Zdravniški sindikat Fides si je pred dnevi v plačnem dogovoru izboril klavzulo, ki zdravnikom in zobozdravnikom omogoča ločeno urejanje statusa in plač, oblikoval se bo tudi poseben zdravstveni plačni steber. Vsi v vladi trdijo, da to ni razpad enotnega plačnega sistema, fiskalni svet pa svari še pred dodatno rastjo plač.

Ta trenutek smo končali velik paket pogajanj z javnim sektorjem in smo se dogovorili za postopen dvig plač. Eden velja od 1. oktobra in se bo poznal na plačilnih listah vseh javnih uslužbencev v novembru, drugi pa naslednje leto. Učinek tega dogovora je dodatnih 600 milijonov evrov na leto, kar seveda ni malo. Enotni plačni sistem ohranjamo, je pa treba v njem urediti specifike in redefinirati povsem porušena razmerja. Verjamem, da so zdravniki – pa niso edini, so le med glasnejšimi – ki imajo svoje specifike. To je spet izjemno težka naloga. Moja naloga kot finančnega ministra je skrb, da rast mase plač ostane vzdržna, opozorila fiskalnega sveta razumem.

V koalicijski pogodbi imate zavezo: »Do konca leta 2024 pripraviti celovito prenovo financiranja zdravstvenega sistema, ki bo vsebovala tudi ukinitev nepravičnega in neučinkovitega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.« Bo ta ukinitev uresničena? 

Vlada se je najprej lotila inte rve ntnih ukrepov v zdravstvu, v nadaljevanju pa se bo spoprijela tudi s tem izzivom. O konkretnih rešitvah trenutno ne bi govoril.

»Z ministrom Mescem se z najemnimi stanovanji zelo veliko ukvarjava in soglašava, da želiva do konca tega mandata konkretne rešitve. Da se najdejo primerna zemljišča, da tudi kako lopato že zasadimo.«

Ob omenjenem dohodninskem zakonu napovedujete davčno reformo. Premier Robert Golob je v državnem zboru ta ponedeljek izjavil: »Napovedali smo, da bomo zmanjševali prispevne stopnje iz dela in povečevali davčne stopnje iz premoženja.« Bodo prispevki res nižji? Kaj bo z nepremičninami?

Ne morem še biti konkreten. Gre za obsežno in zapleteno tematiko, ki se tiče vseh. Predlog sprememb, s katerim bomo prišli v javnost, želimo pripraviti res kakovostno. Delamo vrsto preračunov. Kar lahko rečem v tem trenutku, je, da za veliko večino gospodinjstev predlog ne bo pomenil neke večje spremembe. Ne skrivamo pa, da bodo tisti, ki imajo več, ki imajo več v premoženju, v nepremičninah, ki jih niti ne uporabljajo, morali prispevati več.

Neko pravilo je, da se davčne reforme, ki zadevajo večino populacije z dodatnimi obremenitvami, lahko brez političnih posledic uzakonijo le na začetku mandata. 

K reformi smo se zavezali in jo bomo uresničili. Predlog bomo predstavili v prvi polovici prihodnjega leta, torej še znotraj prvega leta naše vlade. Nato ga bomo usklajevali s čim širšim krogom deležnikov in sprejeli, da začne veljati leta 2024. Skratka: ni dvoma, to bomo izpeljali.

Visoka poraba v zadnjih kriznih letih je možna tudi zaradi »zamrznjenih« fiskalnih pravil, ki sicer brzdajo proračunske porabe in zadolževanja ter terjajo srednjeročno uravnoteženost prihodkov in izdatkov brez zadolževanja. Ta zamrznitev omogoča tudi nekatere zlorabe. Evropa bo redefinirala fiskalna pravila, saj so obstoječa nesmiselna. Se vam zdi smer smiselna? 

Debata o nujnosti sprememb fiskalnih pravil teče že več let. Smer sprememb napoveduje, da se bodo države obravnavale bolj individualno. V središču pozornosti bo zadolženost, kjer so zdaj med državami EU ogromne razlike. Ključno bo, da se bo v nekem srednje- oziroma dolgoročnem obdobju zadolženost manjšala. Ker so podlage za zadolženost različne, bodo tudi različna pravila za različne države. To se mi zdi smiselno. Prihodnje leto bo sicer še veljala odstopna klavzula od pravil. Tudi v slovenski zakon o fiskalnem pravilu bo treba poseči, zdajšnji je iz leta 2015 in je zastarel.

Konec lanskega leta je povprečen dolg držav EU znašal 87,9 odstotka BDP, evrskega območja celo 95,4 odstotka BDP, kar je močno nad »dogovorjenimi« 60 odstotki BDP. Leta 2019 je dolg treh držav presegal 100 odstotkov BDP (Grčija, Italija, Portugalska), lani sedmih (še Španije, Francije, Belgije in Cipra). 

Ta zadolženost, zlasti visoka zadolženost Italije, je po mojem mnenju diktirala pozno protiinflacijsko ukrepanje Evropske centralne banke. Menim, da bi morala začeti zviševati obrestne mere bistveno prej, a da je odlašala zaradi prezadolžene Italije (konec leta 2021 je dolg te države pomenil 150 odstotkov BDP, op. a.).

Evropska centralna banka, ki ima mandat zadrževati inflacijo v evrskem območju blizu dveodstotne letne rasti, je zvišala obrestne mere sredi julija letos, in sicer prvič po 11 letih. Takrat se je povprečna inflacija v evrskem območju že bližala devetim odstotkom, septembra je bila že 9,9 odstotka.

ECB je predolgo odlašala z ukrepi. Zdaj je jasno, da bo vodila bolj restriktivno denarno politiko. Zadolževanje se je podražilo, to je najbolj povezano z višanjem referenčne obrestne mere ECB. Razmere se bodo tukaj še zaostrovale. ECB je izrazito zmanjšala odkupe obveznic, zdaj jih le še refinancira, in ni izključeno, da jih bo začela prodajati na sekundarnem trgu. V tej točki bo zelo pomembno, kakšen bo položaj Slovenije na teh trgih. Za zdaj kaže dobro, zakladnica finančnega ministrstva dela zelo uspešno in nujno je, da ohranimo ta dobri položaj. Da bodo slovenske obveznice v primeru zaostritve še vedno zaželene.

Država bo zaradi nastalih razmer v energetiki verjetno morala dokapitalizirati Geoplin, ugovarjate pa, da je pravi izraz za to nacionalizacija. 

Predvsem ni bila in ni želja te vlade, da dokapitalizira sistemskega trgovca s plinom, ampak so razmere take, kot so. Točen scenarij dokapitalizacije še ni znan. Nam bi ustrezala proporcionalna dokapitalizacija, torej da bi večino prispeval Petrol kot 74-odstotni lastnik, država pa le svojih 25 odstotkov. V zadnjem tednu se zaradi nekoliko boljših razmer na trgu ocenjuje, da je mogoče, da dokapitalizacija s strani države niti ne bo potrebna. Stvari so še zelo odprte. Pogovori še tečejo, ključne analize dela Slovenski državni holding.

Če bo država pač edina dokapitalizatorica in bo Geoplin torej nacionaliziran, bo Bruselj od države zahteval »exit« strategijo – prodajo kot pri bankah? Bo na koncu Geoplin končal v tujih rokah?

Glede dokapitalizacije so stvari, kot sem rekel, še odprte. Če jo bo izpeljala le država, mora Bruselj soglašati. Komisija sicer drugače glede na državne pomoči, kot je še pred dvema letoma, ko so se morale države ob priglasitvi pomoči zavezati, kdaj in kako bodo izstopile. Ideja je bila, da čim prej. Zdaj je komisija glede priglasitev in rokov milejša. Je pa pričakovati, da če država prevzame lastništvo, bo iz njega vsaj na dolgi rok izstopila.

»Zgovoren je podatek, da so odhodki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 2019, pred epidemijo, znašali 5,5 milijarde evrov, letos bodo že 6,7 milijarde evrov in prihodnje leto več kot sedem milijard evrov.«

Konec leta bo ugasnila Družba za upravljanje terjatev bank oziroma »slaba banka«, ki je, če parafraziram, še edina banka, povezana s sanacijo 2013/14, ki je ostala v slovenski lasti. Prejšnji teden je stanovanjska platforma Kje bomo pa jutri spali? vlado opozorila, da kršite koalicijsko obljubo, saj nepremičnin iz DUTB, ki so primerne za stanovanjsko gradnjo, ne boste prenesli na Stanovanjski sklad RS, ampak na Slovenski državni holding. 

Zanikam, da ne izpolnjujemo zaveze. Z ministrom za delo Luko Mescem intenzivno usklajujemo rešitve, ki bi bile najučinkovitejše. Da je treba zagotoviti javna najemna stanovanja, se strinjajo vse stranke, nikakor ne le Levica. Za Svobodo je ureditev nepremičninskega trga v najširšem smislu strateško področje in vključuje tudi ustrezno obdavčitev nepremičnin. Cilj je, da pridemo čim hitreje do čim večjega števila stanovanj z zelo ugodnimi najemninami, pri tem pa minimalno obremenimo državni proračun.

Ampak v koalicijski pogodbi piše: »Nepremičnine, primerne za stanovanjsko gradnjo, bomo prenesli iz DUTB na stanovanjski sklad.« Zapisana je tudi »okrepitev delovanja stanovanjskega sklada«, ki pa je zdaj sploh ni v enačbi. 

Gre zgolj za tehnično podrobnost. Vse premoženje, pravice, obveznosti, ki so še na DUTB, se bodo s prenehanjem DUTB prenesli na Slovenski državni holding. To določa že zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Vendar sam prenos na holding ne pomeni popolnoma nič. Povedano drugače: trenutno je vrednost nepremičnin, ki jih še ima DUTB, malo čez sto milijonov evrov in te nepremičnine se bodo v celoti porabile za reševanje stanovanjske problematike. Tu ni dileme. Kako bodo stvari izpeljane v praksi, pa je stvar razprave, ki intenzivno teče. Strategijo glede nepremičnin moramo uskladiti še s Slovenskim državnim holdingom. Skratka, ta fond bo namenjen namenu, ki smo se mu zavezali. Z ministrom Mescem se veliko ukvarjava tudi z drugim projektom, ki je v koalicijski pogodbi, to je fond neprofitnih najemniških stanovanj.

V koalicijski pogodbi, ki sicer velja do leta 2026, piše: 20 tisoč javnih najemnih stanovanj do leta 2030. 

S tem se z ministrom Mescem zelo veliko ukvarjava in soglašava, da želiva do konca tega mandata konkretne rešitve. Da se najdejo primerna zemljišča, da tudi kako lopato že zasadimo. Kot ministra za finance me seveda zanimajo predvsem modeli financiranja. Zagovarjam idejo, in tudi v Evropi so to države že dokazale, da pri teh projektih ni potrebno, da je vse financirano le iz javnih sredstev ali iz proračunskega denarja. Tega niti nimamo dovolj. Ena od rešitev, ki mi je blizu, je sistem, vzpostavljen v Nemčiji in Avstriji. Vzpostavila ga je družba Buwog, nekoč državna družba, ki se že 70 let ukvarja z razvojem stanovanjske gradnje in upravljanjem najemniškega fonda in jo je leta 2018 prevzela nemška stanovanjska velikanka Vonovia. Buwog je že pred prevzemom zagotovil več kot 50 tisoč stanovanj, ki jih je le v manjši meri zgradil z javnim denarjem. Avstrijci so že pred časom nakazali, da so sposobni graditi po cenah, ki so bile bistveno nižje od cen stanovanj v Ljubljani v tistih letih. In to je zame neka smer, ki nas mora zanimati.

»Sredstva, ki se danes uporabljajo za zdravstvo, so – to je moje mnenje – enormna, njihov učinek pa je slab. Z leti so se odhodki le povečevali, učinkovitost je stagnirala, sistem je resno načet.«

Pred dnevi je razburila primerjava plače guvernerja s plačama predsednika vlade in države. Podpirate, da Banka Slovenije ohrani plačno politiko zunaj enotnega sistema plač?Boste v to posegli? 

Banka Slovenije je pri svojem delovanju samostojna. O njenem poslovanju presojata državni zbor in računsko sodišče. Ne moremo tudi mimo dejstva, da je tako kot Evropska centralna banka finančno neodvisna. Problematika uravnilovke v javnem sektorju se ne rešuje na način, da tudi tako pomembno in specifično institucijo, kot je Banka Slovenije, potegnemo v ta sistem.

Še ena dediščina te vlade je Načrt za okrevanje in odpornost iz časa Janševe vlade. V času sprejemanja tega investicijskega načrta je bilo ogromno kritik, da so načrtovane investicije neustrezne, da ne bodo prinesle preboja. Hkrati je prišlo ob reviziji do znižanja nepovratnih sredstev za Slovenijo za 286 milijonov evrov, z 1,78 milijarde na 1,49 milijarde evrov.

Sam z načrtom nisem zadovoljen. Je pa dejstvo, da Bruselj tukaj v tej fazi ne dopušča resnih sprememb. Zdaj po resorjih prečesavajo posamične projekte, zaradi znižanja denarja bomo izločili tiste, ki so najmanj učinkoviti, pri čemer merilo učinkovitosti ni le dodana vrednost, ampak tudi morebitne druge koristi. Cilj je, da ti projekti na čim daljši rok večajo BDP. A veliko je projektov, ki so težko izvedljivi, kjer obstajajo številne in pomembne omejitve. V teh razmerah bomo poskušali narediti največ, kar lahko. Pred dnevi smo poslali zahtevek za prvi obrok nepovratnih sredstev, 57 milijonov, že lani smo prejeli predplačilo 231 milijonov nepovratnih sredstev. Od tega je bila večina že porabljena za prenovo železniške infrastrukture.